TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke same nosijo svoje pritožbene stroške.

 

Iz spisovnega gradiva izhaja, da tožeči stranki nista predložili asignacijskih pogodb, na katere se v tožbi sklicujeta in jih izpodbijata. Tožena stranka je odgovoru na tožbo priložila le asignacijsko pogodbo št. 796/A/99 z dne 21.6.1999, ki jo je imela sama, za ostale asignacijske pogodbe pa zatrjevala, da jih s stečajnim dolžnikom ni sklenila. Sodišče je zato ostale sporne asignacijske pogodbe pridobilo od stečajnega dolžnika (1. odst. 228. člena ZPP) šele dne 11.12.2002 (list. št. 39), torej po dne 26.11.2002 opravljenem naroku. O teh dokazih se tožena stranka zato, ker z njimi ni razpolagala, prav na navedenih asignacijskih pogodbah pa tožeči stranki temeljita svoj tožbeni zahtevek, brez svoje krivde ni mogla izjasniti. S trditvami in predloženimi dokazi tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 19.12.2002, kolikor zadevajo asignacijske pogodbe, v katerih kot asignat nastopa družba X, tožena stranka ni bila prekludirana in jih je sodišče utemeljeno obravnavalo.

Na podlagi ugotovljenih dejstev, da je tožena stranka dejansko le opravljala svojo bančno funcijo izvajanja plačilnega prometa, ker je zneske zapadlih obrokov Y po leasing pogodbah in posojilni pogodbi nakazala na račune upnikov stečajnega dolžnika v tujini, materialno pravno pravilno odločilo. Zneske iz asignacijskih pogodb torej ni porabila za poplačilo morebitnih svojih terjatev do stečajnega dolžnika, pač pa jih je le prenakazala kot dolg (bodočega) stečajnega dolžnika do tretjih upnikov. Izpodbijane asignacijske pogodbe, ki jih je sklenil stečajni dolžnik, torej niso bile sklenjene v korist tožene stranke (primerjaj 2. odst. 129. člena ZPPSL).