TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje v celoti glasi:

"1. Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati tožniku J. Z.

odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.875.000,00 SIT (z besedo: dva milijona osemsto petinsedemdeset tisoč tolarjev) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od izdaje prve sodbe, to je od 10.12.1998 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

2. Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati tožniku J. Z.

odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 375.461 SIT (z besedo: tristo petinsedemdeset tisoč štiristo enainšestdeset tolarjev) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo:

- od zneska 5.000,00 SIT od 26.8.1991 do plačila,

- od zneska 577,50 SIT od 31.8.1991 do plačila,

- od zneska 200.606,00 SIT od 8.1.1992 do plačila,

- od zneska 1.277,50 SIT od 15.1.1992 do plačila,

- od zneska 15.000,00 SIT od 28.2.1992 do plačila,

- od zneska 16.500,00 SIT od 31.3.1992 do plačila,

- od zneska 18.000,00 SIT od 30.4.1992 do plačila,

- od zneska 20.000,00 SIT od 31.5.1992 do plačila,

- od zneska 22.000,00 SIT od 30.6.1992 do plačila,

- od zneska 22.000,00 SIT od 31.7.1992 do plačila,

- od zneska 25.000,00 SIT od 31.8.1992 do plačila,

- od zneska 27.500,00 SIT od 30.9.1992 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

3. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

4. Tožena stranka - zavarovalnica mora povrniti tožniku J. Z. 491.933 SIT pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, v roku 15 dni, da ne bo potrebna prisilna izvršitev."

V preostalem delu se revizija tožeče stranke zavrne.

Revizija tožene stranke se zavrne.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Pri odločanju o odgovornosti za škodo sta sodišči pravilno ugotovili, da je bil avtomobil poškodovan najprej zaradi prevračanja, kar je povzročil tožnik, ki verjetno zaradi prehitre vožnje ni mogel zvoziti ovinka. Ta dogodek ni v neposredni vzročni zvezi z vožnjo zavarovanca tožene stranke, zato tožena stranka zanjo ne odgovarja. Ko je tožnikov avtomobil na strehi obstal na levi polovici cestišča in se je nasproti vozeče vozilo zavarovanca tožene stranke zaletelo vanj, pa je prišlo do kumulacije več vzrokov. Dejansko je škodo povzročil zavarovanec tožene stranke, ki se je zaletel v tožnika in njegovo vozilo, toda nauk o pravno relevantni vzročnosti trdi, da je treba upoštevati tiste vzroke, ki jih pravne norme glede na svoj namen štejejo za vzroke. Ker ratio legis varnostne norme določa, da je povzročitelj tisti, ki je kršil varnostno normo, označuje teorija za povzročitelja tudi tistega, ki je napačno zavil na levo.

Tožnik se sklicuje na dejstvo, da je v trenutku nesreče njegovo vozilo stalo (da torej ni obratovalo), sam pa je bil ob njem kot pešec, vendar to dejstvo ne povzroči pravnih posledic, ki jih tožnik želi. Dolgoletna in ustaljena sodna praksa široko presoja pojem obratovanja avtomobila kot nevarne stvari, saj ne zahteva, da se premika z lastnim pogonom, marveč šteje, da je "v rabi" tudi tedaj, ko ga vleče drugo vozilo, ko je parkiran in ne nazadnje, ko obstane na levi polovici cestišča, ker ga voznik ni mogel obvladati. Prav tako ni mogoče trditi, da je bil tožnik poškodovan kot pešec, saj je sam izpovedal, da je po prevračanju avtomobila izstopil iz vozila ter šel do prtljažnika, od koder je hotel vzeti varnostni trikotnik, da bi zavaroval avto oz. oviro na cesti. Bil je torej voznik in kot tak tudi odgovarja; če bi bil na cesti brez povezave z avtomobilom, pa bi prav tako odgovarjal zaradi tega, ker pešci ne smejo hoditi po sredini voznega pasu.