Odločba o razveljavitvi tretjega, četrtega in osmega odstavka 3. člena, prvega odstavka 11. člena, 12. do 20. člena in 46. člena zakona o pospeševanju turizma in o razveljavitvi nekaterih podzakonskih aktov

4709. Odločba o razveljavitvi tretjega, četrtega in osmega odstavka 3. člena, prvega odstavka 11. člena, 12. do 20. člena in 46. člena zakona o pospeševanju turizma in o razveljavitvi nekaterih podzakonskih aktov

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobude samostojnega podjetnika Zvonka Morda, Ključavničarstvo, s.p., Noršinci, samostojne podjetnice Anice Rudolf, Frizerstvo kozmetika pedikura, s.p., Ljutomer, samostojnega podjetnika Silva Senčarja, SENPO salon pohištva, s.p., Babinci, in samostojne podjetnice Marije Lovrec, Računovodsko-knjigovodske storitve in svetovanje, s.p., Ljutomer, ki jih zastopa Ciril Logar, odvetnik v Ljutomeru, samostojnega podjetnika Slavka Mohariča, BAR MODRA LAGUNA, Zastopanje in organiziranje prireditev, s.p., Kamnica, samostojne podjetnice Vere Slavič, Cvetličarstvo, vrtnarstvo, urejanje okolice, s.p., Ljutomer, samostojne podjetnice Anice Rudolf, Mitra, s.p., Ljutomer, in samostojnega podjetnika Milana Kovačiča, BAR OBRTNIK, s.p., Ljutomer, ki jih zastopa Emil Svetec, odvetnik v Mariboru, na seji dne 24. oktobra 2002

Določbe tretjega, četrtega in osmega odstavka 3. člena, prvega odstavka 11. člena, 12. do 20. člena in 46. člena zakona o pospeševanju turizma (Uradni list RS, št. 57/98 in 21/02) se razveljavijo.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti sedmega odstavka 3. člena zakona o pospeševanju turizma se zavrne.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega odstavka 2. člena, 8. člena, 12. člena in prvega, drugega, tretjega in četrtega odstavka 13. člena odloka o ustanovitvi javnega gospodarskega zavoda za turizem Maribor (Medobčinski uradni vestnik, št. 5/2000) se zavrže.

Določbi 10. in 11. člena odloka o ustanovitvi javnega gospodarskega zavoda za turizem Maribor se razveljavita.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti odloka o ustanovitvi javnega gospodarskega zavoda za turizem Ljutomer (Uradni list RS, št. 88/99, 26/00 in 1/01) se zavrže, razen v delu, ki se nanaša na določbi 8. in 9. člena odloka.

Določbi 8. in 9. člena odloka o ustanovitvi javnega gospodarskega zavoda za turizem Ljutomer se razveljavita.

Odlok o določitvi turistične članarine za Lokalno turistično organizacijo Prlekija Ljutomer (Uradni list RS, št. 109/99, 30/00 in 1/01) se razveljavi.

Odredba o opredelitvi s turizmom neposredno povezanih dejavnosti in njihovi razvrstitvi v skupine (Uradni list RS, št. 65/98 in 28/99) je bila v neskladju z ustavo. Ta ugotovitev ima učinek razveljavitve.

Odredba o opredelitvi s turizmom neposredno povezanih dejavnosti in njihovi razvrstitvi v skupine (Uradni list RS, št. 22/02) se razveljavi.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 3. člena zakona o pospeševanju turizma se zavrže.

Prvi štirje pobudniki izpodbijajo ustavnost določb 3., 12., 14., 15., 16. in 17. člena zakona o pospeševanju turizma (v nadaljevanju: ZPT). Pri tem izpodbijajo zlasti ustavnost četrtega odstavka 3. člena ZPT, ki predvideva obvezno članstvo v lokalni turistični organizaciji, pa tudi z njim povezan tretji odstavek. Pobudniki ob tem poudarjajo, da obvezno članstvo v lokalni turistični organizaciji ne more biti utemeljevano z reprezentativnim predstavljanjem gospodarstva, kot je to primer s članstvom v Gospodarski zbornici. Ob tem tudi navajajo, da so večinoma obvezno včlanjeni v Gospodarsko zbornico Slovenije in Obrtno zbornico, tako da nekateri plačujejo članarino vsem trem združenjem. Država po mnenju pobudnikov ne more predpisati članstva posameznim gospodarskim subjektom v več združenjih, ne da bi jim pri tem pustila svobodo odločanja, kam se bodo včlanili. Pobudniki menijo, da je dosedanje prostovoljno združevanje povsem zadoščalo za potrebe turizma in da ni pogojev za to, da bi lokalna turistična organizacija opravljala dejavnost pospeševanja turizma v javnem interesu. Ustavnost določb 14. do 17. člena ZPT izpodbijajo, ker menijo, da lahko zaradi širokih pooblastil občinam pri določanju članarine pride do različno določene članarine za gospodarske subjekte, ki opravljajo istovrstno dejavnost v neposredni bližini. Pobudniki – ne da bi pri tem posebej navajali prvi odstavek 11. člena ZPT, ki občine pooblašča, da predpisujejo članarino članom lokalnih turističnih organizacij – poudarjajo, da ima članarina značaj javnopravne dajatve, ki je vezana na prisilno članstvo v lokalni turistični organizaciji. Obveznosti take narave se po pobudnikih lahko določajo samo z zakonom. V zvezi s tem izpodbijajo tudi določbo 12. člena ZPT, ki določa, da se kriterij neposredne povezanosti s turizmom (kar je eden od dveh kriterijev za obvezno članstvo v lokalni turistični organizaciji) opredeli s podzakonskim aktom. Pobudniki navajajo, da mora biti že iz zakona samega razvidno, kaj se zahteva od davkoplačevalcev oziroma članov lokalnih turističnih organizacij. Pobudniki predlagajo, naj ustavno sodišče odloči, da je zakon v neskladju z ustavo, pri čemer posebej utemeljujejo neskladnost z ustavo samo pri izpodbijanih določbah ZPT. Glede teh zatrjujejo, da so v neskladju z določbami 30., 35., 42., 49., 74. in 147. člena ustave. Predlagajo, naj ustavno sodišče odloči, da je ZPT v neskladju z ustavo.

Pobudnik Slavko Moharič izpodbija ustavnost določbe tretjega odstavka 3. člena, ki določa, kdo so člani lokalnih turističnih organizacij, in četrtega odstavka istega člena ZPT, ki določa za te subjekte obvezno članstvo v teh organizacijah. Za pobudnika ni sporno, da država z zakonom predpiše, da se gospodarski subjekti zaradi poslovnih, poklicnih in drugih interesov združujejo v interesna združenja in da so obvezni člani zbornic, ni pa sprejemljivo, če le za posamezne gospodarske organizacije poleg zborničnega članstva z zakonom predpiše še drugo obvezno članstvo, torej članstvo v lokalni turistični organizaciji (smiselno torej izpodbija tudi četrti odstavek 3. člena ZPT). Poudarja tudi, da naloge lokalnih turističnih organizacij ne ustrezajo interesnemu združevanju prizadetih gospodarskih subjektov. Pobudnik zatrjuje, da lokalne skupnosti niso dolžne ustanoviti lokalne turistične organizacije, kar v posledici pomeni neenakopraven položaj prizadetih gospodarskih organizacij s sedežem v občini, ki je tako turistično organizacijo ustanovila, s tistimi gospodarskimi organizacijami, ki delujejo in imajo sedež v občinah, ki niso ustanovile lokalne turistične organizacije. Pobudnik tudi navaja, da dejstvo, da lokalna skupnost ni dolžna ustanoviti lokalne turistične organizacije, pomeni, da njena dejavnost ne spada med dejavnosti obvezne lokalne javne službe, ki bi jo lokalna skupnost morala organizirati in zagotoviti njeno opravljanje. Pobudnik izpodbija tudi določbo sedmega odstavka 3. člena ZPT. Ta določa, da se v organu upravljanja lokalne turistične organizacije zagotovi sorazmerna zastopanost članov posameznih dejavnosti, kar pa po pobudniku ni dovolj in so zato člani lokalnih turističnih organizacij prikrajšani za sodelovanje pri upravljanju in imenovanju organov lokalnih turističnih organizacij.To določbo zakona pobudnik izpodbija predvsem v povezavi z nekaterimi določbami odloka Mestne občine Maribor (v nadaljevanju: odlok MOM). Pobudnik izpodbija tudi določbo prvega odstavka 11. člena ZPT, ki daje občinam podlago za predpisovanje članarine, pri čemer posebej konkretno ne obrazlaga, v čem naj bi bilo neskladje z ustavo. Smiselno pa se da razumeti, da naj bi bila ta določba v neskladju z 42. in s 74. členom ustave. Pobudnik tudi izpodbija zakonsko rešitev za primer neplačila članarine, pri čemer še posebej navaja kazenski pribitek po drugem odstavku 20. člena ZPT, ki naj ne bi bil primerljiv z drugimi ureditvami in naj bi bil v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. Ustavno sporna se mu zdi tudi kazenska določba 46. člena ZPT, ki določa le najmanjši znesek denarne sankcije, kar naj bi bilo v neskladju z ustavnim načelom določenosti kazenskih sankcij. Pri vseh izpodbijanih zakonskih določbah pobudnik zatrjuje neskladnost z določbami 14., 15. in 42. člena ustave. Pobudnik zatrjuje tudi neskladnost odloka MOM z določbami 14., 15. in 42. člena ustave in 3. člena ZPT. Med uvodnimi navedbami, končnim predlogom za razveljavitev in med obrazložitvijo so sicer določene razlike, vendar je glede na vsebino pobude možno ugotoviti, katere določbe odloka MOM naj bi bilo treba razveljaviti. Tako naj bi prvi odstavek 2. člena odloka MOM v nasprotju z drugim odstavkom 3. člena ZPT dopuščal, da so soustanoviteljice lokalne turistične organizacije poleg občine tudi druge fizične in pravne osebe. Razveljavitev 8. člena odloka MOM predlaga, ker je med viri za delo zavoda (lokalne turistične organizacije) določil članarine, ki so sicer obvezne. Določbi 12. in 13. člena odloka MOM pa po mnenju pobudnika članom zavoda preprečujeta, da bi neposredno in aktivno sodelovali pri imenovanju članov v organe zavoda, zaradi česar naj bi bili v neskladju z določbama 43. in 44. člena ustave. Pobudnik tudi zatrjuje, da obstaja neskladje med določbo drugega odstavka 3. člena ZPT in 18. členom zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZGJS). Po 18. členu ZGJS so ustanoviteljice javnega gospodarskega zavoda lahko tudi fizične in pravne osebe, po drugem odstavku 3. člena ZPT pa so ustanoviteljice lokalne turistične organizacije lahko le občine. Pobudnik predlaga ustavnemu sodišču, naj to zakonsko neusklajenost presodi z vidika usklajenosti pravnega reda Republike Slovenije. Ob tem dodaja, da je ZPT uvedel novo obliko gospodarskega javnega zavoda, to je lokalno turistično organizacijo z obveznim članstvom, česar ZGJS ne pozna. Pravni interes utemeljuje pobudnik z obveznim članstvom v lokalni turistični organizaciji in z obveznostjo plačevanja članarine, s čimer so neposredno prizadete njegove pravice.