Odločba o ugotovitvi neskladnosti zakona o kazenskem postopku z ustavo

1360. Odločba o ugotovitvi neskladnosti zakona o kazenskem postopku z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča v Mariboru, na seji dne 21. marca 2002

Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/00 in 111/01) je v neskladju z ustavo, ker ne določa učinkovitega načina, s katerim bi preprečil, da bi se sodnik, ki odloča o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku.

Državni zbor mora neskladje iz prejšnje točke odpraviti v enem letu od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Okrožno sodišče v Ljubljani vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 4. točke 39. člena in tretjega odstavka 83. člena zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Določba 4. točke 39. člena ZKP naj bi bila v nasprotju s pravico do nepristranskega sodišča, ki jo zagotavljata 23. člen ustave in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP) ter s privilegijem zoper samoobtožbo (četrta alinea 29. člena ustave), ker ne določa obvezne izločitve sodnika, ki je sodeloval pri odločanju v zunajobravnavnem senatu. Obvezna izločitev bi bila po mnenju predlagatelja potrebna zato, ker se pri odločanju o zadevah iz pristojnosti zunajobravnavnega senata njegovi člani seznanijo z obvestili in izjavami, ki se na sojenju ne smejo uporabiti in morajo biti izločena iz kazenskega spisa. ZKP v tretjem odstavku 83. člena predvideva izločitev obvestil, ki jih na podlagi 148. člena zberejo organi za notranje zadeve. Namen določb o ekskluziji dokazov je v tem, da se razpravljajočemu sodniku prepreči vpogled v obvestila, ki so jih zbrali organi za notranje zadeve. Zato je potrebna tudi fizična izločitev tega gradiva preden se zadeva pošlje predsedniku razpravljajočega senata. Vendar pa ZKP na ta način ne onemogoča oblikovanja sodnikovega mnenja na podlagi njegovega zavedanja o vsebini obvestil, ki jih ni dovoljeno uporabljati, saj ne predvideva obvezne izločitve sodnika, ki je sodeloval pri predhodnem odločanju v tej zadevi kot predsednik ali član senata iz šestega odstavka 25. člena ZKP. V praksi naj bi se zlasti v pripornih zadevah skoraj vsi sodniki kazenskega oddelka zvrstili pri odločanju v zunajobravnavnemu senatu. Na ta način se sodniki seznanijo z izjavami, ki so predmet kasnejše ekskluzije, kar pa po mnenju predlagatelja nasprotuje namenu tega instituta. Predlagatelj opozarja na nevarnost "psihološke okužbe" s prepovedanimi dokazi – s tem, ko se sodnik seznani s prepovedanimi dokazi, se izpostavlja nevarnosti, da bi pod vplivom tega védenja ocenjeval ostale dokaze, na katerih bo temeljila sodba, s tem da bo določenim dokazom dal večjo težo, kot jo dejansko imajo. Tega vpliva stranke v postopku ne morejo kontrolirati, ker je vezan na intimno sodnikovo prepričanje. Predlagatelj meni, da gre za "nujno psihološko zlo", ki ga je mogoče izmeriti šele potem, ko je sodba že razglašena in obrazložena – takrat pa stranke izločitve sodnika ne morejo več predlagati. Po mnenju predlagatelja tega izločitvenega razloga ni možno uveljavljati v okviru 6. točke 39. člena ZKP, ki se nanaša na sodnikovo subjektivno pristranskost. Ta je težko dokazljiva in se po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice nepristranskost domneva, dokler ni nasprotnega dokaza.

Razširitev zakonitih razlogov za izločitev sodnika bi po mnenju predlagatelja v praksi povzročila nesorazmerne težave zaradi premajhnega števila sodnikov. Zato postavlja vprašanje ustavnosti določbe tretjega odstavka 83. člena ZKP, ki naj bi v nasprotju z 2. členom ustave uvajala protislovnost v kazenski postopek s tem, ko predvideva izločitev obvestil, ki jih je dal osumljenec, šele po koncu preiskave, čeprav bi jo lahko brez škode za nadaljnji postopek predvideval že po prvem zaslišanju obdolženca, glede na to, da so obvestila, ki jih zbere policija v predkazenskem postopku, brez dokazne vrednosti. S tem bi se možnosti seznanitve s prepovedanim gradivom skrčile, če bi do tega vendarle prišlo, pa bi se uporabilo pravilo o obvezni izločitvi sodnika, ki je sodeloval v zunajobravnavnem senatu.

Državni zbor v svojem odgovoru na zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 3. 1997 navaja, da bo v zakonodajnem postopku o noveli zakona o kazenskem postopku posebna pozornost namenjena problematiki 83. člena ZKP.

Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve (v nadaljevanju: sekretariat) meni, da zahteva ni utemeljena. Določbe 83. člena ZKP bi bilo treba razlagati v skladu z načeli o procesnih jamstvih obdolženca, ki jih določajo ustava, mednarodne pogodbe in ZKP. Opozarja na določbo drugega odstavka 18. člena in drugega odstavka 83. člena, iz katerih izhaja, da se nobena sodna odločba ne sme opirati na obvestila, ki bi morala biti izločena iz spisov (ne, ki so izločena) in torej ne smejo biti predstavljena ali obravnavana na seji zunajobravnavnega senata. Zato naj ne bi bila upravičena trditev predlagatelja, da bi moral ZKP določati obvezno izločitev sodnikov zunajobravnavnih senatov. Za posebne primere po mnenju Sekretariata zadošča določba šestega odstavka 39. člena ZKP.

Ministrstvo za pravosodje meni, da zahteva Okrožnega sodišča v Ljubljani odpira širše, tudi pravno-filozofsko in etično vprašanje, ki je neločljivo povezano s celotnim konceptom slovenskega kazenskega postopka. Ta se po naravi in vsebini še vedno uvršča med kontinentalne, inkvizitorne postopke, katerih značilnost je, da se sodnik, ki o zadevi odloča, seznani s celotnim gradivom, zbranim med predkazenskim in preiskovalnim postopkom. Poudarja, da se v predkazenskem postopku dokazi zbirajo pretežno enostransko, zgolj na podlagi delovanja organov za notranje zadeve in državnega tožilstva, celotno gradivo pa se preda sodečemu sodniku. Možnosti vplivanja na sodnikov miselni proces so zato mnenju ministrstva mnogo širše, kot se nakazuje v zahtevi. Zgolj s širitvijo razlogov za izločitev sodnika se tem nevarnostim ni mogoče izogniti. Ministrstvo meni, da so izločitveni razlogi zadostni in dovolj precizni in da se subjektivna pristranskost sodnika, ki o zadevi ve nekaj več, kot bi po zakonu smel vedeti, ne sme predpostavljati – s tem bi se podrl celoten ustavni koncept subjektivne in zapovedano domnevane neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov.

Okrožno sodišče v Ljubljani v zvezi z navedenim mnenjem odgovarja, da se vložena zahteva omejuje na veljavni koncept kazenskega postopka in opozarja na možne posledice in ustavno dopustne rešitve v tem okviru. Tudi kontinentalni tip kazenskega postopka vsakomur zagotavlja pravico do nepristranskega sodišča. Zahteva izpostavlja problem sodnikove subjektivne pristranskosti, ki je za razliko od objektivne težko dokazljiva in se po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice nepristranskost domneva, dokler ni nasprotnega dokaza. Izpodbijane določbe ZKP po mnenju predlagatelja negirajo obstoj predpostavke o sodnikovi subjektivni nepristranskosti, hkrati pa strankam v kazenskem postopku ni omogočeno izvajanje dokaza v nasprotni smeri. Šlo naj bi le za deklarirano, ne pa dejansko subjektivno nepristranskost sodišča, ki sicer ne more biti absolutna, vendar pa intimnega sodnikovega prepričanja o storilcu kaznivega dejanja in njegovi krivdi pred dokončno odločitvijo tudi kontinentalni tip kazenskega postopka vsaj ne bi smel vzpodbujati.

Okrajno sodišče v Mariboru izpodbija določbo tretjega odstavka 83. člena ZKP, ker ne predvideva tudi izločitve obvestil, ki jih je policija pridobila v predkazenskem postopku od neprivilegiranih prič in izvedencev. Predlagatelj navaja, da veljavni ZKP izhaja iz koncepta jugoslovanskega zakona o kazenskem postopku iz leta 1977, ki je uveljavil delitev predhodne faze kazenskega postopka na njen formalni in neformalni del. Neformalni del oziroma predkazenski postopek sestoji iz poizvedb organov za notranje zadeve, ki pri svojem delu niso vezani na pravila kazenskega procesnega prava in rezultatov njihovega dela ni mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku. Formalni del pa predstavlja sodna preiskava, v kateri se opravljajo preiskovalna dejanja, opredeljena v ZKP, rezultate teh dejanj pa je mogoče uporabiti kot dokaz. V tretjem odstavku 83. člena ZKP je predvidena le izločitev obvestil, ki so jih organom za notranje zadeve dali osumljenec in privilegirane priče, ne pa tudi izločitev obvestil t.i. navadnih prič.