518. Odločba o oceni ustavnosti tretjega odstavka 46. člena, tretjega odstavka 85. člena, 1. in 2. točke prvega odstavka 102. člena, prvega odstavka 146. člena, 151. člena, drugega odstavka 226. člena ter 280. do 298. člena zakona o izvršbi in zavarovanju
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo Državnega sveta Republike Slovenije, na seji dne 21. januarja 1999
1.
Določbe tretjega odstavka 46. člena, tretjega odstavka 85. člena, druge točke prvega odstavka 102. člena, prvega odstavka 146. člena, 151. člena, drugega odstavka 226. člena ter 280. do 298. člena zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98) niso v nasprotju z ustavo.
2.
Določba prve točke prvega odstavka 102. člena zakona o izvršbi in zavarovanju je v nasprotju z ustavo, kolikor ne določa, da je nezarubljivi del plače sorazmerno višji v primeru, če dolžnik preživlja otroke ali druge osebe, za katere obstoji zakonita dolžnost preživljanja.
3.
Zakonodajalec mora ugotovljeno neskladje z ustavo odpraviti v enem letu od dneva objave te odločbe v Uradnem listu RS.
1.
Državni svet Republike Slovenije je v zahtevi za presojo ustavnosti, vloženi v skladu s 23. členom zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) predlagal, naj ustavno sodišče zaradi neskladja z ustavo razveljavi v izreku navedene določbe zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Meni, da je tretji odstavek 46. člena ZIZ, ki omogoča, da se pri izvršbi na sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji, ki opravlja plačilni promet, upnik poplača še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, v nasprotju s pravico do pritožbe, ob tem pa naj bi kršil tudi pravico do enakosti pred zakonom, ker naj bi bili dolžniki v tem primeru obravnavani drugače kot v vseh drugih primerih izvršbe. Tretji odstavek 85. člena ZIZ, ki določa, da nevarnost uničenja ali poškodovanja stvari, danih v hrambo, praviloma zadene upnika, je po mnenju predlagatelja v nasprotju s 26. členom ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe storil državni organ. Po prvi in drugi točki prvega odstavka 102. člena ZIZ je dovoljen rubež na plačo in druge osebne prejemke do dveh tretjin. Tako velik obseg izvršbe po mnenju predlagatelja pretirano prizadene dolžnika in s tem predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu ustave. Predlagatelj izpodbija tudi določbe o denarnih kaznih, ki jih sodišče lahko izreče dolžniku v primeru, če v skladu z izvršilnim naslovom ne izvrši storitve, ki je ne more opraviti nihče drug oziroma dopustitve ali opustitve. Višina kazni je po mnenju predlagatelja pretirana, takšnih kazni naj ne bi bilo niti v kazenskem postopku, zato naj bi bila izpodbijana določba v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu ustave. Določbe 280. do 298. člena ZIZ glede izvršiteljev so po mnenju predlagatelja v nasprotju s 126. členom ustave, saj naj bi nedopustno prenašale pristojnosti sodišč na zasebnopravne subjekte.