TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. Up 641/2000 z dne 17. 1. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 79/99 z dne 15. 5. 2000 in odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 02003/1909/97 0063 NK z dne 15. 12. 1998 se ne sprejme.

Enakost pred zakonom pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil pomeni, da so ti organi, ko uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžni enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ustavno sodišče ugotavlja, da so v pritožnikovem primeru tako upravni organi kot tudi sodišča pri odločanju dosledno upoštevala okoliščine konkretnega primera, ki so bile glede na pogoje, ki jih za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določa zakon, pomembne za odločitev in na njihovi podlagi sprejela odločitev, ki je bila v skladu z zakonom. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in posledično drugega odstavka 14. člena Ustave bi lahko šlo tudi v primeru, če bi bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno ali samovoljno. Tudi tega Ustavno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo.