TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 291,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je bila zavrnitev toženkinega dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca pravilna. Pojasnilo je, da je sodišče izvedencu ob prvi postavitvi in nato ob dopolnitvi izvedenskega mnenja naložilo različni nalogi in je zato bilo njegovo drugo mnenje vsebinsko različno od prvega. Glede na zgoraj povzeto vsebino obeh izvedenskih mnenj, je prepričljiva ocena obeh sodišč, da je bila razlika v izvedenskem mnenju kljub kratkemu časovnem razmiku utemeljena in tudi prepričljivo obrazložena in da sprememba izvedenskega mnenja sama po sebi ne izkazuje slabe kakovosti mnenja in ne upravičuje postavitve novega izvedenca.

Po drugem odstavku 254. člena ZPP je sodišče prvenstveno dolžno odpraviti pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z novim zaslišanjem izvedencev. Le izjemoma, ko se pomanjkljivosti in dvom res ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Vrhovno sodišče soglaša z oceno sodišča druge stopnje, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je izvedenca dodatno zaslišalo, ker toženka z zgoraj povzetimi razlogi ni izkazala utemeljenih razlogov za postavitev dodatnega izvedenca s področja klinične psihologije otroka.

Vrhovno sodišče soglaša tudi z oceno, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko ni postavilo izvedenca klinične psihologije za odrasle. ZPP v 243. členu določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da na strani očeta ni nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na takšno osebnostno strukturo očeta ali zdravstveno stanje, da bi bila potrebna ocena vpliva morebitnih duševnih ali osebnostnih motenj na sposobnost za varstvo in vzgojo otroka. Sodišče je torej pravilno ocenilo, da potrebe po specialnem strokovnem znanju glede na ugotovljena dejstva ni bilo.

ZZZDR ni dopuščal možnosti, da bi sodišče brez soglasja staršev otroka zaupalo v njuno skupno varstvo in vzgojo. Je pa višje sodišče pravilno izpostavilo, da bi bilo možno režim, za kakršnega se zavzema toženka, vzpostaviti tudi preko ureditve stikov. Vendar je višje sodišče ocenilo, da glede na ugotovljene okoliščine to deklicama ne bi bilo v korist.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da imata starša zelo različen način življenja, da ne sprejemata drugačnosti drugega, kar je stalen vir medsebojnih očitkov. Sodišči sta ugotovili, da sta oba od staršev primerna za vzgojo in varstvo, da pa ne sodelujeta in ne komunicirata, kar je pomembna ovira za vzpostavitev ureditve, ki bi od staršev zahtevala veliko medsebojnega usklajevanja.