TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Vsebino pravnega standarda "v skladu s koristmi otrok" določi sodišče v vsakem posameznem primeru posebej. Vendar pri tem ni povsem prosto, saj mora upoštevati okvir, določen v predpisih, ki urejajo družinska razmerja na splošno in roditeljsko pravico posebej. Vsebina teh razmerij posredno opredeljuje tudi pravni standard otrokovih koristi. Pri odločanju o njegovi vsebini je zato potrebno upoštevati vse tiste določbe ZZZDR in konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Konvencija - Ur. list SFRJ, št. 15/90 in Ur. list RS, št. 35/92 - Mednarodne pogodbe 9/92), ki ta razmerja urejajo. Dolžnosti staršev do otrok so opredeljene v 102. in 103. členu ZZZDR, po temeljnih določbah ZZZDR pa uživa družina posebno družbeno varstvo (2. člen), starši (oče in mati) pa imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo in s svojim delom zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok (4. člen). Enako so ta razmerja opredeljena v Konvenciji (5., 6. in 7 alinea preambule in 3. člen). Pravilo je torej, da je za otroka koristno, če zanj skrbita oče in mati.

Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je potrebno lastnosti, sposobnosti in zmožnosti drugih oseb upoštevati le v okviru vplivov okolja tudi preozko, saj so npr. vezi med bližnjimi sorodniki (npr. med starimi starši in vnuki), ki imajo lahko zaradi medsebojnih odnosov tudi pomembno vlogo v družinskem življenju, vključene v pojem družinskega življenja iz 1. odstavka 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, zaradi česar jih je v taki vsebini (in ne le kot vpliv okolja) mogoče upoštevati tudi pri uporabi pravnega standarda "v skladu s koristmi otrok".