TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba C. B. U. zoper sodbo Vrhovnega sodišča se zavrže. Ustavna pritožba D. K. zoper sodbo Vrhovnega sodišča se zavrže. Ustavna pritožba A. U., V. B., G. G. U. in V. U. zoper sodbo Vrhovnega sodišča se ne sprejme v obravnavo.

Ker ena od domnevnih pritožnic ni podpisala pooblastila odvetniku za zastopanje, je treba šteti, da je ustavno pritožbo glede nje vložil odvetnik v svojem imenu, torej jo je vložila neupravičena oseba, zato je Ustavno sodišče v tem delu šritožbo zavrglo. Ker pritožnik ni izkazal, da je vložil tožbo v upravnem sporu zoper dokončni upravni akt, ni podana procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev. Upravni spor je po določbi prvega odstavka 157. člena Ustave praviloma spor o zakonitosti upravnega akta. Z upravnim sporom se ne nadomešča pristojnost upravnih oblasti za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, ker bi takšno odločanje v nasprotju z načelom delitve oblasti pomenilo, da sodstvo opravlja funkcije, ki sodijo po naravi stavri v izvršilnoupravno sfero. Pač pa lahko in mora sodstvo vstopiti z meritornim odločanjem o zadevi v vseh tistih primerih, ko upravna oblast že po izvršeni sodni presoji zakonitosti upravnega akta svoje funkcije ne bi opravila v skladu z navodili sodišča. Sodišče, ki je odpravilo upravni akt zaradi kršitve načela dvostopenjskega odločanja v upravnem postopku (drugostopni organ je s svojo odločitvijo sam zavrnil vlogo stranke) in samo ni meritorno odločilo o zahtevi za denacionalizacijo, zato ni kršilo pravice pritožnikov iz 23. člena Ustave. Ker sodišče s svojo odločitvijo sploh ni presojalo, ali so pritožniki upravičenci do denacionalizacije in ali izpolnjujejo pogoj državljanstva, z izpodbijano sodbo ni moglo priti do kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pritožnikov glede na državljanstvo.