924. Odločba o ugotovitvi, da 162. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ in prvi odstavek 68. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2014 in 2015 v delu, v katerem sta se nanašala na napredovanje sodnikov, nista bila v neskladju z Ustavo
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, na seji 17. marca 2016
Člen 162 Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12, 105/12, 85/14, 95/14, 90/15 in 102/15) in prvi odstavek 68. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2014 in 2015 (Uradni list RS, št. 101/13, 38/14, 84/14, 95/14, 14/15, 46/15 in 55/15) v delu, v katerem sta se nanašala na napredovanje sodnikov, nista bila v neskladju z Ustavo.
1.
Predlagatelj je prekinil upravni spor, v katerem tožnica zahteva odpravo odločb Sodnega sveta o zavrnitvi njenega predloga za hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj okrožne sodnice svetnice. Hkrati je vložil zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti 162. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) in 68. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2014 in 2015 (v nadaljevanju ZIPRS1415), glede katerih je štel, da v letih 2013 in 2014 nista dopuščala napredovanj sodnikov v primerih, kot je tožničin. Predlagatelj zatrjuje, da so, upoštevaje izpodbijani zakonski določbi, javni uslužbenci in funkcionarji, ki so izpolnili pogoje za napredovanje v letih 2013 in 2014, v slabšem položaju od tistih, ki so izpolnili pogoje za napredovanje pred 1. 1. 2013 in po 31. 12. 2014. Slednji naj bi namreč skladno s 163. členom ZUJF oziroma 7. členom Zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leto 2015 (Uradni list RS, št. 95/14 – v nadaljevanju ZUPPJS15) v omenjenih letih pridobili pravico do napredovanja, pa čeprav z zamikom glede pravice do plače v skladu z napredovanjem. Takšna ureditev je po mnenju predlagatelja v neskladju s prvim in drugim odstavkom 14. člena Ustave. To, da funkcionarji izpolnjujejo pogoje za napredovanje v različnih letih, naj bi bila osebna okoliščina vsakega funkcionarja, razlikovanje glede na osebne okoliščine pa naj bi bilo nedopustno. Predlagatelj sicer meni, da je cilj izpodbijane zakonodaje (zmanjšanje mase plač v javnem sektorju) sicer razumen, ni pa razumen način, s katerim naj bi bil ta cilj dosežen. Razlikovanje glede na to, v katerem letu nekdo izpolni pogoje za napredovanje, naj bi bilo namreč nerazumno.
2.
Državni zbor v odgovoru na zahtevo pojasnjuje javnofinančne razloge za omejitev napredovanj v javnem sektorju in podaja kronološki pregled takšnih ukrepov od leta 2011. Opozarja, da sta izpodbijani zakonski določbi izključili možnost napredovanj za vse javne uslužbence in funkcionarje. Poudarja, da načelo enakosti zakonodajalca celo zavezuje k različni obravnavi položajev posameznikov v različnih časovnih obdobjih, kadar to narekujejo spremenjena družbena razmerja, pri čemer se sklicuje na javnofinančno situacijo. Dodaja, da ni zanemarljivo, da je bilo o izpodbijanih ukrepih doseženo soglasje med socialnimi partnerji. Meni tudi, da izpodbijana ureditev ni oprta na okoliščino osebne narave.