TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Glede na določbe ZMZ in Pravilnika, izdanega na njegovi podlagi, odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/2012 z dne 9. 5. 2013 in izrecne zahteve tožnikov, da se jim odobri razselitev na zasebni naslov, pri čemer so vedeli ali so vsaj morali vedeti, kakšno finančno pomoč lahko v takem primeru pričakujejo, pa so se za razselitev kljub temu odločili, Vrhovno sodišče meni, da ne obstojajo pravne možnosti, niti v določbi prvega odstavka 125. člena URS (sodišče sodi po ustavi in zakonu), da bi se v tem primeru na podlagi pravila exeptio illegalis (na podlagi katerega naj bi se v tej zadevi ne uporabile določbe Pravilnika, na podlagi katerih se v razmerju do minimalnega dohodka izračuna finančna pomoč) za tožnike izračunala finančna pomoč v drugačni višini, kot jo na podlagi minimalnega dohodka in razmerij do tega dohodka, določenih v Pravilniku, določa ZMZ (peti odstavek 83. člena ZMZ).

Vrhovno sodišče se sicer zaveda, da je finančna pomoč, ki jo prejemajo tožniki, majhna. Vendar so za njeno višino tožniki ob vložitvi prošnje za razselitev vedeli, pa so se vseeno hoteli razseliti iz azilnega doma, kjer jim je bila in bi jim bila, če bi se vanj vrnili, osnovna oskrba zagotovljena. Višina finančne pomoči pa je seveda odvisna od finančnih možnosti države, kar se odraža tudi v razpoložljivih proračunskih sredstvih, pri čemer so v Sloveniji uvedeni varčevalni ukrepi na vseh področjih porabe javnih sredstev. Upoštevati pa je treba tudi razmere in s koliko denarja zaradi sedanjega ekonomskega stanja v Sloveniji živijo tudi njeni drugi prebivalci, ki morajo kljub svojemu slabemu finančnemu stanju plačevati davke in prispevke, iz katerih se zagotavljajo tudi finančna sredstva za zagotavljanje pravic prosilcev za mednarodno zaščito.