TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 2. člena Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92 in 13/93) ter 4. in 5. člena Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95) se zavrže. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 2. člena Zakona o obrestni meri zamudnih obresti ter 2. in 3. člena Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri se zavrne.

Pri obravnavi zamudnih obrestih ni mogoče izhajati iz pravne narave prvotne obveznosti oz. zamudnih obresti ni mogoče presojati z vidika pravne narave prvotne obveznosti. Zato zamudne obresti, ki so posledica zamude pri izpolnitvi davčne obveznosti, ne pomenijo povečanja prvotne (davčne) obveznosti. Ker gre v primeru zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti, neodvisno od vzroka za zamudo, za neupravičeno rabo (tujega) denarja, funkcija zamudnih obresti ni zgolj v plačilu uporabe tega denarja, temveč predvsem v preprečevanju te neupravičene rabe. Zato obrestna mera zamudnih obresti ne more biti sorazmerna s siceršnjo donosnostjo kapitala, saj bi bila v takem primeru obveznost iz naslova zamudnih obresti enakovredna koristi, ki je bila prejeta z odlaganjem plačila. Zamudne obresti bi s tem izgubile svoj prvenstveni namen, ki je vplivati na dolžnika, da izpolni svoje obveznosti; samo kaznovanje dolžnika pa je šele drugotnega pomena. Skozi višino zamudnih obresti se po eni strani odražajo njene funkcije, po drugi strani pa tudi ekonomski položaj države. Zato se vprašanje višine zamudnih obresti, veljavne v nekem preteklem obdobju, ob časovno odmaknjeni presoji, ko se značilnosti tistega obdobja ne odražajo več, kaže kot vprašanje primernosti. Za presojo tega Ustavno sodišče ni pristojno.