Zakon o tujcih (ZTuj-1)

2912. Zakon o tujcih (ZTuj-1)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi zakona o tujcih (ZTuj-1)

Razglašam zakon o tujcih (ZTuj-1), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 8. julija 1999.

001-22-116/99

Ljubljana, dne 16. julija 1999.

Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.

Z A K O N O TUJCIH (ZTuj-1)

I. POGLAVJE

SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina zakona)

S tem zakonom se določajo pogoji in načini vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Republiki Sloveniji.

2. člen

(opredelitev pojmov)

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

-

Tujec je vsakdo, ki nima državljanstva Republike Slovenije.

-

Oseba brez državljanstva je tujec, ki ga nobena država v skladu s svojimi pravnimi akti nima za svojega državljana.

-

Vstop je prihod, zapustitev pa odhod z državnega ozemlja Republike Slovenije.

-

Tranzit je prehod državnega ozemlja Republike Slovenije.

-

Mejna kontrola je kontrola na državni meji, ki jo izvajajo pristojni organi zaradi nameravanega vstopa, tranzita in izstopa tujcev z državnega ozemlja Republike Slovenije.

-

Potna listina je potni list ali potnemu listu enakovredna listina za potovanje, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom.

-

Veljavna potna listina je listina, ki jo je izdal za to pristojen mednarodni subjekt, če sta iz nje nesporno razvidni istovetnost imetnika in rok njene veljavnosti.

-

Dnevni delovni migranti so tujci s stalnim bivanjem v sosednji državi, v katero se vračajo in ki prihajajo dnevno v Republiko Slovenijo na delo ali zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti.

-

Prevoznik je fizična ali pravna oseba, ki se poklicno ukvarja s prevozom potnikov po zraku, morju ali kopnem.

-

Napoteni delavec je oseba, ki je v delovnem razmerju pri tujem delodajalcu v času izvajanja pogodbene storitve na ozemlju Republike Slovenije in zanj delodajalec ni zavezan plačevati prispevkov za socialno zavarovanje v kraju izvajanju storitve.

3. člen

(področje uporabe)

(1)

Določbe tega zakona veljajo za vse tujce, če ni z zakonom drugače določeno.

(2)

Za osebe brez državljanstva se v primerih, ko so določbe Konvencije o pravnem položaju oseb brez državljanstva (Uradni list RS-MP, št. 9/92) za njih ugodnejše, uporabljajo določbe te konvencije.

(3)

V primerih, ko se za tujce – državljane drugih držav po zakonu zahteva uveljavitev načela vzajemnosti, se osebam brez državljanstva ta pogoj lahko oprosti, če prebivajo v Republiki Sloveniji najmanj tri leta.

(4)

Ta zakon se ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za azil (prosilci za azil) in za tujce, ki jim je bil v Republiki Sloveniji priznan status begunca, razen, če ni z zakonom drugače določeno.

(5)

Ta zakon se ne uporablja za osebe, ki imajo v Republiki Sloveniji začasno zatočišče po zakonu, s katerim se ureja začasno zatočišče, razen če ni z zakonom drugače določeno.

(6)

Določbe tega zakona se ne uporabljajo za osebe, ki so po mednarodnem pravu upravičene do privilegijev in imunitet.

(7)

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, pa se določbe tega zakona lahko izjemoma in le s predhodnim soglasjem ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, uporabijo za osebe, ki so po mednarodnem pravu upravičene do privilegijev in imunitet, če uporaba tega zakona ni v nasprotju s prevzetimi mednarodnimi obveznostmi in načelom vzajemnosti. V tem primeru se ta zakon lahko uporabi samo v obsegu, ki ne nasprotuje prevzetim mednarodnim obveznostim in načelu vzajemnosti.

(8)

V primeru dvoma glede obstoja in obsega privilegijev in imunitet ter vzajemnosti daje pojasnilo ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve. Drugi organi državne uprave so vezani na pojasnilo ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve.

4. člen

(pravice in dolžnosti tujcev)

(1)

Tujcu, zoper katerega se uvede kazenski postopek ali postopek za prekrške, mora organ, ki vodi postopek, omogočiti stik s pristojnimi organi države, katere državljan je.

(2)

Tujec mora med bivanjem v Republiki Sloveniji spoštovati ustavo, zakone in druge splošne pravne akte v Republiki Sloveniji ter se podrejati ukrepom pristojnih državnih organov.

5. člen

(migracijska politika)

(1)

Državni zbor Republike Slovenije, na predlog Vlade Republike Slovenije, vsaki dve leti sprejme resolucijo o migracijski politiki, s katero določi gospodarske, socialne in druge ukrepe ter dejavnosti, ki jih bo sprejela Republika Slovenija na tem področju, kakor tudi sodelovanje z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami na tem področju.

(2)

Vlada Republike Slovenije lahko, v skladu z resolucijo iz prejšnjega odstavka tega člena, vsako leto določi število (kvoto) dovoljenj za prebivanje v Republiki Sloveniji, ki se jih lahko izda tujcem v tekočem letu.

(3)

Vlada Republike Slovenije, v okviru števila (kvote) iz prejšnjega odstavka tega člena, posebej določi število dovoljenj za prebivanje, ki se izdajo tujcem zaradi zaposlitve in dela, opravljanja samostojne poklicne dejavnosti ali druge pridobitne dejavnosti, sezonskega dela ter zaradi opravljanja čezmejnih storitev; pri tem upošteva stanje in gibanja na trgu delovne sile ter potrebe in interese Republike Slovenije po delovni sili na posameznih področjih.

II. POGLAVJE

VSTOP TUJCEV V DRŽAVO IN ZAPUSTITEV DRŽAVE

6. člen

(vstop in zapustitev države)

(1)

Vstop v državo in zapustitev države sta dovoljena samo na za to določenih mejnih prehodih in v času, ki je za to določen.

(2)

Vlada Republike Slovenije z uredbo določi izjeme glede prestopa državne meje za maloobmejni promet in za posebne kategorije pomorskega prometa, turističnega ladijskega prevoza in obalnega ribolova.

(3)

Zadrževanje tujca v letalskem tranzitnem prostoru na letališču in zadrževanje tujcev na ladji, ki je na sidrišču luke ali pristanišča, ne pomeni vstopa v državo.

7. člen

(obveznost posedovanja potne listine)

(1)

Tujec mora za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji imeti veljavno potno listino, razen če z zakonom ali mednarodnim sporazumom ni drugače določeno.

(2)

Tujci, ki so dodatno vpisani v potno listino, lahko vstopajo v Republiko Slovenijo in zapuščajo Republiko Slovenijo samo skupaj z osebo, v potno listino katere so vpisani.

(3)

Tujci, ki imajo skupinski potni list, lahko vstopajo v Republiko Slovenijo in zapuščajo Republiko Slovenijo samo skupaj, pri tem pa morajo imeti osebe, ki so vpisane v skupinski potni list, listino s fotografijo, na podlagi katere se lahko ugotovi njihova istovetnost. Vodja skupine mora imeti osebno potno listino.

(4)

Vlada Republike Slovenije lahko, ob pogoju vzajemnosti, določi, da državljani določenih držav lahko vstopajo in zapuščajo državo tudi z osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje svojo istovetnost.

(5)

Brez veljavne potne listine se dovoli vstop tujcem, ki jih je Republika Slovenija dolžna sprejeti na podlagi mednarodnega sporazuma ali v skladu s sprejetimi mednarodnimi akti.

(6)

Brez potne listine se lahko, na podlagi mednarodnega sporazuma, dovoli vstop tudi v primeru tranzita izgnanih tujcev, ki niso državljani države, s katero je sklenjen tak sporazum.

8. člen

(dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo)

Tujec mora za vstop v Republiko Slovenijo, poleg veljavne potne listine iz 7. člena tega zakona, imeti tudi vizum ali dovoljenje za prebivanje, če ni z zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno.

9. člen

(zavrnitev vstopa v Republiko Slovenijo)

(1)

Tujcu se ne dovoli vstopa v državo, če:

-

nima veljavne potne oziroma druge ustrezne listine v skladu s 7. členom tega zakona;

-

nima dovoljenja za vstop v državo v skladu z 8. členom tega zakona;

-

nima zadostnih sredstev za preživljanje za čas bivanja v Republiki Sloveniji in za vrnitev v državo, iz katere je prišel, ali za potovanje v tretjo državo;

-

pomeni nevarnost za javni red in mir, varnost in mednarodne odnose Republike Slovenije ali če obstaja sum, da bo njegovo bivanje povezano z izvajanjem terorističnih in drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posestjo in posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj;

-

mu je v zvezi z odpovedjo prebivanja prepovedan ponoven vstop v državo (drugi odstavek 49. člena);

-

še ni potekel čas, za katerega mu je bila izrečena stranska kazen izgona tujca, varstveni ukrep prisilne odstranitve tujca iz države ali izrečena prepoved vstopa v državo;

-

na zahtevo pristojnih organov ne more utemeljiti namena in okoliščin nameravanega bivanja (prihoda) v državi;

-

je v tranzitu in ni razvidno, da izpolnjuje pogoje za vstop v državo, v katero potuje.

(2)

O zavrnitvi vstopa odloča organ mejne kontrole v skladu z navodilom, ki ga glede obstoja razlogov iz prvega odstavka tega člena izda minister, pristojen za notranje zadeve.

(3)

Zavrnitev vstopa se vpiše v tujčevo potno listino v primerih in na način, kot je to določeno v navodilu iz drugega odstavka tega člena in vnese v evidenco zavrnjenih oseb.

10. člen

(mejna kontrola)

(1)

Tujci se morajo pri vstopu v državo in zapustitvi države podrediti mejni kontroli.

(2)

Mejna kontrola tujcev, ki vstopajo v državo, obsega poleg osebne kontrole, kontrole prevoznega sredstva in kontrole stvari po zakonu, s katerim se ureja nadzor državne meje, tudi preveritev, ali obstajajo razlogi za zavrnitev vstopa v državo po 9. členu tega zakona.

(3)

Mejna kontrola tujcev, ki izstopajo iz države, obsega zlasti kontrolo, ki je nujna za varstvo javnega reda in miru ter drugih notranjih in mednarodnih interesov Republike Slovenije.

(4)

Organi Republike Slovenije, pristojni za izvajanje mejne kontrole, sodelujejo in zagotavljajo medsebojno pomoč s pristojnimi organi sosednjih in drugih držav in z mednarodnimi organizacijami, v skladu s sprejetimi mednarodnimi akti.

11. člen

(nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo)

Za nedovoljen vstop tujca v državo se šteje, če:

-

vstopi v državo, čeprav mu na podlagi 9. člena tega zakona ni bil dovoljen vstop;

-

se izogne mejni kontroli;

-

pri vstopu uporabi ponarejene, tuje ali kako drugače spremenjene potne in druge listine, ki so potrebne za vstop, ali če organom mejne kontrole navede lažne podatke.

12. člen

(gibanje tujcev v Republiki Sloveniji)

Tujec, ki v skladu z zakonom ne potrebuje dovoljenja za vstop v državo, lahko v Republiki Sloveniji ostane največ 90 dni v šestih mesecih, računajoč od dneva prvega vstopa.

13. člen

(zapustitev države)

(1)

Tujec, ki mu je bil dovoljen vstop v Republiko Slovenijo, mora zapustiti državo v roku, za katerega mu je bilo dovoljeno izdano.

(2)

Če med bivanjem tujca, ki mu je bil dovoljen vstop v državo, nastanejo razlogi, zaradi katerih mu vstop v državo ne bi bil dovoljen, mora državo takoj zapustiti.

III. POGLAVJE

VIZUMI

14. člen

(vizumi in vrste vizumov)

(1)

Vizum je dovoljenje, ki ga izda pristojni organ Republike Slovenije tujcu, na podlagi katerega lahko, če ni razlogov za njegovo zavrnitev, vstopi v državo in v njej biva toliko časa, kolikor je določeno z zakonom oziroma vizumom, ali s katerim se mu omogoči tranzit preko državnega ozemlja, če izpolnjuje za tranzit določene pogoje.

(2)

Vizum se lahko izda samo tujcu, ki ima veljavno potno listino, pri čemer mora biti veljavnost potne listine najmanj tri mesece daljša od veljavnosti vizuma.

(3)

Vizum tujcu ne daje pravice zaposlitve in dela, opravljanja samostojne poklicne dejavnosti ali druge pridobitne dejavnosti. Vlada Republike Slovenije z uredbo določi, v katerih primerih ta prepoved ne velja.

(4)

Vrste vizumov so:

-

vizum za enkratni ali za večkratni vstop,

-

tranzitni vizum,

-

letališki tranzitni vizum,

-

skupinski vizum.

15. člen

(vizum za enkratni ali za večkratni vstop)

(1)

Vizum se izda za enkratni ali za večkratni vstop v državo, pri čemer niti enkratno neprekinjeno bivanje niti skupno trajanje zaporednih bivanj v Republiki Sloveniji ne sme biti daljše od 90 dni v šestih mesecih, šteto od dneva prvega vstopa.

(2)

Vizum za večkratni vstop se lahko izda z veljavnostjo enega leta.

(3)

Izjemoma se lahko vizum za večkratni vstop izda z veljavnostjo, daljšo od enega leta, če je to v interesu Republike Slovenije, o čemer odloči minister, pristojen za zunanje zadeve, na predlog pristojnega resornega organa.

(4)

Vizum za enkratni ali za večkratni vstop se izda za turistične, poslovne, osebne ali druge vrste obiskov oziroma za tem primerljive namene prihoda v Republiko Slovenijo.

(5)

Namen, za katerega se vizum izda, se v vizumu razvidno navede.

(6)

Vlada Republike Slovenije lahko določi primere, v katerih se lahko vizum iz prvega odstavka tega člena izjemoma izda tudi za daljše bivanje, vendar ta čas v nobenem primeru ne sme presegati 6 mesecev v enem letu.

16. člen

(tranzitni vizum)

(1)

Tranzitni vizum se izda tujcu za enkratno ali dvakratno, izjemoma tudi večkratno potovanje preko državnega ozemlja Republike Slovenije iz določene tuje države v določeno tretjo državo, pri čemer lahko ob vsakem potovanju ostane v Republiki Sloveniji največ pet dni.

(2)

Tranzitni vizum se lahko izda samo, če tujec dokaže, da ima zagotovljen vstop v državo, v katero potuje.

17. člen

(letališki tranzitni vizum)

(1)

Tujci, ki med vmesnim pristankom na letališču v Republiki Sloveniji ne zapustijo letališkega tranzitnega prostora ali letala, ne potrebujejo vizuma.

(2)

Izjemoma lahko Vlada Republike Slovenije z uredbo določi, da zaradi interesov države, zaradi zatiranja organiziranega kriminala ali zaradi odnosov z drugimi državami potrebujejo državljani določenih držav ali potniki na določenih potovalnih smereh za tranzit letališki tranzitni vizum.

(3)

Tujcu se lahko na njegovo prošnjo izda letališki tranzitni vizum za določeno število tranzitnih potovanj preko mednarodnega območja letališča, na podlagi katerega lahko tujec ostane v Republiki Sloveniji največ 24 ur.

18. člen

(skupinski vizum)

(1)

Skupinski vizum se izda kot vizum za enkratni vstop ali tranzitni vizum skupini tujcev, ki lahko šteje najmanj 5 in največ 50 oseb.

(2)

Skupinski vizum se izda za bivanje, ki lahko traja največ 30 dni, ali kot tranzitni vizum.

19. člen

(izdajanje vizumov)

(1)

Vizum se izda na prošnjo tujca, če ima veljavno potno listino in če ni z zakonom določenih razlogov za zavrnitev njegovega vstopa v državo.

(2)

Tujec si mora pridobiti vizum pred vstopom v državo.

(3)

Vizume izdajajo diplomatsko-konzularna predstavništva Republike Slovenije v tujini.

(4)

Izjemoma lahko, ob pogojih, ki jih predpiše minister, pristojen za notranje zadeve, izda vizum za enkratni vstop ali tranzitni vizum tudi organ mejne kontrole.

(5)

Izjemoma lahko, ob pogojih, ki jih določi minister, pristojen za zunanje zadeve, izda vizum za enkratni vstop ali tranzitni vizum tudi ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve.

(6)

Tujec mora v prošnji iz prvega odstavka tega člena navesti namen svojega prihoda v državo, priložiti veljavno potno listino, v katero se lahko pritrdi vizum in po potrebi dokumentacijo, s katero dokaže namen in pogoje svojega obiska in zagotovilo o potrebnih sredstvih za preživljanje in vrnitev.

(7)

Tujec se je na zahtevo pristojnega organa iz tretjega odstavka tega člena dolžan pri njem osebno zglasiti.

20. člen

(zavrnitev izdaje vizuma)

(1)

Tujcu se vizuma ne izda, če:

-

obstajajo razlogi za zavrnitev vstopa iz 9. člena tega zakona, razen iz druge alinee prvega odstavka 9. člena;

-

prošnji za izdajo vizuma ne predloži potne oziroma druge ustrezne listine ali, na zahtevo pristojnega organa, druge potrebne dokumentacije;

-

če se na vabilo pristojnega organa pri njem ne zglasi osebno.

(2)

Tujcu se lahko izda tranzitni vizum, ne glede na obstoj razlogov za zavrnitev, če njegov tranzit ni v nasprotju z interesi Republike Slovenije in če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 16. člena.

(3)

Ne glede na razloge za zavrnitev izdaje vizuma, se vizum lahko izda iz humanitarnih razlogov ali če je to v interesu Republike Slovenije ali na podlagi sprejetih mednarodnih obveznosti. Pogoje in način izdaje vizuma iz humanitarnih razlogov predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.

(4)

Če se izda vizum na podlagi drugega ali tretjega odstavka tega člena, lahko pristojni organ določi, da se tujcu dovoli vstop v državo samo na posebej določenem mejnem prehodu.

21. člen

(vsebina in oblika vizuma)

(1)

Vizum mora vsebovati podatke o:

-

vrsti vizuma,

-

roku veljavnosti,

-

obdobju, v katerem je imetniku dovoljen vstop,

-

trajanju bivanja v državi,

-

številu vstopov,

-

namenu obiska.

(2)

Vizum je dovoljenje oziroma odločba, izdana v obliki nalepke, ki se pritrdi v potno listino ali drug dokument, ki daje imetniku pravico, da prestopi državno mejo.

(3)

Minister, pristojen za notranje zadeve, izda v soglasju z ministrom, pristojnim za zunanje zadeve, navodilo o vsebini in formatu vizuma.

(4)

V izdanem vizumu ni mogoče spreminjati vpisanih podatkov.

22. člen

(razveljavitev vizuma)

(1)

Vizum se lahko razveljavi, če:

-

se naknadno ugotovi, da tujec ob izdaji vizuma ni izpolnjeval s tem zakonom določenih pogojev;

-

se ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo vizuma;

-

je tujec namenoma navedel napačne podatke o svoji istovetnosti ali druge netočne podatke, ali je namenoma prikril okoliščine, ki so pomembne za izdajo vizuma;

-

tujec nima več veljavne potne oziroma druge ustrezne listine;

-

je zoper tujca odrejen izgon ali prisilna odstranitev iz države.

(2)

Vizum razveljavi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. V primeru, če tujec še ni vstopil v Republiko Slovenijo, lahko vizum razveljavi tudi diplomatsko-konzularno predstavništvo, ki ga je izdalo.

(3)

Razveljavitev vizuma se razvidno označi v potni listini tujca, v katero je vpisan. Način označitve predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.

(4)

Tujec, ki mu je bil vizum razveljavljen in se nahaja v Republiki Sloveniji, mora državo nemudoma zapustiti.

23. člen

(zapustitev države)

(1)

Tujci svobodno zapuščajo Republiko Slovenijo v skladu z zakonom.

(2)

Tujcu se ne dovoli zapustitev države, če je zoper njega uveden kazenski postopek ali postopek za prekrške in če to zahteva pristojni organ, ki vodi postopek.

(3)

Uradna oseba organa iz drugega odstavka tega člena lahko, zaradi zagotovitve tujčeve navzočnosti v postopku, zadrži njegov potni list, o čemer mu mora izdati potrdilo.

24. člen

(obveznost prevoznikov)

(1)

Prevoznik lahko pripelje tujca na državno ozemlje Republike Slovenije po kopenski, zračni ali morski poti samo, če ima ustrezno potno listino in vstopno dovoljenjo, ki jih kot državljan določene države potrebuje.

(2)

Če je tujcu zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, ga mora prevoznik, ki ga je po zračni, morski ali kopenski poti pripeljal na mejo v nasprotju s prejšnjim odstavkom, takoj sprejeti nazaj in na svoje stroške odpeljati iz države.

IV. POGLAVJE

PREBIVANJE TUJCEV

25. člen

(dovoljenje za prebivanje)

(1)

Tujec, ki želi v Republiki Sloveniji prebivati dalj časa, kot je to mogoče na podlagi vizuma, ali ki želi vstopiti in prebivati v Republiki Sloveniji iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma, mora imeti dovoljenje za prebivanje.

(2)

Dovoljenje za prebivanje pomeni dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo in bivanje za določen čas in za določen namen ali prebivanje za nedoločen čas.

(3)

Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ni potrebno za tiste tujce in v tistih primerih, za katere je tako določeno z zakonom ali mednarodnim sporazumom.

26. člen

(vrsta dovoljenj za prebivanje)

(1)

Dovoljenje za prebivanje se izda kot:

a)

dovoljenje za začasno prebivanje, ali

b)

dovoljenje za stalno prebivanje.

(2)

Dovoljenje za začasno prebivanje se izda za določen namen in za določen čas.

(3)

Dovoljenje za začasno prebivanje, brez vezave na določen namen, se, kot nevezano dovoljenje za začasno prebivanje, lahko izda določenim tujcem ob pogojih, ki jih določa ta zakon.

(4)

Dovoljenje za stalno prebivanje se izda brez omejitev glede trajanja in namena bivanja v Republiki Sloveniji.

27. člen

(pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje)

(1)

Tujcem se lahko izda dovoljenje za prebivanje, če poleg posebnih pogojev, ki so določeni za posamezno vrsto dovoljenja oziroma za določen namen ali določene tujce, izpolnjujejo tudi druge pogoje, določene s tem zakonom in če ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja.

(2)

Z zakonom ali z mednarodnim aktom se lahko določi, da imajo določeni tujci ob pogojih, določenih z zakonom ali mednarodnim aktom, pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji.

(3)

Z zakonom ali mednarodnim aktom se lahko določi, da imajo državljani določenih držav pravico prebivanja v Republiki Sloveniji, ne glede na pogoje, ki so sicer določeni za tujce.

28. člen

(izdaja dovoljenja za prvo prebivanje)

(1)

Dovoljenje za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji se lahko izda samo kot dovoljenje za začasno prebivanje.

(2)

Dovoljenje za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji mora pridobiti tujec pred svojim vstopom v državo, če ni z zakonom drugače določeno.

(3)

Prošnja za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena se vloži pri diplomatsko-konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini.

(4)

Prošnji za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena je potrebno priložiti veljavno potno listino in druge zahtevane listine in dokazila, s katerimi se utemeljuje izdaja dovoljenja.

29. člen

(postopek pri izdaji dovoljenj za prebivanje)

(1)

V prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje mora biti naveden namen prebivanja v Republiki Sloveniji; vlagatelj prošnje navedenega namena prebivanja med postopkom ne more spreminjati.

(2)

Tujec mora prošnji iz prvega odstavka tega člena priložiti vsa dokazila in dokumentacijo, ki je potrebna za ugotovitev dejanskega stanja glede namena in utemeljenosti prebivanja v Republiki Sloveniji. Če tujec, kljub opozorilu pristojnega organa, ne predloži zahtevanih dokazil ali dokumentacije ali se ne odzove vabilu organa, se prošnja za izdajo dovoljenja zavrne.

(3)

Dovoljenje za prebivanje se na razviden način vpiše v tujčevo potno listino ali se izda v obliki samostojne listine. Način in obliko izdaje dovoljenja za prebivanje predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.

(4)

Dovoljenje za prebivanje se v Republiki Sloveniji lahko izda v obliki samostojne listine, če tujec nima ali si ne more priskrbeti potne listine svoje matične države. V takšnih primerih se tujcu po uradni dolžnosti izda osebna izkaznica za tujca.

30. člen

(izdaja dovoljenja za začasno prebivanje)

(1)

Dovoljenje za začasno prebivanje se izda tujcu, ki namerava v Republiki Sloveniji prebivati zaradi:

-

zaposlitve in dela, opravljanja samostojne poklicne ali kakšne druge pridobitne dejavnosti;

-

študija, izobraževanja, specializacije ali strokovnega izpopolnjevanja ter praktičnega usposabljanja, sodelovanja oziroma udeležbe v programih mednarodnih izmenjav prostovoljcev in v drugih programih mladih, ki ne sodijo v sistem formalnega izobraževanja;

-

sezonskega dela;

-

združitve družine;

-

naselitve ali

-

drugih upravičenih in z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli in običaji utemeljenih razlogov.

(2)

Dovoljenje za začasno prebivanje se izda za čas, ki je potreben za izpolnitev namena bivanja. Dovoljenje za začasno prebivanje se lahko izda tujcu, ki ima veljavno potno listino, katere veljavnost mora biti najmanj tri mesece daljša od časa, za katerega se izda dovoljenje.

(3)

Prvo dovoljenje za začasno prebivanje se ne sme izdati za daljši čas od enega leta.

(4)

Tujci, ki imajo dovoljenje za začasno prebivanje, lahko prebivajo v Republiki Sloveniji do roka veljavnosti izdanega dovoljenja.

(5)

Tujec, ki mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen, lahko prebiva v Republiki Sloveniji samo v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje.

31. člen

(podaljšanje dovoljenja za prebivanje oziroma izdaja nadaljnjih dovoljenj)

(1)

Dovoljenje za začasno prebivanje se lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda. Prošnjo za podaljšanje dovoljenja mora tujec vložiti pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja.

(2)

Tujec, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji z določenim namenom ali nevezano dovoljenje, lahko pred iztekom roka, za katerega je dovoljenje izdano, vloži prošnjo pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji, za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim namenom.

(3)

O prošnjah iz prvega in drugega odstavka tega člena odloča upravna enota, v kateri ima tujec prijavljeno prebivališče.

(4)

Če organ iz tretjega odstavka tega člena zavrne prošnjo za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja, mora tujec zapustiti državo v roku 15 dni od vročitve odločbe.

(5)

Tujec ima zoper odločbo iz četrtega odstavka tega člena pravico pritožbe v roku 15 dni od vročitve odločbe. O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. Pritožba ne zadrži izvršitve.

32. člen

(dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve in dela)

(1)

Tujcem, ki se želijo naseliti v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve, samozaposlitve in dela, opravljanja dela ali opravljanja kakšne samostojne poklicne ali druge pridobitne dejavnosti, se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če:

-

je izdaja dovoljenja v okviru števila (kvote) dovoljenj, ki se jih lahko izda tujcem po drugem in tretjem odstavku 5. člena tega zakona;

-

ima delovno dovoljenje oziroma drugo potrebno dovoljenje po zakonu, ki ureja zaposlovanje tujcev, ali izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije.

(2)

Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda tujcem za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji za čas, za katerega velja delovno oziroma drugo ustrezno dovoljenje, vendar ne dlje od enega leta.

(3)

Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se po preteku časa lahko podaljša, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka, vendar največ za dve leti.

(4)

Tujcu, ki na podlagi dovoljenja iz prvega odstavka tega člena prebiva v Republiki Sloveniji neprekinjeno 3 leta, lahko pristojni organ, ob pogojih iz prvega odstavka tega člena, to izda tudi za daljši čas od dveh let.

(5)

Z uredbo Vlade Republike Slovenije se določijo primeri, pri katerih, pri izdaji dovoljenja iz prvega odstavka tega člena, ni potrebno upoštevati kvot iz drugega in tretjega odstavka 5. člena tega zakona.

(6)

Tujci morajo ob vložitvi prošnje za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka za prvo prebivanje navesti, ali nameravajo uveljavljati pravico do priselitve svojega zakonca in mladoletnih neporočenih otrok, sicer ne morejo uveljavljati pravice do združitve družine. Zakoncu in otrokom tujca se, če izpolnjujejo z zakonom določene pogoje, izda dovoljenje za prvo prebivanje kot nevezano dovoljenje, na podlagi katerega ne morejo opravljati pridobitne dejavnosti.

(7)

Z zakonom, ki ureja zaposlovanje tujcev se določi, v katerih primerih se lahko izda dovoljenje za prebivanje iz prvega odstavka tega člena, tudi če tujec nima delovnega dovoljenja.

33. člen

(dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija)

(1)

Tujci, ki so kot študenti sprejeti na študij, izobraževanje, specializacijo ali strokovno izpopolnjevanje v ustreznih izobraževalnih ustanovah v Republiki Sloveniji, imajo pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji za čas, dokler traja študij, izobraževanje, specializacija, strokovno izpopolnjevanje ali praktično usposabljanje.

(2)

Tujcem iz prejšnjega odstavka tega člena se izda dovoljenje za začasno prebivanje za čas študija, izobraževanja, specializacije oziroma strokovnega izpopolnjevanja, vendar ne dlje od enega leta. V primeru, če študij, izobraževanje, specializacija, strokovno izpopolnjevanje traja daljši čas od enega leta, se dovoljenje letno podaljšuje.

(3)

Pogoj za izdajo dovoljenja iz prejšnjega odstavka tega člena je dokazilo:

-

o sprejemu na študij, izobraževanje, specializacijo, strokovno izpopolnjevanje, ki ga izda izobraževalna ustanova, na katero je tujec sprejet kot študent, oziroma potrdilo pristojnega državnega organa, ki je pristojen za izvajanje mednarodnega ali bilateralnega sporazuma ali je dajalec štipendije, oziroma potrdilo, ki ga izda od države pooblaščena organizacija, ki je odgovorna za izvajanje določenega programa;

-

o zadostnih sredstvih za preživljanje v času prebivanja v Republiki Sloveniji in

-

o zdravstvenem zavarovanju.

(4)

Pravico do začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji imajo tudi zakonec in mladoletni neporočeni otroci tujca iz prvega odstavka tega člena. Zakoncem in mladoletnim otrokom se izda dovoljenje za začasno prebivanje kot nevezano dovoljenje.

(5)

Dovoljenje iz drugega odstavka tega člena se izda zgolj na podlagi dokazil iz tretjega odstavka tega člena in veljavne potne listine.

34. člen

(dovoljenje za začasno prebivanje zaradi opravljanja sezonskega dela in za čezmejno opravljanje storitev z napotenimi delavci)

(1)

Dovoljenje za začasno prebivanje se izda tujcu zaradi opravljanja sezonskega dela največ za šest mesecev ali izjemoma za devet mesecev na področjih, ki zahtevajo tak čas.

(2)

Dovoljenje iz prejšnjega odstavka tega člena se izda tujcu, če so izpolnjeni pogoji iz drugega in tretjega odstavka 5. člena tega zakona.

(3)

Dovoljenje iz prvega odstavka se lahko izda tudi na prošnjo delodajalca.

(4)

Prošnji za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena je potrebno priložiti delovno dovoljenje za določeno delo oziroma dejavnost sezonskega značaja in dokazilo o primernem stanovanju.

(5)

V primerih, ko je za izvajanje tujih storitev z zakonom, ki ureja zaposlovanje tujcev, predpisano delovno dovoljenje, se tujcu lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje za čas trajanja v pogodbi določenih del, ki pa ne more biti daljši od enega leta, če z meddržavnim sporazumom ni drugače določeno.

(6)

Če iz upravičenih razlogov pogodbe ni mogoče realizirati v predpisanem roku, se dovoljenje tujcu podaljša do roka dokončanja del, na podlagi predhodno pridobljenega podaljšanja veljavnosti delovnega dovoljenja.

(7)

Prošnji za izdajo dovoljenja iz prejšnjega odstavka tega člena je potrebno priložiti: