TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi ter se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se 1. in 2. točka izreka nadomestita z naslednjim besedilom: „Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da je nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagateljici zakonske zamudne obresti od zneska 1.011,23 EUR od 13. 10. 2007 dalje ter od zneska 4.601,81 EUR od 21. 2. 2007 dalje.“

II. Nasprotna udeleženka je dolžna predlagateljici plačati še dodatne pritožbene stroške v znesku 279,26 EUR ter stroške revizijskega postopka v znesku 526,98 EUR, oboje v 15 dneh od prejema tega sklepa, od tedaj naprej tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dokler ne pride do razlastitve in nato določitve denarne odmere zanjo, tudi zakonskih zamudnih obresti ni mogoče izračunati, saj ni osnove, od katere bi se izračunaval odstotni delež, znan pa tudi ni čas, v katerem obresti tečejo. Preveč matematičnih neznank torej, da bi bilo mogoče govoriti o učinkoviti pravici do sodnega varstva in s tem o začetku teka zastaranja (336. člen OZ).

Dokler do pravne razlastitve ne pride, so sicer lahko odprte mnoge sodnovarstvene poti (bodisi stvarnopravne bodisi obligacijske), le ustavnopravne odmere za razlastitev ni mogoče zahtevati, saj je potencialni razlaščenec vendar še vedno lastnik. Ne more biti hkrati lastnik in upravičenec do odmere za razlastitev. Kar v tem primeru velja za glavnico, akcesorno velja tudi za obresti. Ko pa do pravne razlastitve vendarle pride, tedaj se ta z dejansko razlastitvijo v hipu zlije v neločljivo celoto. S tem in šele tedaj, so vzpostavljeni pogoji zahtevati zamudne obresti za nazaj in šele tedaj, torej dva meseca in 15 dni po razlastitveni odločbi jih razlastitveni zavezanec lahko sodno uveljavlja (seštevek rokov iz prvega in šestega odstavka 106. člena ZUreP-1).