na dokumentu
Nalaganje dokumenta...
Zakon o ratifikaciji Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Vlado Italijanske republike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja z dodatnim protokolom (BITIDO)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS (mednarodne) 8-28/2002, stran 381 DATUM OBJAVE: 5.4.2002
VELJAVNOST: od 12.1.2010 / UPORABA: od 12.1.2010
RS (mednarodne) 8-28/2002
Verzija
2 / 2
Čistopis se uporablja od 12.1.2010 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 15.2.2026: AKTUALEN.
28. Zakon o ratifikaciji Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Vlado Italijanske republike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja z dodatnim protokolom (BITIDO)
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED VLADO REPUBLIKE SLOVENIJE IN VLADO ITALIJANSKE REPUBLIKE O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA Z DODATNIM PROTOKOLOM (BITIDO)
O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED VLADO REPUBLIKE SLOVENIJE IN VLADO ITALIJANSKE REPUBLIKE O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA Z DODATNIM PROTOKOLOM (BITIDO)
Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Vlado Italijanske republike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja z dodatnim protokolom (BITIDO), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 21. marca 2002.
Št. 001-22-28/02
Ljubljana, 29. marca 2002
Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED VLADO REPUBLIKE SLOVENIJE IN VLADO ITALIJANSKE REPUBLIKE O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA Z DODATNIM PROTOKOLOM (BITIDO)
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED VLADO REPUBLIKE SLOVENIJE IN VLADO ITALIJANSKE REPUBLIKE O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA Z DODATNIM PROTOKOLOM (BITIDO)
1. člen
Ratificira se Konvencija med Vlado Republike Slovenije in Vlado Italijanske republike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja z dodatnim protokolom, podpisana v Ljubljani dne 11. septembra 2001.
2. člen
Konvencija z dodatnim protokolom se v izvirniku v slovenskem in angleškem jeziku glasi: *
K O N V E N C I J A MED VLADO REPUBLIKE SLOVENIJE IN VLADO ITALIJANSKE REPUBLIKE O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI OD DOHODKA IN PREMOŽENJA
Vlada Republike Slovenije in Vlada Italijanske republike sta se
v želji, da bi sklenili konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja,
sporazumeli, kot sledi:
I. poglavje
Področje uporabe konvencije
1. člen
OSEBE, ZA KATERE SE UPORABLJA KONVENCIJA
Ta konvencija se uporablja za osebe, ki so rezidenti ene ali obeh držav pogodbenic.
2. člen
DAVKI, ZA KATERE SE UPORABLJA KONVENCIJA
1. Ta konvencija se uporablja za davke od dohodka in premoženja, ki se uvedejo v imenu vsake države pogodbenice ali njenih političnih ali upravnih enot ali lokalnih oblasti, ne glede na način njihove uvedbe.
2. Za davke od dohodka in premoženja se štejejo vsi davki, uvedeni na celoten dohodek, celotno premoženje ali na sestavine dohodka ali premoženja, vključno z davki od dobička iz odtujitve premičnin ali nepremičnin, davki na skupne zneske mezd ali plač, ki jih plačujejo podjetja, ter davki od povečanja premoženja.
3. Obstoječi davki, za katere se uporablja ta konvencija, so zlasti:
a)
v Sloveniji:
1.
davek od dobička pravnih oseb;
2.
davek od dohodka posameznikov (dohodnina);
3.
davek od premoženja
(v nadaljevanju "slovenski davek");
b)
v Italiji:
1.
davek od osebnega dohodka (l'imposta sul reddito delle persone fisiche);
2.
davek od dohodka pravnih oseb (l'imposta sul reddito delle persone giuridiche);
3.
regionalni davek od proizvodnih dejavnosti (l'imposta regionale sulle attivitŕ produttive)
ne glede na to, ali se pobirajo pri viru dohodka ali ne
(v nadaljevanju "italijanski davek").
4. Ta konvencija se uporablja tudi za kakršne koli enake ali vsebinsko podobne davke, ki se uvedejo po datumu podpisa te konvencije dodatno k obstoječim davkom ali namesto njih. Pristojna organa držav pogodbenic drug drugega uradno obvestita o vseh bistvenih spremembah njunih davčnih zakonodaj.
II. poglavje
Opredelitev izrazov
3. člen
SPLOŠNA OPREDELITEV IZRAZOV
1. Za namene te konvencije, razen če sobesedilo zahteva drugače:
a)
izraz “Slovenija“ pomeni Republiko Slovenijo in ozemlje pod njeno suverenostjo, vključno z zračnim prostorom in morskimi območji, nad katerimi Republika Slovenija izvaja svojo suverenost ali jurisdikcijo v skladu z notranjim in mednarodnim pravom;
b)
izraz “Italija“ pomeni Italijansko Republiko in vsako območje za teritorialnim morjem, ki se določi kot območje, na katerem Italija v skladu s svojo zakonodajo in z mednarodnim pravom izvaja suverene pravice v zvezi z raziskovanjem in izkoriščanjem naravnih virov morskega dna, njegovega podzemlja ter morja nad njim;
c)
izraza “država pogodbenica“ in “druga država pogodbenica“ pomenita, kot zahteva sobesedilo, Slovenijo ali Italijo;
d)
izraz “oseba“ vključuje posameznika, družbo in katero koli drugo telo, ki združuje več oseb;
e)
izraz “ družba“ pomeni katero koli korporacijo ali kateri koli subjekt, ki se za davčne namene obravnava kot korporacija;
f)
izraza “podjetje države pogodbenice“ in “podjetje druge države pogodbenice“ pomenita podjetje, ki ga upravlja rezident države pogodbenice, in podjetje, ki ga upravlja rezident druge države pogodbenice;
g)
izraz “mednarodni promet“ pomeni kakršen koli prevoz z ladjo ali letalom, ki ga opravlja podjetje, ki ima sedež dejanske uprave v državi pogodbenici, razen če ladja ali letalo opravlja prevoze samo med kraji v drugi državi pogodbenici;
h)
izraz “državljani“ pomeni:
(i)
vse posameznike, ki imajo državljanstvo države pogodbenice;
(ii)
vse pravne osebe, osebne družbe in združenja, katerih status izhaja iz veljavne zakonodaje v državi pogodbenici;
i)
izraz “pristojni organ“ pomeni:
(i)
V Sloveniji Ministrstvo za finance ali pooblaščenega predstavnika tega ministrstva;
(ii)
V Italiji Ministrstvo za ekonomijo in finance.
2. Ko država pogodbenica uporablja to konvencijo, ima kateri koli izraz, ki v njej ni opredeljen, razen če sobesedilo zahteva drugače, pomen, ki ga ima po pravu te države pogodbenice v zvezi z davki, za katere se konvencija uporablja.
4. člen
REZIDENT
1. Za namene te konvencije izraz “rezident države pogodbenice“ pomeni katero koli osebo, ki je po zakonodaji te države dolžna plačevati davke zaradi svojega stalnega prebivališča, prebivališča, sedeža uprave ali katerega koli drugega podobnega merila. Ta izraz pa ne vključuje katere koli osebe, ki je dolžna plačevati davke v tej državi samo v zvezi z dohodki iz virov v tej državi ali premoženja v njej.
2. Kadar je zaradi določb prvega odstavka posameznik rezident obeh držav pogodbenic, se njegov status določi na naslednji način:
a)
šteje se za rezidenta države pogodbenice, v kateri ima na razpolago stalno prebivališče. Če ima stalno prebivališče na razpolago v obeh državah pogodbenicah, se šteje za rezidenta države pogodbenice, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov);
b)
če ni mogoče opredeliti države pogodbenice, v kateri ima središče življenjskih interesov, ali če nima v nobeni od držav pogodbenic na razpolago stalnega prebivališča, se šteje za rezidenta države pogodbenice, v kateri ima običajno bivališče;
c)
če ima običajno bivališče v obeh državah pogodbenicah ali v nobeni od njiju, se šteje za rezidenta države pogodbenice, katere državljan je;
d)
če je državljan obeh držav pogodbenic ali nobene od njiju, pristojna organa držav pogodbenic vprašanje rešita s skupnim dogovorom.
3. Kadar je zaradi določb prvega odstavka oseba, ki ni posameznik, rezident obeh držav pogodbenic, se šteje, da je rezident države, v kateri ima sedež dejanske uprave.
5. člen
STALNA POSLOVNA ENOTA
1. Za namene te konvencije izraz “stalna poslovna enota“ pomeni stalno mesto poslovanja, prek katerega se v celoti ali delno opravljajo posli podjetja.
2. Izraz “stalna poslovna enota“ še posebej vključuje:
a)
sedež uprave,
b)
podružnico,
c)
pisarno,
d)
tovarno,
e)
delavnico,
f)
rudnik, kamnolom ali drug kraj pridobivanja naravnih virov,
g)
gradbišče ali projekt gradnje ali montaže, ki traja več kot dvanajst mesecev.
3. Šteje se, da izraz “stalna poslovna enota“ ne vključuje:
a)
uporabe prostorov samo za namen skladiščenja, razstavljanja ali dostave dobrin ali blaga, ki pripada podjetju;
b)
vzdrževanja zaloge dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, samo za namen skladiščenja, razstavljanja ali dostave;
c)
vzdrževanje zaloge dobrin ali blaga, ki pripada podjetju, samo za namen predelave s strani drugega podjetja;
d)
vzdrževanje stalnega mesta poslovanja samo za namen nakupa dobrin ali blaga ali zbiranja informacij za podjetje;
e)
vzdrževanja stalnega mesta poslovanja samo za namen oglaševanja, dajanja informacij, znanstvenega raziskovanja ali podobnih dejavnosti pripravljalne ali pomožne narave za podjetje.
4. Oseba, ki v državi pogodbenici deluje v imenu podjetja druge države pogodbenice ki ni zastopnik z neodvisni statusom, za katerega se uporablja peti odstavek se šteje za stalno poslovno enoto v prvi omenjeni državi, če ima in v tej državi običajno uporablja pooblastilo za sklepanje pogodb v imenu podjetja, razen če so njene dejavnosti omejene na nakup dobrin ali blaga za podjetje.
5. Ne šteje se, da ima podjetje države pogodbenice stalno poslovno enoto v drugi državi pogodbenici samo zato, ker opravlja posle v tej drugi državi prek posrednika, splošnega komisionarja ali katerega koli drugega zastopnika z neodvisnim statusom, če te osebe delujejo v okviru svojega rednega poslovanja.
6. Dejstvo, da družba, ki je rezident države pogodbenice, nadzoruje družbo, ki je rezident druge države pogodbenice ali opravlja posle v tej drugi državi (prek stalne poslovne enote ali drugače) ali je pod nadzorom take družbe, samo po sebi še ne pomeni, da je ena od družb stalna poslovna enota druge.
III. poglavje
Obdavčevanje dohodka
6. člen
DOHODEK IZ NEPREMIČNIN
1. Dohodek rezidenta države pogodbenice, ki izhaja iz nepremičnin (vključno z dohodkom iz kmetijstva ali gozdarstva), ki so v drugi državi pogodbenici, se lahko obdavči v tej drugi državi.
2. Izraz “nepremičnine“ ima pomen, ki ga določa pravo države pogodbenice, v kateri je ta nepremičnina. Izraz vedno vključuje premoženje, ki je sestavni del nepremičnin, živino in opremo, ki se uporablja v kmetijstvu in gozdarstvu, pravice, za katere veljajo določbe splošnega prava v zvezi z zemljiško lastnino. Užitek na nepremičninah in pravice do spremenljivih ali stalnih plačil kot odškodnina za izkoriščanje ali pravico do izkoriščanja nahajališč rude, virov ter drugega naravnega bogastva se prav tako štejejo za “nepremičnine“. Ladje, čolni in letala se ne štejejo za nepremičnine.
3. Določbe prvega odstavka se uporabljajo za dohodek, ki se ustvari z neposredno uporabo, dajanjem v najem ali katero koli drugo obliko uporabe nepremičnine.
4. Določbe prvega in tretjega odstavka se uporabljajo tudi za dohodek iz nepremičnin podjetja in za dohodek iz nepremičnin, ki se uporabljajo za opravljanje samostojnih osebnih storitev.
7. člen
POSLOVNI DOBIČEK