Sklep o upravljanju kreditnega tveganja v bankah in...

2477. Sklep o upravljanju kreditnega tveganja v bankah in hranilnicah

Na podlagi 3. točke prvega odstavka 109. člena in 1. točke 155. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 92/21; v nadaljevanju ZBan-3) ter prvega odstavka 31. člena Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 59/11 in 55/17) izdaja Svet Banke Slovenije

S K L E P
o upravljanju kreditnega tveganja v bankah in hranilnicah

1. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina sklepa)

(1)

Ta sklep določa pravila, ki se nanašajo na naslednja področja upravljanja kreditnega tveganja v bankah in hranilnicah (v nadaljnjem besedilu: banke):

(a)

odobravanje kreditov;

(b)

spremljanje kreditnega tveganja;

(c)

razvrščanje dolžnikov oziroma izpostavljenosti v bonitetne razrede;

(d)

upravljanje kreditnih zavarovanj;

(e)

oblikovanje popravkov vrednosti in rezervacij;

(f)

sistem zgodnjega opozarjanja za odkrivanje povečanega kreditnega tveganja;

(g)

upravljanje nedonosnih in restrukturiranih izpostavljenosti;

(h)

upravljanje podatkov in kreditne dokumentacije;

(i)

poročanje o kreditnem tveganju.

(2)

Kadar se ta sklep sklicuje na določbe drugih predpisov, se te določbe uporabljajo v njihovem vsakokrat veljavnem besedilu.

(3)

Določbe tega sklepa ne posegajo v zahteve, ki jih za banke določajo drugi veljavni regulativni predpisi s področja upravljanja kreditnega tveganja.

2. člen

(opredelitve pojmov)

(1)

Pojmi, uporabljeni v tem sklepu, imajo enak pomen kot v določbah ZBan-3 oziroma Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (v nadaljnjem besedilu: Uredba 575/2013/EU) ter v predpisih, izdanih na njuni podlagi.

(2)

Za namen tega sklepa veljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a)

»bonitetna ocena dolžnika« pomeni oceno kreditne kakovosti dolžnika, ki se odrazi v razvrstitvi dolžnika v ustrezen bonitetni razred v skladu z določbami 4. poglavja tega sklepa;

(b)

»bonitetni razred« pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice, v katero se razvrstijo dolžniki ali izpostavljenosti s podobnim kreditnim tveganjem;

(c)

»bonitetni sistem« pomeni vse modele, procese, kontrole, zbiranje podatkov in informacijske sisteme, ki podpirajo ocenjevanje kreditnega tveganja in razvrščanje dolžnikov oziroma izpostavljenosti v bonitetne razrede;

(d)

»cenilec« je neodvisni in usposobljeni ocenjevalec vrednosti premoženja, tj. oseba, ki ima potrebne kvalifikacije, znanje in izkušnje za izvajanje cenitve, ter je neodvisna od procesa odločanja o poslih, zavarovanih s premoženjem, katerega vrednost se ocenjuje;

(e)

»centralni kreditni register« je centralni kreditni register, ki ga vodi Banka Slovenije v skladu z Zakonom o centralnem kreditnem registru (Uradni list RS, št. 77/16);

(f)

»datum ocenitve vrednosti« je datum, za katerega velja izdelana ocena vrednosti;

(g)

»koncesija (popuščanje)« pomeni popuščanje dolžniku s spreminjanjem prvotnih pogojev kreditiranja zaradi pravnih ali ekonomskih razlogov, ki se nanašajo na finančne težave dolžnika;

(h)

»kredit« je bilančna ali zunajbilančna izpostavljenost, iz naslova katere je banka izpostavljena kreditnemu tveganju;

(i)

»kreditno tveganje« je tveganje izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika oziroma nasprotne stranke v pogodbeno dogovorjenem roku;

(j)

»napredni statistični modeli« so statistični modeli vrednotenja zavarovanja s premoženjem, ki izpolnjujejo merila iz poglavja 7.4 Smernic o odobravanju in spremljanju kreditov (EBA/GL/2020/06), vključno z zanesljivostjo modela;

(k)

»nedonosne izpostavljenosti« so nedonosne izpostavljenosti, kot so opredeljene v 47a členu Uredbe 575/2013/EU;

(l)

»neplačane izpostavljenosti« so izpostavljenosti, pri katerih je prišlo do neplačila, kot je opredeljeno v 178. členu Uredbe 575/2013/EU;

(m)

»poslovni subjekt« je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik;

(n)

»preostalo tveganje« je tveganje manjše učinkovitosti kreditnih zavarovanj od pričakovane, ki je posledica nastanka ali porasta drugih tveganj (npr. pravno, operativno, likvidnostno, tržno tveganje) zaradi uporabe kreditnih zavarovanj;

(o)

»restrukturirane izpostavljenosti« so restrukturirane izpostavljenosti, kot so opredeljene v 47b členu Uredbe 575/2013/EU;

(p)

»standardi ocenjevanja vrednosti« so veljavni mednarodni in evropski standardi za ocenjevanje vrednosti, kot so Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti, ki jih sprejema Odbor za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti (angl. International Valuation Standards Council – IVSC), Evropski standardi ocenjevanja vrednosti, ki jih sprejema Evropska skupina združenj cenilcev (angl. The European Group of Valuers' Associations – TEGOVA), in standardi ocenjevanja vrednosti, ki jih sprejema Kraljevi inštitut pooblaščenih ocenjevalcev (angl. Royal Institute of Chartered Surveyors – RICS);

(q)

»tveganje koncentracije« je tveganje čezmerne neposredne in/ali posredne izpostavljenosti iz naslova kreditnega tveganja banke ali bančne skupine do posamezne stranke, skupine povezanih strank ali strank, ki jih povezujejo skupni dejavniki tveganja;

(r)

»tveganje kreditov v tujih valutah« je kreditno tveganje iz naslova kreditov v tujih valutah, pri katerih kreditojemalci niso uporabili varovanja pred valutnim tveganjem;

(s)

»validacija« pomeni neodvisno preverjanje ustreznosti in skladnosti bonitetnega sistema z relevantnimi zahtevami za posamezen bonitetni sistem.

2. ODOBRAVANJE KREDITOV

3. člen

(proces odobravanja kreditov)

(1)

Banka mora vzpostaviti proces odobravanja kreditov, ki se razlikuje najmanj po vrsti dolžnika, viru denarnih tokov za poplačilo kredita (npr. dohodek kreditojemalca, dohodek, ki ga ustvarja financirano premoženje), višini izpostavljenosti in kompleksnosti produktov.

(2)

Banka mora imeti jasno opredeljen proces odobravanja novih kreditov, spreminjanja, obnavljanja in ponovnega financiranja obstoječih kreditov.

(3)

Banka mora vzpostaviti jasno in dosledno organizacijsko strukturo odločanja o odobritvi kredita. Politika oziroma proces odobravanja kreditov mora vključevati jasno porazdelitev pristojnosti in odgovornosti glede odobritve kreditov v okviru banke in med subjekti v okviru bančne skupine.

4. člen

(pooblastila za odobravanje)

(1)

Banka mora zagotavljati, da je odobravanje kreditov v pristojnosti oseb z ustreznimi znanji, kompetencami in strokovnimi izkušnjami. V notranjem aktu mora banka natančno opredeliti delegiranje pooblastil za odobravanje kreditov. Pooblastila morajo biti jasno razčlenjena po ustreznih ravneh banke in se razlikovati najmanj glede na vrsto, namen in znesek kredita. Iz kreditne dokumentacije mora biti jasno razvidno, kdo je kredit odobril.

(2)

Pri posamezni odločitvi o odobritvi kredita mora banka ustrezno upoštevati značilnosti, vključno z velikostjo in kompleksnostjo obravnavanega kredita, ter vrsto in profil tveganosti kreditojemalca. Struktura nosilcev odločanja o kreditih mora biti skladna z nagnjenostjo banke k prevzemanju kreditnega tveganja, odražati mora poslovni model banke, zagotavljati objektivnost, nepristranskost in primerno obravnavo nasprotij interesov. Pooblastila in omejitve vsakega nosilca odločanja morajo biti jasno opredeljeni. Funkcija upravljanja tveganja mora zagotavljati ustrezne kontrole nad prevzemanjem kreditnega tveganja in biti neodvisna od enote komercialnega poslovanja. Kadar je odločitev o odobritvi kredita z vidika tveganj manj pomembna, lahko o njej odloči le enota komercialnega poslovanja. Odločitev o kreditu mora biti jasna in dobro dokumentirana.

(3)

V primeru nestrinjanja enote komercialnega poslovanja in enote upravljanja kreditnega tveganja glede odobritve kredita mora banka zagotoviti upoštevanje vzpostavljenih pravil odločanja.

(4)

Banka mora vzpostaviti jasna pravila in postopke glede pristojnosti pri obravnavi in odobritvi izjem (npr. prilagoditev bonitetne ocene, odobritev kreditov pod pogoji, ki odstopajo od sprejetih standardov kreditiranja in politike kreditnih zavarovanj). Samo v izjemnih primerih se lahko predlaga kreditiranje, ki ni v skladu s politiko in predpisanimi pogoji. Take primere je treba dokumentirati in utemeljiti, odobravanje takih poslov pa je v pristojnosti ustreznega organa banke. Banka mora zagotoviti spremljanje okoliščin in pogojev ob odobritvi poslov, ki niso v skladu s politiko in predpisanimi pogoji.

(5)

Če banka v procesu odobravanja kreditov uporablja avtomatizirano odločanje, mora imeti vzpostavljene jasne politike glede produktov, segmentov in omejitev, pri katerih je avtomatizirano odločanje dovoljeno.

5. člen

(merila za odločanje o odobritvi kreditov)

(1)

Ključno merilo pri odobravanju kreditov je ocena kreditne sposobnosti stranke.

(2)

Banka mora imeti primerna in natančno opredeljena merila za odločanje o odobritvi kreditov, ki vključujejo najmanj:

-

ciljni tržni segment, kot ga opredeljuje strategija prevzemanja in upravljanja kreditnega tveganja;

-

namen kredita in vire poplačila kredita (pri oceni zmožnosti za poplačilo kreditov potrošnikom banka upošteva vse bistvene dejavnike, ki bi lahko vplivali na kreditojemalčevo sedanjo in prihodnjo zmožnost odplačevanja, v primeru kreditiranja poslovnih subjektov pa kot glavni vir odplačila upošteva denarni tok iz običajnih poslovnih dejavnosti kreditojemalca);

-

trenutni profil tveganja stranke;

-

pretekle plačilne navade dolžnika, trenutno sposobnost odplačevanja kredita in projekcije prihodnjih denarnih tokov na podlagi različnih scenarijev;

-

kakovost in obseg kreditnega zavarovanja;

-

kreditne pogoje, vključno s pogodbenimi zavezami, ki omejujejo tveganost stranke v prihodnosti;

-

možen vpliv okoljskih dejavnikov in podnebnih sprememb na prihodnjo finančno uspešnost stranke;

-

oceno ravni strokovnega znanja in sposobnosti poslovodstva, položaja stranke v panogi in splošnega stanja v panogi (v primeru podjetniških kreditov).

6. člen

(ocenjevanje kreditnega tveganja)

(1)

Banka mora pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke kreditnemu tveganju, oceniti in analizirati kvantitativne in kvalitativne informacije ter druge pomembne dejavnike, ki omogočajo celovito oceno dolžnikove sposobnosti izpolnjevati obveznosti do banke. Pri tem banka upošteva povezave stranke z drugimi osebami, ki lahko vplivajo na njeno kreditno sposobnost. Zagotavljati mora ustrezno strokovno in objektivno presojo ocene kreditnega tveganja ter pridobiti dovolj informacij o stranki, da lahko ugotovi njen profil tveganja oziroma oceni njeno kreditno sposobnost in ji dodeli ustrezno bonitetno oceno. Še zlasti mora biti previdna pri strankah, s katerimi prvič stopa v pogodbeno razmerje. Banka mora imeti v notranjih aktih predpisan minimalni obseg informacij, ki jih je treba pridobiti od stranke za ustrezno oceno kreditnega tveganja in so vključene v predlog za odobritev kredita.

(2)

Za namen ocenjevanja kreditne sposobnosti stranke mora banka iz centralnega kreditnega registra pridobiti podatke o kreditojemalcu in z njim povezanih strankah, do katerih je banka izpostavljena, kot je opredeljeno v točki (a) 7. člena tega sklepa.

(3)

Banke, ki so udeležene v sindiciranih kreditih in drugih bančnih konzorcijih, se ne smejo zanašati izključno na analizo banke, ki je nosilec konzorcija, temveč morajo same opraviti neodvisno in celovito analizo kreditnega tveganja na enak način, kot če bi samostojno odobravale kredit.

(4)

Banka mora v svojih politikah opredeliti posle s finančnim vzvodom. Opredelitev mora upoštevati raven finančnega vzvoda in namen posla. Posli s prevelikim finančnim vzvodom bi morali biti izjema ter obravnavani skladno s strategijo prevzemanja in upravljanja kreditnega tveganja. Banka mora vzpostaviti ustrezno strukturo upravljanja in spremljanja poslov s finančnim vzvodom.

7. člen

(ugotavljanje povezav)

Banka mora imeti vzpostavljen mehanizem za ugotavljanje, spremljanje in poročanje povezav:

(a)

med strankami v skladu z 39. točko prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU (povezane stranke);

(b)

z osebami v posebnem razmerju z banko.

8. člen

(upoštevanje kreditnih zavarovanj)

(1)

Banka mora kot primarni vir poplačila kredita upoštevati plačilno sposobnost dolžnika, kreditna zavarovanja za posamezen kredit pa so sekundarni vir poplačila kredita. Banka mora ocenjevati kreditno kakovost osnovnega dolžnika oziroma osnovne izpostavljenosti ne glede na obstoj kreditnega zavarovanja.

(2)

Banka mora pred odobritvijo kredita preveriti vso ustrezno dokumentacijo, na podlagi katere ugotavlja pravno učinkovitost in izvršljivosti kreditnega zavarovanja, ter oceniti vrednost kreditnega zavarovanja, kot je opredeljeno v petem poglavju tega sklepa.

(3)

Če je vrednost kreditnega zavarovanja v veliki meri odvisna od kreditnega tveganja dajalca osebnega kreditnega zavarovanja, ki je tretja oseba, mora banka oceniti tudi kreditno tveganje te osebe.

9. člen

(limiti izpostavljenosti kreditnemu tveganju)

Banka mora zagotoviti, da se krediti odobravajo v okviru sprejete nagnjenosti k prevzemanju tveganj in odobrenih limitov izpostavljenosti kreditnemu tveganju.

10. člen

(mehanizmi za določanje cen produktov)

Banka mora zagotoviti, da proces odobritve kredita vključuje ustrezne mehanizme za določanje cen produktov, ki so skladni s sprejetimi politikami upravljanja kreditnega tveganja ter upoštevajo kreditno tveganje dolžnika, vrsto produkta, znesek izpostavljenosti ter vrsto in vrednost kreditnega zavarovanja.

11. člen

(pogodbene zaveze)

Banka mora pri sklepanju kreditne pogodbe presoditi ustreznost pogodbenih zavez, ki jih bo vsebovala pogodba. Pogodbene zaveze morajo biti jasne, smiselne in uresničljive. Pri presoji ustreznosti posameznih pogodbenih zavez mora banka med drugim upoštevati vrsto in vrednost posla, vrsto in oceno tveganosti dolžnika, potrebne informacije o dolžniku in pogodbeno pravo. Če banka v pogodbo ni mogla vključiti vseh pogodbenih zavez, ki jih po navadi uporablja, mora razloge za to navesti v kreditni mapi.

3. SPREMLJANJE KREDITNEGA TVEGANJA

12. člen

(sistem za spremljavo kreditov)

(1)

Banka mora vzpostaviti jasno in dosledno organizacijsko strukturo, politike, procese in notranje akte glede procesa spremljave v skladu s sprejeto strategijo upravljanja kreditnega tveganja ter jasno razmejitev nalog med procesoma spremljave in odobritve kreditov.

(2)

Banka mora vzpostaviti sistem neprekinjenega spremljanja kreditnega portfelja, ki vključuje analitične postopke in metodologije za ocenjevanje oziroma merjenje kreditnega tveganja. Tak sistem mora zagotoviti ustrezne informacije o strukturi in kakovosti kreditnega portfelja ter koncentraciji kreditnega tveganja banke kot tudi na ravni bančne skupine.

(3)

Banka z namenom upravljanja tveganja koncentracije vzpostavi in vzdržuje ustrezne limite izpostavljenosti kreditnemu tveganju. Limiti morajo vključevati bilančne in zunajbilančne izpostavljenosti.

(4)

Učinkovit sistem za spremljavo kreditov mora:

-

zagotoviti, da banka lahko redno in ves čas trajanja kreditnega razmerja spremlja poslovanje dolžnika in njegovo kreditno sposobnost;

-

spremljati izpolnjevanje pogojev, ki izhajajo iz kreditne pogodbe;

-

v primeru namenskih kreditov spremljati porabo odobrenih sredstev v dogovorjene namene;

-

spremljati rednost plačil in ugotavljati kršitev pogodbenih obveznosti;

-

spremljati izvrševanje pogodbenih zavez ter evidentirati njihove morebitne kršitve in spremljati izvrševanje pogodbenih sankcij v primeru kršitev pogodbenih zavez;

-

spremljati razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo kreditnega zavarovanja (angl. loan to value – LTV) ter pokritost izpostavljenosti s kreditnim zavarovanjem;

-

spremljati primernost višine oblikovanih popravkov vrednosti in rezervacij;

-

spremljati tveganje koncentracije in morebitna odstopanja od vzpostavljenih limitov iz tretjega odstavka tega člena;

-

zagotoviti učinkovito in pravočasno ugotavljanje povečanega kreditnega tveganja in nedonosnih kreditov;

-

spremljati tveganje kreditov v tujih valutah.

(5)

Banka mora vzpostaviti ter uveljaviti notranje kontrole in postopke, ki omogočajo, da se izjeme, prenosi odločitev na višje ravni (eskalacije) in odstopanja od politik, postopkov in limitov pravočasno poročajo odgovornim za ukrepanje.

(6)

Banka mora pri ocenjevanju posameznih kreditov in kreditnega portfelja upoštevati potencialne prihodnje negativne spremembe v ekonomskem okolju ter periodično oceniti izpostavljenost kreditnemu tveganju ob upoštevanju izjemnih razmer (analiza scenarijev in stresni testi).

4. RAZVRŠČANJE DOLŽNIKOV OZIROMA IZPOSTAVLJENOSTIV BONITETNE RAZREDE

13. člen

(razvrščanje dolžnikov oziroma izpostavljenosti)

Banka mora v okviru procesa odobritve in spremljave kreditov razvrstiti dolžnika oziroma izpostavljenost v bonitetni razred na podlagi jasnih bonitetnih meril. Merila morajo biti dovolj natančna, da omogočajo zaposlenim v procesu odobravanja in spremljave kreditov enako razumevanje in dosledno razvrščanje dolžnikov oziroma izpostavljenosti s podobnim kreditnim tveganjem v iste bonitetne razrede. Metodologije razvrščanja temeljijo na statističnih modelih ali drugih metodah in morajo upoštevati zahteve iz tega poglavja.

14. člen

(razvrstitev dolžnika v primeru skupine povezanih strank)

(1)

Banka mora v procesu razvrščanja dolžnika, ki je del skupine povezanih strank, v ustrezne bonitetne razrede vključiti informacijo o obstoju skupine povezanih strank na način, da je razvrstitev posameznih oseb v skupini povezanih strank konsistentna s strukturo skupine. Pri tem mora banka upoštevati najmanj vrste povezav med subjekti v skupini.

(2)

Banka mora imeti vzpostavljene postopke in procese, ki zagotavljajo, da v primeru nastopa položaja neplačila posamezne stranke v skupini v skladu s 178. členom Uredbe 575/2013/EU preveri in opredeli vpliv tega neplačila na bonitetne ocene ostalih oseb v skupini.

(3)

Banka mora vnaprej opredeliti primere, v katerih je dolžnikom lahko dodeljena boljša bonitetna ocena kot nadrejeni osebi v skupini. Odločitve o takih in morebitnih drugih primerih mora banka dokumentirati in ustrezno utemeljiti.

Sklep o upravljanju kreditnega tveganja v bankah in hranilnicah

Časovnica