Odločba o ugotovitvi neskladnosti Zakona o žrtvah vojnega nasilja z Ustavo ter o zavrženju pobud

5072. Odločba o ugotovitvi neskladnosti Zakona o žrtvah vojnega nasilja z Ustavo ter o zavrženju pobud

Številka: U-I-266/04-105

Ljubljana, dne 9. novembra 2006

 

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Elizabete Dolenc iz Radovljice in drugih ter na pobudo Marije Petan iz Ljubljane in drugih, na seji 9. novembra 2006

Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/2000, 64/01, 110/02, 3/03 in 18/03 – ur. p. b.) je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96, 11/01, 87/01, 34/03, 47/03 – ur. p. b., 53/05 in 70/05 – ur. p. b.) se zavržeta.

Pobudniki so vložili pobudi za oceno ustavnosti Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN) in Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri). Pobudniki so bližnji svojci oseb, ki so med drugo svetovno vojno (tj. od maja 1942 do vključno maja 1945) umrle nasilne smrti. Zatrjujejo, da gre za civilne žrtve, ki naj bi umrle v medvojnem obdobju zaradi nasilja pripadnikov partizanskega gibanja.

Pobudniki menijo, da jim Ustava v tretjem odstavku 50. člena kot najožjim sorodnikom oseb, ki so bile žrtve vojnega nasilja, zagotavlja posebno varstvo v skladu z zakonom. Poudarjajo, da so zaradi nasilne smrti svojcev pretrpeli hude posledice tako v vojnem kot tudi v povojnem obdobju. Kot otrokom naj bi jim bila nasilno odvzeta možnost in pravica živeti v skupnosti s svojimi starši. Poudarjajo, da so ob izgubi staršev doživeli hudo trpljenje in močne duševne bolečine, ki so se nadaljevale tudi v povojnem obdobju in so še vedno navzoče, še zlasti pri tistih, ki niso uspeli najti groba svojih staršev in na ta način vzpostaviti pietetnega odnosa do njih. Glede na to, da se posmrtni ostanki svojcev nahajajo na neznanih in neoznačenih mestih, ki niso grobovi, je po mnenju pobudnikov njihova pravica do osebnega dostojanstva še vedno kršena.

Pobudniki zatrjujejo, da so bili zaradi zaplembe premoženja tudi materialno oškodovani. Poslabšan naj bi bil njihov socialni položaj. Prav tako naj ne bi imeli enakopravnih možnosti za šolanje, zaposlitev in službeno napredovanje. Že kot otroci naj bi bili zasmehovani in okrnjeni v osebnostnem razvoju ter potisnjeni na rob družbe. Okrnjena naj bi bila njihova duševna celovitost, moten naj bi bil njihov osebnostni razvoj in oblikovanje osebne identitete, poteptana naj bi bila dobro ime in čast družine. Pobudniki so prepričani, da so bili zaznamovani ves povojni čas, saj sta bila omalovaževana njihova čast in dobro ime. Z ugotovitvijo neskladnosti ZPKri in ZZVN z Ustavo naj bi dosegli konkretne materialne in nematerialne pravne koristi in pravice.

Po mnenju pobudnikov je dejanski stan, ki je značilen za usmrtitev njihovih svojcev, v ključnih elementih enak kot dejanski stan oseb, ki jih določa tretji odstavek 4. člena ZPKri, tj. "oseb, ki so bile usmrčene brez obsodbe sodišča". Tudi svojci pobudnikov naj bi bili usmrčeni brez sodne obsodbe oziroma brez kakršnegakoli pravnega postopka. Razlika med obema kategorijama oseb je po zatrjevanju pobudnikov le v časovnem obdobju, v katerem so bile ubite. Medtem ko svojci po vojni pobitih oseb uživajo pravico do odškodnine iz prvega odstavka 5. člena ZPKri in pravico do izdaje mrliških listov in obeležitve grobov, pobudniki kot svojci med vojno pobitih oseb do navedenih pravic niso upravičeni.

Kot zatrjujejo pobudniki, njihov položaj tudi ni urejen v ZZVN, ki se v časovnem smislu sicer nanaša na obdobje od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945, tj. na obdobje, v katerem so bili ubiti njihovi svojci. Pobudniki opozarjajo, da glede na določbo 1. člena ZZVN, ki zajema zgolj nasilna dejanja ali prisilne ukrepe okupatorja, ne morejo pridobiti pravic, ki jih žrtvam vojnega nasilja zagotavljata 7. in 8. člen ZZVN. Poudarjajo, da njihovi svojci ne sodijo v krog oseb, ki so prostovoljno ali poklicno sodelovale na strani agresorja (6. člen ZZVN), temveč so bili njihovi svojci civilisti ali celo pripadniki partizanskega gibanja. Po njihovem mnenju zakonodajalec ni imel razumnega razloga za izključitev kategorije oseb, v katero spadajo pobudniki oziroma njihovi svojci. Po mnenju pobudnikov je zakonodajalec s tem, ko ni uredil pravnega statusa navedenih oseb, kršil načelo pravne in socialne države iz 2. člena Ustave, načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave, pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena ter pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave.

Pobudniki so prepričani, da gre za protiustavno pravno praznino, za katero zakonodajalec ni imel razumnih in stvarno upravičenih razlogov. Zato Ustavnemu sodišču predlagajo, naj ugotovi, da "Zakon o žrtvah vojnega nasilja in Zakon o popravi krivic nista v skladu z Ustavo, kolikor ne urejata pravnega položaja med vojno pobitih oseb in pravic svojcev med vojno pobitih oseb."

Pobuda Elizabete Dolenc in drugih je bila poslana v odgovor Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril. Pobuda je bila poslana tudi Vladi, ki o njej prav tako ni podala svojega mnenja.