Pravilnik o vzdrževanju železniških vozil

2583. Pravilnik o vzdrževanju železniških vozil

Na podlagi 37. člena zakona o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 85/00) izdaja minister za promet

P R A V I L N I K o vzdrževanju železniških vozil

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(Vsebina pravilnika)

(1)

Ta pravilnik določa zahteve glede vzdrževanja železniških vozil (v nadaljnjem besedilu: vozila) v lasti prevoznikov in drugih pravnih oseb, ki uporabljajo železniško infrastrukturo (v nadaljnjem besedilu: lastniki vozil) in način pooblaščanja delavnic za vzdrževanje vozil in njihovih sestavnih sklopov in delov (v nadaljnjem besedilu: vzdrževalci).

(2)

Z vzdrževanjem vozil je treba preventivno ohranjati njihovo zadovoljivo tehnično stanje za zagotavljanje varnega, zanesljivega, ekonomičnega in okolju prijaznega železniškega prometa.

(3)

Pravilnik vsebuje splošne zahteve in pogoje, ki jih je treba upoštevati pri vzdrževanju vozil kot celote in pri vzdrževanju njihovih določenih konstrukcijskih sklopov, delov in naprav.

2. člen

(Področje uporabe)

(1)

Določbe tega pravilnika morajo upoštevati lastniki, vzdrževalci in proizvajalci vozil.

(2)

Vozila, za katera veljajo določbe tega pravilnika, so železniška vozila, ki so konstruirana za vožnjo po železniških progah s širino 1435 mm med notranjima robovoma tirnic tira. Ta vozila so:

1.

železniška pogonska vozila, ki so:

a)

vlečna vozila:

-

lokomotive (električne, dizelske in parne);

-

motorniki in motorne garniture (električni/e, dizelski/e);

b)

motorna vozila za posebne namene:

-

motorna vozila za gradnjo in vzdrževanje prog (vozila za strojna dela na tirih, ostala motorna vozila za te namene);

-

motorna vozila za odpravljanje posledic izrednih dogodkov in zime (tirni žerjavi, snežni odmetalniki, ostala motorna vozila za te namene);

-

merilna vozila;

c)

lahke motorne drezine (drezine za ogled prog, drezine za prevoz vzdrževalnih delavcev ipd.);

2.

železniška vlečena vozila, ki so:

-

potniški vagoni (sedežni, ležalni, spalni, jedilni, bifejski, poštni, službeni in posebni);

-

tovorni vagoni (zaprti, odprti, ploščniki, specialni, službeni in posebni);

-

vagoni za posebne namene (orodni vagoni, sanitetni vagoni, bivalni vagoni, vagoni za meritve in preskušanje, priklopni vagoni drezin ipd.);

-

vozila za druge namene brez lastnega pogona (snežni odmetalniki, škropilni vagoni ipd.).

(3)

Za vzdrževanje drugih vrst vlečnih vozil, kot so navedena v 1. podpoglavju III. poglavja tega pravilnika in niso v javnem prometu (npr. premikalne lokomotive na industrijskih tirih), smiselno veljajo enake določbe kot za podobne vrste vlečnih vozil iz navedenega poglavja.

II. SKUPNE DOLOČBE

1. Splošno o vzdrževanju vozil

3. člen

(Zasnova vzdrževanja)

(1)

Glavni namen vzdrževanja vozil je preventivno ohranjanje njihovega zadovoljivega tehničnega stanja, s katerim se stalno zagotavlja zanesljiv, varen, urejen, ekonomičen in okolju prijazen železniški promet.

(2)

Vzdrževanje vozil se mora opravljati načrtovano s posameznimi vrstami vzdrževanja, navedenimi v 6. členu tega pravilnika.

(3)

Redno vzdrževanje vozil se po potrebi dopolnjuje z izrednim vzdrževanjem.

(4)

Vzdrževanje vozil se opravlja na mestih, ki se določajo glede na vrste vozil in vrste, značaj in obseg vzdrževalnih del ter eksploatacijske pogoje. Vzdrževalne delavnice in druga vzdrževalna mesta so navedena v 35. členu tega pravilnika.

4. člen

(Načela vzdrževanja)

(1)

Vzdrževanje vozil se opravlja v skladu s splošnimi načeli, po katerih je treba:

-

pri novih tipih vozil določiti vrste, pogostost in postopke vzdrževanja, nato pa na osnovi ugotovljenega dejanskega stanja vozil v eksploataciji optimirati vzdrževanje, pri čemer je treba vzdrževalna dela prilagajati navodilom njihovih proizvajalcev ter dejanski obrabi in poškodbam sklopov in delov;

-

vozila vzdrževati kvalitetno, v optimalnem času in z optimalno uporabo materiala;

-

pravočasno zagotavljati potrebne rezervne dele in sklope za zamenjavo pokvarjenih in izrabljenih ter za izvajanje popravil po sistemu zamenjave sklopov in delov;

-

za zamenjavo izrabljenih in poškodovanih delov uporabljati originalne dele in dele, izdelane ali obnovljene skladno s potrjeno tehnično dokumentacijo in prevzete od predstavnikov naročnikov;

-

specializirati posamezne delavnice za popravila določenih vrst vozil ali njihovih sklopov in delov;

-

ustrezno usposabljati delavce in jih specializirati za vzdrževanje posameznih delov, sklopov in naprav vozil.

(2)

O vseh vrstah vzdrževanja vozil morajo vzdrževalci urejati tehnično in evidenčno dokumentacijo, ki jo arhivirajo lastniki vozil.

5. člen

(Določanje vrst vzdrževanja)

(1)

Za določanje vrst vzdrževanja vozil se morajo opravljati sistematična preskušanja in preverjanja, ki so potrebna za ugotavljanje stanja njihovih delov, sklopov, naprav in opreme, in to glede njihove obrabe, poškodb in delovanja. Pri tem je treba upoštevati tudi priporočila in navodila proizvajalcev vozil ter njihovih delov, sklopov, naprav in opreme kakor tudi določila obveznega in priporočenega značaja objav Mednarodne zveze železnic – UIC (v nadaljnjem besedilu: UIC objave). Naslovi UIC objav, katerih številke se navajajo v tem pravilniku, so navedeni v prilogi 3, ki je sestavni del tega pravilnika.

(2)

V prejšnjem odstavku navedena preskušanja in preverjanja vozil organizira pristojni organ na pobudo lastnikov vozil, ko se:

-

začne uporabljati nova vrsta vozila oziroma se bodo opravljala prva popravila;

-

uvaja ali ukinja določena vrsta popravila;

-

spreminja rok za določeno vrsto popravila;

-

spreminja obstoječi obseg vzdrževalnih del za določeno vrsto popravila.

6. člen

(Vrste vzdrževanja)

(1)

Vzdrževanje vozil se opravlja kot:

-

redno – periodično ponavljajoče in vnaprej planirano;

-

izredno – za odpravljanje pomanjkljivosti, okvar in poškodb.

(2)

Glede na vzdrževalni proces se na vozilih opravljajo sprotno vzdrževanje in revizije.

(3)

Sprotno vzdrževanje vozil obsega nadzor, nego, kontrolne preglede in izredno vzdrževanje, pri čemer:

a)

nadzor vozil obsega pregled tehničnega stanja in opremljenosti vozil ter nadzor njihovega delovanja:

-

ob pripravi za uporabo, ki se opravlja pred:

· odpravo vlečnih vozil na vleko vlakov in premik,

· odpravo motornih vozil za posebne namene na vožnjo ali delo,

· uvrstitvijo potniških vagonov v vlake,

· odhodom potniških vlakov iz izhodnih postaj,

· nakladanjem tovornih vagonov,

· odhodom tovornih vlakov iz izhodnih postaj;

-

med vožnjo vlakov in premikom oziroma uporabo vozil;

-

po končani uporabi, ki se opravlja:

· ob odstavitvi vlečnih vozil in motornih vozil za posebne namene kot priprava za ponovno uporabo;

· po končani vožnji potniških vagonov oziroma vlakov;

· po končani vožnji tovornih vagonov oziroma vlakov,

· po razkladanju tovornih vagonov;

b)

nega vozil obsega:

-

čiščenje, dezinfekcijo in dezodoriranje notranjosti motornikov, motornih garnitur in potniških vagonov, ki se opravlja kot:

· redno čiščenje (na domovnih in obračalnih postajah);

· medpotno (ambulantno) čiščenje;

· temeljito čiščenje;

-

čiščenje vozniških kabin vlečnih vozil in motornih vozil za posebne namene;

-

pranje zunanjosti vlečnih vozil in potniških vagonov;

-

opremo motornikov, motornih garnitur in potniških vagonov s sanitarnimi sredstvi in vodo;

-

čiščenje in odstranjevanje ostankov tovorov in sredstev za njihovo zavarovanje v notranjosti in na zunanjih nakladalnih površinah tovornih vagonov;

-

pranje in čiščenje zunanjosti tovornih vagonov zaradi omogočanja razpoznavnosti napisov in oznak;

c)

kontrolni pregledi vozil obsegajo vzdrževanje, med katerim je treba:

-

ugotoviti pravilnost delovanja posameznih sklopov in naprav;

-

opraviti meritve in nastavitve določenih parametrov sklopov in naprav;

-

zamenjati obrabljene in poškodovane dele;

-

preskusiti delovanje zavor, varnostnih in posebnih naprav;

-

opraviti ustrezna negovalna dela;

č)

izredno vzdrževanje vozil predstavljajo:

-

izredna popravila vozil;

-

dezinfekcija, dezinsekcija in deratizacija potniških vagonov, ki se opravlja po potrebi;

-

pranje in razkuževanje tovornih vagonov.

(4)

Nego potniških in tovornih vagonov v mednarodnem prometu je treba opravljati tudi v skladu z določbami Sporazuma o vzajemni uporabi potniških vagonov med železniškimi prometnimi podjetji v mednarodnem prometu (v nadaljnjem besedilu: RIC) in Sporazuma o vzajemni uporabi tovornih vagonov med železniškimi prometnimi podjetji v mednarodnem prometu (v nadaljnjem besedilu: RIV).

(5)

Obsegi vzdrževalnih del pri kontrolnih pregledih se stopnjujejo z določenim številom opravljenih pregledov. Označijo se s črko P in pripadajočo številko pregleda, pri katerem se opravijo vzdrževalna dela v ustreznem obsegu. Če se med revizijskim rokom opravlja samo en kontrolni pregled vozila, se ta označi s kratico KP. Kontrolni pregledi so: P0, P1, P3, P6 in P12.

(6)

Izredna popravila so popravila poškodovanih, izrabljenih ali pokvarjenih delov in sklopov vozil za zagotovitev takšnega tehničnega stanja, ki omogoča njihovo nadaljnjo uporabo. Izredna popravila so:

-

manjšega obsega z izločitvijo vozil iz uporabe ali brez nje;

-

večjega obsega, med katerimi je vozila treba izločiti iz uporabe.

(7)

V primeru, ko je to ekonomično, se lahko izredno popravilo združi s kontrolnim pregledom ali z revizijo ne glede na rok.

(8)

Revizije so popravila, pri katerih je treba pregledati, izmeriti in po potrebi popraviti vse ali določene dele in sklope zaradi zagotovitve predpisanega tehničnega stanja vozil. Obseg vzdrževalnih del pri revizijskem popravilu vozil mora biti tolikšen, da omogoča njihovo normalno izkoriščanje oziroma uporabo brez večjih posegov do naslednje revizije. Glede na obsege vzdrževalnih del se opravljajo male revizije (v nadaljnjem besedilu: MR), srednje revizije (v nadaljnjem besedilu: SR) in velike revizije (v nadaljnjem besedilu: VR) vozil.

7. člen

(Roki in ciklusi vzdrževanja)

(1)

Roki, v katerih je treba opravljati kontrolne preglede in revizije vozil, se lahko določajo po merilih časa (v nadaljnjem besedilu: časovni roki) ali opravljenega dela in/ali časa delovanja (v nadaljnjem besedilu: delovni roki) ali v kombinaciji teh dveh meril oziroma rokov.

(2)

Merilo časovnih rokov za opravljanje kontrolnih pregledov in revizij vozil je pretečeni čas med dvema opravljenima kontrolnima pregledoma oziroma revizijama vozila.

(3)

Merila delovnih rokov za opravljanje kontrolnih pregledov in revizij vozil so lahko:

-

prevoženi kilometri;

-

prevoženi netotonski ali brutotonski kilometri;

-

obratovalne ure pogonskih motorjev ali drugih agregatov vozil;

-

čas kurjenja v peči parne lokomotive oziroma kurilne ure;

-

druga primerna merila, kot npr. porabljena količina goriva, porabljena električna energija ipd.

(4)

Za opravljanje kontrolnih pregledov in revizij vozil je odločilen tisti od obeh rokov z dovoljenim odstopanjem, ki ga posamezno vozilo prej doseže.

(5)

Roki za opravljanje kontrolnih pregledov in revizij ter dovoljena odstopanja po merilih časa in opravljenega dela morajo biti določeni za vse vrste vozil z upoštevanjem njihovih tehničnih značilnosti in pogojev uporabe.

(6)

Vozilu, za katerega je za opravljanje kontrolnih pregledov in revizij določena kombinacija časovnega in delovnega roka, se lahko časovni rok podaljša do mejnega časovnega roka, če mu še ni potekel delovni rok.

(7)

Mejni časovni rok kontrolnih pregledov in revizij vozila iz prejšnjega odstavka se ne sme podaljšati.

(8)

Kadar je tehnično stanje vozila takšno, da ogroža varnost prometa ali ne zagotavlja kvalitetne prevozne storitve oziroma varne uporabe, izredno popravilo pa bi bilo neekonomično, je treba vozila popraviti z ustrezno revizijo tudi pred rokom, ki je določen za takšno vozilo.

(9)

Ciklus vzdrževanja je zaporedje opravljanja določenih vrst negovalnih del, kontrolnih pregledov in revizijskih popravil vozil.

(10)

Cikluse in roke kontrolnih pregledov in revizij vozil je treba določati na osnovi ugotovitev stanja sklopov in delov glede na njihovo izrabljenost, poškodbe in spremembe, ki nastanejo po določenem sistematičnem preskušanju in preverjanju vozil v uporabi oziroma izkoriščanju. Pri tem je treba upoštevati tudi priporočila in navodila proizvajalcev vozil ter njihovih sklopov in delov kakor tudi določila obveznega in priporočenega značaja zadevnih UIC objav.

(11)

Sistematična preverjanja in preskušanja iz prejšnjega odstavka je treba opravljati predvsem:

-

pred prvo revizijo nove vrste vozila;

-

pri uvajanju novega ali ukinjanju določenega kontrolnega pregleda;

-

pri spreminjanju roka za določeno revizijo;

-

pri spreminjanju obsega del pri določeni reviziji.

(12)

Dovoljenje za preskušanje daje pristojni organ, ki tudi določi komisijo za spremljanje preskušanja.

(13)

Roki in ciklusi vzdrževanja za posamezne vrste vozil so podrobneje navedeni v III. poglavju tega pravilnika.

8. člen

(Obsegi vzdrževanja)

(1)

Za kontrolne preglede in revizije posameznih vrst vozil določijo njihovi lastniki obsege obveznih del z upoštevanjem:

-

s predpisi določenega tehničnega stanja vozil in njihovih sestavnih delov,

-

navodil proizvajalcev,

-

dejanskega tehničnega stanja vozil in njihovih sestavnih delov,

-

lastnih pridobljenih izkušenj pri preteklem vzdrževanju enakih ali podobnih vozil in/ali njihovih sestavnih delov.

(2)

Kadar se zaradi ugotovljenega slabega tehničnega stanja razdrtih sklopov in delov komisijsko ugotovi takšno stanje vozila, da po ciklusu predvideni kontrolni pregled ali revizija ne bosta zagotovila njegovega zadovoljivega tehničnega stanja, je treba določiti višje ciklusno popravilo, ki bo z večjim obsegom vzdrževalnih del zadostilo predpisanim tehničnim pogojem.

(3)

Za vozila iz prejšnjega odstavka določijo obsege del pri kontrolnih pregledih in revizijah lastniki. Obseg del se določi na osnovi defektiranja demontiranih sklopov in delov vozil, o čemer se sestavi zapisnik in naročilo za delo.

(4)

Opise vzdrževalnih del iz prvega in tretjega odstavka tega člena posredujejo lastniki vozil v potrditev pristojnemu organu.

(5)

Poleg obveznih del, ki se določijo z obsegom del za posamezne vrste kontrolnih pregledov in revizij, se lahko po potrebi določijo dodatna dela, ki jih odobri lastnik vozil.

(6)

Pri opravljanju določene revizije vozila se lahko izpusti popravilo posameznih delov, sklopov in naprav, če je bilo na njih opravljeno izredno popravilo v enakem obsegu pred vstopom vozila v revizijo.

(7)

Če se med popravilom pri kontroli in preverjanju delov, sklopov in naprav ugotovi določena nepravilnost, se mora ta odpraviti ne glede na določen obseg del za zadevno vrsto popravila.

9. člen

(Modifikacije in rekonstrukcije)

(1)

Med rednim vzdrževanjem vozil se lahko opravljajo tudi modifikacije in rekonstrukcije vozil.

(2)

Modifikacija vozila je zamenjava ali izboljšava njegovih sestavnih delov, pri čemer se ne spreminja osnovna konstrukcijska, tehnična ali eksploatacijska značilnost vozila.

(3)

Delna rekonstrukcija vozila je zamenjava ali vgradnja sklopa oziroma naprave, ki vpliva na varnost železniškega prometa, kot npr. vgradnja novega tipa zavor, merilnika hitrosti, budnostne naprave, avtostop naprave ipd.

(4)

Popolna rekonstrukcija vozila pomeni spremembo osnovnih konstrukcijskih, tehničnih ali eksploatacijskih značilnosti vozila.

(5)

Modifikacije in rekonstrukcije vozil se opravljajo na zahtevo lastnikov vozil v skladu z veljavnimi predpisi, ki zagotavljajo tehnično enotnost železnic, in po potrjeni tehnični dokumentaciji.

(6)

Modifikacije in rekonstrukcije vozil se opravljajo med njihovimi revizijami, lahko pa tudi med izrednimi popravili večjega obsega.

10. člen

(Postopek z vozili po izrednem dogodku)

(1)

Po izrednem dogodku z iztirjenjem, trčenjem, naletom, oplaženjem, požarom, eksplozijo ali strganjem vlaka oziroma vozil je treba na kraju samem opraviti vizualni pregled vsakega udeleženega vozila in ugotoviti ali je le-to sposobno za nadaljnjo vožnjo do namembnega kraja ali pa mora v ustrezno delavnico, kjer bo opravljen podrobnejši pregled vozila. Pri tem je treba določiti tudi hitrost vožnje pri prevozu. Če se ugotovi, da vozilo ni sposobno za vožnjo, ga je treba prepeljati kot naloženega v celoti ali po delih.

(2)

Pred pričetkom izvajanja izrednih popravil vozil, poškodovanih pri izrednih dogodkih ali takšnih, za katere obstaja sum, da so bila poškodovana pri izrednih dogodkih, je treba pri določanju obsega del opraviti natančen pregled vitalnih sklopov in delov, katerih tehnično stanje ima vpliv na varnost železniškega prometa in nastanek morebitnih dodatnih materialnih škod. Pri tem je treba pregledati:

-

okvirje podstavnih vozičkov;

-

kolesne dvojice;

-

glavne okvirje vozil;

-

vzmetenje in obesne sklope;

-

sklope in dele zavornih naprav;

-

pritrjenost in stanje pogonskih in pomožnih strojev;

-

centričnost povezanih vrtečih se strojev in sklopov.

(3)

Tehniško osebje delavnice, ki je opravila podroben pregled vozila, in kontrolno-prevzemno osebje oziroma predstavnik lastnika vozila morajo odločiti, ali je potrebna preskusna vožnja pred izročitvijo vozila v promet v skladu z določbami 21. do 24. člena tega pravilnika.

2. Splošni postopki pri vzdrževanju vozil

11. člen

(Planiranje vzdrževanja)

Za organizirano, enakomerno in racionalno vzdrževanje vozil morajo njihovi lastniki izdelovati mesečne plane kontrolnih pregledov ter četrtletne in letne plane revizij, na podlagi katerih lahko sami in vzdrževalci ustrezno in sprotno pripravljajo njihove vzdrževalne kapacitete. Pri sestavi planov vzdrževanja je treba upoštevati roke in cikluse kontrolnih pregledov ter revizij vozil.

12. člen

(Izročanje vozil v vzdrževanje)

Vozila se morajo izročati v vzdrževanje na način in v skladu z načrti, ki so sestavni del pogodb med lastniki vozil in vzdrževalci. Pri izročitvi vozil v vzdrževanje morajo lastniki vozil in vzdrževalci:

-

opraviti pregled in primopredajo pripadajoče dokumentacije;

-

s podrobnim pregledom ugotoviti tehnično stanje vozila, inventarja in opreme;

-

sestaviti primopredajni zapisnik z navedbo vseh podatkov pomembnih za popravilo, kot so vrsta popravila, vrsta in tehnično stanje vozila z morebitnimi manjkajočimi deli, sklopi, napravami ter oprema vozila ipd.

13. člen

(Način izvajanja popravil)

(1)

Revizije vozil se opravljajo po predpisanih obsegih del za posamezno vrsto revizije na podlagi tehničnih pogojev ter navodil za popravila sklopov, delov in naprav.

(2)

Izredno popravilo delov, sklopov in naprav vozil, ki so pokvarjeni ali poškodovani, se opravi na podlagi tehnične dokumentacije za vzdrževanje.

(3)

Popravilo vozil sestavljajo popolna ali delna popravila njihovih sestavnih delov, sklopov, naprav in opreme, pri čemer se le-ti demontirajo iz vozila v obsegu, ki je določen glede na vrsto popravila. Podrobnejša delitev vzdrževalnih del se navede v opisih vzdrževalnih del za posamezne vrste vozil in popravil.

(4)

Pri delnem popravilu delov, sklopov, naprav in opreme se opravljajo popravilo le nekaterih njihovih sestavov in določene meritve, preverjanja in nastavitve. Delna popravila se določijo za vsak posamičen primer.

(5)

Pregled in preskušanje tlačnih posod in parnih kotlov opravljajo za to pooblaščeni delavci, ki morajo izpolnjevati pogoje, navedene v petem odstavku 37. člena tega pravilnika.

14. člen

(Prevzem in izročanje vozil v promet ali uporabo)

(1)

Vozila je treba po opravljenih revizijah, rekonstrukcijah in izrednih popravilih večjega obsega ter eventualni preskusni vožnji prevzeti in izročiti v promet ali uporabo na način, s katerim se dokazno evidentira ugotovitev, da je posamezno vozilo sposobno za varen železniški promet oziroma uporabo.

(2)

Ob prevzemu vozil po opravljenem popravilu mora biti sestavljen zapisnik o primopredaji, ki ga podpišejo predstavniki kontrolno-prevzemnega osebja ali lastnika vozila in vzdrževalca.

(3)

Ob prevzemu po opravljenih popravilih mora vzdrževalec sočasno izročiti lastniku vozila tudi vso urejeno tehnično dokumentacijo, ki mu jo je le-ta izročil ob predaji vozila v popravilo, in novo tehnično dokumentacijo, če jo je izdelal ali pridobil med popravilom.

(4)

Kot datum končanega popravila vozila velja tisti dan, ko je bilo vozilo prevzeto iz popravila s podpisom zapisnika o primopredaji.

3. Kontrola kakovosti vzdrževanja

15. člen

(Pomen, namen, naloge in organiziranost kontrole kakovosti vzdrževanja)

(1)

Kakovost pri vzdrževanju vozil ima odločilen vpliv na njihovo varno in zanesljivo delovanje, ki sta obenem pogoj za zagotavljanje varnega, urejenega in ekonomičnega železniškega prometa, zato je treba kakovosti vzdrževanja vozil posvečati posebno pozornost.

(2)

Za kontrolo kakovosti organizirajo lastniki vozil kontrolno-prevzemno dejavnost s kontrolno-prevzemnim osebjem, ki lahko opravlja kontrolno-prevzemne storitve tudi za druge lastnike vozil v Republiki Sloveniji in tujini, če se o tem sklenejo ustrezni sporazumi.

(3)

Kontrolno-prevzemno osebje nadzira vzdrževalna dela in preskuse pri vzdrževanju vozil. V tehničnih pogojih za opravljanje popravil mora biti določeno, pri katerih delih, preskusih in meritvah je obvezna prisotnost kontrolno-prevzemnega osebja in potrditev ustreznosti popravila oziroma pravilnosti rezultatov meritev in preskusov.

(4)

Lastniki vozil organizirajo kontrolo kakovosti vzdrževanja svojih vozil, ki se opravlja z vodenjem potrebnih evidenc, medfaznimi in faznimi kontrolami ter končnimi prevzemi pri:

-

rednem in izrednem vzdrževanju vozil;

-

rekonstrukcijah in modifikacijah vozil;

-

popravilih posameznih delov in sklopov vozil;

-

novih sklopih in delih vozil, prevzetih od proizvajalcev ali dobavitejev;

-

novih sklopih in delih, prevzetih pred vgradnjo na vozila;

-

materialih za vozila ter njihovih sklopih in delih.

4. Tehtanje vozil po opravljenih popravilih

16. člen

(Namen in zahteve tehtanja)

(1)

Tehtanje vozil je namenjeno za merjenje različnih vrednosti mas vozil, ki služijo za tehnične podatke o vozilih, potrebne pri uporabi vozil in za zagotavljanje varnega teka pri vožnji vozil.

(2)

Tehtati je treba vsa vozila razen tovornih vagonov(1) po:

-

vsakem dvigu ogrodja vozila, s katerim se povzroči sprememba razporeditve ali velikosti mas;

-

vsaki demontaži in ponovni montaži podstavnih vozičkov;

-

zamenjavi kolesne dvojice, če je zaradi tega spremenjena geometrija vzmetenja in obešanja;

-

zahtevi kontrolno-prevzemnega osebja, če le-to meni, da je tehtanje potrebno.

(3)

Za tehtanje vozil se uporabljajo tehtnice, ki izpolnjujejo pogoje v skladu z zakonom o meroslovju in na njegovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi.

17. člen

(Tehtane mase)

(1)

Dejanske mase, ugotovljene pri tehtanju vozil, je treba primerjati z deklariranimi ob upoštevanju dovoljenih odstopanj, in sicer za:

-

skupno maso vozila;

-

maso na posameznih oseh vozila oziroma osne mase;

-

srednjo osno maso vseh osi vozila oziroma vseh osi v podstavnem vozičku;

-

maso na posameznih kolesih vozila oziroma kolesne mase;

-

skupno kolesno maso leve in desne strani vozila.

(2)

Skupna masa vozila je masa, navedena v tehnični dokumentaciji vozila, ko je le-to pripravljeno za uporabo z 2/3 zalog porabnih materialov in opremo, ki je v stalni sestavi vozila.

(3)

Če so na vozilu opravljene modifikacije ali rekonstrukcije, ki imajo za posledico spremembo njegove mase, je treba izmeriti novo skupno maso vozila. Spremenjeno skupno maso vozila je treba vpisati v tehnično dokumentacijo vozila in na samo vozilo.

(4)

Osne in kolesne mase vozila je treba določiti računsko iz skupne mase vozila.

(5)

Osna masa je del skupne mase vozila, ki pripada eni osi oziroma kolesni dvojici. Osna masa je rezultat meritve mase osi in mase, s katero je ta os obremenjena, oziroma vsota rezultatov meritve mase levega in desnega kolesa in mase, s katero sta kolesi obremenjeni.

(6)

Srednja osna masa je masa posamezne osi vozila, izračunana z deljenjem:

-

skupne mase vozila s številom vseh osi oziroma kolesnih dvojic, če je skupna masa enakomerno porazdeljena na vse osi oziroma kolesne dvojice;

-

pripadajočega dela (skupine osi z isto osno maso) skupne mase vozila s številom osi v skupini, če je skupna masa neenakomerno porazdeljena na osi oziroma kolesne dvojice.

(7)

Kolesna masa je del skupne mase vozila, ki pripada enemu kolesu. Kolesno maso je treba ugotoviti z neposrednim tehtanjem ali z deljenjem skupne mase vozila s številom vseh koles vozila, če je obremenitev vseh osi vozila porazdeljena enakomerno.

(8)

Skupna kolesna masa je vsota leve in/ali desne strani posameznih kolesnih mas.

18. člen

(Način tehtanja)

(1)

Med tehtanjem vozila se na njem ne smejo opravljati nobena dela, iz njega pa morajo biti odstranjeni vsi deli, materiali in orodje, ki niso v njegovi osnovni sestavi.

(2)

Kot končni rezultat tehtanja je treba upoštevati aritmetično srednjo vrednost dveh tehtanj.

(3)

Po prvem tehtanju je treba opraviti primerjavo med dobljenimi rezultati. Če je ugotovljeno prekomerno odstopanje od dovoljenih vrednosti, je treba opraviti ponovno nastavitev razporeditve kolesnih mas. Postopek je treba ponavljati tako dolgo, dokler ni doseženo dovoljeno odstopanje razporeditve kolesnih mas.

(4)

Rezultate tehtanj vozil je treba vpisati v merni list, naveden v prilogi 2, ki je sestavni del tega pravilnika. Ta merni list je treba izpolniti ne glede na morebitni samodejni izpis tehtnice, na kateri se vozilo tehta. Merni list tehtanja je sestavni del tehnične dokumentacije vozila, ki se vstavi v knjigo tehničnih evidenc vozila, določeno v pravilniku o tehnični skladnosti železniških vozil.

19. člen

(Tehtanje vlečnih vozil)

(1)

Vlečna vozila morajo biti pri tehtanju opremljena s polno zalogo porabnih materialov (gorivo, voda, olje, pesek ipd.) in s pripadajočo opremo, ki je njihov sestavni del.

(2)

Tehtanje motornikov in motornih garnitur po popravilih, ki niso vplivala na velikost in razporeditev njihove mase, se opravlja brez simuliranja obremenitve vozila.

(3)

Tehtanje motornikov in motornih garnitur oziroma vozil v njihovi sestavi po popravilih, ki so vplivala na razporeditev in velikost njihove mase, je treba opraviti brez simulirane obremenitve razporeda in mase potnikov ter z njo.

(4)

Tehtanje dizelskih in električnih lokomotiv je treba opravljati z odvitimi blažilniki in obstoječimi veznimi elementi med podstavnimi vozički.

(5)

Dovoljena odstopanja pri tehtanju dizelskih in električnih lokomotiv smejo znašati:

-

od +3% do -1% skupne mase lokomotive od deklarirane skupne mase;

-

± 2% srednje osne mase od deklarirane srednje osne mase;

-

± 4% od srednje vrednosti vsote kolesnih mas v eni vrsti oziroma na eni strani vozila;

-

± 4% od srednje vrednosti kolesne mase ene osi.

(6)

Dovoljena odstopanja pri tehtanju motornikov in motornih garnitur smejo biti:

-

od +5% do -1% skupne mase vozila od deklarirane skupne mase;

-

enaka kot pri lokomotivah za ostale vrednosti.

(7)

Dovoljena odstopanja pri tehtanju motornih vozil za posebne namene so enaka kot pri lokomotivah.

(8)

Dovoljena odstopanja pri tehtanju lahkih motornih drezin so enaka kot pri tehtanju motornikov in motornih garnitur.

(9)

Tehtanje parnih lokomotiv je treba opravljati s popuščenimi zagozdami za reguliranje osnih ležajev in s ca. 50 kg/m2 nametanega premoga na rešetki kurišča ter z lego glavnega ročičnega ležaja oziroma gonilne ročice na °.

(10)

Pri tehtanju parnih lokomotiv so dovoljena naslednja odstopanja:

-

skupna masa lokomotive: +3% in -1% od deklarirane skupne mase;

-

osne mase pogonskih in gnanih osi: 2% od njihovih deklariranih osnih mas;

-

osne mase prostih osi: 2,5% od njihove deklarirane osne mase;

-

kolesna masa ene osi: 4% od njene srednje vrednosti na zadevni osi;

-

vsota kolesnih mas v eni vrsti oziroma na eni strani lokomotive: 4% od srednje vrednosti.

(11)

Pri tehtanju zalogovnikov parnih lokomotiv so dovoljena enaka odstopanja kot pri tehtanju tovornih vagonov.

20. člen

(Tehtanje vlečenih vozil)

(1)

Potniške vagone je treba tehtati pripravljene za promet s pripadajočo opremo brez obtežitve s potniki oziroma simulacije obtežitve.

(2)

Pri tehtanju potniških vagonov so dovoljena naslednja odstopanja:

a)

skupna oziroma lastna masa vagona:

-

5% od deklarirane skupne mase;

b)

osna masa:

-

5% od srednje osne mase vagona, sposobnega za hitrosti do 160 km/h;

-

± 3% od srednje osne mase vagona, sposobnega za hitrosti nad 160 km/h;

c)

kolesna masa:

-

5% od srednje kolesne mase zadevne osi vagona, sposobnega za hitrosti do160 km/h;

-

3% od srednje kolesne mase zadevne osi vagona sposobnega za hitrosti nad 160 km/h.

(3)

Tovorne vagone je treba tehtati prazne, pripravljene za promet, s pripadajočo opremo.

(4)

Osnih in kolesnih mas tovornih vagonov ni treba tehtati, razen na posebno zahtevo kontrolno-prevzemnega osebja oziroma lastnika vagonov.

(5)

Pri tehtanju vagonov za posebne namene in vozil za druge namene so dovoljena odstopanja enaka kot pri potniških vagonih.

5. Preskusne vožnje vozil po končanih popravilih

21. člen

(Namen in vrste preskusnih voženj)

(1)

Preskusne vožnje vozil so namenjene za ugotavljanje njihove tehnične in eksploatacijske brezhibnosti pred izročitvijo v promet.

(2)

Preskusne vožnje vozil se opravljajo kot:

-

tekalne preskusne vožnje z vlečnimi vozili, motornimi vozili za posebne namene, s potniškimi vagoni in tovornimi vagoni na posebno zahtevo lastnika;

-

obremenilne preskusne vožnje z lokomotivami.

(3)

Preskusno vožnjo vozila je treba opraviti:

-

po končani reviziji;

-

po končani rekonstrukciji;

-

po končanem izrednem popravilu večjega obsega;

-

na zahtevo kontrolno-prevzemnega osebja ali lastnika vozila.

22. člen

(Tekalne preskusne vožnje)

(1)

Med tekalnimi preskusnimi vožnjami je treba preskusiti sposobnost vozil za vožnjo z največjo (deklarirano ali tehnično) hitrostjo oziroma z največjo možno progovno hitrostjo, pri čemer se ugotavlja delovanje tekalnih sestavov, pogonskih agregatov, sklopov in naprav. Za ta namen mora biti z voznim redom določena ustrezna vrsta vlaka.

(2)

Tekalne preskusne vožnje je treba opravljati:

-

po zamenjavi podstavnega vozička;

-

po zamenjavi dveh ali več vlečnih elektromotorjev ali njihovih drsnih ležajev na lokomotivah in motornikih;

-

po izgradnji in ponovni vgradnji katerekoli kolesne dvojice parnega stroja parne lokomotive.

(3)

Tekalne preskusne vožnje lokomotiv je treba opravljati na relaciji z dolžino najmanj 50 km v obe smeri.

(4)

Tekalne preskusne vožnje motornikov in motornih garnitur je treba opravljati na relaciji z dolžino najmanj 30 km v eni smeri.

(5)

Tekalne preskusne vožnje motornih vozil za posebne namene in lahkih motornih drezin je treba opravljati na relaciji z dolžino najmanj 30 km v obe smeri.

(6)

Tekalne preskusne vožnje potniških vagonov z električnimi generatorji enosmerne napetosti (dinami) je treba opravljati na relaciji z dolžino najmanj 50 km v obe smeri.

(7)

Tekalne preskusne vožnje potniških vagonov z električnimi generatorji izmenične napetosti (alternatorji) ali s statičnimi pretvorniki je treba opravljati na relaciji s skupno dolžino najmanj 100 km.

(8)

Tekalne preskusne vožnje vagonov za posebne namene in vozil za druge namene je treba opraviti na relaciji z dolžino najmanj 50 km v obe smeri.

23. člen

(Obremenilne preskusne vožnje)

(1)

Obremenilne preskusne vožnje se opravljajo z lokomotivami po opravljenih tekalnih preskusnih vožnjah in odpravi pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene pri teh vožnjah.

(2)

Med obremenilnimi preskusnimi vožnjami je treba preskusiti sposobnost lokomotiv za vožnjo z največjo obremenitvijo.

(3)

Pri obremenilnih preskusnih vožnjah lokomotiv je treba le-te uvrstiti kot priprežne lokomotive v tovorne vlake. Vrste in mase tovornih vlakov ter relacije njihove vožnje morajo biti v skladu s tehnično-eksploatacijskimi pogoji preskušanih lokomotiv.

(4)

Obremenilne preskusne vožnje lokomotiv je treba opravljati na relaciji z dolžino najmanj 50 km v eno smer.

(5)

Med obremenilnimi preskusnimi vožnjami lokomotiv je treba preskusiti njihovo delovanje pri največji trajni obremenitvi in različnih hitrostih ter sposobnost doseganja največje hitrosti vlaka z določeno maso v skladu s tehničnimi podatki.

(6)

Obremenilna preskusna vožnja premikalne lokomotive se lahko nadomesti s 24-urnim premikom na ranžirni postaji z najmanj 75% časovno izkoriščenostjo premikalne lokomotive. Navedeno ne velja za lokomotive, ki opravljajo kombinirano delo (vleko vlakov in premik).

24. člen

(Opravljanje preskusnih voženj)

(1)

Preskusne vožnje je treba opravljati izključno podnevi, tako da je na vmesnih in obračalnih postajah omogočeno kvalitetno pregledovanje vozil in ugotavljanje pomanjkljivosti.

(2)

Preskusne vožnje vozil se lahko opravljajo po odobritvi kontrolno-prevzemnega osebja, ko so zadovoljivo opravljeni pregledi in preskusi v delavnicah in odpravljene vse ugotovljene napake in pomanjkljivosti.

(3)

Če so na vozilu med preskusno vožnjo ugotovljene napake ali pomanjkljivosti, ki vplivajo na varnost železniškega prometa (zavore, varnostne naprave, tekalni sestavi ipd.) ali na glavne eksploatacijske lastnosti vozila, je treba po odpravi napake oziroma pomanjkljivosti preskusno vožnjo ponoviti.

(4)

O ponovni preskusni vožnji odloča kontrolno-prevzemno osebje oziroma strokovno osebje naročnika in strokovno osebje vzdrževalca, ki je sodelovalo pri preskusni vožnji. Če ni mogoče doseči dogovora za ponovitev preskusne vožnje, velja odločitev predstavnika lastnika oziroma uporabnika vozila.

(5)

O vsaki preskusni vožnji se sestavi zapisnik, iz katerega morajo biti razvidni rezultati preskusov vseh naprav, ki imajo kakršenkoli vpliv na varnost vožnje vozil v železniškem prometu, kot npr. delovanje zavor z vsemi pomembnimi zračnimi tlaki, delovanje budnika, avtostop naprav, merilnikov hitrosti itd., in vse med preskusno vožnjo ugotovljene napake in pomanjkljivosti, ki jih je potrebno odpraviti pred izročitvijo vozila v promet oziroma uporabo.

6. Garancije kakovosti opravljenih popravil

25. člen

(Splošno o garancijah in garancijskih rokih)

(1)

Vzdrževalci železniških vozil in/ali njihovih naprav, sklopov in delov morajo jamčiti za kakovost opravljenih vzdrževalnih del in kakovost na vozila vgrajenih materialov, sklopov in delov.

(2)

Garancije se morajo zagotavljati v enotnih časovnih garancijskih rokih, v katerih se mora preverjati tudi kakovost predmetov garancij iz prejšnjega odstavka.

(3)

Garancijski roki so časovni in/ali delovni roki, med katerimi vzdrževalci jamčijo, da bodo predmeti garancij brezhibno delovali.

(4)

Garancijske roke določijo vzdrževalci in naročniki vzdrževanja v pogodbah o vzdrževanju.

(5)

Predmeti garancij pri rednem in izrednem vzdrževanju vozil so:

-

vozila v celoti;

-

posamezne popravljene naprave vozil;

-

popravljeni ali vgrajeni novi sklopi;

-

vgrajeni materiali;

-

opravljena dela, predvidena z opisi del za posamezne vrste kontrolnih pregledov in revizij;

-

opravljena dela pri odpravi okvar ob izrednih popravilih.

(6)

Predmeti garancij so v garancijskem roku (v nadaljnjem besedilu: garancija) od dneva prevzema do poteka garancije.

26. člen

(Uresničevanje garancij)

(1)

Vzdrževalci morajo na predmetih garancij na svoje stroške odpraviti napake, nastale na njih med garancijo s pogojem, da so bili le-ti pravilno uporabljani in vzdrževani po veljavnih predpisih in navodilih ter da okvare niso posledica nasilnih poškodb.

(2)

Vzdrževalci so odgovorni tudi za poškodbe vozil, ki so nastale kot posledica predhodnih okvar na določenih sklopih in delih, ki so v garanciji.

(3)

Vzdrževalci niso odgovorni oziroma ne garantirajo za okvare na predmetih garancij, ki so nastale kot posledica komisijsko ugotovljenih konstrukcijskih napak.

(4)

Vzdrževalci morajo predpisano označevati predmete garancij in popravila ustrezno evidentirati.

(5)

Okvare, nastale med garancijo, lahko reklamirajo pri garantih organizacijske enote podjetja, ki so vozila prevzele oziroma jih uporabljajo.

(6)

Okvare predmetov garancij odpravljajo garanti, v soglasju z njimi pa jih lahko popravljajo tudi drugi vzdrževalci, ki niso garanti. Soglasje garanta mora v teh primerih pridobiti reklamant oziroma uporabnik vozila.

(7)

Podrobnejše pogoje uresničevanja garancij določita lastnik vozila in vzdrževalec v pogodbah o vzdrževanju vozil.

27. člen

(Odgovornost za tehnične napake)

(1)

Kot tehnične napake na predmetih garancij se opredelijo napake, zaradi katerih le-ti nimajo deklariranih lastnosti za njihovo normalno uporabo, kot npr. moč pogonskih strojev, nenormalni zvoki pri delovanju ipd.

(2)

Garanti so odgovorni za tehnične napake, ki so jih imeli predmeti garancij ob njihovem prevzemu, ne glede na to, ali je bilo naročnikom to znano ali ne. Pri tem so odgovorni tudi za tiste tehnične napake, ki so nastale kot posledica prej navedenih napak.

(3)

Tehnične napake vzdrževanih sredstev in njihove vzroke ugotavljajo garanti in reklamanti s skupnimi komisijami, ki morajo ugotoviti oziroma določiti:

-

vrste napak;

-

vzroke napak;

-

posledice napak;

-

odgovornost za napake;

-

postopke za odpravo napak;

-

izvajalce za odpravo napak;

-

nosilce stroškov za odpravo napak.

(4)

O vseh ugotovitvah, navedenih v prejšnjem odstavku, morajo komisije sestaviti zapisnik. Če komisije pri ugotovitvah ne dosežejo soglasja, se spori rešujejo na pristojnem sodišču.

28. člen

(Obveščanje garantov in odzivanje na reklamacije)

(1)

Lastniki oziroma uporabniki vozil v garanciji (v nadaljnjem besedilu: reklamanti) morajo takoj(2), ko ugotovijo njihove okvare, o tem dokazno obvestiti garante z navedbo podatkov, ki so potrebni za opravljanje garancijskih posegov.

(2)

Garanti morajo potrditi prejem reklamacije najpozneje v 24 urah.

(3)

Garanti morajo najpozneje 48 ur po prejemu reklamacije poslati svoje pooblaščene predstavnike, da ugotovijo vzrok reklamacije in določijo način popravila vozila ali ga opravijo. Če zaradi objektivnih vzrokov to ni mogoče, morajo o tem takoj obvestiti reklamante.

(4)

Če garanti obvestijo reklamante, da se na reklamacijo ne bodo odzvali ali da se ne bodo odzvali v določenem roku ali se na reklamacijo sploh ne odzovejo, lahko reklamanti odpravijo okvaro na reklamiranih sredstvih s pomočjo lastnega ali drugega izvajalca na stroške garanta.

29. člen

(Stroški reklamacij)

(1)

V primeru odprave okvare na način iz četrtega odstavka prejšnjega člena morajo reklamanti k računu za stroške popravila in druge vzporedne stroške, kot npr. stroške prevoza, razkladanja, prekladanja ipd., priložiti tudi interni komisijski zapisnik s specifikacijo vseh stroškov.

(2)

Pri reklamacijah okvar, za katere se naknadno ugotovi, da zanje niso odgovorni garanti, morajo reklamanti le-tem povrniti vse stroške, ki so jih ti imeli v zvezi z reklamacijo. Ti stroški zajemajo stroške opravljenih popravil, delov in materialov ter druge vzporedne stroške, ki so nastali pri izvajanju reklamacije.

(3)

Kadar so vozila v garanciji izven uporabe zaradi okvar, za katere so odgovorni garanti, morajo le-ti lastniku povrniti pavšalno odškodnino za vsak dan, v katerem vozila niso bila v uporabi.

(4)

Višino pavšalne odškodnine iz prejšnjega odstavka določijo naročniki in vzdrževalci v pogodbah o vzdrževanju vozil.

30. člen

(Garancijski roki vlečnih vozil)

(1)

Garancijski roki za kontrolne preglede vlečnih vozil so glede na vrste pregledov:

-

7 dni za kontrolni pregled P0;

-

15 dni za kontrolne preglede P1 in P3;

-

30 dni za kontrolne preglede P6 in P12.

(2)

Garancijski roki revizij vseh vlečnih vozil so 1 leto.

(3)

Garancijski roki za izredna popravila manjšega obsega trajajo do naslednjega kontrolnega pregleda, za izredna popravila večjega obsega pa do naslednje revizije vlečnih vozil.

31. člen

(Garancijski roki vlečenih vozil)

(1)

Garancijski roki za kontrolne preglede vlečenih vozil so glede na vrste pregledov:

-

15 dni za kontrolne preglede P1, P2 in P3;

-

3 mesece za kontrolne preglede s ciklusom 6 mesecev;

-

6 mesecev za kontrolne preglede z rokom 12 mesecev;

-

12 mesecev za kontrolne preglede z rokom 2,5 in 3 leta.

(2)

Garancijski roki revizij vlečenih vozil so glede na vrste vozil:

-

6 mesecev za malo revizijo (MR) potniških vagonov;

-

12 mesecev za srednjo revizijo (SR) potniških vagonov;

-

24 mesecev za vse revizije tovornih vagonov;

-

12 mesecev za vagone za posebne namene in vozila za druge namene.

(3)

Za vgrajene nove ali regenerirane elemente oziroma sklope pri izrednih popravilih veljajo enaki garancijski roki kot ob vgradnji pri kontrolnih pregledih ali revizijskih popravilih.

32. člen

(Garancijski roki motornih vozil za posebne namene in lahkih motornih drezin)

Garancijski roki motornih vozil za posebne namene in lahkih motornih drezin se določijo v pogodbah o vzdrževanju teh vozil med njihovimi lastniki in vzdrževalci, pri čemer pa je treba upoštevati roke posebnih garancij v zvezi s 34. členom tega pravilnika.

33. člen

(Podaljšanje garancijskih rokov)

(1)

Vozilom v garanciji je treba podaljšati garancijske roke, če se ne uporabljajo daljši čas zaradi okvar, za katere so odgovorni garanti.

(2)

Najmanjše čase, za katere se podaljšajo garancijski roki vozil iz prejšnjega odstavka, določijo lastniki in vzdrževalci v pogodbah o vzdrževanju vozil (npr. če vozila ne bodo v uporabi nad 10 dni, se za ves čas podaljša garancijski rok).

34. člen

(Posebne garancije)

(1)

Če so z veljavnimi predpisi in standardi (objave UIC, SIST ipd.) za posamezne sklope, naprave in dele, kot npr. kolesne dvojice, osne ležaje, vlečne in odbojne naprave, vzmetenja in obešenja, antikorozijsko zaščito in zunanjo barvo, varjene spoje ipd., predvideni daljši garancijski roki, kot so navedeni v 30., 31. in 32. členu tega pravilnika, morajo vzdrževalci zagotavljati te posebne garancijske roke.

(2)

Sklope, naprave in dele s posebnimi garancijskimi roki iz prejšnjega odstavka morajo vzdrževalci in naročniki določiti v skladu s predpisi v pogodbah o vzdrževanju vozil.

(3)

Za vgrajene nove sklope, naprave in dele morajo vzdrževalci garantirati z enakimi garancijskimi roki, kot jih zanje priznavajo proizvajalci.

7. Pooblaščanje vzdrževalnih delavnic

35. člen

(Vzdrževalne delavnice in druga vzdrževalna mesta)

(1)

Vzdrževanje vozil ter njihovih sklopov in delov se lahko opravlja na/v:

-

podjetjih za vzdrževanje vozil;

-

lastnih delavnicah lastnikov vozil;

-

deloviščih tehničnovagonske dejavnosti lastnikov vozil;

-

pregledovalnih mestih tehničnovagonske dejavnosti lastnikov vozil;

-

stojiščih vozil v delovnih enotah upravljavcev in uporabnikov vozil;

-

postajah;

-

gradbiščih.

(2)

V delavnicah in na drugih vzdrževalnih mestih morajo biti zagotovljeni ustrezni tehnični in varnostni pogoji, ki omogočajo kvalitetno, varno in okolju prijazno vzdrževanje vozil.

36. člen

(Pogoji za pridobitev pooblastila vzdrževalnih delavnic)

(1)

Za vse vrste vzdrževanj železniških vozil v skladu s 6. členom tega pravilnika, razen nadzora in nege vozil, kakor tudi za vzdrževanje vitalnih sklopov in delov vozil morajo vzdrževalne delavnice pridobiti pooblastilo.

(2)

Pooblastilo iz prejšnjega odstavka mora pridobiti vsaka delavnica ne glede na to, ali je organizacijsko pri samem lastniku vozil ali je samostojen subjekt.

(3)

Za pridobitev pooblastila iz prvega odstavka morajo vzdrževalne delavnice dokazati, da izpolnjujejo pogoje v zvezi s/z:

-

osebjem;

-

tehnično opremo;

-

merilnimi in preskusnimi sredstvi oziroma napravami;

-

tehnično dokumentacijo in tehničnimi predpisi;

-

zagotavljanjem kakovosti;

-

kvalifikacijami v varilni tehniki;

-

kvalifikacijami za preskuse brez okvar materiala;

-

posebno zahtevnimi vzdrževalnimi deli.

37. člen

(Osebje vzdrževalnih delavnic)

(1)

Glede osebja mora vzdrževalna delavnica razpolagati s poimensko imenovanimi:

a)

odgovornim poslovodnim organom (direktor, obratovodja ali tehnični vodja);

b)

vodjem za tehnični nadzor;

c)

nadzornim strokovnjakom za:

-

varjenje,

-

elektrotehniko,

-

preskuse brez okvar materiala,

-

posode pod tlakom.

(2)

Glede nadzornih strokovnjakov iz prejšnjega odstavka mora delavnica razpolagati z dokazili o njihovi ustrezni izobrazbi.

(3)

Izobraževanje osebja na področjih iz tretje alinee prvega odstavka tega člena mora biti opravljeno s spoznavanjem veljavnih tehničnih predpisov, ki se uporabljajo pri vzdrževalnih delih.

(4)

Osebje, ki opravlja vzdrževalna dela, mora biti posebej usposobljeno za opravljanje določenih vrst vzdrževalnih del in uporabo tehnične dokumentacije za vzdrževanje, posebno na področjih zavorne in varilne tehnike, preskusov brez okvar materiala ter za posebno zahtevna vzdrževalna dela iz 43. člena tega pravilnika.

(5)

Osebje, ki pregleduje parne kotle in posode pod tlakom in vodi komisije za določanje vrst popravil navedenih sklopov, mora imeti višjo ali visoko izobrazbo strojne smeri in najmanj dve leti prakse pri popravilih parnih lokomotiv in posod pod tlakom ter pridobljeno ustrezno pooblastilo v skladu s predpisi o ugotavljanju skladnosti.

38. člen

(Tehnična oprema)

(1)

Za opravljanje vzdrževanja morajo delavnice razpolagati s prostorsko in tehnično opremo, ki mora biti v skladu z vrstami vzdrževanih vozil in/ali njihovih sestavnih delov ter vrstami vzdrževalnih del oziroma popravil, za katera imajo ali nameravajo pridobiti pooblastilo.

(2)

Glede tehnične opreme iz prejšnjega odstavka morajo delavnice predložiti dokaze o pregledih posameznih strojnih naprav, kot je/so npr. tehtnica za vozila, merilnica/ preskuševalnica podstavnih vozičkov, preskuševalnice raznih pogonskih agregatov, naprave varilske tehnike ipd., ter podatke o njihovih glavnih parametrih in izdelana navodila za delo s temi napravami oziroma za njihovo uporabo.

39. člen

(Merilna in preskusna sredstva oziroma naprave)

(1)

Delavnice morajo razpolagati z merilnimi in preskusnimi sredstvi oziroma napravami, ki morajo imeti za nameravano uporabo zahtevane meroslovne značilnosti, kot npr. razred točnosti, merilno območje, razrešitev ipd.

(2)

Delavnice morajo imeti urejen sistem za kontrolo preskusnih sredstev oziroma naprav.

(3)

Merilna sredstva, s katerimi razpolagajo delavnice in za katera je to predpisano, se morajo umerjati oziroma kalibrirati s strani pooblaščenih laboratorijev.

40. člen

(Tehnična dokumentacija in tehnični predpisi)

(1)

Za vzdrževanje vozil morajo delavnice razpolagati s tehnično dokumentacijo in tehničnimi predpisi, pri čemer tehnično dokumentacijo predstavljajo:

-

konstrukcijska dokumentacija;

-

dokumentacija o tehničnih pogojih;

-

navodila proizvajalcev;

-

katalogi rezervnih delov;

-

opisi del.

(2)

Konstrukcijska dokumentacija mora vsebovati sestavne in delavniške načrte, potrebne za vzdrževanje vozil. Dokumentacijo mora proizvajalec vozil izročiti lastniku vozil, ki jo mora dati na razpolago vzdrževalcu. Ta dokumentacija ne sme služiti za proizvodnjo delov brez soglasja tistega, ki jo je izdelal oziroma je njegova intelektualna lastnina, razen v primeru, ko je bila pridobljena pravica za njeno uporabo s pogodbo pri nabavi vozila ali kako drugače.

(3)

Za vzdrževanje starejših vozil, ki so bila nabavljena v tujini, konstrukcijska dokumentacija ni obvezna.

(4)

Dokumentacija o tehničnih pogojih mora vsebovati najvažnejše podatke za vzdrževanje, kot so:

-

tehnični opisi vozil;

-

glavni konstrukcijski in ostali podatki, pomembni za izkoriščanje vozil;

-

razvrstitve sklopov, naprav in opreme;

-

obsegi obveznih del pri rednem vzdrževanju;

-

normativi delovnega časa za predpisane obsege del;

-

normativi porabe rezervnih delov in materialov za posamezne vrste vzdrževanja enega vozila; med uporabo vozil se lahko ti normativi spremenijo na osnovi izkušenj;

-

seznami delovnih operacij, preskušanj in nastavitev, pri katerih je obvezna prisotnost kontrolno-prevzemnega osebja;

-

seznami obveznih preskuševalnic in naprav, potrebnih za preskušanje, meritve in nastavitve sklopov in delov med vzdrževalnimi deli, kakor tudi preskuševalnic za končno preskušanje vozil;

-

programi preskušanj in pregledovanj pri preskusnih vožnjah, če so te predvidene po vzdrževanju;

-

kompleti mernih listov za vpisovanje rezultatov meritev med popravljanjem sklopov in delov;

-

seznami tehničnih navodil, standardov in predpisov, potrebnih pri izvajanju vzdrževanja.

(5)

Dokumentacijo o tehničnih pogojih morajo dopolnjevati navodila za popravilo posameznih sklopov in delov z določanjem postopkov za opravljanje zahtevnejših del pri njihovem vzdrževanju.

41. člen

(Kvalificiranost v varilni tehniki)

Na področju varilne tehnike morajo delavnice izpolnjevati zahteve in pogoje iz VI. poglavja tega pravilnika.

42. člen

(Kvalificiranost za preskuse brez okvar materiala)

(1)

Preskuse brez okvar materiala pri vzdrževanju železniških vozil in njihovih sestavnih delov sme opravljati samo ustrezno izobraženo in predhodno usposobljeno preskusno osebje (preskuševalci brez okvar materiala).

(2)

Glede kvalificiranosti preskuševalnega osebja in kontrole preskusov je treba upoštevati določbe SIST EN 473 in UIC Objavo, št. 960. Za preskuševalno osebje se mora v skladu s prej navedeno UIC objavo dokazovati kvalifikacija za preskuševalca 1. stopnje, osebje za nadzor preskusov pa mora biti usposobljeno za preskuševalca 2. in 3. stopnje.

(3)

Preskusi brez okvar materiala morajo biti urejeni tako, da je zagotovljeno strokovno opravljanje preskusov brez vpliva na ocenjevanje rezultatov; nadzor preskusov mora opravljati odgovoren strokovnjak, sposoben za dajanje navodil in proizvodno-tehničnih zahtev, s pravico neodvisnega odločanja.

43. člen

(Posebno zahtevna vzdrževalna dela)

(1)

Za posebno zahtevna vzdrževalna dela se štejejo dela pri vzdrževanju sklopov in naprav vozil, ki z njihovo tehnično brezhibnostjo odločilno in neposredno vplivajo na varnost in urejenost železniškega prometa oziroma se zanje zahteva nadzor. To so vzdrževalna dela pri vzdrževanju:

-

vitalnih sklopov in delov zavor iz priloge 6 tega pravilnika;

-

merilnikov hitrosti;

-

budnikov;