Odločba o ugotovitvi, da je Zakon o socialnem vključevanju invalidov v neskladju z Ustavo

2091. Odločba o ugotovitvi, da je Zakon o socialnem vključevanju invalidov v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-65/21-12

Datum: 4. 7. 2024

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 4. julija 2024

Zakon o socialnem vključevanju invalidov (Uradni list RS, št. 30/18) je v neskladju z Ustavo.

Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka te odločbe se osnovno preživljanje oseb z invalidnostjo po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04), če njihove potrebe presegajo višino nadomestila za invalidnost ter pravice do dodatka za pomoč in postrežbo iz 5. in 6. člena Zakona o socialnem vključevanju invalidov.

Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju predlagatelj) je prekinilo pritožbeni postopek pravdnih strank v družinski zadevi zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otrok, določitve stikov in preživnine v delu, ki se nanaša na ukinitev preživninske obveznosti staršev do otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju s 1. 1. 2019 po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (v nadaljevanju ZSVI). Predlagatelj navaja, da je bila nad enim izmed otrok podaljšana roditeljska pravica, saj je pri trinajstih letih doživel anevrizmo, zaradi katere ne govori, je nepokreten, komunicira le z očmi ter potrebuje 24-urno stalno oskrbo in nego. V vzgojo in varstvo je zaupan toženki, s tožnikom pa ima stike. Sodišče prve stopnje je za tega otroka s 1. 1. 2019 zaradi ZSVI ukinilo preživninsko obveznost staršev. V pritožbi je toženka uveljavljala, da je ureditev po ZSVI protiustavna, saj država z ZSVI ne zagotavlja vseh potrebnih finančnih sredstev, ki jih tak otrok potrebuje, zato je prepuščen samemu sebi. Toženka se strinja, da mora država razbremeniti starše, vendar ne na način, da je invalidne osebe postavila v slabši položaj, kot je bil pred uveljavitvijo ZSVI.

Predlagatelj v zahtevi opisuje, kakšna je bila ureditev pred uveljavitvijo ZSVI, in opozarja na odločbo št. U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 86), s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Uradni list SRS, št. 41/83 – v nadaljevanju ZDVDTP) v neskladju z Ustavo, saj se je zaradi ukinitve preživninske obveznosti staršev položaj obravnavane skupine invalidov poslabšal. ZSVI naj bi vsebinsko uresničil navedeno odločbo Ustavnega sodišča, vendar po mnenju predlagatelja protiustavnost ni bila odpravljena, saj zakonodajalec ni vzpostavil enakovredne preživninske obveznosti države ter obravnavani skupini invalidov ni zagotovil osnovnih sredstev za preživljanje. Nadomestilo za invalidnost in dodatek za pomoč in postrežbo po ZSVI naj bi bila višja kot po ZDVDTP, vendar kljub temu ne zadoščata za kritje vseh osnovnih življenjskih potreb te skupine invalidov. ZSVI naj bi določal nadomestilo in dodatek za vse enako in na ta način naj ne bi upošteval posebnih potreb posameznih invalidov, zato naj nekaterim izmed njih ne bi zagotavljal ustrezne stopnje socialne varnosti. Država zagotavlja le del sredstev, glede preostanka pa pravni položaj te skupine invalidov še zmeraj ni urejen. Predlagatelj to pojasnjuje tudi na podlagi izračuna v konkretnem primeru, o katerem mora odločiti in iz katerega naj bi jasno izhajalo, kako se je zaradi ZSVI poslabšal položaj oseb s težjimi oblikami invalidnosti. Potrebe teh oseb so bile namreč do uveljavitve ZSVI pokrite ob pomoči države s preživninsko odgovornostjo staršev. Ob ukinitvi slednje zakonodajalec ni predvidel zadostnih sredstev za preživljanje, kar pomeni, da je prekomerno posegel v pravice invalidov iz 52. člena Ustave. Predlagatelj dodaja, da je zakonodajalec posegel ne le v pričakovane, temveč tudi v že pridobljene pravice te skupine invalidov in s tem kršil 2. člen Ustave, saj je bila v konkretnem primeru osebi že priznana in določena preživnina s pravnomočno sodno odločbo, ki je bila z ZSVI naknadno ukinjena.

Državni zbor v odgovoru na zahtevo navaja, da je ZSVI nadomestil ZDVDTP kot posledica odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-11/07. Njegov namen naj bi bil zagotoviti zmerno, težje in težko duševno ter najtežje telesno prizadetim osebam, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo in pri katerih je ugotovljeno, da je prizadetost nastala v otroški oziroma mladostni dobi do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma v času rednega šolanja, vendar najpozneje do dopolnjenega 26. leta starosti, poleg varstva tudi denarna prejemka, in sicer nadomestilo za invalidnost in dodatek za tujo nego in pomoč. Z zagotovitvijo nadomestila, dodatka za pomoč in postrežbo ter storitev socialnega vključevanja invalidom naj bi tem posameznikom bilo omogočeno, da živijo v skupnosti in enako kot drugi ljudje odločajo o svojem življenju na vseh ravneh, kjer to zmorejo, oziroma dobijo storitve socialnega vključevanja povsod tam, kjer jih potrebujejo. Državni zbor dodaja, da ZSVI skupaj z Zakonom o izenačevanju možnosti invalidov (Uradni list RS, št. 94/10, 50/14 in 32/17 – ZIMI) in drugimi predpisi s področja socialnega in invalidskega varstva ter predlogom zakona, ki bo urejal dolgotrajno oskrbo in osebno asistenco, ustvarja pogoje za celostno in usklajeno reševanje ključnih zadev, pomembnih za uveljavljanje človekovih pravic skupine invalidov, ki potrebujejo več storitev socialnega vključevanja oziroma si ne morejo sami zagotavljati socialne varnosti z delom in zaposlitvijo. Državni zbor pojasnjuje, da je višina nadomestila ne glede na premoženjsko stanje upravičenca do nadomestila enaka seštevku denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke, ki velja za edino odraslo osebo v družini, pri čemer invalid pridobi pravico do nadomestila, ko dopolni 18 let. Na podlagi prvega odstavka 6. člena ZSVI naj bi imel invalid, ki zaradi invalidnosti potrebuje pomoč in postrežbo druge osebe za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, poleg pravice do nadomestila pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, če nima pravice do dodatka za isti namen po drugih predpisih, višina dodatka pa je odvisna od tega, koliko pomoči druge osebe invalid potrebuje (drugi odstavek 6. člena ZSVI), in se odmeri po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje (peti odstavek 6. člena ZSVI).

Državni zbor meni, da ZSVI spoštuje tudi načelo zaupanja v pravo. V okviru prehodnih in končnih določb naj bi namreč ZSVI v 24. členu tudi posebej opredeljeval načelo ohranitve pridobljenih pravic in tako v prvem odstavku določal, da invalidi, ki so pridobili status invalida po ZDVDTP, ohranijo status invalida in s tem vse pridobljene pravice. Skladno z drugim odstavkom istega člena naj bi se z dnem uveljavitve ZSVI dodatek za tujo nego in pomoč po ZDVDTP spremenil v dodatek za pomoč in postrežbo na način, da upravičenci, ki potrebujejo pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, postanejo upravičenci do dodatka v skladu z določbo prvega odstavka 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo in 133/23 – v nadaljevanju ZPIZ-2), medtem ko upravičenci, ki potrebujejo pomoč za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, postanejo upravičenci do dodatka za pomoč in postrežbo iz drugega odstavka 103. člena ZPIZ-2. ZSVI v 27. členu ukinja preživninsko obveznost staršev, kot jo je urejal ZZZDR, saj je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-11/07 ureditev ZZZDR podaljšalo do odprave ugotovljene protiustavnosti. Po stališču Ustavnega sodišča pravica odraslih oseb, da zahtevajo preživnino od svojih staršev, ni ustavno priznana pravica, urejanje preživninske obveznosti pa je prepuščeno zakonodajalcu. Državni zbor navaja, da je to uredil na način, da je sprejel ZSVI na ustrezen in ustavnoskladen način.

Odgovor Državnega zbora je bil poslan predlagatelju, ki nanj ni odgovoril.