TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

 

Prvostopno sodišče je pravilno interpretiralo odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-202/93, z dne 6.10.1994, v kateri je izraženo stališče, da dogovor o obrestih, ki v razmerah razmeroma stabilne valute v kratkem času dosežejo znesek posojene glavnice, ne glede na to ali so podani elementi oderuštva, očitno krši splošna načela, med njimi tudi načelo pogodbene avtonomije strank z omejitvami iz 10. čl. ZOR in načelo vestnosti in poštenja iz 12. čl. ZOR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bila leta 2001, ko sta pravdni stranki sklepali posojilno pogodbo, domača denarna enota stabilna, tožeča stranka pa je denarno obveznost zavarovala tudi z zastavno pravico na nepremičnini, ki je last drugotoženca, saj se je le-ta s pogodbo zavezal kot porok in plačnik. Dogovorjene pogodbene obresti so bile 22 % za čas treh mesecev, kar pomeni, da bi v nekaj več kot enem letu pogodbene obresti dosegle posojeno glavnico. Takšen dogovor torej krši splošna obligacijska načela (načelo pogodbene avtonomije strank in načelo vestnosti in poštenja) in je zato po 1. odst. 103. čl. ZOR ničen. V skladu s 105. čl. ZOR se ničnostni razlogi nanašajo samo na sporna določila o pogodbenih obrestih, ki so predmet obravnavanega zahtevka, ne pa na celo pogodbo.

Pritožbeno sodišče pa poudarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno v celoti kot neutemeljen zavrnilo zahtevek za plačilo dogovorjenih pogodbenih obresti z zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje z razlogom, da tožeča stranka v postopku kot dokaz ni predlagala pridobitve podatkov o višini obrestne mere, ki so jo uporabljale banke pri odobravanju posojil v takem znesku in v takem roku vrnitve, kot sta posojilo dogovorili pravdni stranki v obravnavani zadevi. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča je napačno. Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. II Ips 147/2002, z dne 30.10.2002, povzema zgoraj navedeno ustavno odločbo, nato pa zavzame stališče, da je potrebno preveriti, ali mesečne pogodbene obresti z določilom o obrestovanju celega zneska za vso posojilno obdobje, ne glede na vračila, presegajo obresti, po katerih so v obravnavanem obdobju odobravale posojila banke. V teh okvirih je treba ugotoviti, kolikšna obrestna mera je dovoljena, morebitni presežek pa je nedopusten. Gre prvenstveno za materialnopravno vprašanje, premajhno dokazno aktivnost pravdne stranke pa mora sodišče korigirati v okviru materialnega procesnega vodstva (člen 285 ZPP).