Nalaganje dokumenta...
Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 63-2167/1994, stran 3455 DATUM OBJAVE: 13.10.1994
RS 63-2167/1994
2167. Kazenski zakonik Republike Slovenije
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z o razglasitvi kazenskega zakonika Republike Slovenije
Razglašam kazenski zakonik Republike Slovenije, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 29. septembra 1994.
Št. 012-01/94-122
Ljubljana, dne 6. oktobra 1994
Predsednik Republike Slovnije Milan Kučan I.r.
KAZENSKI ZAKONIK REPUBLIKE SLOVENIJE
SPLOŠNI DEL
Prvo poglavje
TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
Ni kaznivega dejanja in kazni brez zakona
Nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno, in za katero ni bila z zakonom predpisana kazen.
2. člen
Podlaga in meja kazenskopravne prisile
Določanje kaznivih dejanj in predpisovanje kazenskih sankcij v zakonu je upravičeno samo, kadar in kolikor varstva človeka in drugih temeljnih vrednot ni mogoče zagotavljati drugače.
3. člen
Časovna veljavnost kazenskega zakona
(1)
Za storilca kaznivega dejanja se uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.
(2)
Če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca.
4. člen
Ni kazni brez krivde
Storilcu kaznivega dejanja se sme izreči kazen samo, če je podana njegova krivda.
5. člen
Kazenske sankcije
(1)
Kazenske sankcije so: kazni, opozorilne sankcije, varnostni ukrepi in vzgojni ukrepi.
(2)
Za kaznivo dejanje je v zakonu vedno določena kazen. Druge sankcije iz prejšnjega odstavka se izrekajo po določbah splošnega dela tega zakonika.
(3)
Ob pogojih, določenih s tem zakonikom, se proti storilcu zaradi storjenega kaznivega dejanja ali izrečene kazenske sankcije uporabita tudi odvzem premoženjske koristi in objava sodbe.
6. člen
Veljavnost splošnega dela
Določbe splošnega dela tega zakonika veljajo za vse kazenskopravne določbe v zakonih Republike Slovenije.
Drugo poglavje
KAZNIVO DEJANJE IN KAZENSKA ODGOVORNOST
1. Splošne določbe o kaznivem dejanju in kazenski odgovornosti
7. člen
Kaznivo dejanje
Kaznivo dejanje je protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi njegove nevarnosti določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake in kazen zanj.
8. člen
Način izvršitve kaznivega dejanja
(1)
Kaznivo dejanje je lahko izvršeno s storitvijo ali z opustitvijo.
(2)
Kaznivo dejanje je lahko izvršeno z opustitvijo samo, če je storilec opustil dejanje, ki bi ga moral storiti.
(3)
Z opustitvijo je lahko izvršeno tudi kaznivo dejanje, ki ga zakon ne določa kot opustitveno kaznivo dejanje, če storilec ne prepreči prepovedane posledice. V takšnem primeru se storilec kaznuje za opustitev samo, če je bil dolžan preprečiti nastanek prepovedane posledice in če je opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev.
9. člen
Čas izvršitve kaznivega dejanja
Kaznivo dejanje je izvršeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala posledica.
10. člen
Kraj izvršitve kaznivega dejanja
(1)
Kaznivo dejanje je izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi bil moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica.
(2)
Za poskus kaznivega dejanja se šteje, da je bil izvršen tako na kraju, kjer je storilec delal, kakor tudi na kraju, kjer naj bi po njegovem naklepu nastala ali bi lahko nastala prepovedana posledica.
11. člen
Silobran
(1)
Ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki je storjeno v silobranu.
(2)
Silobran je tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad.
(3)
Storilec, ki je prekoračil meje silobrana, se sme kaznovati mileje; če pa je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, se mu sme kazen tudi odpustiti.
12. člen
Skrajna sila
(1)
Ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki je storjeno v skrajni sili.
(2)
Skrajna sila je podana takrat, kadar stori storilec dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zato, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, pri tem pa prizadejano zlo ni večje od zla, ki je grozilo.
(3)
Storilec, ki je sam povzročil nevarnost, toda iz malomarnosti, ali je prekoračil meje skrajne sile, se sme mileje kaznovati, če pa je prekoračil meje skrajne sile v posebno olajševalnih okoliščinah, se mu sme kazen tudi odpustiti.
(4)
Skrajne sile ni, če se je bil storilec dolžan izpostaviti nevarnosti.
13. člen
Sila in grožnja
(1)
Ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki je bilo storjeno pod vplivom sile, ki se ji storilec ni mogel upreti.
(2)
Če je bilo kaznivo dejanje storjeno pod vplivom sile, ki se ji je bilo mogoče upreti, ali pod vplivom grožnje, se uporabi prejšnji člen.
14. člen
Dejanje majhnega pomena
Ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, je pa majhnega pomena. Dejanje je majhnega pomena, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno, in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali zaradi njegovih osebnih okoliščin.
15. člen
Kazenska odgovornost
(1)
Kazensko odgovoren je storilec, ki je prišteven in kriv.
(2)
Kriv je storilec, ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da je njegovo dejanje prepovedano.
(3)
Za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, je storilec odgovoren samo, če zakon tako določa.
16. člen
Prištevnost
(1)
Ni prišteven storilec, ki ob storitvi kaznivega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasnih duševnih motenj, duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne in hude duševne motenosti (neprištevnost).
(2)
Storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi kakšnega stanja iz prejšnjega odstavka, se sme mileje kaznovati (bistveno zmanjšana prištevnost).
(3)
Kazensko je odgovoren tisti storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem glede kaznivega dejanja podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje.
17. člen
Naklep
Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti; ali če se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da takšna posledica nastane.
18. člen
Malomarnost
Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, če se je storilec zavedal, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala; ali če se ni zavedel, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati.
19. člen
Odgovornost za hujšo posledico
Če je iz kaznivega dejanja nastala hujša posledica, za katero predpisuje zakon hujšo kazen, se sme ta kazen izreči, če je storilec glede na to posledico ravnal malomarno.
20. člen
Dejanska zmota
(1)
Ni kazensko odgovoren storilec, ki se ob storitvi kaznivega dejanja ni zavedal kakšnega njegovega z zakonom določenega znaka; ali je zmotno mislil, da so podane okoliščine, v katerih bi bilo to dejanje dopustno, če bi bile zares podane.
(2)
Če je bil storilec v zmoti zaradi malomarnosti, je kazensko odgovoren za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, če zakon tudi za takšno dejanje določa kazensko odgovornost.
21. člen
Pravna zmota
(1)
Ni kazensko odgovoren storilec kaznivega dejanja, ki iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano.
(2)
Če bi se storilec zmoti lahko izognil, se sme kaznovati mileje.
2. Poskus kaznivega dejanja
22. člen
Poskus
(1)
Kdor je izvršitev naklepnega kaznivega dejanja začel, pa ga ni dokončal, se kaznuje za poskus, če gre za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen; za poskus drugih kaznivih dejanj pa samo tedaj,če zakon izrecno predpisuje, da je kazniv tudi poskus.
(2)
Storilec se kaznuje za poskus v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje.
23. člen
Neprimeren poskus
Storilcu, ki poskuša storiti kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu, se sme odpustiti kazen.
24. člen
Prostovoljni odstop
(1)
Storilcu, ki je poskusil izvršiti kaznivo dejanje, pa je prostovoljno odstopil od njegove izvršitve, se sme odpustiti kazen.
(2)
Če storilec prostovoljno odstopi od izvršitve kaznivega dejanja, se kaznuje za tista dejanja, ki pomenijo kakšno drugo samostojno kaznivo dejanje.
3. Udeležba pri kaznivem dejanju Sostorilstvo
25. člen
Če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi, se vsaka izmed njih kaznuje s kaznijo, predpisano za to dejanje.
26. člen
Napeljevanje
(1)
Kdor drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje, kakor da bi ga bil sam storil.
(2)
Kdor drugega naklepoma napeljuje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, se kaznuje kakor za poskus kaznivega dejanja, tudi če dejanje ni bilo niti poskušano.
27. člen
Pomoč
(1)
Kdor komu naklepoma pomaga pri izvršitvi kaznivega dejanja, se kaznuje, kakor da bi ga bil sam storil, sme pa se kaznovati tudi mileje.
(2)
Kot pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja se šteje zlasti: če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za izvršitev kaznivega dejanja, kakor tudi če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledove kaznivega dejanja ali predmete, pridobljene s kaznivim dejanjem.
28. člen
Kaznovanje napeljevalca in pomagača za poskus
Če ostane kaznivo dejanje pri poskusu, se napeljevalec in pomagač kaznujeta kakor za poskus.
29. člen
Meje kazenske odgovornosti in kaznivosti udeležencev
(1)
Sostorilec je kazensko odgovoren v mejah svojega naklepa ali malomarnosti, napeljevalec in pomagač pa v mejah njunega naklepa.
(2)
Sostorilcu, napeljevalcu in pomagaču se sme odpustiti kazen, če je prostovoljno preprečil kaznivo dejanje.
(3)
Osebna razmerja, lastnosti in okoliščine, zaradi katerih zakon izključuje kazensko odgovornost ali dopušča odpustitev, zmanjšanje ali povečanje kazni, se smejo upoštevati samo pri tistem storilcu, sostorilcu, napeljevalcu ali pomagaču, pri katerem so takšna razmerja, lastnosti in okoliščine podane.
4. Posebne določbe o kaznivosti za kazniva dejanja, storjena po javnih občilih
30. člen
Kaznivost odgovornega urednika
(1)
Za kazniva dejanja, storjena po časnikih ali drugih periodičnih tiskanih publikacijah, po radiu, televiziji ali filmskih novicah, se kaznuje odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal takrat, ko je bila objavljena informacija:
1)
če je avtor do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ostal neznan;
2)
če je bila informacija objavljena brez avtorjeve privolitve;
3)
če so bile takrat, ko je bila informacija objavljena, podanestvarne ali pravne ovire za pregon avtorja, ki še vedno trajajo.
(2)
Odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, se kaznuje v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje.
(3)
Odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, se ne kaznuje, če iz upravičenih razlogov ni vedel za kakšno izmed okoliščin, navedenih v prvem odstavku tega člena, ali za objavljeno informacijo, s katero je bilo storjeno kaznivo dejanje.
31. člen
Kaznivost izdajatelja, tiskarja in izdelovalca
(1)
Ob pogojih iz prvega odstavka prejšnjega člena se kaznujejo:
1)
za kaznivo dejanje, storjeno po neperiodični tiskani publikaciji - izdajatelj; če ni izdajatelja ali če so podane stvarne ali pravne ovire za njegov pregon, pa tiskar, ki je za to vedel;
2)
za kaznivo dejanje, storjeno po gramofonski plošči, magnetofonskem traku, filmu za javno ali zasebno predvajanje ali po diapozitivu, fotogramu, videosredstvih, avditivnih sredstvih ali po podobnih občilih, ki so namenjena širšemu krogu ljudi -izdelovalec.
(2)
Če je izdajatelj, tiskar ali izdelovalec pravna oseba ali državni organ, se kaznuje tista oseba, ki odgovarja za izdajanje, tiskanje ali izdelovanje.
(3)
Določbi drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena veljata tudi za izdajatelja, tiskarja in izdelovalca.
32. člen
Uporaba splošnih določb o kazenski odgovornosti
Določbe o kaznivosti oseb, navedenih v 30. in 31. členu tega zakonika, se uporabljajo le, če te osebe niso kazensko odgovorne po splošnih določbah tega zakonika o kazenski odgovornosti.
5. Kaznivost pravnih oseb za kazniva dejanja
33. člen
Odgovornost pravnih oseb
(1)
Zakon določa odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje, ki ga je storilec izvršil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe.
(2)
Zakon določa kazni, opozorilne sankcije in varnostne ukrepe ter pravne posledice obsodbe za pravne osebe.
(3)
V zakonu se določijo kazniva dejanja, za katera lahko odgovarja pravna oseba.
(4)
Z zakonom se določijo posebne določbe o kazenskem postopku zoper pravno osebo.
Tretje poglavje
KAZNI
1. Vrste kazni in pogoji za njihovo izrekanje
34. člen
Vrste kazni
Za kazniva dejanja se smejo kazensko odgovornim storilcem izreči tele kazni:
1)
zapor;
2)
denarna kazen;
3)
prepoved vožnje motornega vozila;
4)
izgon tujca iz države.
35. člen
Glavne in stranske kazni
(1)
Zapor se sme izreči samo kot glavna kazen.
(2)
Denarna kazen se sme izreči kot glavna in tudi kot stranska kazen.
(3)
Prepoved vožnje motornega vozila in izgon tujca iz države se smeta izreči samo kot stranski kazni ob kazni zapora, denarni kazni ali pogojni obsodbi.
(4)
Poleg glavne kazni se sme izreči ena ali več stranskih kazni.
36. člen
Zakonitost pri izrekanju kazni
(1)
Storilcu kaznivega dejanja se izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje; milejša ali strožja kazen od predpisane se sme izreči le ob pogojih, ki jih določa ta zakonik.
(2)
Za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, se sme izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi tedaj, kadar ni predpisana z zakonom, ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali z denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor.
37. člen
Zapor
(1)
Zapor ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od petnajstih let.
(2)
Za najhujša naklepna kazniva dejanja se sme alternativno predpisati kazen dvajsetih let zapora.
(3)
Kazen zapora do dveh let se predpiše brez najmanjše mere te kazni.
(4)
Zapor se izreka na cela leta in cele mesece, do šestih mesecev pa tudi na cele dni.
38. člen
Denarna kazen
(1)
Denarna kazen se izreka v dnevnih zneskih in znaša najmanj pet, največ pa tristošestdeset dnevnih zneskov, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti pa največ tisočpetsto dnevnih zneskov.
(2)
Število dnevnih zneskov denarne kazni določi sodišče upoštevajoč splošna pravila o odmeri kazni. Višino dnevnega zneska določi sodišče tako, da upošteva višino storilčevega dnevnega zaslužka glede na njegovo trimesečno čisto plačo in njegove druge dohodke ter njegove družinske obveznosti. Pri določanju višine zneska se sodišče opre na podatke, ki v času izrekanja kazni niso stari več kot šest mesecev.
(3)
Okoliščine iz prejšnjega odstavka, pomembne za določitev višine dnevnega zneska denarne kazni, sme sodišče izjemoma tudi oceniti.
(4)
Najnižji dnevni znesek denarne kazni znaša eno šestdesetino, najvišji pa eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne čiste plače v Republiki Sloveniji.
(5)
V sodbi določi sodišče rok za plačilo denarne kazni. Ta rok ne sme biti krajši od petnajst dni in ne daljši od treh mesecev, vendar pa sme sodišče v opravičenih primerih dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let.
(6)
Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev.
(7)
Če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje zapora ustavi.
(8)
Po obsojenčevi smrti se denarna kazen ne izvrši.
39. člen
Prepoved vožnje motornega vozila
(1)
Storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa sme sodišče izreči prepoved vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije.
(2)
Sodišče določi čas trajanja kazni iz prejšnjega odstavka; ta ne sme biti krajši od treh mesecev in ne daljši od enega leta, računajoč od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas, prebit v zaporu oziroma v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, se ne všteva v čas trajanja te kazni.
(3)
Če je kazen iz prvega odstavka tega člena izrečena osebi, ki ima tuje dovoljenje za vožnjo motornega vozila, obsega ta kazen prepoved uporabe tega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.
40. člen
Izgon tujca iz države
(1)
Sodišče sme izreči tujcu izgon z ozemlja Republike Slovenije za čas od enega do desetih let.
(2)
Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas, prebit v zaporu, se ne všteva v čas trajanja te kazni.
2. Odmera kazni
41. člen
Splošna pravila za odmero kazni
(1)
Storilcu kaznivega dejanja odmeri sodišče kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo.
(2)
Pri tem upošteva sodišče vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, zlasti, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost.
(3)
Pri odmeri kazni storilcu, ki je storil kaznivo dejanje, potem ko je že bil pravnomočno obsojen, ali pa je kazen prestal oziroma je zastarala ali pa mu je bila odpuščena (povratek), sodišče upošteva zlasti, ali je bilo prejšnje dejanje iste vrste kot novo, ali sta bili obe dejanji storjeni iz enakih nagibov, in koliko časa je preteklo od prejšnje obsodbe oziroma od prestane, odpuščene ali zastarane kazni.
42. člen
Omilitev kazni
Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni:
1)
če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati;
2)
če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.
43. člen
Meje omilitve kazni zapora
Kadar so podani pogoji za omilitev kazni iz prejšnjega člena, jo sodišče omili v naslednjih mejah:
1)
če je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor treh ali več let, jo sme omiliti do enega leta zapora;
2)
če je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor enega leta, jo sme omiliti do treh mesecev zapora;
3)
če je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor manj od enega leta, jo sme omiliti do petnajst dni zapora;
4)
če je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora in pri tem ni določena najmanjša mera, sme namesto zapora izreči denarno kazen.
44. člen
Odpustitev kazni
(1)
Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen, kadar to zakon posebej določa.
(2)
Kadar ima sodišče pravico storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen, mu jo sme omiliti brez omejitev, ki so predpisane za omilitev kazni.
45. člen
Poseben razlog za odpustitev kazni
Sodišče sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil upravičen.
46. člen
Strožja kazen pri večkratnem povratku
(1)
Za naklepno kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora, sme sodišče izreči strožjo kazen od predpisane, ob tehle pogojih:
1)
če je bil storilec prej že dvakrat ali večkrat obsojen za istovrstna naklepna kazniva dejanja na zapor najmanj enega leta;
2)
če od dneva, ko je bil storilec odpuščen s prestajanja prej izrečene kazni, do novega kaznivega dejanja še ni preteklo pet let.
(2)
Strožja kazen ne sme preseči dvojne mere predpisane kazni in ne petnajstih let zapora.
(3)
Pri presoji, ali naj izreče strožjo kazen od predpisane, upošteva sodišče zlasti sorodnost storjenih kaznivih dejanj, nagibe, iz katerih so bila kazniva dejanja storjena, in druge okoliščine, ki kažejo na to, da bo storilec ponavljal takšna kazniva dejanja.
47. člen
Stek kaznivih dejanj
(1)
Če je storilec z enim dejanjem ali z več dejanji storil dvoje ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, določi sodišče najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreče za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen.
(2)
Enotno kazen izreče sodišče po naslednjih pravilih:
1)
če je za kakšno kaznivo dejanje v steku določilo kazen dvajsetih let zapora, izreče le to kazen;
2)
če je za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni in ne preseči petnajstih let zapora;
3)
če so za vsa kazniva dejanja v steku predpisane kazni zapora do treh let, enotna kazen ne sme biti večja od osmih let zapora;
4)
če je za kazniva dejanja v steku določilo le denarne kazni, zviša najvišjo določeno denarno kazen, ki pa ne sme preseči seštevka določenih denarnih kazni in ne tristošestdeset dnevnih zneskov, če je bilo eno ali več kaznivih dejanj storjenih iz koristoljubnosti, pa ne sme presegati tisoč petsto dnevnih zneskov;
5)
če je za nekatera kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, za druga kazniva dejanja pa denarne kazni, izreče eno kazen zapora in eno denarno kazen po 2., 3. in 4. točki tega odstavka;
6)
če je za kazniva dejanja v steku določilo več istovrstnih stranskih kazni, izreče enotno stransko kazen tako, da ne sme doseči njihovega seštevka in ne preseči najvišje mere te kazni.
(3)
Če je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo za najmanj dve kaznivi dejanji kazen nad deset let zapora, sme izreči zapor dvajsetih let.
(4)
Stransko kazen izreče sodišče, čeprav je bila določena le za eno samo kaznivo dejanje v steku; če pa je določilo več denarnih kazni, izreče eno samo denarno kazen po 4. točki drugega odstavka tega člena.
(5)
Če je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo kazni zapora in mladoletniškega zapora, izreče zapor kot enotno kazen po pravilih, ki so določena v 1., 2. in 3. točki drugega odstavka tega člena.
48. člen
Odmera kazni obsojencu
(1)
Če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora ali mladoletniškega zapora, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po prejšnjem členu; pri tem upošteva, da je prej izrečena kazen že določena. Kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, se mu všteje v izrečeno kazen zapora.
(2)
Za kaznivo dejanje, ki ga je storil med prestajanjem zapora ali mladoletniškega zapora, izreče sodišče storilcu kazen ne glede na prej izrečene kazni, če bi bil neprestani del prej izrečene kazni pri uporabi določb prejšnjega člena nesorazmerno majhen.
(3)
Obsojenec, ki je storil v zavodu za prestajanje kazni zapora med prestajanjem zapora ali mladoletniškega zapora kaznivo dejanje, za katero predpisuje zakon denarno kazen ali zapor do enega leta, se kaznuje disciplinsko.
49. člen
Vštevanje pripora in prejšnje kazni
(1)
Čas, prestan v priporu, ter kakršenkoli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, se všteva v izrečeno kazen zapora, mladoletniškega zapora in denarno kazen.
(2)
Če je uveden kazenski postopek za več kaznivih dejanj in pripor ni odrejen za vsako od njih, se čas, prebit v priporu, všteva v izrečeno kazen zapora, mladoletniškega zapora in denarno kazen za kaznivo dejanje, za katero je obdolženec obsojen.
(3)
Zapor, denarna kazen ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, se mu všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline.
(4)
Dan pripora, dan odvzema prostosti, dan mladoletniškega zapora, dan zapora in dva dnevna zneska denarne kazni so pri vsakem vštevanju izenačeni.
Četrto poglavje
OPOZORILNE SANKCIJE
1. Pogojna obsodba
50. člen
Splošne določbe o pogojni obsodbi
(1)
Sodišče sme ob pogojih, ki so določeni s tem zakonikom, izreči storilcu kaznivega dejanja pogojno obsodbo namesto kazni.
(2)
S pogojno obsodbo določi sodišče storilcu kaznivega dejanja kazen, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v času, ki ga določi sodišče in ki ne sme biti krajši od enega in ne daljši od petih let (preizkusna doba), ne bo storil novega kaznivega dejanja.
(3)
V pogojni obsodbi lahko sodišče določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Rok za izpolnitev teh obveznosti določi sodišče v mejah preizkusne dobe.
(4)
Varnostni ukrepi, izrečeni ob pogojni obsodbi, se izvršijo.
51. člen
Izrek pogojne obsodbe
(1)
Pogojna obsodba se sme izreči, če je sodišče storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen.
(2)
Pogojna obsodba se ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let.
(3)
Sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.
(4)
Če sodišče v pogojni obsodbi določi stranske kazni, sme izreči, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.
52. člen
Preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja
(1)
Sodišče prekliče pogojno obsodbo, če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora dveh let ali daljšo kazen.
(2)
Če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera je sodišče določilo kazen zapora manj kot dve leti ali denarno kazen, odloči sodišče, ali bo preklicalo pogojno obsodbo, ko presodi vse okoliščine, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca, zlasti pa na sorodnost storjenih kaznivih dejanj, njihov pomen in nagibe, iz katerih so bila storjena. Pri tem je vezano na prepoved, da ne sme izreči pogojne obsodbe, če je treba storilcu za kazniva dejanja, ugotovljena v pogojni obsodbi, in za nova kazniva dejanja izreči kazen več kot dveh let zapora (prvi odstavek prejšnjega člena).
(3)
Če sodišče prekliče pogojno obsodbo, izreče po 47. členu tega zakonika enotno kazen za prej storjeno in za novo kaznivo dejanje; pri tem vzame, da je kazen iz preklicane pogojne obsodbe že določena.
(4)
Če sodišče ne prekliče pogojne obsodbe, sme za novo kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo ali kazen. Če spozna, da je treba tudi za novo kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo, določi po 47. členu tega zakonika enotno kazen za prej storjeno in za novo kaznivo dejanje in določi novo preizkusno dobo, ki ne sme biti krajša od enega leta in ne daljša od petih let in se šteje od pravnomočnosti nove sodbe. Obsojencu, ki mu je za novo kaznivo dejanje izrečen zapor, se čas prestajanja te kazni ne šteje v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje kaznivo dejanje.
53. člen
Preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja
(1)
Sodišče prekliče pogojno obsodbo, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen, in če sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se bilo vedelo za to dejanje. V takem primeru ravna po tretjem odstavku prejšnjega člena.
(2)
Če sodišče ne prekliče pogojne obsodbe, ravna po četrtem odstavku prejšnjega člena.
54. člen
Preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti
Če je bilo s pogojno obsodbo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz tretjega odstavka 50. člena tega zakonika, pa je ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Če spozna, da obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, mu sodišče lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu.
55. člen
Roki za preklic pogojne obsodbe
(1)
Pogojna obsodba se sme preklicati v preizkusni dobi. Če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po preteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba.
(2)
Če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 50. člena tega zakonika, sme sodišče najpozneje v enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba, preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi.
2. Pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom
56. člen
Varstveno nadzorstvo
(1)
Ob pogojih, določenih v tem zakoniku, sme sodišče določiti, da bo storilec, ki mu je bila izrečena pogojna obsodba, za določen čas med preizkusno dobo pod varstvenim nadzorstvom.
(2)
Varstveno nadzorstvo obsega z zakonom določeno pomoč, nadzor ali varstvo.
(3)
Če obsojenec, ki mu je bilo izrečeno varstveno nadzorstvo, ne izpolnjuje obveznosti, ki mu jih je naložilo sodišče, ga sodišče lahko opomni ali mu prejšnje obveznosti nadomesti z drugimi ali podaljša varstveno nadzorstvo v mejah preizkusne dobe ali pa prekliče pogojno obsodbo.
57. člen
Pogoji za izrek varstvenega nadzorstva
(1)
Ukrep varstvenega nadzorstva izreče sodišče, če spozna, da je storilcu med preizkusno dobo potrebna kakšna oblika takega nadzorstva (drugi odstavek prejšnjega člena). Ta ukrep izreče sodišče za določen čas v mejah preizkusne dobe, določene s pogojno obsodbo.
(2)
Če sodišče ugotovi, da varstveno nadzorstvo ni več potrebno, sme izvrševanje tega ukrepa ustaviti še pred potekom preizkusne dobe.
58. člen
Izbira navodil
(1)
Ko izreče ukrep varstvenega nadzorstva, lahko odredi sodišče tudi eno ali več navodil, po katerih se mora ravnati obsojenec.
(2)
Pri izbiri navodil upošteva sodišče zlasti storilčevo starost, njegove psihične lastnosti, nagibe, iz katerih je storil dejanje, osebne razmere, njegovo prejšnje življenje, okoliščine, v katerih je storil dejanje, ter njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju. Posebej mora paziti, da z izbiro navodil ne bo prizadelo obsojenčevega človeškega dostojanstva ali mu povzročilo posebnih težav.
(3)
Navodila sodišča smejo obsegati naslednje naloge:
1)
zdraviti se v ustreznem zdravstvenem zavodu;
2)
obiskovati ustrezno poklicno, psihološko ali drugo posvetovalnico;
3)
usposabljati se za poklic, ali sprejeti zaposlitev, ki ustreza obsojenčevemu zdravju, sposobnostim in nagnjenju;
4)
porabljati dohodke v skladu z preživninskimi dolžnostmi.
(4)
Med preizkusno dobo sme sodišče spremeniti ali odpraviti navodila po uradni dolžnosti, na predlog svetovalca ali obsojenca.
59. člen
Dejavnost svetovalca
(1)
Varstveno nadzorstvo izvršuje svetovalec, ki ga določi sodišče.
(2)
Svetovalec pomaga obsojencu in nadzira izpolnjevanje navodil, ki jih je sodišče izreklo obsojencu. Pri tem je svetovalec dolžan:
1)
s pomočjo in nadzorstvom ter praktičnimi napotki in nasveti za izvrševanje navodil sodišča prispevati k temu, da obsojenec v prihodnje ne bo storil novega kaznivega dejanja,
2)
opravljati dolžnost iz prejšnje točke in vzdrževati stike z obsojencem obzirno ter na način, da ne bo obsojenec zaradi tega izpostavljen neprijetnostim,
3)
občasno poročati sodišču o izvrševanju varstvenega nadzorstva, predlagati spremembo ali odpravo navodil ter ustavitev nadzorstva.
60. člen
Posledice neizpolnjevanja navodil
Če obsojenec med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil ali se izmika stikom s svetovalcem, ga sme sodišče posvariti, spremeniti navodila, podaljšati varstveno nadzorstvo v mejah določene preizkusne dobe ali preklicati pogojno obsodbo.
3. Sodni opomin
61. člen
Pogoji za izrek sodnega opomina
(1)
Sodni opomin se sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka.
(2)
Za določena kazniva dejanja se sme izreči sodni opomin ob pogojih, ki jih določa zakon, tudi kadar je zanje predpisan zapor do treh let.
(3)
Sodni opomin sme sodišče izreči za več kaznivih dejanj, storjenih v steku, če so za vsako od teh dejanj podani pogoji iz prvega ali drugega odstavka tega člena.
(4)
Pri odločanju, ali naj izreče sodni opomin, upošteva sodišče osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil.
Peto poglavje
VARNOSTNI UKREPI
62. člen
Vrste varnostnih ukrepov
Storilcem kaznivih dejanj se smejo izrekati naslednji varnostni ukrepi:
1)
obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu;
2)
obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti;
3)
obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov;
4)
prepoved opravljanja poklica;
5)
odvzem vozniškega dovoljenja;
6)
odvzem predmetov.
63. člen
Izrekanje varnostnih ukrepov
(1)
Sodišče sme izreči storilcu kaznivega dejanja enega ali več varnostnih ukrepov, kadar so zanje podani s tem zakonikom določeni pogoji.
(2)
Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu in obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti se izrekata neprištevnemu storilcu kaznivega dejanja samostojno. Poleg teh dveh ukrepov sme sodišče izreči tudi prepoved opravljanja poklica, odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov.
(3)
Odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov se smeta izreči, če je bila storilcu izrečena kazen, pogojna obsodba, sodni opomin ali mu je bila odpuščena kazen.
(4)
Obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov in prepoved opravljanja poklica, se smeta izreči, če je bila storilcu izrečena kazen zapora ali v pogojni obsodbi določena kazen zapora.
64. člen
Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu
(1)
Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti, izreče sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, če na podlagi teže storjenega kaznivega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu.
(2)
Sodišče ustavi ukrep iz prejšnjega odstavka, ko ugotovi, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebna. Sodišče po preteku enega leta vsako leto znova odloči, ali je nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno.
(3)
Ukrep iz prvega odstavka tega člena traja za neprištevnega storilca največ deset let.
(4)
Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je bil obsojen na zapor, se izvrševanje ukrepa iz prvega odstavka tega člena ustavi, ko je v zdravstvenem zavodu prestal čas, za katerega mu je bila izrečena kazen. Čas, prestan v zdravstvenem zavodu, se všteje v čas prestajanja kazni. Če je ta čas krajši od izrečene kazni, lahko sodišče odredi, da mora obsojenec prestati ostanek kazni, ali da naj bo izpuščen na pogojni odpust. Pri odločanju o pogojnem odpustu obsojenca upošteva sodišče zlasti uspeh zdravljenja, njegovo zdravstveno stanje, čas, ki ga je prestal v zdravstvenem zavodu, in ostanek kazni, ki je ni prestal.
65. člen
Obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti
(1)
Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti, izreče sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, če ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj.
(2)
Sodišče sme izreči obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti tudi storilcu, čigar prištevnost je bistveno zmanjšana in je bil po četrtem odstavku prejšnjega člena izpuščen na pogojni odpust.
(3)
Obvezno psihiatrično zdravljenje sme trajati najdalj dve leti. Sodišče po preteku enega leta ponovno odloči o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno.
(4)
Če se storilec noče zdraviti na prostosti, ali če zdravljenje samovoljno opusti, ali če zdravljenje ni uspešno, lahko sodišče ob pogojih iz prvega odstavka prejšnjega člena odredi, da se ta ukrep izvršuje v ustreznem zdravstvenem zavodu. Tudi v takšnem primeru sme ta ukrep trajati največ dve leti. Sodišče po preteku enega leta ponovno odloči o tem, ali je ta ukrep še potreben.
66. člen
Obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov
(1)
Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje zaradi odvisnosti od alkohola ali mamil in je nevarnost, da bo zaradi tega ponavljal kazniva dejanja, sme sodišče izreči obvezno zdravljenje.
(2)
Ukrep iz prejšnjega odstavka se izvršuje v zavodu za izvrševanje kazni ali v zdravstvenem zavodu. Čas, prestan v zdravstvenem zavodu, se všteje v kazen.
(3)
Kadar izreče pogojno obsodbo, sme sodišče naložiti storilcu zdravljenje na prostosti, pri čemer upošteva zlasti njegovo pripravljenost za takšno zdravljenje. Če se storilec brez upravičenega razloga ne začne zdraviti, ali če zdravljenje samovoljno opusti, sme sodišče pogojno obsodbo preklicati.
(4)
Če je bil ta ukrep izrečen ob kazni zapora, sme trajati, dokler kazen ni prestana. Če je bil ta ukrep izrečen ob pogojni obsodbi, sme trajati najdalj dve leti.
67. člen
Prepoved opravljanja poklica
(1)
Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja prepovedati opravljanje določenega poklica, določene samostojne dejavnosti ali kakšne dolžnosti, če je zlorabil svoj poklic, položaj, dejavnost ali dolžnost za kaznivo dejanje in če sodišče utemeljeno sklepa, da bi bilo zaradi tega nevarno, če bi še naprej opravljal tako dejavnost.
(2)
Sodišče določi, koliko časa naj traja ukrep iz prejšnjega odstavka; ta ne sme trajati manj kot eno leto in ne dalj kot pet let, šteto od pravnomočnosti odločbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.
(3)
Kadar izreče pogojno obsodbo, sme sodišče določiti, da bo ta obsodba preklicana, če storilec prekrši prepoved opravljanja poklica.
(4)
Sodišče sme odločiti, da ta varnostni ukrep preneha, če sta pretekli dve leti od začetka njegovega izvrševanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obsojenca, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.
68. člen
Odvzem vozniškega dovoljenja
(1)
Storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa sme sodišče odvzeti vozniško dovoljenje za določene vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za čas od enega do petih let. Če storilec vozniškega dovoljenja nima, sodišče izreče, da se mu dovoljenje ne sme izdati.
(2)
Sodišče sme izreči ta ukrep, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili.
(3)
Vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sodne odločbe. Čas, prestan v zaporu ali v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, se ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.
(4)
Po preteku časa, ki ga je določilo sodišče v okviru najmanjše in najvišje mere tega ukrepa, sme storilec na novo pridobiti vozniško dovoljenje ob splošnih pogojih, ki so predpisani za pridobitev posameznih vrst vozniških dovoljenj.
(5)
Sodišče sme odločiti, da ta varnostni ukrep preneha in da sme storilec na novo pridobiti vozniško dovoljenje, če sta pretekli dve leti od začetka njegovega izvrševanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obsojenca, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.
69. člen
Odvzem predmetov
(1)
Predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, se smejo vzeti, če so storilčeva last.
(2)
Predmeti iz prejšnjega odstavka se smejo vzeti tudi tedaj, kadar niso storilčeva last, če to terjajo splošna varnost ali moralni razlogi, vendar pa pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta.
(3)
Z zakonom se sme določiti obvezen odvzem predmetov, tudi če niso storilčeva last.
Šesto poglavje
VZGOJNI UKREPI IN KAZNI ZA MLADOLETNIKE
1. Splošne določbe
70. člen
Veljavnost posebnih kazenskopravnih določb za mladoletnike
(1)
Za mladoletne storilce kaznivih dejanj veljajo določbe tega poglavja, druge določbe tega zakonika pa le, če ne nasprotujejo posebnim določbam, ki veljajo zanje.
(2)
Posebne določbe, ki veljajo za mladoletne storilce kaznivih dejanj, se pod pogoji, določenimi v tem poglavju, uporabljajo tudi za polnoletne, kadar se jim sodi za kazniva dejanja, ki so jih storili kot mladoletniki, izjemoma pa tudi za tiste, ki so storili kaznivo dejanje kot mlajši polnoletniki.
71. člen
Izključitev kazenskih sankcij proti otrokom
Proti mladoletni osebi, ki ob storitvi kaznivega dejanja še ni bila stara štirinajst let (otrok), se ne smejo uporabiti kazenske sankcije.
72. člen
Kazenske sankcije za mladoletnike
(1)
Mladoletniku, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja že star štirinajst let, pa še ni bil star šestnajst let (mlajši mladoletnik), se smejo izreči le vzgojni ukrepi.
(2)
Mladoletniku, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja že star šestnajst let, pa še ni bil star osemnajst let (starejši mladoletnik), se smejo izreči vzgojni ukrepi pod pogoji, določenimi v tem zakoniku.
(3)
Kazensko odgovornemu starejšemu mladoletniku se sme izjemoma izreči tudi denarna kazen ali mladoletniški zapor, ob teh kaznih pa kot stranski kazni tudi prepoved vožnje motornega vozila ali izgon tujca iz države.
(4)
Mladoletnim storilcem kaznivih dejanj se lahko izrečejo tudi varnostni ukrepi, razen prepovedi opravljanja poklica, če jim je izrečen vzgojni ukrep, denarna kazen ali mladoletniški zapor.
73. člen
Namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike
Namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike je, da se mladoletnim storilcem kaznivih dejanj z varstvom in s pomočjo, z nadzorstvom nad njimi, njihovim strokovnim usposabljanjem in razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovijo njihova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj.
2. Vzgojni ukrepi
74. člen
Vrste vzgojnih ukrepov
(1)
Vzgojni ukrepi so:
1)
ukor;
2)
navodila in prepovedi;
3)
nadzorstvo organa socialnega varstva;
4)
oddaja v vzgojni zavod;
5)
oddaja v prevzgojni dom;
6)
oddaja v zavod za usposabljanje.
(2)
Ukor, navodila in prepovedi ali nadzorstvo organa socialnega varstva izreče sodišče mladoletniku, ki ga je potrebno opozoriti na nepravilnost njegovega ravnanja ter zagotoviti njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj v njegovem dotedanjem okolju s pomočjo kratkih ali trajnejših ukrepov ob ustreznem strokovnem vodenju.
(3)
Oddajo v vzgojni zavod, oddajo v prevzgojni dom ali oddajo v zavod za usposabljanje (zavodski ukrepi) izreče sodišče mladoletniku, pri katerem so potrebni trajnejši vzgojni, prevzgojni ali zdravstveni ukrepi in njegova popolna ali delna izločitev iz dotedanjega okolja. Zavodski ukrepi se uporabijo kot skrajnje sredstvo in smejo trajati v mejah, določenih z zakonom, le toliko časa, kolikor je potrebno, da bo dosežen namen vzgojnih ukrepov.
75. člen
Izbira vzgojnega ukrepa
Pri izbiri vzgojnega ukrepa upošteva sodišče mladoletnikovo starost in njegovo duševno razvitost, njegove psihične lastnosti, njegova nagnjenja, nagibe, iz katerih je dejanje storil, dotedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih je živel, težo in naravo dejanja, ali mu je bil že prej izrečen vzgojni ukrep ali kazen, in vse druge okoliščine, ki vplivajo na to, da izreče sodišče tisti ukrep, s katerim bo najbolje dosežen namen vzgojnih ukrepov.
76. člen
Ukor
(1)
Sodišče izreče mladoletniku ukor, če spozna, da bo že z grajo mladoletnika dosežen namen vzgojnih ukrepov.
(2)
Ko izreče sodišče mladoletniku ukor, mu prikaže škodljivost in nepravilnost njegovega ravnanja in ga opozori, da mu bo lahko izreklo strožjo kazensko sankcijo, če bi storil novo kaznivo dejanje.
77. člen
Navodila in prepovedi
(1)
Sodišče izreče mladoletniku eno ali več navodil ali prepovedi kot samostojen vzgojni ukrep, če je treba s primernimi ukrepi vplivati nanj in na njegovo vedenje.
(2)
Sodišče lahko izreče mladoletniku naslednja navodila in prepovedi:
1)
osebno se opravičiti oškodovancu;
2)
poravnati se z oškodovancem tako, da mladoletnik s plačilom, z delom ali kako drugače povrne škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem;
3)
redno obiskovati šolo;
4)
usposabljati se za poklic ali sprejeti zaposlitev, ki ustreza njegovemu znanju, sposobnosti in nagnjenju;
5)
nastaniti se pri določeni družini, v domu ali drugje;
6)
opraviti delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti;
7)
zdraviti se v ustrezni zdravstveni organizaciji;
8)
obiskovati vzgojno, poklicno, psihološko ali drugo podobno posvetovalnico;
9)
udeležiti se programov socialnega treninga;
(3)
Pri izbiri in izrekanju navodil in prepovedi sodišče praviloma upošteva mladoletnikovo pripravljenost za sodelovanje.
(4)
Navodila ali prepovedi smejo trajati najdalj eno leto.
(5)
Sodišče lahko navodila in prepovedi med izvrševanjem spremeni ali odpravi, če bo s tem bolje dosežen namen vzgojnih ukrepov.
(6)
V okviru navodila iz 2. točke drugega odstavka tega člena določi sodišče obseg, obliko in način povrnitve škode, pri tem pa osebno delo mladoletnika ne sme preseči šestdeset ur v obdobju treh mesecev in mora biti razporejeno tako, da ni moteno mladoletnikovo šolanje ali njegova zaposlitev.
(7)
V okviru navodila iz 6. točke drugega odstavka tega člena sme sodišče določiti mladoletniku opravljanje del do največ stodvajset ur v obdobju šestih mesecev in sicer tako, da ni moteno mladoletnikovo šolanje ali njegova zaposlitev.
(8)
Navodilo iz 9. točke drugega odstavka tega člena izreče sodišče zlasti, če je to potrebno za mladoletnikovo izobraževanje ali delovno usposabljanje; sodišče sme določiti to navodilo za največ štiri ure dnevno, in sicer tako, da ni moteno mladoletnikovo šolanje ali njegova zaposlitev.
(9)
Izvrševanje navodil iz 2., 6. in 9. točke drugega odstavka tega člena pripravijo in vodijo organi socialnega varstva; pri njihovem izvrševanju sodeluje in ga nadzoruje sodnik za mladoletnike.
(10)
Pri izvrševanju navodil iz drugega odstavka tega člena se ne sme prizadeti mladoletnikovo človeško dostojanstvo.
(11)
Če mladoletnik navodil ali prepovedi ne izpolnjuje, lahko sodišče namesto njih izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva. Na to opozori sodišče mladoletnika, njegove starše, posvojitelja, rejnika ali skrbnika, ko izreče navodila ali prepovedi.
78. člen
Nadzorstvo organa socialnega varstva
(1)
Če mladoletnik potrebuje strokovno pomoč in nadzorstvo ter je potrebno trajneje vplivati na njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj, mu sodišče izreče nadzorstvo organa socialnega varstva.
(2)
Sodišče odloči pozneje, kdaj preneha ta ukrep, z omejitvijo, da ne sme trajati manj kot eno leto in ne dalj kot tri leta. Dokler traja ta ukrep, ostane mladoletnik še naprej pri svojih starših ali drugih ljudeh, ki ga preživljajo, svetovalec, ki ga določi organ socialnega varstva, pa opravlja nadzorstvo.
(3)
Določeni svetovalec mladoletnika nadzoruje, predvsem pa skrbi za njegovo šolanje, zaposlitev, izločitev iz okolja, ki nanj škodljivo vpliva, za potrebno zdravljenje in ureditev razmer, v kateh živi.
(4)
Ob vzgojnem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva lahko sodišče določi mladoletniku katero izmed navodil in prepovedi iz prejšnjega člena, ki v tem primeru nimajo narave samostojnega vzgojnega ukrepa.
79. člen
Oddaja v vzgojni zavod
(1)
Sodišče izreče oddajo v vzgojni zavod mladoletniku, glede katerega je treba poskrbeti za njegovo vzgojo in prevzgojo pod stalnim vodstvom in nadzorstvom strokovnih vzgojiteljev.
(2)
V vzgojnem zavodu ostane mladoletnik najmanj šest mesecev in največ tri leta. Ko izreče sodišče ta ukrep, ne določi, koliko časa naj traja, temveč odloči o njegovem prenehanju pozneje.
(3)
Vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod se lahko izvaja tudi v stanovanjskih skupinah, ki jih organizirajo vzgojni zavodi, ali z dnevnim bivanjem mladoletnikov v vzgojnem zavodu.
80. člen
Oddaja v prevzgojni dom
(1)
Če so mladoletniku potrebni učinkovitejši prevzgojni ukrepi, izreče sodišče oddajo v prevzgojni dom.
(2)
Pri odločanju o tem, ali naj izreče ta ukrep, upošteva sodišče zlasti naravo in težo storjenega kaznivega dejanja ter okoliščino, ali so bili mladoletniku že prej izrečeni vzgojni ukrepi ali kazni.
(3)
V prevzgojnem domu ostane mladoletnik najmanj eno leto in največ tri leta. Ko izreče sodišče ta ukrep, ne določi, koliko časa naj traja, temveč odloči o njegovem prenehanju pozneje.
81. člen
Oddaja v zavod za usposabljanje
(1)
Mladoletniku, ki je moten v duševnem ali telesnem razvoju, sme izreči sodišče namesto oddaje v vzgojni zavod ali prevzgojni dom oddajo v ustrezen zavod za usposabljanje.
(2)
Ta ukrep lahko izreče sodišče tudi namesto varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, če je mogoče v zavodu za usposabljanje poskrbeti za zdravljenje in varstvo in s tem doseči namen tega varnostnega ukrepa.
(3)
Mladoletnik ostane v zavodu za usposabljanje dokler je to potrebno za njegovo usposabljanje, zdravljenje ali varstvo, vendar najdalj tri leta.
(4)
Če je sodišče izreklo mladoletniku ta vzgojni ukrep namesto varnostnega ukrepa po drugem odstavku tega člena, po preteku enega leta vsako leto znova odloči, ali sta zdravljenje in varstvo še potrebna. Ob mladoletnikovi polnoletnosti pa sodišče preizkusi, ali je potrebno, da še ostane v tem zavodu, ali pa ga je treba premestiti v ustrezen zavod za polnoletne osebe.
82. člen
Pogojni odpust v času izvrševanja zavodskega vzgojnega ukrepa
(1)
Sodišče lahko pogojno odpusti mladoletnika, kateremu je bil izrečen vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod ali oddaje v prevzgojni dom, ko je prebil v zavodu najmanj eno leto, če je mogoče na podlagi doseženih rezultatov vzgoje in prevzgoje utemeljeno sklepati, da v času trajanja pogojnega odpusta ne bo ponavljal kaznivih dejanj.
(2)
Sodišče lahko odloči, da se za čas trajanja pogojnega odpusta mladoletniku izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva.
(3)
Sodišče lahko prekliče pogojni odpust, če stori mladoletnik novo kaznivo dejanje ali se ne drži obveznosti v okviru vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva. V tem primeru se čas, prestan na pogojnem odpustu, ne šteje v čas trajanja vzgojnega ukrepa.
(4)
Pogojni odpust lahko traja najdalj do izteka zakonskega roka trajanja izrečenega zavodskega ukrepa ali dokler sodišče ne ustavi izvrševanja tega ukrepa, ali ga zamenja z drugim vzgojnim ukrepom.
83. člen
Ustavitev izvrševanja in sprememba odločbe o vzgojnih ukrepih
(1)
Kadar se po odločbi, s katero je bil izrečen vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ali zavodski ukrep, pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo takrat, ko se je o tem odločalo, ali se zanje ni vedelo, so pa take, da bi vplivale na odločbo, se izvrševanje izrečenega ukrepa lahko ustavi, ali pa se ta nadomesti z drugim vzgojnim ukrepom.
(2)
Poleg primerov iz prejšnjega odstavka se sme, če ni za posamezne ukrepe določeno drugače, glede na uspeh vzgoje, prevzgoje ali usposabljanja, izvrševanje ukrepa ustaviti ali pa izrečeni ukrep nadomestiti z drugim ukrepom, s katerim bo bolje dosežen namen vzgojnih ukrepov. Glede zavodskih ukrepov je mogoča ustavitev izvrševanja ali nadomestitev z drugim ukrepom z naslednjimi omejitvami:
1)
izvrševanje oddaje v vzgojni zavod se pred potekom šestih mesecev ne sme ustaviti, do preteka tega roka pa se sme nadomestiti samo z oddajo mladoletnika v prevzgojni dom ali zavod za usposabljanje;
2)
izvrševanje oddaje v prevzgojni dom se pred potekom enega leta ne sme ustaviti, do tega časa pa se sme nadomestiti z oddajo mladoletnika v vzgojni zavod ali v zavod za usposabljanje.
84. člen
Ponovno odločanje o vzgojnih ukrepih
(1)
Če je preteklo od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil izrečen vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ali zavodski ukrep, več kot eno leto, pa se ukrep ni začel izvrševati, odloči sodišče, ali naj se izrečeni ukrep izvrši ali ne, lahko pa ga tudi nadomesti s kakšnim drugim vzgojnim ukrepom.
(2)
Tako ravna sodišče tudi, če se je vzgojni ukrep sicer začel izvrševati, pa se zaradi bega mladoletnika iz vzgojnega zavoda ali iz drugega razloga ni izvrševal dalj kot eno leto.
85. člen
Izrek vzgojnega ukrepa za kazniva dejanja v steku
(1)
Če je storil mladoletnik več kaznivih dejanj v steku, presoja sodišče pri izbiri vzgojnih ukrepov, ki so predpisani v tem zakoniku, enotno vsa dejanja, ne da bi določalo za vsako poseben ukrep.
(2)
Tako ravna sodišče tudi tedaj, kadar po izreku vzgojnega ukrepa ugotovi, da je mladoletnik pred njegovim izrekom ali po izreku storil kakšno kaznivo dejanje.
86. člen
Vodenje evidence o vzgojnih ukrepih in dajanje podatkov o vzgojnih ukrepih
Podatki iz evidence o vzgojnih ukrepih se smejo dajati samo sodiščem, državnim tožilstvom in organom za notranje zadeve v zvezi s kazenskim postopkom proti mladoletniku ter organom socialnega varstva in zavodom, ki izvršujejo vzgojne ukrepe.
87. člen
Nadzorstvo nad izvrševanjem vzgojnih ukrepov
Nadzorstvo glede zakonitega in pravilnega izvrševanja vzgojnih ukrepov izvaja sodišče, ki je izreklo ukrep.
3. Kaznovanje starejših mladoletnikov
88. člen
Izrekanje denarne kazni mladoletnikom
(1)
Starejšemu mladoletniku sme sodišče, upoštevajoč tudi namen vzgojnih ukrepov, za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora do petih let ali denarna kazen, izreči denarno kazen, če jo je po svojih dohodkih zmožen sam plačati.
(2)
Denarna kazen se mladoletniku izreče v dnevnih zneskih, njena najmanjša mera sta dva dnevna zneska, najvišja pa stoosemdeset dnevnih zneskov. Glede drugih pravil o odmeri denarne kazni uporabi sodišče določbe 38. člena tega zakonika.
(3)
Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, sodišče namesto nje izreče enega izmed vzgojnih ukrepov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 74. člena tega zakonika.
(4)
Če stori mladoletnik več kaznivih dejanj v steku in sodišče spozna, da je treba za vsa dejanja izreči mladoletniku denarno kazen, izreče eno kazen v skladu z določbo drugega odstavka tega člena.
(5)
Če pa sodišče spozna, da bi bilo treba starejšega mladoletnika za kakšno kaznivo dejanje kaznovati z denarno kaznijo, za drugo pa izreči vzgojni ukrep, izreče za vsa kazniva dejanja v steku denarno kazen ali vzgojni ukrep.
89. člen
Mladoletniški zapor
(1)
Starejšemu mladoletniku sme sodišče izreči mladoletniški zapor za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana kazen hujša od petih let zapora, če zaradi narave in teže dejanja in zaradi visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izreči vzgojnega ukrepa.
(2)
Mladoletniški zapor ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od petih let. Za kazniva dejanja, za katera je mogoče izreči kazen zapora dvajsetih let, se sme izreči mladoletniški zapor do desetih let. Mladoletniški zapor se izreka na leta in cele mesece.
(3)
Pri odmeri mladoletniškega zapora sodišče ni vezano na najmanjšo mero kazni zapora, predpisano za storjeno dejanje.
90. člen
Odmera mladoletniškega zapora
(1)
Pri odmeri mladoletniškega zapora upošteva sodišče poleg olajševalnih in obteževalnih okoliščin (41. člen tega zakonika) še stopnjo mladoletnikove osebne zrelosti in čas, potreben za njegovo vzgojo, prevzgojo in strokovno usposabljanje.
(2)
Če stori mladoletnik dvoje ali več kaznivih dejanj v steku in sodišče spozna, da je treba za vsa dejanja izreči mladoletniški zapor, izreče sodišče eno kazen v mejah zakonske mere te kazni. Če pa sodišče spozna, da bi bilo treba mladoletnika za kakšno kaznivo dejanje, ki je v steku, kaznovati z mladoletniškim zaporom, za druga kazniva dejanja pa izreči denarno kazen ali vzgojni ukrep, izreče za vsa dejanja v steku samo mladoletniški zapor.
(3)
Tako ravna sodišče tudi tedaj, kadar se po izreku mladoletniškega zapora ugotovi, da je mladoletnik pred njegovim izrekom ali po njem storil kakšno kaznivo dejanje.
91. člen
Učinek mladoletniškega zapora in zapora na vzgojne ukrepe
(1)
Če izreče sodišče med izvrševanjem vzgojnega ukrepa starejšemu mladoletniku mladoletniški zapor, preneha vzgojni ukrep, ko začne mladoletnik prestajati to kazen.
(2)
Če izreče sodišče po izreku vzgojnega ukrepa polnoletnemu storilcu kaznivega dejanja mladoletniški zapor ali kazen zapora najmanj enega leta, se vzgojni ukrep ne izvrši; če pa se že izvršuje, se izvrševanje ustavi, ko začne prestajati kazen.
(3)
Če izreče sodišče po izreku vzgojnega ukrepa polnoletnemu storilcu kaznivega dejanja kazen zapora manj kot eno leto, odloči v sodbi, ali naj se po prestani kazni vzgojni ukrep izvrši ali ne.
(4)
Če izreče sodišče polnoletnemu storilcu kaznivega dejanja med izvrševanjem vzgojnega ukrepa zapor v trajanju manj od enega leta, odloči v sodbi, ali naj se po prestani kazni izvrševanje vzgojnega ukrepa nadaljuje ali pa naj se ustavi, ko se začne izvrševati izrečena kazen.
4. Izrekanje kazenskih sankcij polnoletnim za kazniva dejanja, ki so jih storili kot mladoletniki
92. člen
Izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot mlajši mladoletnik
(1)
Polnoletnemu, ki je dopolnil enaindvajset let, se ne sme soditi za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot mlajši
mladoletnik.
(2)
Če polnoletni, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, med sojenjem še ni dopolnil enaindvajset let, se mu sme soditi samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora. Takšnemu polnoletnemu sme sodišče izreči samo ustrezen zavodski vzgojni ukrep. Pri presoji, ali naj izreče ta ukrep, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa težo storjenega dejanja, čas, ki je pretekel od njegove storitve, storilčevo vedenje in namen tega vzgojnega ukrepa.
93. člen
Izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik
(1)
Polnoletnemu se sme izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep
nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena tega zakonika denarno kazen, ob pogojih iz 89. člena tega zakonika pa tudi mladoletniški zapor. Pri presoji, ali naj izreče sankcijo in katero izmed naštetih sankcij, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa težo storjenega dejanja, čas, ki je pretekel od njegove storitve, storilčevo vedenje in namen, ki ga je treba doseči s temi sankcijami.
(2)
Polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik in ki je med sojenjem dopolnil enaindvajset let, sme izreči sodišče namesto mladoletniškega zapora zapor ali pogojno obsodbo. Kazen zapora, izrečena v takšnem primeru, ima glede rehabilitacije, izbrisa obsodbe in pravnih posledic enak pravni učinek kot mladoletniški zapor.
94. člen
Izrekanje vzgojnih ukrepov mlajšim polnoletnikom
(1)
Storilcu, ki je kot polnoleten storil kaznivo dejanje, pa med sojenjem še ni dopolnil enaindvajset let, sme
sodišče izreči vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ali zavodski ukrep, če spozna, da je glede na njegovo osebnost in okoliščine, v katerih je storil dejanje, primerneje namesto kazni zapora izreči tak ukrep.
(2)
Mlajšemu polnoletniku, ki mu je bil izrečen vzgojni ukrep, sme sodišče ob pogojih, določenih v tem zakoniku, izrečitudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila in varnostne ukrepe, razen prepovedi opravljanja poklica.
(3)
Izrečeni vzgojni ukrep sme trajati najdalj do tedaj, ko storilec dopolni triindvajset let.
Sedmo poglavje
ODVZEM PREMOŽENJSKE KORISTI, PRIDOBLJENE S KAZNIVIM DEJANJEM
95. člen
Razlog za odvzem premoženjske koristi
(1)
Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.
(2)
Korist iz prejšnjega odstavka tega člena se odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje.
96. člen
Način odvzema premoženjske koristi
(1)
Storilcu ali drugemu prejemniku koristi se odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi. Sodišče sme v upravičenih primerih dovoliti, da se denarni znesek, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi, lahko plača tudi v obrokih, pri čemer pa rok plačila ne sme biti daljši od dveh let.
(2)
Premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, se lahko odvzame tudi tistim, na
katere je bila prenešena brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če so vedeli ali bi bili mogli vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Če je bila premoženjska korist prenešena na bližnje sorodnike, zakonca, posvojitelja ali posvojenca, se jim odvzame, razen če dokažejo, da so zanjo plačali celotno vrednost.
97. člen
Varstvo oškodovanca
(1)
Če je bil oškodovancu v kazenskem postopku prisojen premoženjskopravni zahtevek, izreče sodišče odvzem premoženjske koristi, kolikor ta presega oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek.
(2)
Oškodovanec, ki ga je sodišče v kazenskem postopku glede premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo, lahko zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti, če začne pravdo v šestih mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil napoten na pravdo, in če zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek.
(3)
Oškodovanec, ki ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, lahko zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti, če je pravdo za ugotovitev svojega zahtevka začel v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za odločbo, s katero je bila odvzeta premoženjska korist, najpozneje pa v dveh letih od pravnomočnosti te odločbe, in če v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti.
98. člen
Odvzem premoženjske koristi pravni osebi
Če je bila s kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobljena premoženjska korist pravni osebi, se ji taka korist odvzame. Pravni osebi se tudi odvzame premoženjska korist, ki jo osebe, navedene v prvem odstavku 96. člena tega zakonika, prenesejo nanjo brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti.
Osmo poglavje
PRAVNE POSLEDICE OBSODBE
99. člen
Nastanek pravnih posledic obsodbe
(1)
Obsodbe za določena kazniva dejanja ali na določene kazni imajo lahko za pravno posledico prenehanje oziroma izgubo določenih pravic ali prepoved pridobitve določenih pravic.
(2)
Pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena.
(3)
Pravne posledice obsodbe se smejo predpisati samo z zakonom in nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane.
(4)
Za storilca se sme uporabiti samo tista pravna posledica obsodbe, ki je bila z zakonom določena ob času storitve kaznivega dejanja.
100. člen
Vrste pravnih posledic obsodbe
(1)
Pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prenehanje ali izgubo določenih pravic, je prenehanje opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe.
(2)
Pravne posledice, ki so v prepovedi pridobitve določenih pravic so:
1)
prepoved opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe;
2)
prepoved pridobitve določenega poklica;
3)
prepoved pridobitve določenih dovoljenj ali odobritev, ki jih dajejo državni organi s svojo odločbo.
(3)
Pravne posledice iz prejšnjega odstavka ne morejo nastati za mladoletnika.
101. člen
Začetek in trajanje pravnih posledic obsodbe
(1)
Pravne posledice učinkujejo od dneva pravnomočnosti obsodbe.
(2)
Pravne posledice obsodbe, ki so v prepovedi pridobitve določenih pravic, smejo trajati največ pet let od
dneva, ko je bila kazen prestana, odpuščena ali zastarana, če ni za posamezne pravne posledice z zakonom določen krajši rok.
(3)
Po preteku dveh let od dneva, ko je bila kazen prestana, zastarana ali odpuščena, sme sodišče na prošnjo obsojenca odrediti, da preneha pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prepoved pridobitve določene pravice.
(4)
Pri presoji, ali naj odredi prenehanje pravne posledice obsodbe, upošteva sodišče vedenje obsojenca po obsodbi, ali je povrnil škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, kot tudi druge okoliščine, ki kažejo, da je prenehanje pravne posledice obsodbe utemeljeno.
(5)
S prenehanjem pravnih posledic obsodbe niso prizadete tiste pravice drugih, ki se opirajo na obsodbo.
(6)
Z izbrisom obsodbe prenehajo njene pravne posledice.
Deveto poglavje
REHABILITACIJA, IZBRIS OBSODBE IN POGOJI ZA DAJANJE PODATKOV IZ KAZENSKE EVIDENCE
102. člen
Pravni položaj obsojenca po prestani kazni
(1)
Po prestani, odpuščeni ali zastarani kazni zapora ali mladoletniškega zapora imajo obsojenci vse pravice, ki so določene v ustavi, zakonih in drugih predpisih in lahko pridobivajo vse pravice, razen tistih, ki so jim omejene zaradi izrečenega varnostnega ukrepa ali zaradi nastalih pravnih posledic obsodbe.
(2)
Prejšnji odstavek velja tudi za tiste, ki so na pogojnem odpustu.
103. člen
Zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe
(1)
Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega.
(2)
Za obsodbo velja pravnomočna odločba, kakor tudi spremembe te odločbe z amnestijo ali pomilostitvijo.
(3)
Obsodba se izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, od kar je bila kazen izvršena, zastarana ali
odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja.
(4)
Roki iz prejšnjega odstavka so:
1)
za obsodbo, s katero je bil storilcu izrečen sodni opomin in za obsodbo, s katero mu je bila odpuščena kazen - eno leto od pravnomočnosti sodne odločbe;
2)
za pogojno obsodbo - eno leto, odkar je pretekla preizkusna doba;
3)
za obsodbo na denarno kazen, stransko kazen, kazen zapora do enega leta ali na mladoletniški zapor - tri leta;
4)
za obsodbo na kazen zapora nad eno leto do treh let - pet let;
5)
za obsodbo na kazen zapora nad tri leta do petih let - osem let;
6)
za obsodbo na kazen zapora nad pet do deset let - deset let;
7)
za obsodbo na kazen zapora nad deset do petnajst let - petnajst let.
(5)
Obsodba na kazen zapora dvajsetih let se ne izbriše.
(6)
Obsodba se ne more izbrisati iz kazenske evidence,dokler trajajo varnostni ukrepi.
104. člen
Sodna rehabilitacija
Sodišče sme na prošnjo obsojenca odločiti, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence in da obsojenec velja za neobsojenega, če je potekla polovica z zakonom določenega roka, po preteku katerega se obsodba izbriše, če obsojenec v tem času ni storil novega kaznivega dejanja. Pri odločanju o izbrisu upošteva sodišče vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, ki so pomembne za izbris obsodbe.
105. člen
Dajanje podatkov iz kazenske evidence
(1)
Kazenska evidenca obsega: osebne podatke o storilcih kaznivih dejanj; podatke o izrečenih kaznih, varnostnih ukrepih, pogojnih obsodbah, sodnih opominih in obsodbah, s katerimi je bila storilcem kaznivih dejanj, o katerih se vodi kazenska evidenca, oproščena kazen, ter o njihovih pravnih posledicah; poznejše spremembe pod atkov oobsodbah, ki so bile vpisane v kazensko evidenco, kakor tudi podatke o izvršeni kazni in o razveljavitvi vpisa neupravičene obsodbe.
(2)
O vzgojnih ukrepih se vodi posebna evidenca, ki obsega osebne podatke o mladoletniku, podatke o izrečenih vzgojnih ukrepih ter podatke o izvršenih vzgojnih ukrepih oziroma druge podatke, ki se nanašajo na izvrševanje vzgojnih ukrepov.
(3)
Podatki iz kazenske evidence se dajejo le za neizbrisane obsodbe sodišču, državnemu tožilstvu in organom za notranje zadeve v zvezi s kazenskim postopkom, ki teče zoper prej obsojeno osebo, organom, pristojnim za izvrševanje kazenskih sankcij, in pristojnim organom, ki sodelujejo v postopku za podelitev amnestije, pomilostitve ali za izbris obsodbe.
(4)
Podatki iz kazenske evidence o neizbrisani obsodbi se smejo dati na obrazloženo zahtevo državnim organom, pravnim osebam in zasebnim delodajalcem le, če še trajajo pravne posledice obsodbe ali varnostni ukrepi ali pa, če imajo upravičen, na zakonu utemeljen interes.
(5)
Posamezniku se sme na njegovo zahtevo dati podatke o tem, da je bil oziroma da ni bil obsojen, samo, če jih potrebuje za uveljavitev svojih pravic.
Deseto poglavje
TEMELJNE DOLOČBE O IZVRŠEVANJU KAZENSKIH SANKCIJ
106. člen
Omejitve pravic med izvrševanjem kazenskih sankcij
(1)
Z ustavo in zakoni zajamčene pravice tistih, proti katerim se izvršujejo kazenske sankcije, se smejo, v skladu z zakonom, odvzeti ali omejiti samo, kolikor je nujno, da se izvrši posamezna kazenska sankcija.
(2)
Oseba, proti kateri se izvršuje kazenska sankcija, ne sme biti podvržena mučenju ali drugi obliki okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. V primeru, ko je bila podvržena takšnemu ravnanju, ji mora biti zagotovljeno sodno varstvo.
107. člen
Zavodi za prestajanje kazni zapora
(1)
Obsojenci prestajajo kazen zapora v zaprtih, polodprtih in odprtih zavodih za prestajanje kazni zapora.
(2)
Obsojenci se razvrščajo v te zavode glede na to, koliko mora biti omejena njihova prostost.
(3)
Če je obsojencu izrečena kazen zapora do treh let, lahko sodišče odredi, da jo prestaja v odprtem zavodu, če mu je izrečena kazen zapora do petih let, pa lahko sodišče odredi, da jo prestaja v polodprtem zavodu.
(4)
Kazen zapora do treh mesecev je mogoče izvršiti tudi tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi v
obdobju najdalj šest mesecev delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti v obsegu najmanj
osemdeset ali največ dvestoštirideset ur. To delo se razporedi tako, da ne moti obsojenčevih obveznosti iz
delovnega razmerja. O obliki takšne izvršitve odloča sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji, upoštevajoč pri tem objektivne in subjektivne okoliščine storilca in njegovo privolitev v tak način izvršitve kazni zapora. Če obsojeni ne izpolnjuje nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne
skupnosti, lahko sodišče odredi, da se izrečena kazen zapora izvrši.
108. člen
Ravnanje z obsojenci
(1)
Z obsojenci je treba ravnati človeško, spoštovati njihovo osebno dostojanstvo ter varovati njihovo telesno in duševno celovitost.
(2)
Ni dovoljeno uporabljati prevzgojnih, medicinskih ali psiholoških postopkov, ki posegajo v obsojenčevo
osebnost, in jih obsojenec upravičeno izrecno zavrača.
109. člen
Pogojni odpust
(1)
Obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, sme biti odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do
preteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja.
(2)
Obsojenec, ki mu je sodišče izreklo kazen dvajsetih let zapora, sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni potem, ko je prestal petnajst let zapora.
(3)
Organ, ki odloča o pogojnem odpustu, in postopek za odločanje o pogojnem odpustu, določa zakon.
(4)
Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upošteva njegovo vedenje med prestajanjem kazni.
(5)
Izjemoma sme biti pogojno odpuščen tudi obsojenec, ki je prestal le tretjino kazni, če je podan pogoj iz
četrtega odstavka tega člena in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.
(6)
Starejši mladoletnik, ki prestaja mladoletniški zapor, je lahko pogojno odpuščen, ko prestane tretjino kazni, vendar ne prej, preden ne prebije šestih mesecev v zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora. Za čas, ko je na pogojnem odpustu, lahko sodišče odredi nadzorstvo organa socialnega varstva.
110. člen
Preklic pogojnega odpusta
(1)
Sodišče prekliče pogojni odpust, če stori obsojenec medtem, ko je na pogojnem odpustu, eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora nad eno leto.
(2)
Sodišče lahko prekliče pogojni odpust, če stori pogojno odpuščeni eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora do enega leta. Pri presoji, ali naj prekliče pogojni odpust, upošteva sodišče zlasti sorodnost storjenih kaznivih dejanj, njihov pomen, nagibe, iz katerih so bila storjena, in druge okoliščine, ki kažejo, da je preklic pogojnega odpusta utemeljen.
(3)
Kadar sodišče prekliče pogojni odpust, izreče kazen po 47. in drugem odstavku 48. člena tega zakonika; pri tem vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki je obsojenec še ni prestal.
(4)
Določbe prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se uporabljajo tudi, kadar obsodi sodišče pogojno odpuščenega za dejanje, ki ga je storil, preden je bil pogojno odpuščen.
(5)
Če je pogojno odpuščeni obsojen na kazen zapora do enega leta in sodišče ne prekliče pogojnega odpusta, se pogojni odpust podaljša za čas, ko je obsojenec prestajal kazen zapora.
(6)
Če stori obsojenec v času pogojnega odpusta kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojnega odpusta, pa se to s sodbo ugotovi šele po njegovem preteku, se sme pogojni odpust preklicati najpozneje v enem letu, odkar je čas pogojnega odpusta pretekel.
Enajsto poglavje
ZASTARANJE
111. člen
Zastaranje kazenskega pregona
(1)
Kolikor ni v tem zakoniku drugače določeno, kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo:
1)
petindvajset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor dvajsetih let;
2)
petnajst let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad deset let;
3)
deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad pet let;
4)
pet let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad tri leta;
5)
tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto;
6)
dve leti od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen.
(2)
Če je za kaznivo dejanje predpisanih več kazni, se zastaralni rok določi po najhujši predpisani kazni.
112. člen
Tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona
(1)
Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.
(2)
Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati.
(3)
Zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja.
(4)
Zastaranje se pretrga tudi tedaj, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hudo ali hujše kaznivo dejanje.
(5)
Po vsakem pretrganju se začne zastaranje znova.
(6)
Kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona.
113. člen
Zastaranje izvršitve kazni
(1)
Če ni v tem zakoniku drugače določeno, se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je preteklo:
1)
petindvajset let od obsodbe na dvajset let zapora;
2)
petnajst let od obsodbe na zapor nad deset let;
3)
deset let od obsodbe na zapor nad pet let;
4)
pet let od obsodbe na zapor nad tri leta;
5)
tri leta od obsodbe na zapor nad eno leto;
6)
dve leti od obsodbe na zapor do enega leta ali na denarno kazen.
(2)
Mladoletniški zapor se ne sme izvršiti, ko je preteklo: