TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Ključen razlikovalni znak med splošnim pravilom, da lokacijska in gradbena dovoljenja ne morejo predstavljati pravnega akta o prenosu pravice uporabe, in konkretnim položajem je, da so bili izdajatelji teh upravnih aktov organi Občine, torej organi subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe. Vsi ti akti zato predstavljajo hkrati tudi povsem jasno izjavnovoljno ravnanje. Poleg tega je pomembno še nekaj. Pravnoposlovni prenos med družbenopolitičnimi osebami (kar sta tako Občina kot SRS bili) je bil neodplačen. To pa je bistvenega pomena za vprašanje, ali je ustno pogodbo (soglasje volj) mogoče šteti za realizirano. O tem, da ugotovljeno dejansko stanje posesti na spornih nepremičninah vse od leta 1979 do danes ustreza položaju realizirane ustne pogodbe o prenosu pravice uporabe z Občine na pravno prednico tožeče stranke, ne more biti resnega pravnega dvoma. Očitno namreč je, da tožeča stranka ves ta čas izvršuje stvarnopravna (in ne kakšna drugačna, npr. obligacijska) upravičenja.