Odločba o delni razveljavitvi 5. točke in o razveljavitvi 7. točke tretjega odstavka 58. člena Zakona o veterinarstvu ter o ugotovitvi skladnosti posameznih določb Zakona o veterinarstvu z Ustavo

2850. Odločba o delni razveljavitvi 5. točke in o razveljavitvi 7. točke tretjega odstavka 58. člena Zakona o veterinarstvu ter o ugotovitvi skladnosti posameznih določb Zakona o veterinarstvu z Ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta in na pobudo Veterinarske zbornice Slovenije, Ljubljana, ki jo zastopa Magdalena Vrabič, odvetnica v Šentjurju, na seji dne 20. maja 2004

Točka 5 tretjega odstavka 58. člena Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 33/01) se razveljavi, kolikor se nanaša na oblikovanje cen veterinarskih storitev, ki niso javna veterinarska služba.

Točka 7 tretjega odstavka 58. člena Zakona o veterinarstvu se razveljavi.

Prvi odstavek 52. člena, tretji odstavek 59. člena, drugi odstavek 67. člena, 82. člen ter peti in šesti odstavek 101. člena Zakona o veterinarstvu niso v neskladju z Ustavo.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zahteva za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 101. člena Zakona o veterinarstvu se zavržeta.

Predlagatelj in pobudnica predlagata oceno ustavnosti določb 51., 52. in 67. člena Zakona o veterinarstvu (v nadaljevanju: ZVet-1), ker naj bi bile v neskladju s 74. členom Ustave. Navajata, da Zakon v prvem odstavku 52. člena večino veterinarskih dejavnosti opredeli kot javno službo, za katero je treba pridobiti koncesijo. Zasebni veterinarji naj tako brez dovoljenja države ne bi mogli opravljati niti tipičnih veterinarskih dejavnosti, čeprav je naročnik in plačnik večine tako imenovane javne veterinarske službe posameznik in je izražen le njegov interes. Za zasebno veterinarsko službo naj bi bila nesprejemljiva tudi določba drugega odstavka 67. člena, po kateri nosilci dejavnosti in veterinarji, ki so pridobili dovoljenje za opravljanje javne veterinarske službe, za delo odgovarjajo veterinarski upravi, saj naj bi s tem država posegala v organizacijo zasebne veterinarske službe. Predlagatelj in pobudnica menita, da navedeno za obstoječe zasebne veterinarske organizacije pomeni omejevanje svobodne gospodarske pobude, poleg tega pa tudi poseg v obstoječo ureditev in v že pridobljene pravice, kar je v neskladju s 155. členom Ustave. V neskladju s 74. členom Ustave naj bi bila tudi določba 5. točke tretjega odstavka 58. člena, ki omogoča Veterinarski zbornici, da določa osnove in merila za oblikovanje cen veterinarskih storitev. Izpodbijana določba naj bi omejevala konkurenco v nasprotju z Zakonom o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93 – v nadaljevanju: ZVK), ki prepoveduje in sankcionira kartelno določanje nivoja cen. Določbi 7. točke tretjega odstavka 58. člena, ki določa sodelovanje Veterinarske zbornice v postopku podeljevanja javnih pooblastil, predlagatelj in pobudnica očitata neskladje s 121. členom Ustave, ki določa, da lahko javno pooblastilo podeli samo zakon. V neskladju s 121. členom Ustave naj bi bila tudi določba tretjega odstavka 59. člena ZVet-1, ki določa, da se medsebojno razmerje med Veterinarsko upravo Republike Slovenije (v nadaljevanju: VURS) in Veterinarsko zbornico uredi s pogodbo. Predlagatelj in pobudnica očitata določbi nerazumljivost oziroma nejasnost, saj menita, da obseg dejavnosti Veterinarske zbornice, vlogo VURS in kontrolo izvajanja javnih pooblastil določa že sam Zakon. Dalje predlagatelj in pobudnica navajata, da prvi odstavek 59. člena ZVet-1 določa, da mora Veterinarska zbornica za izvajanje javnih pooblastil izpolnjevati predpisane kadrovske in druge pogoje, kar ugotovi generalni direktor VURS. Izpodbijani sedmi odstavek 59. člena pa določa, da pogoje iz prvega odstavka 59. člena predpiše minister. Glede na določbo prvega odstavka 99. člena Zakona mora to storiti v roku enega leta po uveljavitvi Zakona, hkrati pa je v 101. členu določeno, da se mora Veterinarska zbornica preoblikovati v roku treh mesecev. Predlagatelj in pobudnica poudarjata, da preverjanje izpolnjevanja pogojev ni mogoče, dokler pogoji niso predpisani. Glede na navedeno zatrjujeta neskladje sedmega odstavka 59. člena Zakona s prvim in z drugim odstavkom 59. člena, s tretjim odstavkom 101. člena Zakona ter s členi 153, 154 in 155 Ustave. Ker naj bi za zasedbo delovnega mesta direktorjev uradov in generalnega direktorja predpisovala očitno pristranske in nepotrebne pogoje, brez upoštevanja splošnih pogojev, ki veljajo za delavce v državni upravi, določbi 82. člena predlagatelj in pobudnica očitata neskladje s 122. členom Ustave. S tem, ko peti odstavek 101. člena ZVet-1 določa, da se morajo že sklenjene koncesijske pogodbe uskladiti z Zakonom najkasneje v roku enega leta po njegovi uveljavitvi, šesti odstavek istega člena pa, da so doktorji veterinarske medicine dolžni pridobiti veterinarsko licenco po tem zakonu v roku devetih mesecev po njegovi uveljavitvi, navedeni določbi po predlagateljevem in pobudničinem mnenju posegata v že pridobljene pravice in s tem kršita 155. člen Ustave.

Državni zbor v odgovoru in Vlada v mnenju k zahtevi glede izpodbijanega 52. in 67. člena Zakona navajata, da razvrstitev večine veterinarskih dejavnosti v okvir javne veterinarske službe (kar obenem pomeni manjši obseg dejavnosti, ki se lahko opravljajo v okviru zasebnopravnega režima) ter ureditev, po kateri so nosilci koncesije za opravljanje javne veterinarske službe in veterinarji, ki dobijo dovoljenje za opravljanje javne veterinarske službe, za svoje delo odgovorni VURS, ne pomeni kršitve 74. člena Ustave. Poudarjata, da za tako ureditev obstajajo upravičeni, v javnem interesu utemeljeni razlogi. Nepretrgano izvajanje veterinarske službe je namreč zaradi izjemno velikega vpliva na zdravstveno varstvo živali in ljudi (prenašanje nalezljivih kužnih bolezni), mednarodno trgovino in s tem posledično na nacionalno gospodarstvo ter preskrbo prebivalstva z najnujnejšimi živili (meso, mleko) nujno, ne glede na ekonomski interes. Močno poudarjen javni interes na tem področju po njunem mnenju terja pri izvajanju pretežnega dela veterinarskih opravil določene specifičnosti, ki se kažejo tako v pogojih izvajanja kot tudi v oblikah izvajanja, kar je razvidno iz sprejetih rešitev izpodbijanega 52. člena kot tudi iz celotnega koncepta Zakona. Glede 5. točke tretjega odstavka 58. člena navajata, da prenos upravnih nalog na Veterinarsko zbornico kot interesno združenje, v katerem so zastopani različni interesi, že sam po sebi zagotavlja uravnotežen način oblikovanja cen. Dodatno jamstvo, da ne bi prihajalo do "kartelnega" oblikovanja cen, pa naj bi zagotavljalo tudi sodelovanje sveta uporabnikov. Zavračata tudi očitke predlagatelja in pobudnice glede neustavnosti 7. točke tretjega odstavka 58. člena Zakona. Pojasnjujeta, da je bilo javno pooblastilo Veterinarski zbornici podeljeno z Zakonom. Izpodbijana določba naj bi interesnemu združenju le dopuščala izražati mnenje oziroma pomagati v okviru izvrševanja Zakona pri iskanju subjektov, ki bodo zlasti zaradi strokovnih vidikov sposobni izvrševati upravne naloge celoviteje, kvalitetnejše ali z manjšimi stroški kot sama uprava. Kot neutemeljen zavračata tudi očitek o neustavnosti sedmega odstavka 59. člena Zakona, glede tretjega odstavka 59. člena pa Državni zbor pojasnjuje, da je Sekretariat za zakonodajo in pravna vprašanja opozoril, da je pogodba o medsebojnih razmerjih med VURS in Veterinarsko zbornico zaradi narave nalog nepotrebna, vendar je med sprejemanjem Zakona prevladalo stališče, da pogodba ne posega ne v zakonsko ne v podzakonsko ureditev, temveč le podrobneje ureja način izvajanja posameznih nalog v smislu tehničnih vprašanj. Prav tako neutemeljen naj bi bil očitek o neustavnosti 82. člena, saj je po njunem mnenju zaradi specifične narave dejavnosti prav gotovo dopustno s posebnim zakonom določiti strožje pogoje oziroma višjo stopnjo strokovne usposobljenosti za primerljiva delovna mesta. V zvezi s petim in šestim odstavkom 101. člena Zakona menita, da je zaradi javnega interesa takšno poseganje v obstoječo ureditev ustavno dopustno.

Po drugem odstavku 162. člena Ustave lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Pravni interes za vložitev pobude je po drugem odstavku 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) podan, če izpodbijani predpis neposredno posega v pobudnikove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.

Ker sta pobuda Veterinarske zbornice Slovenije in zahteva Državnega sveta vsebinsko povsem enaki, Ustavno sodišče ni posebej ugotavljalo izpolnjenosti procesne predpostavke pravnega interesa pobudnice Veterinarske zbornice Slovenije. Pobudo je pridružilo zahtevi, jo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena oziroma prvega odstavka 28. člena ZUstS nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

Predlagatelj in pobudnica očitata izpodbijanima določbama, da omejujeta svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) zasebnih veterinarskih organizacij. Pobudnica izrecno navaja tudi 51. člen, vendar zgolj v povezavi s prvim odstavkom 52. člena, zato je Ustavno sodišče presojalo le ustavnost prvega odstavka 52. člena. Ne strinjata se z ureditvijo, po kateri je večina tipičnih veterinarskih dejavnosti (kot npr. izvajanje ukrepov za preprečevanje, odkrivanje in zdravljenje poškodb in kirurški posegi na živalih – del 6. točke 51. člena, osemenjevanje – del 7. točke 51. člena, veterinarski pregledi živali – 8. točka 51. člena, osnovna terenska in laboratorijska diagnostika za odkrivanje kužnih bolezni živali – 10. točka 51. člena) določena kot dejavnost javne veterinarske službe, ki se opravljajo v okviru mreže javne veterinarske službe. Z izpodbijano določbo drugega odstavka 67. člena Zakona, po kateri so nosilci koncesije za opravljanje javne veterinarske službe in veterinarji, ki dobijo dovoljenje za opravljanje javne veterinarske službe, za delo odgovorni VURS, pa naj bi država posegala v gospodarsko in strokovno organizacijo zasebne veterinarske službe.