3070. Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o kužnih boleznih živali
Na podlagi šestega odstavka 6. člena, tretjega odstavka 12. člena, četrtega odstavka 13. člena in četrtega odstavka 14. člena zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 33/01) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
P R A V I L N I K o spremembah in dopolnitvah pravilnika o kužnih boleznih živali
V pravilniku o kužnih boleznih živali (Uradni list RS, št. 54/02) se v prvem odstavku 5. člena besedilo "do 14. točke" nadomesti z besedilom "do 15. točke".
V 6. členu se za prvim odstavkom doda nov drugi odstavek, ki se glasi:
"Ne glede na določbe prejšnjega odstavka je dovoljen promet z govedom, ki izvira iz črede, ki nima statusa črede, uradno proste tuberkuloze, pod pogoji iz točke 2.(c) II. dela priloge IV tega pravilnika, ter iz črede, ki nima statusa črede, uradno proste bruceloze, pod pogoji iz točke 2.(d) III. dela priloge IV tega pravilnika. Za govedo, ki izvira iz črede, ki nima statusa črede, uradno proste enzootske goveje levkoze, je promet za zakol dovoljen brez omejitev, v čredo z višjim statusom pa je dovoljen pod pogoji iz točke 2.(c) IV. dela priloge IV tega pravilnika.".
Dosedanji drugi do peti odstavek postanejo tretji do šesti odstavek.
V 18. členu se besedilo "se uporabljajo od 30. junija 2003 dalje" nadomesti z besedilom "se za govedo uporabljajo od 1. januarja 2004 dalje, za ovce in koze pa od 1. januarja 2005 dalje".
Besedilo II.a dela priloge IV tega pravilnika se nadomesti z naslednjim besedilom:
"1. IDENTIFIKACIJA POVZROČITELJA TUBERKULOZE
Prisotnost Mycobacterium bovis (M. bovis), povzročitelja tuberkuloze pri govedu, je v kliničnih vzorcih in vzorcih, odvzetih ob pregledu po zakolu, mogoče dokazati s preiskavo razmaza omenjenih vzorcev ali s tehnikami imunoperoksidaze ter potrditi z izolacijo mikobakterij na umetnih gojiščih.
Patološki material za potrditev M. bovis se odvzame iz patološko spremenjenih bezgavk in parenhimatoznih organov, kakor so pljuča, jetra, vranica itd. Kadar žival nima patoloških sprememb, se vzorci za pregled in bakteriološko preiskavo vzamejo iz retrofaringealnih, bronhialnih, mediastinalnih, supramamarnih, mandibularnih in nekaterih mezenterialnih bezgavk ter jeter.
Identifikacija izolatov se običajno izvaja z določanjem lastnosti kulture in biokemijskih lastnosti. Verižna reakcija s polimerazo (PCR) se lahko uporabi za dokazovanje mikobakterij sklopa M. tuberculosis. Tehnike analize DNA so lahko hitrejše in zanesljivejše kot biokemijske metode za razločevanje M. bovis od drugih mikobakterij sklopa M. tuberculosis. Metode genotipizacije omogočajo razločevanje med raznimi sevi M. bovis in tako omogočajo ugotavljanje izvora, prenosa in širjenja M. bovis.
Uporabljene tehnike in sredstva, njihova standardizacija in razlaga rezultatov morajo biti v skladu s tistimi, opredeljenimi v poslovniku standardnih postopkov za diagnostične preskuse in cepiva, četrta izdaja, 2000, Poglavje 2.3.3 (tuberkuloza pri govedu).
2.
TUBERKULINSKI TEST NA KOŽI
Tuberkulini PPD (prečiščeni proteinski derivati), ki izpolnjujejo standarde iz točke 2.1 te priloge, se uporabijo za izvajanje uradnega tuberkulinskega preskusa na koži, po postopkih iz točke 2.2 te priloge.
2.1.
Standardi za tuberkulin (bovini in aviarni)
Tuberkulin prečiščeni proteinski derivat (tuberkulin PPD, bovini ali aviarni) je pripravek, pridobljen iz toplotno obdelanih rastnih in razkrojnih produktov Mycobacterium bovis ali Mycobacterium avium (kakor je ustrezno), sposobnih povzročiti zapoznelo preobčutljivost v živali, senzibilizirani na mikroorganizme iste vrste.
Tuberkulin se pridobi iz delcev, topnih v vodi, pripravljenih s segrevanjem v prosto tekoči pari, čemur sledi filtriranje kultur M. bovis ali M. avium (kakor je ustrezno), zraslih v tekočem sintetičnem gojišču. Aktivno frakcijo filtrata, ki sestoji pretežno iz beljakovin, se izolira s precipitacijo, spere in ponovno raztopi. Doda se lahko antimikrobni konzervans, ki ne pospešuje lažnih pozitivnih reakcij, kakor na primer fenol. Končni sterilni pripravek, brez mikobakterij, se aseptično razdeli v sterilne steklene posode, ki se jih nato zapre, da se prepreči kontaminacijo. Pripravek se lahko liofilizira.
2.1.3.
Identifikacija produkta
Vbrizga se niz stopenjsko naraščajočih odmerkov intradermalno na različnih mestih v primerno senzibilizirane albino morske prašičke, od katerih vsak tehta najmanj 250 g. Po 24 do 28 urah se pojavijo reakcije v obliki edematoznih oteklin z eritemom, z ali brez nekroze na mestih vbrizganja. Obseg in resnost reakcije sta odvisna od odmerka. Nedovzetni morski prašički ne kažejo nobenih reakcij na podobne injekcije.
2.1.4.1.
pH: pH je 6.5 do 7.5.