Odločba o ugotovitvi, da člen 36, tretji odstavek 70. člena, peti odstavek 72. člena, prvi odstavek 73. člena, drugi odstavek 74. člena, 81., 83. in 84. člen Zakona o revidiranju niso v neskladju z Ustavo, ter o razveljavitvi prvega odstavka 80. člena Zakona o revidiranju in tretjega odstavka b) točke tarifne številke 5 Tarife o taksah in nadomestilih

5309. Odločba o ugotovitvi, da člen 36, tretji odstavek 70. člena, peti odstavek 72. člena, prvi odstavek 73. člena, drugi odstavek 74. člena, 81., 83. in 84. člen Zakona o revidiranju niso v neskladju z Ustavo, ter o razveljavitvi prvega odstavka 80. člena Zakona o revidiranju in tretjega odstavka b) točke tarifne številke 5 Tarife o taksah in nadomestilih

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudi dr. Živka Berganta iz Ljubljane, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mayr & Pavlovič, o.p., d.n.o., Ptuj, in Marjana Pogačnika iz Ljubljane, ki ga zastopa Nevenka Šorli, odvetnica v Ljubljani, na seji dne 1. decembra 2005

o d l o č i l o:

Člen 36, tretji odstavek 70. člena, peti odstavek 72. člena, prvi odstavek 73. člena, drugi odstavek 74. člena, 81., 83. in 84. člen Zakona o revidiranju (Uradni list RS, št. 11/01) niso v neskladju z Ustavo.

Prvi odstavek 80. člena Zakona o revidiranju se razveljavi.

Tretji odstavek b) točke tarifne številke 5 Tarife o taksah in nadomestilih (Uradni list RS, št. 45/02) se razveljavi.

1. Pobudniku dr. Živku Bergantu, ki je pooblaščeni revizor, je Slovenski inštitut za revizijo (v nadaljevanju Inštitut) izrekel opomin zaradi kršitev revidiranja in naložil plačilo takse za izdajo odločbe o opominu. Pobudnik izpodbija 36. člen, drugi odstavek 74. člena, 84. člen in prvi odstavek 80. člena Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-1) ter tretji odstavek b) točke tarifne številke 5 Tarife o taksah in nadomestilih (v nadaljevanju Tarifa). Meni, da je 36. člen ZRev-1 v neskladju s členoma 2 in 14 Ustave. Določba naj bi bila ohlapna in naj bi omogočala arbitrarno odločanje. Za izrek opomina, ki se javno objavi, naj niti Zakon niti podzakonski akti ne bi določali kriterijev. Drugi odstavek 74. člena in 84. člena ZRev-1, ki izključujeta pritožbo zoper odločitev Inštituta in Vrhovnega sodišča, naj bi bila v neskladju s pravico iz 25. člena Ustave. Prvi odstavek 80. člena ZRev-1 naj bi bil v neskladju s pravico iz 23. člena Ustave, ker določa osemdnevni rok za vložitev tožbe na Vrhovno sodišče. Tako kratek rok za pripravo tožbe kot zahtevnega strokovnega opravila naj bi onemogočal pravico do sodnega varstva. Po pobudnikovem mnenju je izpodbijana določba Tarife v neskladju s 87. členom Ustave, ker Inštitut za tovrstno določitev takse nima zakonskega pooblastila. Pobudnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane zakonske določbe razveljavi, izpodbijano določbo Tarife pa odpravi.

Pobudniku Marjanu Pogačniku je Inštitut z odločbo odvzel dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij. Pobudnik izpodbija tretji odstavek 70. člena, peti odstavek 72. člena, prvi odstavek 73. člena, drugi odstavek 74. člena, prvi odstavek 80. člena ter člene 81, 83 in 84 ZRev-1. Meni, da je tretji odstavek 70. člena ZRev-1, ki izključuje pravico do vložitve zahteve za vrnitev v prejšnje stanje in pravico do izrednih pravnih sredstev, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker naj zakonodajalec za drugačno ureditev postopka v primerjavi z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP) ne bi imel stvarno upravičenega razloga. Iz istega razloga naj bi bile v neskladju z načelom enakosti vse izpodbijane določbe, ki urejajo poseben postopek pred Inštitutom in pred sodiščem. Petemu odstavku 72. člena in prvemu odstavku 73. člena ZRev-1, po katerem lahko stranka navaja nova dejstva in nove dokaze le določen čas oziroma po katerem se odloča brez naroka, očita neskladje z 22. členom Ustave. Meni, da omejujeta pravico stranke, da se izjavi, medtem ko ta omejitev za Inštitut ne velja; ker ni naroka, naj stranki tudi ne bi bila dana možnost, da je navzoča pri izvajanju dokazov. Zato naj bi bila stranka v neenakopravnem položaju, tako v postopku pred Inštitutom kot v postopku pred sodiščem. Pobudnik meni, da je položaj podoben tistemu, za katerega je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-153/93 z dne 31. 3. 1994 (Uradni list RS, št. 21/94 in OdlUS III, 25) ugotovilo neskladje z načelom enakega varstva pravic, le da se omejitev ne nanaša na vrsto dokaznega sredstva, temveč na čas predlaganja novih dejstev in dokazov.

Izključitev pritožbe po drugem odstavku 74. člena ZRev-1 in po 84. členu ZRev-1 naj bi bila v neskladju s 25. členom Ustave. Tožba v upravnem sporu naj ne bi mogla nadomestiti pritožbe v upravnem postopku, saj naj stranka z njo ne bi mogla uveljavljati novih dejstev in predlagati novih dokazov. To naj bi pomenilo, da ji namesto pritožbe ni zagotovljeno drugo enako učinkovito pravno sredstvo. Prvi odstavek 80. člena ZRev-1 naj bi bil v neskladju s pravico do sodnega varstva in s pravico do pravnega sredstva. Zaradi zelo kratkega osemdnevnega roka za vložitev tožbe naj stranki v zapletenih in težkih zadevah ne bi bilo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Določbi 81. in 83. člena ZRev-1 naj bi bili v neskladju z 22. in s 23. členom Ustave. Brez možnosti navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze naj ne bi bilo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Ker naj bi šlo za strokovna vprašanja, o katerih naj sodišče ne bi imelo potrebnih znanj, naj sodišče brez ustreznega izvedenca ne bi moglo odločati o vsebinski pravilnosti izpodbijane odločitve. Določba 83. člena ZRev-1 naj bi onemogočala izvajanje dokazov, pri katerem bi bila stranka lahko navzoča, kar naj bi bilo v neskladju z načelom kontradiktornosti. Zaradi zatrjevanih omejitev ustavnih pravic naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju tudi s tretjim odstavkom 15. člena Ustave ter z načeli pravne države iz 2. člena Ustave. Po mnenju pobudnika za omejitve ustavnih pravic ne obstaja ustavno dopusten cilj, omejitve tudi niso nujne, primerne in sorazmerne. Pobudnik meni, da izpodbijana ureditev ne zagotavlja pravičnega postopka in da je v neskladju tudi z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Zakonodajalec naj ne bi imel stvarnih razlogov, da je ureditev postopka drugačna od ureditve po ZUP oziroma po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in naslednji – v nadaljevanju ZUS). Zato naj bi bila ta ureditev samovoljna, ureditev naj tudi ne bi bila smiselna in ustrezna za zagotavljanje učinkovitejšega nadzora. Določbe, ki urejajo postopek pred Inštitutom, in 81. člen ZRev-1 naj bi Inštitutu omogočale samovoljno ravnanje. Ustavnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanih zakonskih določb.

Državni zbor na pobudi ni odgovoril.

Mnenje o pobudi Marjana Pogačnika je poslala Vlada. Meni, da je pobuda neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Vlada uvodoma poudarja, da je razlog, zaradi katerega je opravljanje dejavnosti revidiranja in z njim povezanih storitev podvrženo zahtevam po izpolnjevanju posebnih pogojev glede izobrazbe, strokovnih znanj, predhodni pridobitvi dovoljenja za njeno opravljanje in stalnem nadzoru, poseben javni interes. Cilj revidiranja računovodskih izkazov naj bi bil pridobitev neodvisnega strokovnega mnenja o tem, ali ti podajajo resničen in pošten prikaz finančnega stanja in poslovnega izida pravne osebe, cilj ocenjevanja vrednosti podjetij, nepremičnin in strojev pa naj bi bil v pridobitvi neodvisnega, nepristranskega in strokovnega mnenja o vrednosti teh kategorij. Napačne ocenitve naj bi imele za posledico napačne knjigovodske evidence, napačne poslovne odločitve in posledično nastanek velike škode poslovnim subjektom. Zato naj bi bilo v javnem interesu, da to delo opravljajo osebe, ki razpolagajo z visokim strokovnim znanjem in izpolnjujejo strokovno-etične kriterije. Da ne bi prišlo do zmanjšanja zaupanja v nadzorne institucije, naj bi bili potrebni jasni in hitri postopki. Posebna vloga in pomen ocenjevanja naj bi bili razvidni iz pravil, ki jih mora ocenjevalec upoštevati pri svojem delu, in sicer mora ravnati v skladu s strokovnimi standardi ter kodeksom poklicne etike. Da bi se zagotovilo kvalitetno opravljanje teh storitev, je treba po mnenju Vlade zagotoviti stalen nadzor nad delovanjem ocenjevalcev in možnost učinkovitega ukrepanja v primeru kršitev. Nadzor je zaupan Inštitutu, ki odloča v postopku, kot ga ureja ZUP, razen če ZRev-1 določa drugače. Drugačen postopek naj bi bil določen zaradi specifičnosti vsebine, o kateri se odloča, kot tudi zaradi potrebe po hitrem in učinkovitem postopanju, zato naj ne bi nasprotoval načelu enakosti. Nekatere omejitve procesnih pravic strank, kot je izključitev instituta vrnitve v prejšnje stanje (tretji odstavek 70. člena ZRev-1), naj bi bile sorazmerne ciljem, ki naj bi jih zasledovale.

Vlada opozarja na napačno stališče pobudnika glede zatrjevane neenakopravnosti v postopku pred Inštitutom. Poudarja, da sme po 109. členu ZRev-1 Inštitut odločati o odvzemu dovoljenja samo zaradi tistih dejanj, ravnanj in okoliščin, zaradi katerih je izdal odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja, in samo na podlagi listin in drugih dokazov, ki so bili navedeni v odločbi o začetku postopka. V zvezi z določbo ZRev-1, na podlagi katere odloča Inštitut praviloma brez naroka, Vlada opozarja na to, da gre pri ocenjevanju vrednosti podjetij za postopke, ki morajo biti v skladu s pravili stroke v celoti dokumentirani, kar naj bi izhajalo iz določb Slovenskih poslovno-finančnih standardov, ki med drugim urejajo vsebino poročila o ocenjevanju vrednosti podjetij. Poročilo naj bi bilo dokončno in naj ga po izdaji ne bi bilo več mogoče popravljati ali dopolnjevati. Če pooblaščeni ocenjevalec krši standarde ocenjevanja in je zaradi tega mnenje o ocenjeni vrednosti napačno oziroma zavajajoče, lahko po mnenju Vlade Inštitut presoja o tem samo tako, da ugotavlja, ali dokumentacija, s katero razpolaga ocenjevalec vrednosti, in njegovo pisno poročilo podpirata dokumentirano ocenjeno vrednost. To naj bi bil tudi razlog za zahtevo po pisni predložitvi izjav, ker naj bi bili verodostojni le podatki iz listin in bi se morala stranka nanje sklicevati tudi na ustni obravnavi. Ta naj tudi ne bi bila izključena, saj jo drugi odstavek 73. člena ZRev-1 dopušča, če Inštitut presodi, da je potrebna zaradi razjasnitve zadeve ali ugotovitve odločilnih dejstev. Izključitev pritožbe zoper odločitve Inštituta (drugi odstavek 74. člena ZRev-1) naj ne bi bila v neskladju s 25. členom Ustave, saj je zoper odločitev Inštituta dovoljen upravni spor, ki je po mnenju Vlade učinkovito pravno sredstvo. Izključitev pritožbe naj bi bila posledica posebnosti postopka odločanja Inštituta, v katerem o ukrepih nadzora odloča Strokovni svet kot najvišji strokovni organ za to področje. Da se zagotovi njegovo neodvisno odločanje, po mnenju Vlade njegove odločitve ne morejo biti podvržene instančnemu nadzoru drugega državnega organa, kot je npr. ministrstvo.

Z določitvijo kratkega roka za vložitev tožbe (prvi odstavek 80. člena ZRev-1) naj stranka ne bi bila prikrajšana za pravico do sodnega varstva, ker naj bi v teh postopkih nastopale osebe, ki so strokovnjaki na tem področju, zato naj kljub zapletenosti in strokovni zahtevnosti vsebine sestava tožbe ne bi bila tako zahtevna, da je ne bi bilo mogoče pripraviti v zakonskem roku. Vlada poudarja, da mora v skladu s pravili ocenjevanja vrednosti ocenjevalec pripraviti delovno datoteko za vsako nalogo, ki mora ob zaključku vsebovati točen prepis vseh pisnih poročil, korespondence, zabeležk ter primernih opomb, zaradi česar naj bi bilo navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov brezpredmetno (81. člen ZRev-1). Iz enakih razlogov naj bi bila izključena tudi ustna obravnava v postopku pred sodiščem (83. člen ZRev-1). Glede na to, da v postopku sodnega varstva odloča Vrhovno sodišče, to je najvišje sodišče v okviru rednega sodstva, v senatu petih sodnikov, po mnenju Vlade 84. člen ZRev-1 utemeljeno izključuje pritožbo zoper sodno odločitev.

Inštitut se v odgovoru na pobudo dr. Živka Berganta v delu, v katerem ta izpodbija Tarifo, sklicuje na 54. člen ZRev-1, ki ureja stroške nadzora, ter na 33. člen ZRev-1, po katerem se za nadzor nad pooblaščenimi revizorji in revizorji (v nadaljevanju revizor) smiselno uporabljajo določbe 51., 52., 54., 56. in 58. člena ZRev-1. Na podlagi smiselne uporabe 54. člena ZRev-1 naj bi bilo tako v Tarifi predpisano pavšalno nadomestilo stroškov postopka nadzora tudi za primere, ko se ukrepa proti revizorju. To ukrepanje naj bi bilo namreč postopkovno ločeno od ukrepanja proti revizijskim družbam. Posledično naj bi tako zaradi različnih opravil, s katerimi se ugotavljajo različna pravna dejstva, nastali posebni stroški. Zato Inštitut meni, da je imel zakonsko podlago, da v Tarifi predpiše takso za izrek opomina revizorju in da je zato pobuda v tem delu neutemeljena.

9. Ustavno sodišče je pobudi sprejelo ter ju združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS), je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

10. člen 36 ZRev-1 se glasi: " Inštitut izreče pooblaščenemu revizorju oziroma revizorju opomin, če pooblaščeni revizor oziroma revizor krši pravila revidiranja in ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja."

Pobudnik dr. Živko Bergant zatrjuje, da je citirana zakonska določba tako ohlapna, da omogoča arbitrarno odločanje, kar naj bi bilo v neskladju z 2. členom in z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Načelo jasnosti in določnosti predpisov kot eno izmed načel pravne države (2. člen Ustave) zahteva, da so (splošne in abstraktne) zakonske rešitve jasne in nedvoumne. Pri zakonskih določbah, ki se glede na naravo vprašanja, ki ga urejajo, nanašajo na vnaprej določen oziroma določljiv krog fizičnih ali pravnih oseb, je toliko pomembneje, da je vpliv takih določb na položaj teh oseb čimbolj predvidljiv. Zakonodajalec mora sprejeti jasne norme ter določiti njihovo vsebino. Nedopustno je, če prepušča določitev vsebine norme drugemu organu. Če norma ni jasno opredeljena, je dana možnost različne uporabe zakona in s tem možnost arbitrarnosti državnih organov (tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998, Uradni list RS, št. 72/98 in OdlUS VII, 187). Zato je glede na pobudnikovo zatrjevanje Ustavno sodišče preizkušalo skladnost izpodbijane določbe z 2. členom Ustave.

Opomin se izreče, če sta izpolnjena dva pogoja: 1) kršenje pravil revidiranja in 2) ni pogojev za odvzem ali pogojni odvzem dovoljenja. Kdaj gre za kršenje pravil revidiranja, je mogoče ugotoviti z razlago določb ZRev-1. Revidiranje računovodskih izkazov je preizkušanje in ocenjevanje računovodskih izkazov ter podatkov in metod, uporabljenih pri njihovem sestavljanju, in na podlagi tega izrek neodvisnega strokovnega mnenja o tem, ali so računovodski izkazi v vseh pomembnejših pogledih resničen in pošten prikaz finančnega stanja in poslovnega izida pravne osebe v skladu z računovodskimi standardi (1. člen ZRev-1). Pri tem mora revidiranje potekati tako, kot določa ZRev-1, v skladu s temeljnimi revizijskimi načeli in z drugimi pravili revidiranja, ki jih sprejema Inštitut, potekati mora v skladu z mednarodnimi standardi revidiranja in mednarodnimi stališči o revidiranju, tako, kot določajo drugi zakoni, ki urejajo revidiranje posameznih pravnih oseb oziroma druge oblike revizije, in v skladu s predpisi, izdanimi na njihovi podlagi (2. člen ZRev-1). Revidiranje je torej treba opraviti v skladu s pravili revidiranja, njihovo spoštovanje nadzira Inštitut (3. člen ZRev-1). Pri tem zakonodajalec vsebine pravil revidiranja ni predpisal že v zakonskem besedilu, temveč je naslovnike napotil na določno opredeljena strokovna pravila, iz katerih je razvidno, kako je treba ravnati. Zakonodajalec se je glede na naravo pravil revidiranja lahko odločil za takšno ureditev, saj gre za pravila, ki so rezultat strokovnih dognanj.(*1)

V 34. členu ZRev-1 določa, v katerih primerih Inštitut odvzame dovoljenje za opravljanje nalog revizorja. Pogojni odvzem dovoljenja se v skladu z določbo prvega odstavka 35. člena ZRev-1 lahko izreče le v primeru, ko je z odločbo izrečen odvzem dovoljenja, pa Inštitut hkrati izreče, da se ta pod določenimi pogoji ne izvrši. Pogojni odvzem dovoljenja je torej mogoče izreči samo v primerih, ko so po 34. členu ZRev-1 izpolnjeni pogoji za odvzem dovoljenja. Po 2. točki drugega odstavka 34. člena ZRev-1 Inštitut odvzame dovoljenje v primeru, ko revizor "krši pravila revidiranja in je zaradi te kršitve poročilo o revidiranju pomanjkljivo oziroma zavajajoče". Navedeno pomeni, da bo Inštitut na podlagi 36. člena ZRev-1 izrekel opomin kot blažji ukrep v primerih, ko bo prišlo do kršitve pravil revidiranja (prvi pogoj), ki ne bodo toliko vplivale na poročilo o revidiranju, da bi bilo to pomanjkljivo oziroma zavajajoče (drugi pogoj). V primeru, ko bo kršitev pravil imela takšne posledice, pa bodo izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa odvzema dovoljenja. Z razlago navedenih zakonskih odločb je torej mogoče ugotoviti, na podlagi katerih pogojev Inštitut izreče ukrep odvzema dovoljenja in na podlagi katerih pogojev izreče opomin, zato jim ni mogoče očitati nedoločnosti. Glede na navedeno 36. člen ZRev-1 ni v neskladju z 2. členom Ustave.

14. Tretji odstavek 70. člena se glasi: "(3) Ne glede na določbo drugega odstavka tega člena v postopku odločanja inštituta ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje, niti vložiti izrednih pravnih sredstev."

Peti odstavek 72. člena se glasi: "(5) Po izteku roka za izjavo stranka nima pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov."

Prvi odstavek 73. člena se glasi: "(1) Inštitut odloča brez naroka."

Drugi odstavek 74. člena se glasi: "(2) Proti odločbam Inštituta ni pritožbe."

Po določbi drugega odstavka 70. člena ZRev-1 se za postopek odločanja Inštituta uporabljajo določbe ZUP, če ni v tem zakonu določeno drugače. V določbah 70. do 76. člena ZRev-1 (in še v nekaterih drugih določbah) je zakonodajalec nekatera pravila postopka uredil drugače, kot so urejena v ZUP, s čimer je predpisal poseben upravni postopek. V naravi zakonodajnega urejanja je, da zakonodajalec v mejah svojih pristojnosti določa kriterije, po katerih bo pravne položaje med seboj razlikoval in nanje vezal različne pravne posledice.(*2) Tovrstno razločevanje, s katerim zakonodajalec zasleduje dopustne cilje, je torej bistvena sestavina normodajne dejavnosti.(*3) Zato zgolj to, da zakonodajalec za različna pravna področja uzakonja posebne postopke za odločanje o pravicah in obveznostih, samo po sebi ne more biti v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Z ZUP je zakonodajalec med temeljna načela Zakona uvrstil tudi načelo o njegovi subsidiarni uporabi (drugi odstavek 3. člena) in predvidel urejanje posebnih postopkov na pravnih področjih, kjer je to potrebno (prvi odstavek 3. člena). Vprašanje, ali je zakonodajalec posamezna vprašanja postopka uredil enako ali različno v primerjavi z ureditvijo v ZUP, pa je lahko predmet presoje o tem, ali je pri tem ravnal arbitrarno. Načelo enakosti pred zakonom ne zahteva, da bi moral zakonodajalec različna pravna razmerja urejati enako. Če so ta različna, to načelo zahteva tudi njihovo različno ureditev.(*4)

Zadeve, o katerih odloča Inštitut, so specifične in se po svoji pravni naravi razlikujejo od drugih (praviloma) upravnih zadev, v katerih odločajo pristojni organi z uporabo določb o splošnem upravnem postopku. Gre za zadeve v postopku nadzora nad revidiranjem, v katerem se izrekajo tudi ukrepi nadzora. Glede na pomen, ki ga ima revidiranje računovodskih izkazov, je bistveno zaupanje v to, da je delo revizorjev opravljeno strokovno in na visoki ravni kakovosti. Ključen element, da se visoka raven kakovosti doseže, pa je prav učinkovit nadzor, ki tekoče opozarja na napake oziroma odpravlja njihove vzroke. Da se to lahko doseže, mora subjekt, ki opravlja ta nadzor, razpolagati s primernimi in z učinkovitimi sredstvi, s katerimi ohranja visoko raven zaupanja v delo revizorjev. Postopek nadzora nad revidiranjem je glede na navedeno po svoji pravni naravi poseben, posebnosti tega postopka pa so po oceni Ustavnega sodišča takšne, da lahko pospešijo postopek. Zato je zakonodajalec posamezna vprašanja postopka lahko uredil drugače od ureditve, ki jo vsebuje ZUP.

Izpodbijane določbe ZRev-1 torej zgolj zato, ker drugače urejajo posamezna vprašanja postopka, kot so ta splošno urejena, niso v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

18. Po določbi prvega odstavka 72. člena ZRev-1 mora Inštitut stranko pozvati, naj se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev. Po drugem odstavku tega člena mora poziv vsebovati: 1) določno navedbo dejstev in okoliščin, o katerih naj se stranka izjavi, in dokazov, iz katerih ta dejstva izhajajo, 2) rok za izjavo, 3) pouk stranki, da mora izjavi priložiti listinske dokaze, če se nanje sklicuje, in opozorilo, da po preteku roka ne bo imela pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Po tretjem odstavku navedenega člena lahko stranka v izjavi navaja dejstva, iz katerih izhaja, da dejstva in okoliščine, navedene v pozivu iz prvega odstavka tega člena, niso podani, in predlaga dokaze, s katerimi dokazuje obstoj zatrjevanih dejstev; če se stranka sklicuje na listinske dokaze, mora te dokaze priložiti izjavi. Petega odstavka 72. člena ZRev-1 ni mogoče razlagati zunaj konteksta, ki ga za odločanje Inštituta določajo vse določbe navedenega člena, pri čemer je treba upoštevati še druge zakonske določbe, ki so pomembne za posamezen postopek.(*5) Iz navedene zakonske ureditve je razvidno, da mora Inštitut najprej predstaviti v celoti vsa dejstva in vse dokaze, ki po njegovem mnenju utemeljujejo uvedbo postopka. Stranka, zoper katero je uveden postopek, se ima pravico izjaviti o vseh navedenih dejstvih in vseh dokazih, navajati dejstva in predlagati izvedbo dokazov.(*6) Iz petega odstavka 72. člena ZRev-1 izhaja le, da to lahko stori le do določenega roka, ne pa tudi kasneje. To pa ne pomeni, da lahko Inštitut še po tem, ko se stranka izjavi, postopek vodi na podlagi dejstev, o katerih se stranka ni imela možnosti izjaviti, oziroma da lahko izvaja tudi dokaze, ki jih niti sam ni navedel že v začetku, niti jih ni predlagala stranka. Če bi po tem, ko se je stranka že izjavila o dejstvih in dokazih, Inštitut hotel ugotavljati nova dejstva in izvajati nove dokaze, bi moral znova postopati po določbi prvega odstavka 72. člena ZRev-1. Navedenih zakonskih določb ni mogoče razlagati drugače.

Določba petega odstavka 72. člena ZRev-1 naj bi bila v neskladju z 22. členom Ustave tudi zato, ker naj bi stranko zaradi časovne omejitve navajanja dejstev in predlaganja dokazov postavljala v neenakopraven položaj v primerjavi z Inštitutom. Iz pravice do enakega varstva pravic izhaja načelo o "enakosti orožij". To zahteva takšno ureditev postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, ki v njem nastopajo (odločba Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997, OdlUS VI, 71). Inštitut ni nasprotna stranka v postopku, temveč je organ, ki odloča po pravilih postopka, določenih v 70. do 76. členu ZRev-1,(*7) v primerih, ki jih določa ta zakon. Zakonodajalec je v skladu z drugim odstavkom 121. člena Ustave prenesel na Inštitut javna pooblastila za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave (12. člen ZRev-1). Zato izpodbijana ureditev že zaradi tega ne more biti v neskladju z zahtevo po enakopravnosti strank v postopku, kot izhaja iz 22. člena Ustave.