Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD)

287. Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD)

Razglašam zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 20. januarja 1999.

001-22-7/99

Ljubljana, dne 28. januarja 1999.

Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.

Z A K O N
O VARSTVU KULTURNE DEDIŠČINE (ZVKD)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina zakona)

Ta zakon opredeljuje nepremično in premično kulturno dediščino ter ureja njeno varstvo s tem, da določa pristojnosti države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: lokalne skupnosti), naloge javne službe in drugih dejavnosti varstva, dolžnosti in pravice lastnikov kulturne dediščine, strokovni in inšpekcijski nadzor na tem področju ter sankcije za kršitev določb tega zakona.

2. člen

(pojem kulturne dediščine)

Kulturna dediščina (v nadaljnjem besedilu: dediščina) so območja in kompleksi, grajeni in drugače oblikovani objekti, predmeti ali skupine predmetov oziroma ohranjena materializirana dela kot rezultat ustvarjalnosti človeka in njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dogajanj, značilnih za posamezna obdobja v slovenskem in širšem prostoru, katerih varstvo je zaradi njihovega zgodovinskega, kulturnega in civilizacijskega pomena v javnem interesu.

Dediščina so predvsem arheološka najdišča in predmeti; naselbinska območja, zlasti stara mestna in vaška jedra, oblikovana narava in kulturna krajina, stavbe, njihovi deli ali skupine stavb umetnostne, zgodovinske ali tehnične pričevalnosti; stavbe in drugi predmeti, ki so v zvezi s pomembnimi osebami in dogodki naše politične, gospodarske in kulturne zgodovine; arhivsko gradivo; knjižnično gradivo; predmeti ali skupine predmetov zgodovinskega, umetnostnozgodovinskega, arheološkega, umetnostnega, sociološkega, antropološkega, etnološkega ali naravoslovnega pomena, ki izpričujejo zgodovinska dogajanja na Slovenskem.

Dediščina so po tem zakonu nepremičnine ali njihovi posamezni deli, skupine nepremičnin in območja (v nadaljnjem besedilu: nepremična dediščina) ter premičnine in njihove zbirke (v nadaljnjem besedilu: premična dediščina).

3. člen

(opredelitev kulturne funkcije dediščine)

Kulturna funkcija dediščine pomeni neposredno vključevanje dediščine v prostor in aktivno življenje v njem, predvsem na področju vzgoje, posredovanja znanj in izkušenj preteklih obdobij, v krepitvi narodne samobitnosti in kulturne identitete.

4. člen

(opredelitev in temeljni cilji varstva dediščine)

Varstvo dediščine je ohranjanje materialnih in vsebinskih lastnosti predmetov, skupin predmetov oziroma objektov ali območij, ki so opredeljeni kot dediščina iz 2. člena tega zakona, skrb za njihovo celovitost in neokrnjenost ter poudarjanje in zagotavljanje pomena, ki ga imajo kot bistvena sestavina sodobnega življenja.

Temeljna vsebina in cilji varstva dediščine so:

-

vzdrževanje in obnavljanje dediščine ter preprečevanje njene ogroženosti;

-

zagotavljanje materialnih in drugih pogojev za uresničevanje kulturne funkcije dediščine, ne glede na njeno namembnost;

-

zagotavljanje javne dostopnosti dediščine ter omogočanje njenega proučevanja in raziskovanja;

-

preprečevanje posegov, s katerimi bi se utegnile spremeniti lastnosti, vsebina, oblike in s tem vrednost dediščine;

-

skrb za uveljavljanje in razvoj sistema varstva dediščine.

Ohranjanje in varovanje dediščine je skrb vseh in vsakogar.

Dediščino je treba ohranjati in varovati v vseh okoliščinah.

5. člen

(opredelitev in vrste spomenikov)

Kadar ima dediščina iz 2. člena tega zakona elemente, s katerimi je dokazana kontinuiteta ali posamezna stopnja kulturnega in civilizacijskega razvoja, ali ki predstavljajo kakovostni dosežek ustvarjalnosti, lahko ta dediščina dobi status kulturnega spomenika (v nadaljnjem besedilu: spomenik).

Dediščina iz prejšnjega odstavka, ki predstavlja vrhunski dosežek ustvarjalnosti oziroma ključno ali redko ohranjeno dokazilo določenega obdobja zgodovinske preteklosti, lahko zaradi svojega posebnega ali izjemnega pomena dobi status spomenika državnega pomena.

Dediščina iz prvega odstavka tega člena, katere značilnosti so po strokovnih merilih posebnega pomena za ožje oziroma širše lokalno območje, lahko dobi status spomenika lokalnega pomena.

6. člen

(varstvene skupine spomenikov)

Spomeniki so posamezni premični in nepremični predmeti, njihove zbirke, stavbe, naselja ali njihovi deli ter območja. Po svojih lastnostih so predvsem: arheološki spomeniki, zgodovinski spomeniki, umetnostnozgodovinski oziroma umetnostni in arhitekturni spomeniki, naselbinski spomeniki, etnološki spomeniki, tehniški spomeniki, spomeniki oblikovane narave in kulturna krajina.

Arheološki spomeniki so zemljišča in zemeljske plasti, ki hranijo pomembne sledove človekovega delovanja v zgodovinskih obdobjih in njegove povezanosti z naravnim okoljem, ter posebno pomembni predmeti iz teh plasti oziroma obdobij.

Zgodovinski spomeniki so območja, stavbe, predmeti ali zbirke predmetov, ki značilno ponazarjajo in izpričujejo politično zgodovino, zgodovino vojn in vojaštva, socialno zgodovino, razvoj prometa, prometnih in trgovskih poti ter povezav, razvoj sodstva, prosvete in kulture, verstev, znanosti in tehnike ter gospodarsko zgodovino na naših tleh.

Umetnostnozgodovinski oziroma umetnostni in arhitekturni spomeniki so posamezne stavbe in skupine stavb, prostorski in javni spomeniki, umetnostno pomembne sestavine stavbarstva, arhitekturni in umetniško pomembni detajli, slikarski, kiparski, grafični in drugi umetniški in oblikovani predmeti ter izdelki umetne obrti, ki se štejejo za posebne dosežke umetnosti, oblikovanja in arhitekture na naših tleh.

Naselbinski spomeniki so mestna ali vaška naselja ter deli naselij, ki so najznačilnejši in posebej pomembni dosežki v oblikovanju in urejanju prostora.

Etnološki spomeniki so območja, stavbe, skupine stavb, predmeti vsakdanje rabe in oblikovani izdelki, ki izpričujejo način življenja in dela Slovencev, pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti ter drugih ljudstev na območju Slovenije.

Tehniški spomeniki so območja, stavbe in skupine stavb, orodja, naprave in stroji ter drugi predmeti, ki pričajo o razvoju proizvajalnih sredstev, tehnologije in tehnične kulture v Sloveniji.

Spomeniki oblikovane narave so območja ali objekti vrtnega in parkovnega oblikovanja, navadno povezani z drugimi kulturnimi spomeniki, z estetsko in kulturno namembnostjo.

Kulturna krajina je spomeniško območje, katerega strukturo, razvoj in funkcijo pretežno določajo človekovi posegi in dejavnost v prostoru.

Knjižnično gradivo, ki po strokovnih merilih in mednarodnih priporočilih predstavlja knjižno dediščino, in arhivsko gradivo sta spomenik v skladu s posebnim zakonom.

7. člen

(enotni sistem varstva dediščine)

Sistem varstva dediščine je enoten in obsega pravno in strokovno varstvo ter javno financiranje varstva dediščine pod pogoji, ki jih določa zakon.

II. PRISTOJNOST DRŽAVE IN LOKALNIH SKUPNOSTI

8. člen

(pristojnosti države)

Na področju varstva dediščine država:

-

vzpostavlja, organizira in financira javno službo varstva dediščine ter zagotavlja strokovni nadzor nad izvajanjem javne službe;

-

zagotavlja financiranje drugih oblik varstva dediščine v skladu z zakonom;

-

ustanavlja javne zavode za varstvo dediščine;

-

izdaja dovoljenja za izvajanje dejavnosti varstva dediščine fizičnim in pravnim osebam zasebnega prava;

-

dodeljuje koncesije za izvajanje javne službe varstva dediščine fizičnim in pravnim osebam zasebnega prava;

-

podeljuje strokovne nazive;

-

zagotavlja razvoj informacijskega sistema dediščine in vodenje baz podatkov;

-

izvaja inšpekcijski nadzor;

-

razglaša spomenike državnega pomena;

-

izdaja odločbe v upravnih postopkih v zvezi z razglasitvenimi akti, s posegi, prometom, izvozom in uvozom dediščine ter raziskovanjem na področju varstva dediščine;

-

zagotavlja obnovo in prezentacijo spomenikov državnega pomena.

Država lahko v skladu z zakonom prispeva javna sredstva tudi za nujne odkupe nacionalno pomembnih predmetov premične dediščine za izpopolnitev nacionalnih zbirk.

9. člen

(pristojnosti lokalnih skupnosti)

Na področju varstva dediščine lokalne skupnosti zagotavljajo:

-

razglašanje spomenikov lokalnega pomena;

-

izdajanje odločb v zvezi z razglasitvenimi akti, ki so jih sprejele;

-

sredstva za ohranjanje in vzdrževanje spomenikov lokalnega pomena in druge dediščine.

Lokalne skupnosti lahko ustanavljajo javne zavode za upravljanje z dediščino in spomeniki lokalnega pomena.

III. VARSTVO DEDIŠČINE

10. člen

(pravni status dediščine)

Dediščina je po tem zakonu varovana na podlagi vpisa v register dediščine iz 11. člena ali pridobitve statusa spomenika v skladu z 12., 14. in 17. členom tega zakona.

11. člen

(register dediščine)

Register dediščine je zbirka listin in podatkov, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za področje kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo). Podatki iz registra so javni, razen osebnih podatkov o lastnikih.

Namen registra je uresničevanje javnih koristi na področju varstva dediščine.

Register dediščine obsega naslednje podatke: identifikacijo, opis in lokacijo ter varstveni režim enote dediščine in njeno povezavo z drugimi enotami, za spomenik pa še osebne podatke o lastniku.

Pobudo za vpis v register dediščine da lahko vsaka fizična ali pravna oseba. Na podlagi mnenja javnega zavoda iz 20. člena tega zakona ministrstvo sporoči odgovor pobudniku za vpis v register dediščine.

Predlog za vpis v register dediščine da pristojni javni zavod iz 20. člena tega zakona.

Postopek vpisa v register in vodenje registra podrobneje določi minister, pristojen za področje kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: minister) s pravilnikom.

Minister izda odločbo o vpisu v register, ki vključuje podatke iz tretjega odstavka tega člena.

Pri uporabi podatkov iz registra dediščine mora vsak uporabnik navesti register kot vir podatkov.

12. člen

(razglasitev spomenika)

Spomenik dobi svoj pravni status z aktom o razglasitvi.

Pobudo za razglasitev lahko da organ, pristojen za varstvo dediščine, ter vsaka fizična ali pravna oseba.

Strokovne podlage za razglasitev pripravi pristojni javni zavod iz 20. člena tega zakona.

Akt o razglasitvi obsega identifikacijo spomenika, lastnosti, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik, varstveni režim spomenika in njegovega vplivnega območja, pri katerem se upoštevajo zlasti zgodovinske, funkcionalne in vizualne lastnosti ter pomen spomenika.

Akt o razglasitvi spomenika državnega pomena sprejme Vlada Republike Slovenije in se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Akt o razglasitvi spomenika lokalnega pomena sprejme pristojni organ lokalne skupnosti in se objavi v uradnem glasilu te skupnosti.

13. člen

(odločba o varstvu spomenika)

Minister izda na podlagi akta o razglasitvi spomenika iz prejšnjega člena lastniku odločbo o varstvu za spomenik državnega pomena, pristojni organ lokalne skupnosti pa za spomenik lokalnega pomena.

Odločba iz prejšnjega odstavka določa pogoje za raziskovanje, način vzdrževanja, pogoje za posege, pravni promet, fizično zavarovanje, način upravljanja in rabe spomenika, dostopnost spomenika za javnost, zlasti časovne okvire, posamezne druge omejitve in prepovedi ter ukrepe za njegovo varstvo.

V odločbi iz prvega odstavka tega člena se lahko določi:

-

dopustitev snemanja, proučevanja in raziskovanja spomenika, če je to nujno iz znanstvenih ali kulturnih namenov, javni službi ter strokovnim organizacijam ali osebam, ki jih ta pooblasti, vendar največ za en mesec v letu do šestih mesecev v petih letih;

-

dolžnost začasne izročitve predmeta premične dediščine v enakem trajanju;

-

prepoved premeščanja oziroma prenašanja spomenika.

Varstveni režim, opredeljen v odločbi iz prvega odstavka tega člena, lahko omejuje lastninsko pravico na spomeniku le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva.

14. člen

(akt o začasni razglasitvi za spomenik)

Kadar je dediščina, za katero se domneva, da ima lastnosti spomenika, ogrožena, sprejme minister oziroma pristojni organ lokalne skupnosti akt o začasni razglasitvi za spomenik.

Za začasno razglasitev se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o razglasitvi za spomenik.

Akt o začasni razglasitvi velja najdlje 12 mesecev in se izjemoma lahko podaljša še za obdobje do enega leta.

15. člen

(izdajanje aktov v soglasju z ministrom, pristojnim za varstvo narave)

Če se vsebina aktov iz 11., 12. in 14. člena tega zakona nanaša na spomenike oblikovane narave ali na kulturno krajino iz 6. člena tega zakona, se režim za njihovo varstvo, razen za akte, ki jih sprejema Vlada Republike Slovenije, določa v soglasju z ministrom, pristojnim za varstvo narave.

16. člen

(zaznamba v zemljiški knjigi)

Na podlagi akta o razglasitvi iz 12. člena tega zakona ministrstvo oziroma pristojni organ lokalne skupnosti v 30 dneh od njegove uveljavitve predlagata zaznambo nepremičnega spomenika v zemljiški knjigi.

17. člen

(pridobitev statusa spomenika po zakonu)

Zbirke predmetov ali posamezni predmeti premične dediščine, s katerimi upravljajo javni zavodi iz 20. člena tega zakona, so spomeniki po zakonu.

18. člen

(oznake nepremičnih spomenikov)

Nepremični spomeniki so vidno označeni.

O vsebini, obliki in rabi oznak izda minister pravilnik.

IV. JAVNA SLUŽBA

19. člen

(naloge javne službe)

V okvir opravljanja javne službe na področju varstva dediščine sodijo naslednje naloge:

-

evidentiranje dediščine in posredovanje podatkov v register dediščine;

-

priprava strokovnih podlag za razglasitvene akte in soglasij za upravne postopke;

-

vključevanje v sistem varstva dediščine v primeru oboroženega spopada in varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;

-

izvajanje raziskovalnih projektov z metodami, ki pomenijo poseg v dediščino;

-

spremljanje vzdrževanja, posegov, rabe in prometa dediščine;

-

spremljanje upravljanja dediščine v lasti države oziroma lokalnih skupnosti;

-

priprava smernic s področja dediščine v postopkih sprejemanja prostorskih in planskih aktov;

-

usmerjanje in spremljanje dela izvajalcev dejavnosti varstva dediščine na podlagi dovoljenja iz 27. oziroma koncesije iz 29. člena tega zakona;

-

priprava restavratorskih in konservatorskih programov;

-

izdajanje navodil lastnikom spomenikov oziroma dediščine.

20. člen

(javni zavodi za varstvo dediščine)

Za izvajanje javne službe na področju varstva nepremične dediščine in premične dediščine, ki je njen sestavni del, ustanovi država javni zavod za varstvo dediščine, ki s svojimi organizacijskimi enotami pokriva celotno območje Republike Slovenije.

Za izvajanje javne službe na področju varstva premične dediščine država ustanavlja državne muzeje, skupaj z lokalnimi skupnostmi pa določi mrežo pokrajinskih in mestnih muzejev, ki pokrivajo vse vrste premične dediščine in celotno območje Slovenije.

O kompetenčnih sporih med izvajalci javne službe odloča minister.

21. člen

(zavod za varstvo dediščine in njegove pristojnosti)

Zavod za varstvo dediščine iz prvega odstavka 20. člena opravlja, poleg nalog iz 19. člena tega zakona, še naslednje:

-

proučuje, raziskuje, inventarizira in dokumentira nepremično dediščino oziroma spomenike;

-

zagotavlja valorizacijo nepremične dediščine;

Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD)

Časovnica