Odločba o ugotovitvi, da je del četrtega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu v neskladju z Ustavo ter o razveljavitvi sklepa Vrhovnega sodišča in sklepa Upravnega sodišča

4788. Odločba o ugotovitvi, da je del četrtega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu v neskladju z Ustavo ter o razveljavitvi sklepa Vrhovnega sodišča in sklepa Upravnega sodišča, Stran 14637.

Številka: U-I-147/08-16

Up-1547/08-17

Datum: 11. 11. 2009

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in v postopku odločanja o ustavni pritožbi samostojnega podjetnika Marka Vraza, s. p., Ljubljana, ki ga zastopa Mirko Bandelj, odvetnik v Ljubljani, na seji 11. novembra 2009

Četrti odstavek 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) je v neskladju z Ustavo v delu, ki se nanaša na stroške postopka, če sodišče postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena istega zakona.

Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka sodišče odloči o stroških postopka v upravnem sporu po prvem odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu, če sodišče postopek ustavi, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, po tretjem odstavku istega člena pa, če sodišče postopek ustavi, ker je organ izdal akt, a z njim še ni bilo dokončno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 145/2008 z dne 10. 4. 2008 in sklep Upravnega sodišča št. U 1274/2007 z dne 5. 2. 2008 se v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka, razveljavita in se v tem delu zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep Vrhovnega sodišča. Z njim je bila zavrnjena pritožba zoper sklep Upravnega sodišča o zavrnitvi zahteve pritožnika za povrnitev stroškov postopka (2. točka sklepa Upravnega sodišča), ki ga je Upravno sodišče s 1. točko izreka istega sklepa ustavilo. Navaja, da mu je bila zahteva za povrnitev stroškov v postopku zavrnjena kljub uspehu, doseženem na podlagi vložene tožbe. Pritožnik je tožbo v upravnem sporu vložil zaradi molka pritožbenega upravnega organa, umaknil pa jo je, ker je ta organ med sodnim postopkom izdal odločbo, s katero je ugodil pritožbi, odločbo upravnega organa prve stopnje odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v nov postopek. Po mnenju pritožnika bi sodišči morali na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) primerno uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b. in 45/08 – v nadaljevanju ZPP), saj naj ZUS-1 ne bi urejal vprašanja stroškov postopka v primerih, kot je pritožnikov. V zvezi s tem se sklicuje tudi na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06 in OdlUS XV, 26) in št. U-I-53/00 z dne 12. 6. 2003 (Uradni list RS, št. 63/03 in OdlUS XII, 66).

Pritožnik trdi, da je po izpodbijani odločitvi v neenakem položaju v primerjavi s tistimi, ki uveljavljajo svoje pravice v pravdnem postopku. Zato naj bi bila odločitev sodišč v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Stroški naj bi mu nastali izključno zaradi nepravilnega delovanja državnega organa, zato naj bi bili odločitvi sodišč tudi v neskladju z 2. in s 26. členom Ustave. Meni, da obveznost plačevanja stroškov postopka pomeni poseg v pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave. To naj bi pomenilo, da je dostopnost do sodišča odvisna od ekonomskih zmožnosti stranke. Po mnenju pritožnika na odločitev, ali bo uporabil sodno varstvo, ne sme vplivati okoliščina, da bo moral, ne glede na uspeh v postopku, sam plačati stroške odvetnika.

Ker izpodbijana odločitev sodišč temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče postopek ustavi, pritožnik hkrati z ustavno pritožbo vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti navedene določbe. Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju z 2. členom, z drugim odstavkom 14. člena, s prvim odstavkom 23. člena in s 26. členom Ustave iz enakih razlogov, ki jih je navedel v utemeljitvi ustavne pritožbe.