Odločba o oceni ustavnosti Zakona o visokem šolstvu

460. Odločba o oceni ustavnosti Zakona o visokem šolstvu

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta, in v postopku za preizkus pobude Študentske organizacije Slovenije, ki jo zastopa Blaž Žibret, odvetnik v Ljubljani, na seji 17. januarja 2008

Osmi odstavek 50. člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 67/93, 99/99, 64/01, 100/03, 134/03 – ur. p. b., 63/04, 100/04 – ur. p. b., 94/06 in 119/06 – ur. p. b.) se razveljavi.

Razveljavitev začne učinkovati po preteku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 94/06) je v neskladju z Ustavo, ker ne ureja pravnega položaja diplomantov dosedanjih študijskih programov, ki so ob upoštevanju 49. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 63/04) zaradi pridobitve višje stopnje izobrazbe nadaljevali študij po študijskih programih iz 33. člena Zakona o visokem šolstvu.

Zakonodajalec je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Člena 48, 49, peti odstavek 50. člena in 51. člen Zakona o visokem šolstvu ter prvi odstavek 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 94/06) niso v neskladju z Ustavo.

Uredba o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja (Uradni list RS, št. 46/06) ni v neskladju z Ustavo.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti sedmega odstavka 33. člena Zakona o visokem šolstvu in 10. člena, drugega odstavka 15. člena, 16., 17. in 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 94/06) se zavrne.

Državni svet vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 48. in 49. člena ter petega in osmega odstavka 50. člena Zakona o visokem šolstvu (citiranega v prvi točki izreka – v nadaljevanju ZViS) in zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 94/06 – v nadaljevanju ZViS-E). Zatrjuje neskladje izpodbijanih določb s členi 2, 14, 22, 57, 58, 59 in 153 Ustave. V zvezi s statusom, pristojnostmi in sestavo Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo (v nadaljevanju Svet) navaja, da gre za državni organ sui generis, ki ima lahko le posvetovalno funkcijo. Zato naj bi bila v neskladju z Ustavo širitev njegovih pristojnosti, ki naj bi po vsebini pomenile izvrševanje javnega pooblastila (določanje meril na področju evalvacije, habilitacija). Povečane pristojnosti naj bi bile tudi v neskladju z načelom avtonomnosti univerz. Prav tako naj bi bile v neskladju s prvim odstavkom 58. člena Ustave pristojnosti Sveta, da določa merila za habilitacijske postopke habilitacijskega senata, merila za prehode med študijskimi programi in merila za priznavanje znanj in sposobnosti, pridobljenih pred vpisom v program oziroma zunaj študijskega programa. Navaja, da je ZViS zato, ker naj ne bi jasno določal, da ima Svet pri upravnih nalogah pravice in dolžnosti uprave, v neskladju z načelom določnosti predpisov iz 2. člena Ustave. Načelo določnosti pravnih norm naj bi bilo kršeno tudi zato, ker naj ne bi bilo jasno razmerje med določbami ZViS o izvolitvi v nazive (pristojnosti posameznih senatov naj bi se podvajale s pristojnostmi Sveta) in ker naj ne bi bilo jasno določeno, za izvolitev katerih visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev oziroma visokošolskih sodelavcev naj bi bil pristojen Svet. Če naj bi se ta določba nanašala na "posameznike, ki za to zaprosijo", naj bi bila v neskladju z ustavnim načelom o avtonomnosti univerze in drugih visokih šol. Predlagatelj zatrjuje tudi neustavnost šestega odstavka 49. člena ZViS, po katerem Svet o posamičnih pravicah in zahtevkih strank odloča po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP), z načelom pravne države. Navaja, da glede na sestavo Sveta zagotovo vsi člani Sveta ne bodo imeli izpita iz upravnega postopka, prav tako pa ne bo mogel voditi postopka član, ki bi ga določil Svet, saj bo ta odločal v senatih. S tem naj bi bilo kršeno načelo enakosti in enakega varstva pravic (22. člen Ustave), saj naj stranke zato, ker naj člani Sveta ne bi poznali postopka in naj ne bi izpolnjevali pogojev za vodenje postopka, ne bi imele enakega procesnega varstva. Peti odstavek 50. člena ZViS, ki določa, da se predstavniki študentov imenujejo za dve leti, drugi člani pa za šest let, naj bi kršil načelo enakosti (enakopravna možnost sodelovanja). Ker naj bi ZVIS-E s krajšanjem mandatne dobe oziroma zmanjšanjem števila mest zmanjševal vlogo študentov in delodajalcev v Svetu, naj bi s tem posegel v njihove pridobljene pravice. Osmi odstavek 50. člena ZViS, po katerem je strokovna služba Sveta v okviru Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, naj bi kršil mednarodne standarde in merila za sistem zunanjega zagotavljanja kakovosti, saj naj ne bi omogočal neodvisnega, strokovnega, učinkovitega in transparentnega delovanja Sveta. V zvezi z uskladitvijo ravni izobrazbe, pridobljene po dosedanjih študijskih programih, s stopnjami izobrazbe iz 33. člena ZViS, navaja, da je prvi odstavek 15. člena ZViS-E z različno uvrstitvijo dosedanjih univerzitetnih programov v drugo bolonjsko stopnjo in visokošolskih strokovnih programov v prvo bolonjsko stopnjo degradiral dosedanje študente visokošolskih strokovnih programov in s tem kršil načelo zaupanja v pravo. Predlagatelj meni, da ZViS-E sicer odpravlja pravno praznino glede razmerja med diplomanti dosedanjih in novih študijskih programov, vendar pa naj bi puščal pravno praznino glede ravni izobrazbe visokošolskih strokovnih študijskih programov od nastanka države Republike Slovenije do sprejema Uredbe.

Predlagatelj izpodbija tudi Uredbo o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja (v nadaljevanju Uredba), ker naj bi bila v neskladju z 2. in s 153. členom Ustave. Zatrjuje, da je bila Uredba sprejeta na podlagi Zakona o državni statistiki (Uradni list RS, št. 45/95 in nasl. – v nadaljevanju ZDSta), vendar naj bi šla pri tem čez meje pooblastila. Člen 31 ZDSta(1) naj bi namreč vseboval le napotilno določbo, ki določa pristojnost organa, ne pa tudi vsebine, ki naj bi jo določala klasifikacija. Vsebino naj bi v času sprejema Uredbe urejal takrat še predlog ZViS-E, zato naj zakonske meje pooblastil še ne bi bile določene. Zaradi tega naj bi bil kršen tretji odstavek 153. člena Ustave. Ker naj v Uredbi ne bi bilo jasno določeno, da je njen namen le statistična obdelava podatkov, naj bi šlo po mnenju predlagatelja za poseg v pravice v vsakem primeru, ko se bodo delodajalci pri določanju plače ali zaposlovanju sklicevali na statistične ravni izobrazbe, ne pa na tarifni razred iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/02 in nasl. – v nadaljevanju ZSPJS) ali na raven izobrazbe po novem bolonjskem programu. Ker naj Uredba ne bi izrecno določala, da se z njeno ureditvijo ne posega v možnosti zaposlovanja, pravico do kandidiranja za prosta delovna mesta, pravico do napredovanja oziroma pravico do plače, naj bi bilo pravno razumevanje njene vsebine pridržano le za strokovnjake, ki se ukvarjajo s področjem izobraževanja. Med vse druge naj bi vnesla nedoločnost, nerazumljivost, zmedo in nejasnost, zaradi česar naj bi bila v neskladju z načelom določnosti predpisov iz 2. člena Ustave. Ker naj bi visoko strokovno izobrazbo uvrstila v šesto raven, univerzitetno pa v sedmo raven (čeprav sta bili pred tem obe stopnji izobrazbe uvrščeni v isto (prvo) stopnjo študijskih programov), naj bi degradirala dosedanje diplomante visokošolskih strokovnih študijskih programov. Zaradi tega naj bi bila v neskladju z načelom zaupanja v pravo.

Predlagatelj meni, da bi morala država vsem, ki so se šolali in vlagali svoj trud, čas in denar, pa zaradi ZViS-E in Uredbe niso na boljšem, kot če se ne bi šolali, ponuditi ustrezno denarno, simbolno ali drugo nadomestilo, lažje prehode v višje stopnje študija oziroma jih uvrstiti v tisto stopnjo, za katero so v dobri veri mislili, da se šolajo. Predlagatelj še navaja, da z ZViS-E in z Uredbo zakonodajalec oziroma Vlada nista uredila ali pa sta premalo natančno uredila področje ravni izobrazbe. S tem naj bi bili kršeni 2., 57. in 59. člen Ustave.

Študentska organizacija Slovenije (v nadaljevanju ŠOS) izpodbija sedmi odstavek 33. člena, 48. in 49. člen, osmi odstavek 50. člena, 51. člen in drugi odstavek 73. člena ZViS ter 15., 16., 17. in 19. člen ZViS-E. Izpodbija tudi 2. in 4. člen Uredbe. Zatrjuje neskladje izpodbijanih določb s členi 2, 14, 49, 58, 87, 120, 121 in 155 Ustave. Navaja, da je sedmi odstavek 33. člena ZViS (enoviti magistrski študijski programi), na podlagi katerega bo lahko država s podzakonskim aktom določala enovite študijske programe, v neskladju s prvim odstavkom 58. člena Ustave. Meni tudi, da izpodbijana določba ne določa nobenih kriterijev oziroma meril za določitev poklicev, za pridobitev katerih bo potrebno izobraževanje v okviru enovitih magistrskih programov.

V zvezi s statusom, pristojnostmi in sestavo Sveta navaja, da bi moral imeti Svet samo strokovno posvetovalno funkcijo na področju visokega šolstva. Izpodbijani členi naj bi Svetu podeljevali tudi upravno funkcijo (izdajanje odločb o izvolitvi v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, izdajanje soglasij samostojnim visokošolskim zavodom k izvolitvi v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev) oziroma upravna pooblastila, kar naj bi bilo v neskladju z 58., s 120. in s 121. členom Ustave. Ker naj bi se strokovne naloge za Svet opravljale prek organa v sestavi ministrstva, pristojnega za šolstvo, naj bi bile vprašljive njegova neodvisnost, strokovnost in nepristranskost.

Prvi odstavek 15. člena ZViS-E naj bi bil v neskladju z 2., s 14., z 49., s 87. in s 155. členom Ustave. Pobudnica navaja primer, ko so univerzitetni diplomanti vpisali magistrski študij druge bolonjske stopnje, saj so na podlagi takrat veljavnega 49. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu, Uradni list RS, št. 63/04 – v nadaljevanju ZViS-D) računali, da bodo z magistrskim študijem pridobili višjo (drugo) stopnjo izobrazbe. Po izpodbijani določbi pa naj bi bila že dosedanja univerzitetna izobrazba enakovredni izobrazbi po magistrskem študijskem programu, kar naj bi pomenilo, da bodo po končanem študiju pridobili isto stopnjo in raven izobrazbe. Zatrjuje, da gre za kršitev že pridobljenih pravic študentov (člen 155 Ustave), da bodo po končanem študiju pridobil višjo stopnjo izobrazbe, kot so jo imeli na začetku študija. Izpodbijana določba naj bi bila tudi nedoločna (2. člen Ustave), saj naj bi bilo nemogoče identificirati število ravni iz 15. člena ZViS-E s številom ravni v Uredbi. Navaja, da sta bili do uveljavitve izpodbijane določbe tako visokošolska kot univerzitetna izobrazba opredeljeni in določeni kot prva bolonjska stopnja. Na podlagi izpodbijane določbe pa visoka strokovna izobrazba ustreza programom prve bolonjske stopnje, medtem ko univerzitetna izobrazba ustreza programom druge bolonjske stopnje. To naj bi bilo v neskladju z 2. in s 14. členom Ustave, ker naj bi povzročalo neenakost (doslej enakih) pred zakonom, ter v neskladju s 155. členom Ustave (kršitev pridobljenih pravic). Izpodbijana določba naj bi posegala v pravni standard enakih pogojev dostopnosti vsakega delovnega mesta, saj naj bi bila diplomantom visokih strokovnih šol zaradi uvrstitve v prvo bolonjsko stopnjo kršena enaka možnost do pridobitve delovnega mesta. Z izpodbijano določbo naj bi bile kršene tudi pravice tistih študentov, ki so bili vpisani na bolonjske univerzitetne programe prve stopnje in so utemeljeno pričakovali, da bodo po končanem študiju zaposljivi. Zaradi izpodbijane določbe naj bi dejansko pridobili VI. stopnjo izobrazbe. Zato bodo morali opraviti tudi študij druge bolonjske stopnje, če bodo želeli pridobiti izobrazbo, ki bo enaka VII. stopnji oziroma univerzitetni izobrazbi.

V zvezi z drugim odstavkom 15. člena ZViS-E(2) pobudnica navaja, da naj bi bila izpodbijana določba v neskladju s 87. členom Ustave. Pooblastilo Vladi naj ne bi bilo podeljeno na pravilen in zakonit način, ker naj ne bi bila določena obseg in način podelitve pooblastila glede odločanja o pravicah in obveznostih posameznikov pri določanju zvrsti in ravni izobrazbe. Zato naj bi pristojni organ odločal po prostem poudarku, zaradi česar naj bi obstajala možnost arbitriranja, s tem pa naj bi bilo kršeno načelo določnosti pravnih norm (2. člen Ustave).

Člen 16 ZViS-E, ki ureja prehode med študijskimi programi, naj bi bil zato, ker omogoča smiselno uporabo 38.a člena ZViS, v neskladju z načelom zaupanja v pravno državo in z načelom enakosti pred zakonom. Glede na to, da naj bi se v okviru študijskega programa določale pravice in obveznosti posameznika, naj bi bila takšna smiselna uporaba nedopustna, ker bi morale biti pravice in obveznosti jasno določene z zakonom. Izpodbijana določba naj bi zaradi tega kršila tudi načelo določnosti pravnih norm.

Člena 10 in 17 ZViS-E (financiranje študijskih programov) naj bi omogočala, da se visoko šolstvo financira prek uredbe oziroma s podzakonskim aktom. Zato naj bi bila v neskladju z drugim odstavkom 58. člena Ustave, ki določa, da način financiranja univerz določa zakon. Pobudnica meni, da 10. člen ZViS-E omogoča, da se prek načina financiranja, ki je določen v 17. členu ZViS-E, in sicer mimo zakonskega pooblastila s spremembo uredbe pozneje morda določijo tudi šolnine oziroma drugi načini financiranja, ki nimajo podlage v zakonu. Zato naj bi bila izpodbijana določba tudi v neskladju s 87. členom Ustave.

Člen 19 ZViS-E, ki določa, da prenehata veljati 47. in 49. člen ZViS-D, naj bi povzročil prenehanje veljave zakonskih prehodov. S tem naj bi povzročil neenakost med udeleženci visokošolskih študijev, kar naj bi bilo v neskladju s 14. členom Ustave.

Glede 2. in 4. člena Uredbe pobudnica navaja, da ZViS-E sicer razvršča osebe v ravni izobrazbe, pridobljene po bolonjskem izobraževalnem procesu, ne določa pa dejanskih meril in kriterijev za razvrščanje ravni izobrazbe (aktivnosti in izidi glede na zahtevnost in zapletenost vsebine). To naj bi bilo brez zakonske podlage določeno v 2. členu Uredbe. Po mnenju pobudnice bi morali biti kriteriji in merila za določitev ravni izobrazbe določeni z zakonom. Zato naj bi bil 2. člen Uredbe v neskladju s 87. členom Ustave. Enako naj bi veljalo za zgradbo in merila razvrščanja, ki jih določa 4. člen Uredbe. Pobudnica se pri navajanju neustavnosti Uredbe glede razvrščanja ravni oziroma podravni izobrazbe smiselno sklicuje na razloge, ki jih navaja za neustavnost 15. člena ZViS-E.

Državni zbor (v nadaljevanju DZ) v odgovoru navaja, da se strinja z navedbami Vlade v obširno utemeljenem mnenju z dne 3. 10. 2006. V zvezi s statusom, pristojnostmi in sestavo Sveta navaja, da je Zakonodajnopravna služba DZ na nekatera odprta vprašanja opozorila v svojem mnenju k predlogu ZViS-E, in sicer tudi glede prevzema pristojnosti, ki bi lahko pomenile izvrševanje javnih pooblastil oziroma odločanje o pravicah posameznikov. Pojasnjuje, da je bila glede slednjih sprejeta izrecna določba, da se o njih odloča v upravnem postopku, glede pristojnosti za izvrševanje javnih pooblastil pa opozarja na spremenjeni 121. člen Ustave, po katerem opravljanje upravnih nalog ni več omejeno le na ministrstva. Pravila za delovanje upravnih nalog naj bi določal Zakon o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02 in nasl. – v nadaljevanju ZDU-1), zato naj bi bilo jasno, da mora tudi Svet, kadar opravlja upravne naloge, postopati v skladu z zakoni in z drugimi predpisi, ki urejajo delovanje državne uprave oziroma izvrševanje javnih pooblastil. V zvezi z očitkom, da je šesti odstavek 49. člena ZViS v neskladju z 22. členom Ustave, se sklicuje na 29. člen ZUP, iz katerega naj bi jasno izhajalo, da za odločanje po kolegijskem organu, tudi ko gre za odločanje po določbah ZUP, ni treba, da bi katerikoli od članov kolegijskega organa izpolnjeval pogoje za vodenje upravnega postopka. Glede očitka, da naj bi osmi odstavek 50. člena ZViS z določbo o krajši mandatni dobi študentov kršil načelo enakosti, navaja, da je krajša mandatna doba študentov prilagojena vsebini in trajanju statusa študenta, poleg tega pa člani Sveta (in senatov) ne predstavljajo sami sebe, temveč področje, za katerega so imenovani.

Vlada v odgovoru oziroma mnenju navaja, da je možnost določitve enovitih študijskih programov s posebnim predpisom določena po vzoru številnih držav, podpisnic Bolonjske deklaracije, pri čemer naj o njihovi vpeljavi ne bi odločali visokošolski zavodi sami, temveč različni nacionalni organi (vlada, ministrstvo, akreditacijski in evalvacijski organi itd.). Po navedbah Vlade so pogoji za opravljanje določenih poklicev že sedaj določeni okvirno v zakonih, natančneje pa s podzakonskimi akti, visokošolski zavodi pa glede na te pogoje sami določijo študijske programe. Enako naj bi veljalo tudi za enovite študijske magistrske programe. Glede zatrjevane neustavnosti določb, ki urejajo status, pristojnosti in sestavo Sveta, Vlada v mnenjih navaja, da soglaša z mnenjem Zakonodajnopravne službe DZ o predlogu ZViS-E. Poleg tega navaja, da zaradi načela o ločevanju upravljavskih in poslovodnih nalog Svet pri odločitvah, za katere so sicer pristojne državne institucije, npr. DZ ali Vlada (ustanavljanje visokošolskih zavodov, izvajanje nacionalnega programa), sodeluje z mnenjem. V primerih, ki so izrazito strokovne narave (npr. vsebina študijskega programa), pa naj bi odločal v akreditacijskem postopku. Postopek naj bi bil skladen z osnovno opredelitvijo akreditacijskih in evalvacijskih postopkov, kot naj bi jo objavil Unesco – Cepes v publikaciji Quality Assurance and Accreditation.(3) Opozarja, da je Ustavno sodišče pristojnosti in status Sveta že presojalo v odločbi št. U-I-34/94 z dne 22. 1. 1998 (Uradni list RS, št. 18/98 in OdlUS VII, 14). Vlada meni, da bo s tem, ko bo Svet dobil še vlogo evalvacijskega organa, njegova vloga še vedno v okviru zagotavljanja enotnih standardov in kvalitete visokošolskega izobraževanja tako na univerzi kot na samostojnih javnih in zasebnih visokošolskih zavodih. Za opredelitev Sveta kot evalvacijskega telesa naj bi bila upoštevana tudi merila, ki so potrebna za članstvo v European Network of Quality Assurance (v nadaljevanju ENQA). Vlada zatrjuje, da so zakonske določbe o samostojnosti, neodvisnosti, strokovnosti in nepristranskosti Sveta, pa tudi določbe o organu v sestavi ministrstva, ki bo zanj opravljal strokovne in organizacijske naloge, povsem določne in jasne. V mnenju z dne 20. 12. 2006 navaja, da lahko na podlagi spremenjenega 121. člena Ustave pridobi javno pooblastilo tudi organ, kakršen je Svet. Vodenje postopkov po ZUP pa naj bi bilo mogoče urediti s pooblastilom uradni osebi z izpolnjenimi pogoji.

V zvezi z zatrjevano neustavnostjo prvega odstavka 15. člena ZViS-E Vlada navaja, da ZViS-D, s katerim je bil opredeljen pravni okvir za vpeljavo nove študijske strukture, skladne z Bolonjsko deklaracijo, razmerij med dosedanjim in novim sistemom ni uredil, ker naj bi bil prehodni 49. člen tega zakona premalo natančen. Navaja, da je bila izpodbijana ureditev v 15. členu ZViS-E sprejeta ob upoštevanju mednarodnih ureditev v drugih primerljivih državah podpisnicah Bolonjske deklaracije. Prav tako naj bi bila upoštevana predloga dveh evropskih dokumentov, in sicer Evropsko ogrodje kvalifikacij ter Ogrodje kvalifikacij evropskega visokošolskega prostora. Z enakimi merili za vse vrste študijskih programov in ravni izobrazbe, ne glede na to, kdaj si jo posameznik pridobi, naj prav tako ne bi bilo kršeno načelo sorazmernosti, saj naj bi prav po enakih merilih prepoznane podobnosti in različnosti omogočile in zagotovile, da je bilo to načelo izpolnjeno. Opozarja, da določbe 15. člena ZViS-E ne pomenijo izenačitve ali celo enakosti dosedanjih in novih študijskih programov. Pomenile naj bi le, da raven izobrazbe, ki si jo je bilo mogoče pridobiti doslej, ustreza ravni v novem visokošolskem sistemu. Pomembna naj bi bila zato, da bi se za sedanje diplomante ohranile pridobljene pravice tako pri nadaljevanju izobraževanja kot pri zaposlovanju. Niti 15. člen ZViS-E niti Uredba naj sama po sebi ne bi določala niti plač za posamezne ravni izobrazbe oziroma razvrščanja izobrazbe v tarifne razrede niti pogojev za zasedbo določenega delovnega mesta.

Glede določbe 16. člena ZViS-E Vlada meni, da se ta člen ujema s sistemsko ureditvijo pri opredeljevanju pogojev za vpis in prehode. Člen 16 ZViS-E naj bi zagotavljal enakost med diplomanti novih in diplomanti dosedanjih študijskih programov pri nadaljevanju študija. Vlada zavrača tudi očitek o neustavnosti drugega odstavka 73. člena ZViS in 17. člena ZViS-E, ki se nanašata na financiranje visokošolskih zavodov. Ker mora biti vsak podzakonski akt usklajen z zakonom, naj bi bil dvom o morebitni vpeljavi načina financiranja študija s podzakonskim aktom Vlade, ki nima podlage v ZViS, neupravičen. Po mnenju Vlade je prav tako neutemeljen očitek o neustavnosti 19. člena ZViS-E, ker naj bi bilo z 18. členom ZViS-E zagotovljeno, da se bodo vsi kandidati vpisovali v študijske programe pod enakimi pogoji.

V zvezi z Uredbo Vlada navaja, da je samostojen predpis, sprejet v skladu z ZDSta. Razvrščanje izobrazbe v ravni po Uredbi po mnenju Vlade samo po sebi ne pomeni niti odločitve o pogojih za zasedbo delovnega mesta niti neposredno ne vpliva na določanje plač. Po mnenju Vlade je treba ZViS-E in Uredbo, ne glede na to, da sta dokumenta v nekaterih točkah komplementarna, in ne glede na čas sprejetja, razumeti kot samostojna dokumenta z različnimi nameni. Tako naj bi bilo z ZViS-E urejeno razmerje med ravnmi izobrazbe po predbolonjskih študijskih programih in ravnmi izobrazbe, ki si jo bo mogoče pridobiti v bolonjskem sistemu, uvedenem z novelo leta 2004. Pravna podlaga za sprejem Uredbe pa naj bi bil ZDSta (2., 3., 4., 27., 31. in 34. člen). Na tej pravni podlagi naj bi Vlada sprejela že več standardnih klasifikacij z nekaterih drugih področij. V vseh teh uredbah naj bi bilo določeno, da se klasifikacije, ki jih določajo, uporabljajo zgolj za statistične in evidenčne namene. Glede na tako določen namen Uredbe naj ta sama po sebi ne bi onemogočala, da je npr. za sedmi tarifni razred po ZSPJS kot izobrazbeni pogoj poleg visokošolske univerzitetne izobrazbe še naprej navedena tudi visokošolska strokovna izobrazba, ki jo pristojne institucije (socialni partnerji) skladno s predpisi določijo oziroma se zanjo dogovorijo. Prav tako naj ne bi pomenil razvrščanja v plačne razrede 15. člen ZViS-E, pa tudi pogoji za zasedbo delovnih mest naj bi še vedno ostali v pristojnosti delodajalcev oziroma organov, ki urejajo poklice v posameznih sektorjih.

Tako kot Mednarodna klasifikacija izobraževanja – ISCED1997 in druga orodja naj bi bili tudi v Klasifikacijskem sistemu izobraževanja in usposabljanja (v nadaljevanju KLASIUS), ki ga uvaja Uredba, za opredelitev ravni in za razvrščanje na ravni uvedena določena merila. Merila v KLASIUS-u (minimalna kvalifikacija, ki se zahteva za vstop, tipično skupno trajanje programa, tipična prehodnost v nadaljnje izobraževanje ter opis ravni in podravni z vidika generičnih učnih izidov – znanja, spretnosti, zmožnosti) naj bi bila podobna merilom iz drugih standardnih klasifikacij. Vlada opozarja, da s teoretičnega in praktičnega vidika obstoj klasifikacije sploh ni mogoč brez opredelitve kriterijev (meril) za razvrščanje enot kot sestavnega elementa – gradnika klasifikacije. Namen in uporaba KLASIUS-a, ki ju določa 1. člen Uredbe, naj bi bila podrobneje opredeljena v petem odstavku 3. poglavja Metodoloških pojasnil klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja (Uradni list RS, št. 89/08 – v nadaljevanju Metodološka pojasnila KLASIUS-a). Merila za razvrščanje izobraževalnih aktivnosti in izobraževalnih izidov v ravni v Uredbi naj bi bila primerljiva z merili, ki so bila uporabljena pri sestavljanju prvega odstavka 15. člena ZViS-E. Ker naj bi bile najpomembnejše značilnosti posameznih študijskih programov prepoznane kot elementi za razvrščanje v obeh predpisih, naj bi bila uporaba Uredbe vnesena tudi v ZViS-E. Vlada poudarja, da ne kot podrejen, temveč kot komplementaren akt s podrobnejšimi določbami o razvrstitvi v ravni izobrazbe.

Ustavno sodišče je pobudo ŠOS za začetek postopka za oceno ustavnosti 48., 49., petega in osmega odstavka 50. člena ter 51. člena ZViS in pobudo za oceno ustavnosti prvega odstavka 15. člena ZViS-E sprejelo. Prav tako je sprejelo pobudo za oceno ustavnosti 2. in 4. člena Uredbe. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.