Odločba o ugotovitvi, da tretji odstavek 422. člena in četrti odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku nista v neskladju z Ustavo, ter o ugotovitvi, da je Zakon o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo

110. Odločba o ugotovitvi, da tretji odstavek 422. člena in četrti odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku nista v neskladju z Ustavo, ter o ugotovitvi, da je Zakon o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-409/19-38 
             Up-1455/19-51

Datum: 8. 12. 2022

Ustavno sodišče je v postopku preizkusa ustavne pritožbe in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Gregorja Žnuderla, Maribor, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Ketiš, Janžekovič in partnerji, d. o. o., Maribor, na seji 8. decembra 2022

Tretji odstavek 422. člena in četrti odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo) nista v neskladju z Ustavo.

Zakon o kazenskem postopku je v neskladju z Ustavo, ker obsojencu ne omogoča, da v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga odlog ali prekinitev izvršitve kazni zapora.

Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 27. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20) se zavrže.

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 21966/2014 z dne 26. 11. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 21966/2014 z dne 22. 1. 2019 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 21966/2014 z dne 9. 10. 2017 se ne sprejme.

Ustavna pritožba zoper:

– sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 21966/2014 z dne 2. 7. 2019,

– odločbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 21966/2014 z dne 8. 7. 2019 v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Ikz 21966/2014 z dne 19. 6. 2019 ter

– ravnanje Okrožnega sodišča v Mariboru in Vrhovnega sodišča v zvezi z odločanjem o predlogu za odlog izvrševanja kazni zapora, podanem v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 21966/2014 z dne 9. 10. 2017, se zavrže.

Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper pravnomočno obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, s katero mu je bila izrečena kazen dveh let zapora, zoper sklep Višjega sodišča, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep o zavrnitvi prošnje za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncih tedna, in zoper pravnomočno odločbo o zavrnitvi prošnje za odlog izvršitve kazni zapora po 24. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 109/12, 54/15, 11/18 in 141/22 – v nadaljevanju ZIKS-1). Vložil je tudi ustavno pritožbo zoper ravnanje Okrožnega sodišča v Mariboru in Vrhovnega sodišča, ki nista odločili o njegovem predlogu za odlog izvršitve pravnomočne sodbe oziroma naj ne bi postopali v skladu s tretjim odstavkom 422. člena oziroma četrtim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pritožnik navaja, da je 5. 6. 2019 pri Okrožnem sodišču v Mariboru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno obsodilno sodbo. V zahtevi naj bi predlagal odlog oziroma prekinitev izvršitve izpodbijane pravnomočne sodbe. Niti sodišče prve stopnje niti Vrhovno sodišče naj ne bi odločili o predlogu. Vrhovno sodišče naj bi zahtevo za varstvo zakonitosti prejelo od sodišča prve stopnje šele 11. 11. 2019. Pritožnik naj bi že od 28. 7. 2019 dalje prestajal zaporno kazen v Zavodu za prestajanje zaporne kazni Dob pri Mirni.

Pritožnik meni, da izvrševanje zaporne kazni še pred odločitvijo o predlogu za odlog oziroma o zahtevi za varstvo zakonitosti krši njegove ustavne pravice. Sklicuje se na kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Ta pravica naj bi imela v hierarhiji ustavnih pravic posebno težo, kazen zapora pa naj bi pomenila enega izmed najhujših mogočih posegov v človekovo svobodo, ki naj bi bil že po svoji naravi nepopravljiv. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter pravic iz 6. člena EKČP in 2. člena Protokola št. 7 k EKČP. V skladu s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Martynyuk proti Rusiji z dne 8. 10. 2019, v zadevi Shvydka proti Ukrajini z dne 30. 10. 2014 in v zadevi Tsvetkova in drugi proti Rusiji z dne 10. 4. 2018naj tudi morebitna kasneje dosojena odškodnina ne bi mogla nadomestiti pravice iz EKČP. Pritožnik poudarja, da ni nobene potrebe, da bi bilo treba zaporno kazen izvršiti pred odločitvijo Vrhovnega oziroma Ustavnega sodišča. Zoper njega naj v postopku ne bi bil odrejen pripor.

Pritožnik vlaga tudi pobudo za začetek postopka za presojo ustavnosti tretjega odstavka 422. člena in četrtega odstavka 423. člena ZKP, ker naj bi bili izpodbijani določbi neskladni z 19. in 23. členom Ustave, s 5. in 6. členom EKČP ter s 7. členom Protokola št. 2 k EKČP. Določbi naj ne bi bili jasni, saj naj ne bi določali, da morata sodišče prve stopnje in Vrhovno sodišče odločiti o predlogu za odlog izvršitve zaporne kazni ter pretehtati, ali obstajajo utemeljeni razlogi za izvrševanje zaporne kazni pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o pravnih sredstvih. Niti naj ne bi določali, da ima ta postopek suspenzivni učinek na pravnomočno sodbo.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-409/19 z dne 16. 4. 2020 pobudo sprejelo v obravnavo. Presodilo je tudi, da je izpolnjen pogoj izkazovanja pravnega interesa. Pobuda je bila na podlagi prvega odstavka 28. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Državnemu zboru.

Državni zbor v odgovoru na pobudo navaja, da je četrti odstavek 423. člena ZKP že prestal presojo skladnosti z Ustavo, in se pri tem sklicuje na sklep št. U-I-253/03 z dne 16. 6. 2005. V njem naj bi Ustavno sodišče pojasnilo, da gre za izjemni ukrep, ki ga ima na voljo Vrhovno sodišče pred odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sicer nima suspenzivnega učinka. Potrdilo naj bi tudi, da je merilo »glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti«, po katerem odloča Vrhovno sodišče o odložitvi ali prekinitvi izvršitve pravnomočne sodne odločbe, dovolj določno, saj naj bi ga bilo mogoče razumeti tako, da Vrhovno sodišče odloča glede na možnost za uspeh zahteve za varstvo zakonitosti. Namen zahteve za varstvo zakonitosti naj bi bil odprava kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali v sodnem postopku, ter zagotovitev enotne sodne prakse. Pomen izpodbijane ureditve naj bi bilo zato treba presojati tudi z vidika ustavno določenega položaja Vrhovnega sodišča kot najvišjega rednega sodišča v državi.

Mnenje o ustavnosti presojanih določb ZKP je Ustavnemu sodišču posredovala tudi Vlada. Njeno stališče je, da ker sta izpodbijani določbi v nespremenjeni obliki v veljavi že od začetka uveljavitve ZKP, torej dobrih 15 let, naj bi bil to tudi pokazatelj njune jasnosti in nespornosti. Izpodbijani določbi naj obsojencu ne bi dajali pravice, da zahteva odložitev ali prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe. To pravico naj bi imel obsojenec zgolj v primerih, ki jih določa ZIKS-1. Vrhovno sodišče naj bi kot najvišje redno sodišče moralo skrbeti za zagotovitev pravne varnosti, za enotnost in za razvoj sodne prakse. Zahteva za varstvo zakonitosti naj bi bila izredno pravno sredstvo in naj bi zasledovala specifični namen, povezan z ustavno vlogo Vrhovnega sodišča. Pri oceni izpodbijane ureditve naj bi bilo treba upoštevati tudi vpliv sodnega odločanja na pravnomočnost kot ustavno vrednoto (158. člen Ustave), ki zagotavlja stabilnost pravnih razmerij in je kot takšna povezana z načeli pravne države (2. člen Ustave) tudi v kazenskem postopku. Pobuda naj bi izhajala iz napačne premise, da naj bi izpodbijani določbi urejali nekakšno obliko začasne odredbe v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti. Šlo naj bi zgolj za možnost, dano Vrhovnemu sodišču, neodvisno od volje obsojenca. Morebitna ureditev začasne odredbe tudi pri postopku na Vrhovnem sodišču bi po oceni Vlade podaljšala postopke na Vrhovnem sodišču, hkrati pa bi znatno oslabila institut pravnomočnosti, zlasti v zapornih zadevah. Glede na možnosti odloga izvršitve kazni zapora na podlagi ZIKS-1 naj takšna ureditev ne bi bila potrebna oziroma naj bi lahko pripeljala do nejasnosti, kolikor bi dva instituta urejala enako problematiko. Začasno zadržanje naj ne bi bilo smiselno v pripornih zadevah. Zahteva za obvezno ureditev začasnega zadržanja v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti naj ne bi imela ustavne podlage.

Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila vročena pobudniku, ki nanju ni odgovoril.

Pritožnik je 20. 2. 2021 vložil tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 27. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP). Hkrati je razširil ustavno pritožbo na sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano pravnomočno obsodilno sodbo.

Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj bi bila izrečena zaporna kazen nesorazmerna. Obsodba naj bi odstopala od sodne prakse in prakse davčnih in drugih oblasti v Republiki Sloveniji. Sodišča naj ne bi obrazložila, zakaj si je ustavni pritožnik za isto dejanje zaslužil višjo kazen kot kdorkoli drug, in to celo na zaprtem oddelku zapora Dob. Davčni organi naj pred obsodbo ne bi ugotovili obstoja davčne obveznosti. Izvedenec, ki je ugotovil fiktivnost posojil, naj bi prekoračil svoja pooblastila. Sodba, ki naj bi temeljila na »dvomu, da je imel obsojenec namen znesek vrniti«, naj ne bi bila obrazložena. Vrhovno sodišče naj se tudi ne bi opredelilo do zatrjevane kršitve v zvezi z zavrnitvijo predloga za postavitev novega izvedenca. Pri tem naj bi zmotno navedlo, da naj pritožnik tega očitka v pritožbah ne bi bil uveljavljal, čeprav naj bi prav ta očitek v pritožbi podrobno zatrjeval.

Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravic iz 2. in 22. člena Ustave ter iz 5. in 6. člena EKČP, ker naj bi sodišče prve stopnje pol leta neutemeljeno zadrževalo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom za zadržanje izvršitve zaporne kazni, namesto da bi jo nemudoma posredovalo Vrhovnemu sodišču. Uveljavlja tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave) zaradi določenih ravnanj sodnice prve stopnje. Vodstvo zapora naj mu ne bi dovolilo nobenih ugodnosti, ki so jih deležni ostali zaporniki, med drugim predčasnega odpusta in izhodov, da bi obiskal družino. V času, ko naj bi mu bil odobren pogojni odpust, naj bi policisti izvedli hišno preiskavo in z orožjem strašili njegovo družino. Pravica do osebne svobode (19. člen Ustave) in pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) naj bi mu bili kršeni tudi s tem, ko se mu je obdobje trajanja statusa obsojenca zaradi ukrepov za omilitev posledic epidemije COVID-19 podaljšalo.