Odločba o ugotovitvi, da je drugi odstavek 66. člena Zakona o prekrških v neskladju z ustavo in sklep o zavrženju ustavne pritožbe

110. Odločba o ugotovitvi, da je drugi odstavek 66. člena Zakona o prekrških v neskladju z ustavo in sklep o zavrženju ustavne pritožbe

Številka: Up-991/17-31   
               U-I-304/20-9  

Datum: 17. 12. 2020

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Valerije Svenšek, Ptuj, ki jo zastopa Gordan Stijepović, odvetnik na Ptuju, in v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, na seji 17. decembra 2020

Drugi odstavek 66. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16) je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti se ne uporablja besedilo iz drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških, ki se glasi: »če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti in peti odstavek 17. člena), ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400 eurov«.

Zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo, zoper katero pritožba ni bila dovoljena in je bila zoper odločitev pravočasno vložena ustavna pritožba s predlogom za izjemno obravnavo sicer nedovoljene ustavne pritožbe, o kateri Ustavno sodišče do dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije še ni odločilo, je dovoljena pritožba iz drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških, ki jo lahko vlagatelj ustavne pritožbe vloži v roku 45 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Pritožnik mora v pritožbi izkazati, da je zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo pravočasno vložil na Ustavno sodišče ustavno pritožbo s predlogom za izjemno obravnavo sicer nedovoljene ustavne pritožbe.

Zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo, zoper katero pritožba ni bila dovoljena in se rok za vložitev ustavne pritožbe še ni iztekel do dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, je dovoljena pritožba iz drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških, ki jo lahko vlagatelj zahteve za sodno varstvo vloži v roku 45 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Ustavna pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju št. ZSV 71/2016 z dne 11. 9. 2017 se zavrže. Zoper sodbo lahko pritožnica vloži pritožbo iz drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških v roku 8 dni po vročitvi te odločbe.

Prekrškovni organ je pritožnico s plačilnim nalogom spoznal za odgovorno storitve prekrška po prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/06 – ZJRM-1) in prekrška po prvem odstavku 24. člena Zakona o osebni izkaznici (Uradni list RS, št. 35/11 – ZOIzk-1). Izrečena ji je bila enotna globa v višini 383,83 EUR. Zoper odločitev prekrškovnega organa je pritožnica vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče na Ptuju zavrnilo. Zoper sodbo okrajnega sodišča pritožnica vlaga ustavno pritožbo.

Pritožnica zatrjuje, da ji je okrajno sodišče kršilo pravico iz 22. člena Ustave, ker je ni seznanilo z rezultatom poizvedb na klicnem centru policije (v nadaljevanju OKC) in ji je s tem onemogočilo, da se do njih opredeli. Izvedeni dokaz naj bi bil v obravnavani zadevi bistven, saj naj bi pritožnica navajala, da se je zatekla v hišo zaradi strahu pred policistom ter da naj bi zaradi strahu poklicala policijo.

Okrajno sodišče je v izpodbijani sodbi med drugim navedlo, da ne dvomi, da je pritožnica kritičnega dne s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake očitanega prekrška. Ni verjelo pritožničini izpovedbi, da naj bi jo policisti prestrašili in da naj bi zato poklicala na OKC. Iz dopisa Policijske postaje Ptuj z dne 31. 8. 2017 naj bi namreč izhajalo, da tistega dne iz telefonske številke, ki jo je pritožnica navedla, ni bil zabeležen noben klic.

Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-991/17 z dne 9. 12. 2019 ustavno pritožbo zoper izpodbijano sodbo sprejelo v obravnavo. V postopku odločanja o njeni utemeljenosti je na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) s sklepom št. U-I-304/20, Up-991/17 z dne 1. 7. 2020 začelo postopek za oceno ustavnosti 66. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Zastavil se je namreč dvom o tem, ali je ureditev v ZP-1, ki v večini hitrih postopkov o prekršku ne omogoča, da bi vlagatelj zahteve za sodno varstvo znotraj sistema sodišč lahko zahteval odpravo kršitev, ki jih je v postopku odločanja storilo sodišče prve stopnje, v skladu s človekovimi pravicami iz 22., 23. in 25. člena Ustave.Na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS je Ustavno sodišče sklep o sprejemu ustavne pritožbe in o začetku postopka za oceno ustavnosti skupaj z ustavno pritožbo poslalo Državnemu zboru v odgovor.

Državni zbor odgovora ni poslal. Mnenje o ustavnosti presojanih določb ZP-1 pa je Ustavnemu sodišču posredovala Vlada. Njeno stališče je, da je veljavna zakonska ureditev pravnih sredstev zoper odločitev okrajnega sodišča v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo primerna. Razlogi, iz katerih je mogoče vložiti zahtevo za sodno varstvo, naj bi omogočali celovit nadzor nad pravilnostjo in zakonitostjo prekrškovne odločbe. Z možnostjo vložitve zahteve za sodno varstvo naj bi se v celoti uresničevala tako pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj naj bi o njej odločalo sodišče, kot tudi pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), saj naj bi jo bilo mogoče vložiti zoper vsako odločbo prekrškovnega organa iz razlogov, ki omogočajo njen preizkus v celoti. Ureditev iz 66. člena ZP-1 naj bi bila ustrezna tudi z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj naj bi bila pritožba zaradi narave odločitve prekrškovnega organa utemeljeno zamejena na zahtevnejše primere. Ureditev v 66. členu ZP-1 naj bi bila v mejah, ki jih je postavilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07, in OdlUS XVI, 21).

Mnenje Vlade je bilo vročeno pritožnici. Pritožnica je v odgovoru izrazila stališče, da je presojana ureditev v neskladju s pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča na Ptuju št. ZSV-71/2016.

Zakonodajalec je v ZP-1 uredil dve temeljni obliki prekrškovnega postopka: postopek prekrškovnega organa oziroma hitri postopek (49. do 58. člen ZP-1) in redni sodni postopek (67. do 168. člen ZP-1). Razmejitev pristojnosti v teh dveh prekrškovnih postopkih temelji na načelu, da se o prekrških praviloma odloča v hitrem postopku (prvi odstavek 52. člena ZP-1). V primerih, ko hitri postopek ni dovoljen (drugi odstavek 52. člena ZP-1), pa se izvede redni sodni postopek, in sicer: kadar sankcije huje posegajo v temeljne človekove pravice in svoboščine (izgon iz države, fakultativni odvzem predmeta, omejitve pri vožnji motornih vozil), kadar se zahteva skrbnejša obravnava določene kategorije storilcev (na primer mladoletniki) oziroma kadar gre za kršitve s posebnih prekrškovnih področij. (Glej opombo 1)

Bistvena razlika med hitrim in rednim postopkom je v tem, da v hitrem postopku odloča na prvi stopnji upravni organ, medtem ko v rednem postopku že na prvi stopnji odloča sodišče. Po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ureditev, po kateri prekrške preganjajo in zanje izrekajo sankcije upravne oblasti, ni v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), če ima posameznik možnost zahtevati presojo te odločitve pred sodiščem, ki zagotavlja vse garancije iz 6. člena EKČP. (Glej opombo 2) Prav temu je namenjena zahteva za sodno varstvo (59. do 66. člen ZP-1), s katero preide prekrškovna zadeva iz hitrega postopka, ki je v rokah prekrškovnih upravnih organov, v sodni postopek. (Glej opombo 3)

V rednem prekrškovnem postopku, v katerem na prvi stopnji odloča sodišče, se lahko vloži pritožba zoper vsako sodbo o prekršku. Pritožbeni razlogi so navedeni v 154. členu ZP-1, ki se glasi:

»Sodba o prekršku se sme izpodbijati:

zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku;

zaradi kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek;

zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja;

zaradi odločitve o sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških postopka o prekršku in o premoženjskopravnem zahtevku.«