Odločba o razveljavitvi tretjega odstavka 391. člena Zakona o pravdnem postopku

2759. Odločba o razveljavitvi tretjega odstavka 391. člena Zakona o pravdnem postopku

Številka: U-I-46/24-7

Datum: 3. 10. 2024

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 3. oktobra 2024

V tretjem odstavku 391. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) se razveljavijo besede »ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti«.

Predlagatelj vlaga zahtevo za oceno ustavnosti dela tretjega odstavka 391. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se glasi: »ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti«. Pojasnjuje, da mora odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju ZVZ) Vrhovnega državnega tožilstva (v nadaljevanju državno tožilstvo), in sicer v sporu majhne vrednosti, v katerem državno tožilstvo vlaga ZVZ zoper odločitev sodišča druge stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Predlagatelj obširno povzema vsebino ZVZ. Navaja, da se ZVZ lahko vloži tudi v sporu majhne vrednosti. Predlagatelj ocenjuje, da je konkretna ZVZ dovoljena, ker odpira pravno vprašanje, ki je pomembno za razvoj prava prek sodne prakse, ki presega pomen konkretne zadeve, in se Vrhovno sodišče o njem še ni izreklo.¹

Predlagatelj v nadaljevanju zahteve za oceno ustavnosti pojasnjuje, zakaj je po njegovem mnenju presoja sodišča druge stopnje o nepravočasnosti toženčeve priglasitve stroškov postopka na prvi stopnji v sporu majhne vrednosti nezakonita, pa tudi protiustavna. Upoštevaje, da naj bi bila ZVZ utemeljena, predlagatelj ugotavlja, da bi v tem primeru zaradi izpodbijanega dela tretjega odstavka 391. člena ZPP moralo poseči v izpodbijano sodno odločbo in jo razveljaviti, čeprav je bila ZVZ vložena po merilu rešitve pomembnega pravnega vprašanja. V konkretnem primeru naj namreč revizija na podlagi osmega odstavka 458. člena ZPP ne bi bila dovoljena. Za take primere pa naj bi tretji odstavek 391. člena ZPP določal izjemo od načelnega pravila o ugotovitvenem učinku utemeljene ZVZ. Predlagatelj meni, da je pravilo, ki za primere, ko zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti, omogoča poseganje predlagatelja v to sodno odločbo na podlagi utemeljene ZVZ iz tretjega odstavka 385. člena ZPP, v neskladju z Ustavo.

Predlagatelj poudarja, da je ZVZ iz tretjega odstavka 385. člena ZPP izredno pravno sredstvo, ki ga lahko državno tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Z vložitvijo ZVZ naj bi državno tožilstvo zasledovalo javni interes za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava prek sodne prakse. Predlagatelj se sklicuje na stališča teorije, da je izpodbijana ureditev protiustavna.² To, da lahko pravno sredstvo v rokah državnega tožilca poseže v pravnomočno rešeno civilno zadevo, naj bi bilo sistemsko zgrešeno in v nasprotju z ustavnimi jamstvi in temeljnim načelom postopka. Po mnenju predlagatelja v prid te teze govorita dva razloga: (1) na podlagi pravnega sredstva, ki ni v rokah strank, se poseže v pravnomočno zaključeno zadevo strank, pri čemer ne gre za varstvo javnega interesa pri preprečevanju nedopustnih razpolaganj v primeru materialnih procesnih dispozicij strank, in (2) neenakopravnost strank.

Predlagatelj se najprej osredini na primere, ko je ZVZ vložena mimo volje strank ali celo v nasprotju z njihovo voljo. Navaja, da je tedaj kršeno načelo dispozitivnosti in spoštovanja avtonomije strank. Le od volje strank bi moralo biti odvisno, ali bodo ukrepale z namenom varstva svojih pravic. Odločanje za opravo procesnih dejanj o tem, kateri odvetnik bo za stranko ta dejanja opravil, in o tem, ali bo stranka sprejela stroškovno tveganje, povezano s pravnim sredstvom, naj bi spadalo v okvir splošne človekove svobode ravnanja. Možnost poseganja v pravnomočno odločitev v pravdnem postopku (ko ne gre za položaj iz tretjega odstavka 3. člena ZPP) naj bi bila v neskladju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in s splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave.

Predlagatelj meni, da je tretji odstavek 391. člena ZPP protiustaven celo, če je ZVZ vložena na pobudo stranke. Če lahko pravno sredstvo pripelje do spremembe ali razveljavitve izpodbijane sodbe, naj bi to bila po vsebini zadeva stranke. Po mnenju predlagatelja je nedopustno, da bi vlogo »filtra« glede vprašanja, katere zadeve stranke bodo predložene sodišču, opravil organ, ki ni sodišče. Med zadevo stranke in sodiščem naj ne bi smelo biti posrednika, ki ni del sodne oblasti in ki bi odločal o tem, katere zadeve stranke bodo predložene sodišču. Predlagatelj zato meni, da je pravno sredstvo državnega tožilca (ne glede na to, ali je vloženo mimo volje strank ali na pobudo stranke) ustavno sprejemljivo le, če ga ni mogoče šteti za »zadevo stranke«, torej le, če ima sodba Vrhovnega sodišča, izdana na podlagi tega pravnega sredstva, zgolj ugotovitveni učinek. V vsakem primeru naj bi bila izpodbijana določba ZPP v neskladju s 23. in 35. členom Ustave.

Predlagatelj poudarja, da bo namen ZVZ, ki je v zagotavljanju javnega interesa (razvoja sodne prakse in zagotavljanja enotnosti sodne prakse), polno in učinkovito dosežen že z odločitvijo Vrhovnega sodišča, ki ima ugotovitveni učinek. S posegom v pravnomočno zadevo pa naj bi se varovala individualna korist stranke postopka. To naj bi bila stvar samo strank samih. Če dostopa do Vrhovnega sodišča za stranke v neki kategoriji zadev ni, potem naj bi moralo zanje obveljati spoštovanje pravnomočne sodne odločbe. Pri ZVZ, vloženi zaradi rešitve pomembnega pravnega vprašanja, naj bi bil dopusten le ugotovitveni učinek odločitve Vrhovnega sodišča, tisti, ki je usmerjen v prihodnost, v korist za pravni red v celoti, ki ga pomeni odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

Predlagatelj trdi, da je tretji odstavek 391. člena ZPP v neskladju tudi z 22. členom Ustave, ki naj bi jamčil enakost pred zakonom. Stranke, katerih pravno stališče je enako stališču državnega tožilstva, naj bi bile v bistveno boljšem položaju v smislu verjetnosti, da bodo njihove pobude za vložitev ZVZ uspešne, v primerjavi s strankami, ki zastopajo drugačna pravna stališča od državnega tožilstva. Sporna pravna vprašanja in pričakovana javna korist od odločitve Vrhovnega sodišča pa naj bi bili v obeh primerih enaki.

Predlagatelj predlaga, da Ustavno sodišče v tretjem odstavku 391. člena ZPP razveljavi del, ki se glasi: »ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti«.

Ustavno sodišče je zahtevo poslalo v odgovor Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril.

Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 - v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodišče izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, spadata v okvir procesne predpostavke iz 156. člena Ustave in iz prvega odstavka 23. člena ZUstS, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Pri tem mora sodišče izkazati, da izpodbijanih zakonskih določb ni mogoče razložiti ustavnoskladno.³

Predlagatelj je zahtevi za oceno ustavnosti priložil pravnomočni sklep o prekinitvi postopka odločanja o vloženi ZVZ državnega tožilstva do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi za oceno ustavnosti dela tretjega odstavka 391. člena ZPP, ki se glasi: »ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti«. Iz tega sklepa izhaja, da predlagatelj odloča o ZVZ zoper stroškovno odločitev, vsebovano v sodbi druge stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. ZVZ je torej vložena zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje.⁴ Gre za ZVZ iz tretjega odstavka 385. člena ZPP.⁵ Predlagatelj obširno utemeljuje, da gre za dovoljeno ZVZ, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 367.a člena ZPP in ki je tudi po vsebini utemeljena. Ker naj v konkretni zadevi, ki je spor majhne vrednosti, revizija zaradi osmega odstavka 458. člena ZPP⁶ ne bi bila dovoljena, naj bi moral predlagatelj prav na podlagi izpodbijanega dela tretjega odstavka 391. člena ZPP ne le ugotoviti kršitve zakona in Ustave, pač pa izpodbijano pravnomočno sodno odločbo tudi razveljaviti. Predlagatelj to, da mu izpodbijana določba ZPP nalaga odstop od splošnega pravila o zgolj ugotovitvenem učinku ZVZ, šteje za protiustavno.

Glede na zgoraj navedeno Ustavno sodišče soglaša s predlagateljem, da mora uporabiti tretji odstavek 391. člena ZPP v izpodbijanem delu, in ugotavlja, da predlagatelj brez vložitve zahteve za oceno ustavnosti ne more zavarovati (po lastni presoji) ogroženih človekovih pravic strank. V položaju, v kakršnem je predlagatelj, mu namreč tretji odstavek 391. člena ZPP brezpogojno prepoveduje, če je v okviru svojih zakonskih pristojnosti ocenil, da je ZVZ iz tretjega odstavka 385. člena ZPP⁷ dovoljena in utemeljena, da bi se omejil zgolj na ugotovitev, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegal v izpodbijano pravnomočno sodno odločbo. Tako je predlagatelj izkazal, da mora uporabiti tretji odstavek 391. člena ZPP, ki ga ni mogoče razložiti v skladu z njegovimi tezami o vsebini jamstev 22., 23. in 35. člena Ustave.

Predlagatelj zahteva oceno ustavnosti tretjega odstavka 391. člena ZPP, kolikor zahteva od njega, da na podlagi utemeljene ZVZ, vložene in dovoljene⁸ po merilu pravnega vprašanja, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, poseže v pravnomočno sodno odločbo (torej jo razveljavi ali spremeni),⁹ ker gre za zadevo, v kateri zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti. To izhaja iz same zahteve in tudi ustreza dejstvom t. i. »sprožilnega primera«, v zvezi s katerim je bila zahteva vložena.Ustavno sodišče je zaradi medsebojne povezanosti problematike na podlagi 30. člena ZUstS opravilo presojo skladnosti z Ustavo tretjega odstavka 391. člena ZPP v njegovem celotnem izpodbijanem obsegu, čeprav ga mora Vrhovno sodišče uporabiti le v delu, ki se nanaša na primere, ko je ZVZ vložena v skladu z voljo stranke, kateri je v korist. Državni zbor je imel možnost odgovoriti na zahtevo za oceno ustavnosti in nasprotovati taki (širši) presoji, vendar tega ni storil.

Prvi odstavek 385. člena ZPP določa, da lahko državno tožilstvo¹⁰ zoper pravnomočno sodno odločbo v treh mesecih¹¹ vloži ZVZ, o kateri odloča Vrhovno sodišče (386. člen ZPP). ZVZ, ki je predmet te odločbe, državno tožilstvo po tretjem odstavku 385. člena ZPP vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, torej mora biti od vsebinske odločitve Vrhovnega sodišča o njej mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Tako bo zlasti v primerih, ko gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ko gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali ko gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. Kot je bilo že navedeno, je ZVZ dopustna le, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, o čemer odloča Vrhovno sodišče.

Državno tožilstvo lahko vloži ZVZ zaradi v prvem odstavku 387. člena ZPP naštetih bistvenih kršitev pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Člen 391 ZPP v prvih dveh odstavkih določa, da se pri odločanju o ZVZ sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi, in navede določbe ZPP o revizijskem postopku, ki se smiselno uporabljajo v postopku z ZVZ. Izpodbijani tretji odstavek 391. člena ZPP se glasi: »Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena pod pogoji iz prvega odstavka 367.a člena tega zakona in vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo, razen če je bila v tej zadevi vložena revizija ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti.« Kot je bilo že opisano v 13. točki obrazložitve te odločbe, je pojem »poseganje v pravnomočno sodno odločbo« treba razlagati tako, da se z njim označuje pooblastilo Vrhovnega sodišča, da pravnomočno sodno odločbo razveljavi¹² ali spremeni.

O ZVZ odloča Vrhovno sodišče. Kot je Ustavno sodišče navedlo že v 13. točki obrazložitve odločbe št. U-I-409/19, Up-1455/19 z dne 8. 12. 2022 (Uradni list RS, št. 7/23), 127. člen Ustave določa, da je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi, ki odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvih ter opravlja druge zadeve, ki jih določa zakon. Kot najvišji organ sodne oblasti ima položaj precedenčnega sodišča, v pristojnosti katerega so mehanizmi za zagotavljanje enotne sodne prakse in s tem za zagotavljanje enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pri tem pa skrbi tudi za varovanje človekovih pravic.¹³ Ustavno sodišče je v navedeni odločbi še pojasnilo, da ustvarjanje sodniškega prava z vsemi uveljavljenimi metodami razlage krepi položaj sodne veje oblasti v razmerju do zakonodajne veje,¹⁴ da Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso z razvijanjem prava prek sodne prakse, poenotenjem neenotne sodne prakse in preprečevanjem ustavnopravno nedovoljenih odstopov od oblikovanih precedensov¹⁵ ter da je naloga Vrhovnega sodišča, da avtoritativno reši sporna vprašanja in razhajanja v pravnih mnenjih, da zagotavlja nadaljnji razvoj prava in da nižjim sodiščem zagotavlja jasna vodila v obliki ustaljene sodne prakse.¹⁶ Le Vrhovno sodišče lahko zagotovi učinkovito usmerjanje delovanja in razvoja celotnega sistema delovanja sodstva.¹⁷ To njegovo nalogo poudarja tudi prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13, 17/15 in 104/20 - ZS), ki določa, da Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-409/19, Up-1455/19 povzelo še stališče primerjalne teorije, da pravno sredstvo, ki ga obravnava Vrhovno sodišče, uresničuje javni interes po varovanju enotnosti pravnega sistema in zakonitosti sodniških odločitev, s tem pa posredno - z varstvom javnega interesa - tudi individualne interese posameznikov. Po drugi strani pa pravno sredstvo, ki je na voljo stranki sodnega postopka, uresničuje tudi povsem individualni interes stranke, osredotočene na razrešitev konkretnega spora. Od ureditve pravnega sredstva je odvisno, ali bo kateri od navedenih interesov prevladal, in če bo, kateri.¹⁸

ZVZ v civilnem pravdnem postopku je izredno pravno sredstvo izključno državnega tožilstva, ki je del pravosodja in samostojen državni organ,¹⁹ medtem ko so državni tožilci funkcionarji v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, ki pri tem državnem organu opravljajo državnotožilsko službo.²⁰ Sedanja ureditev ZVZ (s pretežno ugotovitvenim učinkom tega izrednega pravnega sredstva) je bila dokončno vzpostavljena z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/17 - v nadaljevanju ZPP-E). Predlagatelj ZPP-E pojasnjuje, da je treba po eni strani razširiti možnost vložitve ZVZ (prej, z izjemo nedopustnih procesnih razpolaganj, le zoper pravnomočno sodno odločbo, zoper katero sodišče ni moglo dopustiti revizije). Po drugi strani pa naj bi prav zato, ker naj bi bila ZVZ praviloma vložena v interesu poenotenja sodne prakse ali rešitve pomembnega pravnega vprašanja zaradi zasledovanja javnega interesa, sodne odločbe Vrhovnega sodišča na podlagi ZVZ imele le ugotovitveni učinek, vendar to le v primeru, če je imela stranka možnost vložiti revizijo, pa je ni izkoristila.²¹ Predlagatelj ZPP-E meni, da se dopolnjujoča (v razmerju do revizije) vloga ZVZ kaže v primerih, ko stranki nimata interesa za vložitev predloga za dopustitev revizije, obstaja pa javni interes za odločanje Vrhovnega sodišča. Praksa naj bi kazala, da so v takih primerih pobudniki za vložitev ZVZ sodišča sama, zbornice, društva, državni organi in drugi zainteresirani. Takih pobud naj ne bi bilo veliko, odpirale pa naj bi pomembna pravna vprašanja.²² Predlagatelj ZPP-E izpostavlja, sklicujoč se na literaturo,²³ da je v državah romanskega pravnega kroga (omeni Italijo in Nizozemsko) uveljavljeno izredno pravno sredstvo državnega tožilca ali podobnega organa, ki je podobno ZVZ, pri čemer naj bi bil njegov namen zagotoviti pravilno in predvsem enotno uporabo prava za naprej, tako da lahko vrhovna instanca le ugotovi kršitev zakona, ne more pa razveljaviti ali spremeniti izpodbijane sodbe.²⁴

Iz doslej navedenega je mogoče ugotoviti, da je ZVZ iz tretjega odstavka 385. člena ZPP izredno pravno sredstvo, katerega zakonsko predvideni smoter oziroma namen je enak namenu revizije²⁵ v pravdnem postopku, o katerem se je Ustavno sodišče že podrobno izreklo. V prvi vrsti tudi za ZVZ velja, da njenega obstoja Ustava ne zahteva.²⁶ ZVZ, tako kot revizija, je sredstvo za dosego ciljev, objektivno pomembnih z vidika pravnega reda v celoti. Vrhovnemu sodišču kot najvišji avtoriteti sodne oblasti glede razlage in uporabe zakona omogoča izrekanje o pomembnih pravnih vprašanjih, s čimer zagotavlja razvoj prava prek sodne prakse. Poudarja in krepi odgovornost Vrhovnega sodišča za poenotenje sodne prakse v državi in s tem za zagotovitev enakosti pred zakonom ter je nasploh osredinjena na varstvo javnega interesa. Takšna ureditev ZVZ (kot tudi revizije) utrjuje vlogo Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča, ki jo v povezavi s temeljnimi ustavnimi načeli pravne države in delitve oblasti zarisuje prvi odstavek 127. člena Ustave, po katerem je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi.²⁷ Tako kot postopek odločanja o dopustitvi revizije tudi postopek odločanja Vrhovnega sodišča o ZVZ (najprej o dovoljenosti, nato o utemeljenosti) ni usmerjen k varovanju individualnih pravic strank v konkretnih primerih.²⁸

Literatura o aktualni zakonski ureditvi ZVZ navaja, da je bilo treba iz tega pravnega sredstva odstraniti elemente, ki so bili izraz represivnega modela pravdnega postopka sovjetskega tipa. Primerjava z ureditvami v državah romanskega pravnega kroga (na primer Francija, Italija, Nizozemska) naj bi pokazala na nujnost dvojega: (1) namen ZVZ ni nadzor nad delovanjem nižjih sodišč ali preverjanje - zaradi koristi strank v konkretnem postopku - pravilnosti odločitve, pač pa mora cilj tega pravnega sredstva presegati pomen konkretne zadeve in korist strank v tej konkretni zadevi; cilj je zagotavljanje objektivne koristi za pravni red v celoti, torej da se Vrhovno sodišče izreče o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za razvoj prava prek sodne prakse in za enotnost sodne prakse; (2) ker ne gre za pravno sredstvo strank v konkretni zadevi, saj je vložitev tega pravnega sredstva neodvisna od volje strank, je treba zagotoviti, da odločitev ne bo posegala v pravnomočno zaključeno zadevo; učinek je lahko le ugotovitveni. Za cilj, ki ga to pravno sredstvo želi doseči (učinek za naprej: usmerjevalna vloga Vrhovnega sodišča in s tem zagotavljanje predvidljivosti in pravne varnosti, prispevek k razvoju prava in enotnosti sodne prakse), naj bi bilo to povsem dovolj.²⁹ Možnost posega v konkretno odločitev v konkretni zadevi naj ne bi bila skladna z legitimnim namenom ZVZ, če naj se to pravno sredstvo v pravnem redu ohrani. Vse navedeno naj bi veljalo le za ZVZ, ki je vložena in dopustna po kriteriju rešitve pomembnega pravnega vprašanja, torej ZVZ, ki sledi cilju ustvarjanja precedensa.³⁰ Doktrina tudi navaja, da je ZVZ v javnem interesu že zato, ker gre za izredno pravno sredstvo v rokah državnega tožilstva; z njo naj bi državno tožilstvo skrbelo za enotno uporabo prava in enotno sodno prakso tako, da bi poskrbelo, da pred Vrhovno sodišče pridejo zadeve, glede katerih sodna praksa ni enotna, in tiste, ki so po objektivnih kriterijih pomembne za pravni red kot celoto. Smisel ZVZ naj ne bi bil nadzor nad pravilnostjo dela sodišč in prisilno poseganje v že pravnomočno urejena pravna razmerja. Ker naj bi bila ZVZ enako kot dopuščena revizija namenjena zagotavljanju objektivne koristi, naj bi bila merila zanjo enaka merilom za dopustitev revizije: izpolnjen mora biti standard pomembnega pravnega vprašanja iz prvega odstavka 367.a člena ZPP.³¹ Vrhovno sodišče navaja, da lahko kakovostne ZVZ pripomorejo k razvoju prava in poenotenju sodne prakse tudi na področjih, na katerih se ta cilj sicer lahko uresničuje z dopuščenimi revizijami, namen soobstoja obeh izrednih pravnih sredstev pa naj bi bil ravno v tem, da se zaradi obstoja javnega interesa z možnostjo vložitve ZVZ v zadevah z nerazrešenimi pomembnimi pravnimi vprašanji sanira pomanjkljiva aktivnost ali nezadostna kakovost predlogov strank za dopustitev revizije.³²

Treba se je torej strinjati s predlagateljem, ki v zahtevi za oceno ustavnosti navaja, da je namen ZVZ v zagotavljanju javnega interesa, ki se kaže v razvoju prava prek sodne prakse in v zagotavljanju enotnosti sodne prakse, to je v odgovarjanju na pomembna pravna vprašanja. Še več, za ZVZ je značilno, da v njenem bistvu - glede na to, da gre za pravno sredstvo državnega tožilstva - ni mogoče govoriti niti o takšnem in tolikšnem nujnem »zlivanju« objektivnega pomena zadeve s subjektivnim interesom strank, do katerega pride po dopustitvi revizije, ko je jasno, da je zadeva temeljnega pomena in terja vsebinski odgovor Vrhovnega sodišča.³³ Ni mogoče ignorirati temeljne razlike med revizijo, ki je svojemu zakonskemu namenu navkljub izredno pravno sredstvo stranke iz pravnomočno končanega pravdnega postopka, in ZVZ, ki je izredno pravno sredstvo pravnomočno končanemu pravdnemu postopku tujega, »eksternega«, državnega organa (ko državno tožilstvo vlaga ZVZ, nikoli ne nastopa kot pooblaščenec ene od strank; niti, ko je stranka postopka Republika Slovenija). Kljub »javnointeresnemu« zakonskemu smotru revizije, ki ga mora upoštevati Vrhovno sodišče, je motiv in razlog stranke za njeno vložitev (in še prej za predlog za njeno dopustitev) praviloma varstvo njenih individualnih pravic in pravnih interesov. Državni tožilec, ki se odloča o vložitvi ZVZ, pa mora, nasprotno, delovati povsem nepristransko in sprejeti ustrezno odločitev zgolj na podlagi objektivne in nevtralne presoje o izpolnjenosti pogojev iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Upoštevati mora, da namen ZVZ ni preverjanje pravilnosti odločitve zaradi individualne koristi strank.³⁴ ZVZ je torej izredno pravno sredstvo, pri katerem je javni interes kvečjemu še bolj celostno uveljavljen kot pri reviziji. Zato se Ustavno sodišče ne strinja z razmišljanjem predlagatelja, da so glede možnosti, da se državni tožilec odloči za vložitev ZVZ, v bistveno boljšem položaju tiste stranke, katerih pravna stališča so enaka pravnim stališčem državnega tožilstva (ne glede na to, da gre lahko v vsakem primeru za objektivno pomembno zadevo, ki odpira pomembna pravna vprašanja). Za to trditev predlagatelja se zdi, da jemlje za izhodiščno predpostavko, da državni tožilec svojega pooblastila za vložitev ZVZ tipično ne uporablja v skladu z njegovim namenom. Taka predpostavka je po mnenju Ustavnega sodišča nesprejemljiva. Za državnega tožilca velja enako kot za sodnika, ravnati mora izključno po pravu in svoji vesti, pri čemer mora svoja subjektivna stališča znati umakniti objektivno pravilni odločitvi. Predpostaviti kaj drugega pomeni predpostaviti, da državni tožilec krši svojo poklicno obveznost.

Predlagatelj med drugim zatrjuje neskladje izpodbijanega dela tretjega odstavka 391. člena ZPP s človekovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče se je odločilo, da bo najprej opravilo presojo izpodbijane ureditve z vidika te ustavne določbe.

Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pomeni, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pravica do sodnega varstva zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo v zadevi v razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo.³⁵ Gre torej za jamstvo sodne odločitve o pravicah in obveznostih posameznika.

Ker Ustava ne zagotavlja pravice do izrednih pravnih sredstev, je obseg varstva, ki ga v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi daje 23. člen Ustave, odvisen od ureditve tega postopka ter od namenov in ciljev zakonodajalca pri uvedbi sistema izrednih pravnih sredstev.³⁶ V splošnem pa iz človekove pravice do sodnega varstva izhaja, da mora biti v primeru, ko zakon določeno (izredno) pravno sredstvo dopusti, stranki zagotovljeno, da to pravno sredstvo tudi učinkovito uveljavi.³⁷ Glede dostopa do Vrhovnega sodišča v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi Ustavno sodišče upošteva, da so v sistemu, ki poudarja objektivni pomen takega pravnega sredstva z vidika koristi za pravni red v celoti, ustavno dopustni strožji pogoji za dostop do Vrhovnega sodišča.³⁸ Čeprav ima torej človekova pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave določen pomen tudi glede dostopa do Vrhovnega sodišča, pa ni mogoče šteti, da ima ta pravica, ko gre za dostop do Vrhovnega sodišča, enak pomen kot pred sodiščem prve in tudi druge stopnje. Tisto, kar je za pravico do sodnega varstva kot pravico do meritorne odločitve bistveno (torej tisto, kar tvori njeno jedro), se uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve stopnje, zaradi pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave pa je pomembna tudi možnost dostopa do sodišča druge stopnje. Pravica do sodnega varstva ima tako glede dostopa do Vrhovnega sodišča omejen pomen - zakon, če možnost dostopa do Vrhovnega sodišča dopusti (kar ostaja v prostem polju presoje zakonodajalca), nato ne sme postavljati nerazumnih formalnih ovir, ki stranki ta dostop dejansko pretirano otežujejo.³⁹

Čeprav se predlagatelj v zahtevi za oceno ustavnosti sklicuje na prvi odstavek 23. člena Ustave in je ta človekova pravica res upoštevna tudi za postopke pred Vrhovnim sodiščem, glede na razloge, s katerimi je izpodbijana ureditev, ki ureja pooblastilo in dolžnost Vrhovnega sodišča, da preseže zgolj ugotovitveni učinek ugoditve ZVZ, v tej zadevi dejansko ne gre za vprašanje omejitev oziroma pogojev za dostop do Vrhovnega sodišča v smislu možnosti pridobitve meritorne odločitve o izrednem pravnem sredstvu. Bistvo obravnavane zadeve je v ustavnopravnem ovrednotenju učinkov take meritorne odločitve Vrhovnega sodišča o izrednem pravnem sredstvu ZVZ na pravnomočno sodno odločbo. To pomeni, da bo pri presoji izpodbijanega tretjega odstavka 391. člena ZPP bistvena presoja Ustavnega sodišča, s katero je jamstva prvega odstavka 23. člena Ustave povezalo z načelom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave. Ni namreč namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, ampak je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic.⁴⁰

To na primer pomeni, da se pravica do sodnega varstva ne izčrpa, ko sodišče v posamezni zadevi izda meritorno, vsebinsko odločitev. Njen sestavni del je tudi pravica zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. Namen in cilj sodnega varstva je namreč praviloma dokončno dosežen šele z uresničitvijo določene pravice oziroma pravnega razmerja in ne le z odločitvijo o njegovem obstoju. Zato morajo biti tistim, ki jim je bila pravnomočno priznana pravica, dani možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavijo.⁴¹ S tem da pravna ureditev upniku omogoča, da čim hitreje in s čim manj sredstvi doseže izpolnitev tistega, kar mu je bilo pravnomočno prisojeno, se uresniči pravica do (učinkovitega) sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zagotavljanje izvrševanja in spoštovanja pravnomočnih odločb sodišč je celo sestavni del uveljavljanja načel pravne države iz 2. člena Ustave.⁴² Pravica do izvršitve (praviloma) pravnomočne sodne odločbe pa že sama po sebi predpostavlja znatno mero stabilnosti, trajnosti in nespremenljivosti te pravnomočne sodne odločbe. Ustavno sodišče je v svoji ustaljeni presoji večkrat izpostavilo povezavo med človekovimi pravicami (tudi prvim odstavkom 23. člena Ustave) in nekaterimi ustavnimi načeli, zlasti tudi ustavnim načelom iz 158. člena Ustave, ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti je sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva.⁴³ Del pravice do učinkovitega sodnega varstva - kar pomeni tudi sodno varstvo pred neutemeljenimi zahtevki - je tudi pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, saj je šele s tem omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na odločitev sodišča.⁴⁴ Pobudnici, ki je menila, da iz Ustave izhaja zahteva po obnovitvenem razlogu napačne uporabe materialnega prava (še zlasti v zvezi z naknadno odločbo Ustavnega sodišča), je Ustavno sodišče pojasnilo, da je v sistemu pravnih vrednot pravnomočnost nad zakonitostjo, saj je temelj pravne varnosti, z njo pa so utrjeni tudi nezakoniti upravni akti.⁴⁵ V drugi odločbi je to stališče ponovilo in dodalo, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). V pravnomočno vsebino danega sodnega varstva sodišče sámo od sebe ne sme posegati. To lahko stori le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih predvideva zakon. Pravnomočnost v pravna razmerja prinaša pravni mir in je bistvena prvina pravice do sodnega varstva, ki je močnejša in pomembnejša od vsebinske kvalitete sodne odločbe - z njo so ozdravljene tudi nezakonite in nepravilne odločbe.⁴⁶ Človekova pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je bila kršena z odločitvijo, s katero je sodišče naknadno, po pravnomočnosti sodbe, nagrado in potrebne izdatke zagovornika obdolžencev naložilo v plačilo subsidiarnemu tožilcu v nasprotju z že pravnomočno odločitvijo o stroških kazenskega postopka in tako v nasprotju z zahtevo po spoštovanju pravnomočnosti iz 158. člena Ustave.⁴⁷

Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1004/11 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 90/12), 8. točka obrazložitve, izhaja, da ima doktrina o mejah pravnomočnosti ustavno podlago v prvem odstavku 23. člena Ustave oziroma so pravila o časovnih in objektivnih mejah pravnomočnosti sestavni del jamstev človekove pravice do sodnega varstva, ker opredeljujejo vsebino zahteve po spoštovanju pravnomočnosti in po učinkoviti prisilni uveljavitvi pravnomočne sodne odločbe. Temeljni namen pravnomočnosti je po mnenju Ustavnega sodišča zagotavljanje pravne varnosti.⁴⁸ V odločbi št. Up-232/14 z dne 19. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 92/15), 14. točka obrazložitve, je Ustavno sodišče navedlo, da je treba določbe, ki omogočajo širjenje časovne meje za vložitev predloga za obnovo postopka, razlagati omejevalno prav zato, ker se z izrednimi pravnimi sredstvi, tudi z obnovo postopka, posega v pravnomočne sodne odločbe. V odločbi št. U-I-5/16 z dne 19. 1. 2017 (Uradni list RS, št. 6/17), 16. in 17. točka obrazložitve, je Ustavno sodišče navedlo, da so izredna pravna sredstva namenjena poseganju v pravnomočne sodne odločbe (njihovi spremembi, odpravi, razveljavitvi), kar narekuje posebno previdnost (zadržanost, restriktivnost) tako pri njihovem urejanju v predpisih kakor tudi pri presoji izpolnjenosti pogojev za njihovo vsebinsko presojo oziroma pogojev za njihov uspeh v posameznih primerih. Ustava ne zahteva vseh izrednih pravnih sredstev, ki so na voljo v pravnem redu. Kadar jih zakonodaja zagotavlja, pa Ustava dovoljuje ali celo zapoveduje njihovo omejujočo razlago.