90. Pravilnik o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca
Na podlagi 74. člena zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02) in 12. člena zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/94, 34/96 in 108/02) izdaja minister za finance
P R A V I L N I K
o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca
Ta pravilnik določa odhodke davčnega zavezanca, ki se ne štejejo za odhodke, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti, oziroma, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov (v nadaljnjem besedilu: davčno nepriznani odhodki).
(1)
Za davčno nepriznane odhodke se štejejo odhodki, ki ne pripomorejo k poslovanju, ker so nepotrebni ali neupravičeni, oziroma odhodki, ki niso običajni za poslovanje.
(2)
Za odhodke, ki niso običajni za poslovanje, se štejejo odhodki, ki niso običajni pri poslovanju v posamezni dejavnosti glede na pretekle izkušnje in primerjavo z drugimi dejavnostmi ter dejstvi in okoliščinami, razen odhodkov nastalih zaradi izrednih in nepogostih dogodkov, kot so naravne nesreče ali zaradi drugih izrednih in nepogostih dogodkov.
Za davčno nepriznane odhodke se štejejo odhodki, ki niso povezani z obdavčenimi prihodki, kot so stroški neposredno povezani z upravljanjem naložbe in stroški neposredno povezani z izplačevanjem dividend in drugih deležev v dobičku, če se davčna osnova prejemnika ne poveča za te prejete dividende v skladu z 32. členom zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljnjem besedilu: zakon) ali se davčna osnova zanje zmanjša v skladu z 29. členom zakona.
(1)
Za davčno nepriznane odhodke se štejejo stroški, ki se nanašajo na zasebno življenje lastnikov ali povezanih oseb, kot so stroški za oddih, šport, zabavo in rekreacijo, vključno s pripadajočim davkom na dodano vrednost, če gre za brezplačno uporabo.
(2)
Za davčno nepriznane odhodke se štejejo stroški, ki se nanašajo na zasebno življenje drugih oseb, ki niso delavci, kot so stroški za oddih, šport, zabavo in rekreacijo, vključno s pripadajočim davkom na dodano vrednost, če gre za brezplačno uporabo. Če pa se te storitve plačujejo, se za davčno nepriznane odhodke štejejo stroški, ki presegajo takšno plačilo.
(3)
Za davčno nepriznane odhodke se štejejo stroški za izobraževanje, kot so stroški seminarjev, vključno s potnimi stroški v zvezi s seminarji, šolnine, štipendije in literatura, delavcem, če so plačani za pridobitev izobrazbe oziroma znanj, ki niso neposredno potrebna za poslovanje davčnega zavezanca.
(4)
Za davčno nepriznane odhodke se štejejo stroški sredstev v lasti ali v finančnem najemu davčnega zavezanca, nastali, ko se ta uporabljajo za privatne namene. Če se takšna uporaba plačuje, se za davčno nepriznane odhodke štejejo stroški, ki presegajo takšno plačilo.