Zakon o socialnem varstvu (ZSV)

2484. Zakon o socialnem varstvu (ZSV)

Na podlagi prvega odstavka 107. člena Ustave Republike Slovenije izdaja Predsedstvo Republike Slovenije

U K A Z
o razglasitvi Zakona o socialnem varstvu

Razglaša se Zakon o socialnem varstvu, ki ga je sprejela Skupščina Republike Slovenije na sejah Družbenopolitičnega zbora in Zbora združenega dela dne 29. oktobra 1992 ter na seji Zbora občin dne 4. novembra 1992

Št. 0100-108/92

Ljubljana, dne 4. novembra 1992.

Predsednik Milan Kučan l. r.

Z A K O N
O SOCIALNEM VARSTVU

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

Socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva.

1.a člen

S tem zakonom se prenaša v slovenski pravni red Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (UL L št. 315 z dne 14. 11. 2012, str. 57) zadnjič popravljena s Popravkom (UL L št 287 z dne 31. 10. 2015, str. 87) v delu, ki se nanaša na zagotavljanje podpore žrtvam kaznivih dejanj.

2. člen

Država zagotavlja in razvija delovanje socialno varstvenih zavodov, ustvarja pogoje za zasebno delo v socialno varstveni dejavnosti ter podpira in spodbuja razvoj samopomoči, dobrodelnosti, oblik neodvisnega življenja invalidov ter drugih oblik prostovoljnega dela na področju socialnega varstva.

Socialno varstveni program, ki ga sprejme Državni zbor:

-

določi strategijo razvoja socialnega varstva;

-

opredeli prednostna razvojna področja socialnega varstva;

-

opredeli specifične potrebe in možnosti posameznih območij;

-

določi mrežo javne službe, ki jo zagotavlja država.

3. člen

Pravice iz socialnega varstva po tem zakonu obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva.

4. člen

Pravice do storitev se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon.

5. člen

Upravičenci po tem zakonu so državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji ter tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji.

Državljani Republike Slovenije, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji, ter tujci, ki nimajo dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, uveljavljajo pravice do posameznih storitev v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.

6. člen

Dejavnosti, potrebne za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva, obsegajo zlasti vzpostavitev, vzdrževanje in razvijanje zbirk podatkov s področja socialnega varstva in informacijski sistem, raziskovalne dejavnosti, eksperimentalne in razvojne programe, izobraževanje in usposabljanje kadrov po programih, ki ustrezajo potrebam dejavnosti in mednarodnim standardom, načrtovanje in spremljanje socialne in socialno varstvene politike ter razvoj stroke.

7. člen

Informacijske, analitične, strokovno - dokumentacijske in programske dejavnosti za področje socialnega varstva ter izvajanje temeljnega, aplikativnega in razvojno raziskovalnega dela na tem področju opravlja inštitut, ki ga ustanovi država kot javni zavod.

8. člen

Za spremljanje politike ter dajanje pobud in mnenj k razvojnim usmeritvam na področju socialnega varstva se pri ministrstvu, pristojnem za socialno varstvo, ustanovi strokovni svet.

Strokovni svet opravlja zlasti naslednje naloge:

-

sodeluje pri pripravi socialno varstvenega programa;

-

spremlja potrebe na področju socialnega varstva v Republiki Sloveniji in predlaga programe ukrepov;

-

sodeluje pri pripravi normativov in standardov storitev;

-

predlaga in spremlja programe znanstveno raziskovalnih nalog na področju socialnega varstva;

-

daje mnenje k socialnovarstvenim storitvam in programom, kadar zanj zaprosi minister, pristojen za socialno varstvo.

Člane strokovnega sveta imenuje minister, pristojen za socialno varstvo, iz vrst priznanih strokovnjakov s področja socialne politike na predlog socialne zbornice.

9. člen

Država skrbi za preprečevanje socialno varstvene ogroženosti, zlasti tako, da s sistemskimi ukrepi na področju davčne politike, zaposlovanja in dela, štipendijske politike, stanovanjske politike, družinske politike, zdravstva, vzgoje in izobraževanja in na drugih področjih vpliva na socialni položaj prebivalcev kakor tudi na razvoj demografsko ogroženih območij.

Ukrepe iz prejšnjega odstavka določijo področni zakoni.

II. SOCIALNO VARSTVENE STORITVE

10. člen

Socialno varstvene storitve (v nadaljnjem besedilu: storitve), namenjene preprečevanju socialnih stisk in težav (socialna preventiva), obsegajo aktivnosti in pomoč za samopomoč posamezniku, družini in skupinam prebivalstva.

11. člen

Storitve, namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav so:

1.

prva socialna pomoč,

2.

osebna pomoč,

3.

podpora žrtvam kaznivih dejanj,

4.

pomoč družini za dom,

4.a

pomoč družini na domu,

4.b

socialni servis,

5.

institucionalno varstvo,

6.

vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji,

7.

pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih.

Storitve iz 1. do 4. točke prejšnjega odstavka se izvajajo po normativih in standardih, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno varstvo, storitve iz 4.a, 4.b, 5., 6., 8. in 9. točke prejšnjega odstavka pa se izvajajo po normativih in standardih, ki jih predpiše minister, pristojen za institucionalno varstvo, pomoč družini na domu, vodenje in varstvo ter zaposlitve pod posebnimi pogoji, podporo v skupnosti za odrasle osebe in podporo mladoletni osebi.

12. člen

Prva socialna pomoč po tem zakonu obsega pomoč pri prepoznavanju in opredelitvi socialne stiske in težave, oceno možnih rešitev ter seznanitev upravičenca o vseh možnih oblikah socialno varstvenih storitev in dajatev, ki jih lahko uveljavi ter o obveznostih, ki so povezane z oblikami storitev in dajatev, kakor tudi seznanitev upravičenca o mreži in programih izvajalcev, ki nudijo socialno varstvene storitve in dajatve.

13. člen

Osebna pomoč po tem zakonu obsega svetovanje, urejanje in vodenje z namenom, da bi posamezniku omogočili razvijanje, dopolnjevanje, ohranjanje ter izboljšanje socialnih zmožnosti.

14. člen

Upravičenec do storitev iz 12. in 13. člena tega zakona je vsakdo, ki se znajde v socialni stiski in težavi.

14.a člen

Podpora žrtvam kaznivih dejanj po tem zakonu obsega strokovno podporo in strokovno svetovanje osebi, ki ji je bila s kaznivim dejanjem neposredno povzročena kakršnakoli škoda.

Strokovna podpora zajema prepoznavanje stiske upravičenca, seznanjanje in usmerjanje. Strokovna podpora in strokovno svetovanje se izvajata z namenom, da bi žrtvi kaznivega dejanja omogočili ustrezno psihološko, socialno in finančno izboljšanje položaja, nastalega zaradi storjenega kaznivega dejanja.

Ne glede na 5. člen tega zakona, je upravičenec do storitve podpore žrtvam kaznivih dejanj lahko vsakdo, ki je žrtev kaznivega dejanja, storjenega v Republiki Sloveniji, ne glede na to, ali je kaznivo dejanje prijavil. Kadar je kaznivo dejanje storjeno izven ozemlja Republike Slovenije, je upravičenec oseba, ki ima v Republiki Sloveniji stalno ali začasno prebivališče.

Kadar je neposredna posledica kaznivega dejanja smrt osebe, se za upravičence do podpore iz prejšnjega odstavka štejejo tudi njen zakonec oziroma oseba, s katero je živela v zunajzakonski skupnosti, njeni krvni sorodniki v ravni vrsti, njen posvojenec ali posvojitelj, njeni bratje in sestre ter osebe, ki jih je preživljala oziroma jih je bila dolžna preživljati.

15. člen

Pomoč družini za dom obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani in pri skrbi za otroke ter usposabljanje družine za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju.

15.a člen

Pomoč družini na domu obsega socialno oskrbo upravičenca v primeru invalidnosti, starosti in v drugih primerih, v katerih lahko socialna oskrba na domu nadomesti institucionalno varstvo.

15.b člen

Socialni servis obsega pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru otrokovega rojstva, bolezni, invalidnosti, starosti, v primeru nesreč in v drugih primerih, v katerih je ta pomoč potrebna, da se oseba lahko vključi v vsakdanje življenje.

16. člen

Institucionalno varstvo po tem zakonu obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo.

Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje po tem zakonu obsega poleg storitev iz prejšnjega odstavka še vzgojo in pripravo za življenje.

Institucionalno varstvo otrok, mladostnikov in odraslih oseb do 26. leta starosti z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju, ki so usmerjene v program vzgoje in izobraževanja po posebnem zakonu, obsega poleg storitev iz prvega odstavka tega člena še usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje.

16.k člen

Z začetkom izvajanja socialnovarstvene storitve podpora v skupnosti za odrasle osebe se sorazmerno zmanjšujejo zmogljivosti v institucionalnem varstvu, ki ga izvajajo posebni socialno varstveni zavodi za odrasle iz 51. člena tega zakona, varstveno delovni centri iz 52. člena tega zakona in zavodi za usposabljanje iz 54. člena tega zakona, na način, da se na mesto uporabnika, ki je bil vključen v institucionalno varstvo pri teh izvajalcih, ko ta začne prejemati podporo v skupnosti za odrasle osebe, ne more namestiti novega uporabnika, razen če se ga namesti v stanovanjsko skupino ali bivalno enoto izvajalca podpore iz 54.c člena tega zakona.

Pri izvajalcih institucionalnega varstva, ki ga izvajajo posebni socialno varstveni zavodi za odrasle iz 51. člena tega zakona, varstveno delovni centri iz 52. člena tega zakona in zavodi za usposabljanje iz prejšnjega odstavka, se od 1. septembra 2028 sorazmerno zmanjšujejo zmogljivosti v institucionalnem varstvu, tudi v primerih, ko uporabnik umre, na način, da se na mesto tega uporabnika ne more namestiti novega uporabnika, razen če se ga namesti v stanovanjsko skupino ali bivalno enoto izvajalca podpore iz 54.c člena tega zakona.

Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena podpora v skupnosti za odrasle osebe ne vpliva na obseg zmogljivosti varovanih oddelkov v socialnovarstvenih zavodih.

Minister, pristojen za institucionalno varstvo, vsakih pet let pripravi načrt postopnega povečanja števila uporabnikov storitve podpora v skupnosti za odrasle in mladoletne osebe in sorazmernega zmanjševanja institucionalnih zmogljivosti za odrasle osebe pri izvajalcih institucionalnega varstva, ki ga izvajajo posebni socialnovarstveni zavodi iz 51. člena tega zakona, varstveno delovni centri iz 52. člena tega zakona in zavodi za usposabljanje iz prvega odstavka tega člena.

Minister, pristojen za institucionalno varstvo, lahko z namenom izvajanja procesa deinstitucionalizacije posameznemu ali več izvajalcem institucionalnega varstva, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, naloži pripravo in izvedbo načrta preobrazbe zavoda.

17. člen

Vodenje in varstvo na podlagi tega zakona obsegata organizirano celovito skrb za odraslo osebo z motnjo ali več motnjami v duševnem in telesnem razvoju, razvijanje individualnosti in harmoničnega vključevanja v skupnost in okolje.

Zaposlitev pod posebnimi pogoji na podlagi tega zakona obsega take oblike dela, ki omogočajo osebam z motnjo ali več motnjami v duševnem in telesnem razvoju ohranjanje pridobljenih znanj ter razvoj novih sposobnosti.

18. člen

Pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih po tem zakonu obsega svetovanje in pomoč pri reševanju težav, ki jih imajo delavci v zvezi z delom v delovni sredini in ob prenehanju delovnega razmerja ter pomoč pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter otroškega in družinskega varstva.

II.B SOCIALNOVARSTVENI PROGRAMI

18.s člen

Socialnovarstveni programi so namenjeni preprečevanju in reševanju socialnih stisk posameznih ranljivih skupin prebivalstva. Socialnovarstveni programi se izvajajo v skladu z doktrino socialnega dela kot dopolnitev ali alternativa socialno varstvenim storitvam in ukrepom ter se sofinancirajo na podlagi javnih razpisov.

Socialnovarstveni programi, namenjeni preprečevanju in reševanju socialnih stisk posameznih ranljivih skupin prebivalstva, so:

1.

javni socialnovarstveni programi,

2.

razvojni socialnovarstveni programi,

3.

eksperimentalni socialnovarstveni programi,

4.

dopolnilni socialnovarstveni programi.

Javni socialnovarstveni programi so programi, ki so se že najmanj tri leta izvajali kot razvojni programi in so strokovno verificirani po postopku, ki ga sprejme socialna zbornica v soglasju z ministrom, pristojnim za socialno varstvo. Javni socialnovarstveni programi se vključijo v enotni sistem evalviranja doseganja ciljev programa, ki obsega preverjanje ustreznosti programa za ciljno populacijo, merjenje uspešnosti in učinkovitosti programa, oceno tveganja za izvedbo programa ter analizo vidikov trajnosti programa.

Razvojni socialnovarstveni programi so programi, ki se izvajajo krajše časovno obdobje in še ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev strokovne verifikacije.

Eksperimentalni socialnovarstveni programi so programi, s katerimi se razvijajo nove metode in oblike in pristopi za preprečevanje in reševanje stisk posameznih ranljivih skupin.

Dopolnilni socialnovarstveni programi so programi lokalnega pomena, ki dopolnjujejo mrežo javnih in razvojnih socialnovarstvenih programov, se pa izvajajo po načelih in metodah dela v socialnovarstveni dejavnosti.

Izvajalec socialnovarstvenega programa mora zagotavljati kadrovske in prostorske pogoje ter druge pogoje, določene v javnem razpisu.

Minister, pristojen za socialno varstvo, podrobneje določi področja in vrste socialnovarstvenih programov ter pogoje iz prejšnjega odstavka, merila za sofinanciranje programov, način njihovega financiranja, spremembo obsega in aktivnosti programa ter spremljanje in vrednotenje programov.

18.š člen

Za izvajanje razvojnih in eksperimentalnih socialnovarstvenih programov morajo izvajalci pridobiti mnenje socialne zbornice o strokovni ustreznosti programov. Postopek za izdajo mnenja določi socialna zbornica v soglasju z ministrom, pristojnim za socialno varstvo.

18.t člen

Socialna zbornica vodi evidenco o javnih socialnovarstvenih programih, ki obsega:

1.

naziv in naslov izvajalca programa,

2.

mrežo programov,

3.

naziv programa,

4.

številko, datum izdaje in veljavnost verifikacijske listine.

Evidenca je namenjena vpisu in javni objavi podatkov iz prejšnjega odstavka, prepoznavnosti javnih socialnovarstvenih programov in določitvi podlage za njihovo sofinanciranje. Evidenca o javnih socialnovarstvenih programih je javna.

IV. OPRAVLJANJE DEJAVNOSTI SOCIALNEGA VARSTVA

41.a člen

Dejavnost socialnega varstva je nepridobitna.

41.b člen

Storitve socialnega varstva lahko opravljajo pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom, in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.

Storitve, ki jih zakon določa kot javno službo, opravljajo v okviru mreže javne službe pod enakimi pogoji javni socialno varstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo na javnem razpisu.

Storitve socialnega varstva izven mreže javne službe opravljajo pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za delo, ki ga daje in odvzame ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.

41.c člen

V okviru mreže javne službe lahko izvajajo storitev celodnevnega institucionalnega varstva tudi javni zdravstveni zavodi, ki opravljajo zdravstveno dejavnost na sekundarni ravni, če se ta dejavnost opredeli v ustanovitvenem aktu zavoda in registrira v skladu s predpisi.

Javni zdravstveni zavod iz prejšnjega odstavka lahko začne opravljati storitev celodnevnega institucionalnega varstva potem ko ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, ugotovi, da izpolnjuje minimalne tehnične, kadrovske in druge pogoje iz 60. člena tega zakona.

Storitev iz tega člena se izvaja na način in pod pogoji, ki jih določajo ta zakon in predpisi, izdani na njegovi podlagi. Nadzor nad izvajanjem te storitve opravlja socialna inšpekcija iz 102. člena tega zakona, pri čemer se smiselno uporabljajo določbe tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, o nadzoru.

Institucionalno varstvo v javnem zdravstvenem zavodu se izvaja za osebe, ki so upravičenci po tem zakonu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, in pri katerih je akutno zdravljenje v tem zavodu zaključeno, vendar pa jim zdravstveno stanje ne omogoča samostojnega življenja niti z zagotovljeno zdravstveno in socialno obravnavo na domu, neposredna premestitev v institucionalno varstvo pa še ni možna.

Oseba iz prejšnjega odstavka se namesti v javnem zdravstvenem zavodu na podlagi dogovora o vrsti, trajanju in načinu zagotavljanja storitev, ki ga skleneta ta oseba oziroma njen zakoniti zastopnik in zavod, in s katerim določita še druge medsebojne pravice in obveznosti.

Če upravičenec ni zadovoljen s posamezno storitvijo, lahko zoper delo strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca vloži ugovor pri svetu javnega zdravstvenega zavoda. Ugovor je treba vložiti v roku osem dni od opravljene storitve, zoper katero ugovarja.

Za plačilo storitve po tem členu smiselno veljajo določbe tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ki veljajo za plačilo storitve celodnevnega institucionalnega varstva v javnih socialno varstvenih zavodih.

42. člen

Javna služba na področju socialnega varstva obsega naslednje storitve:

-

socialno preventivo;

-

prvo socialno pomoč;

-

osebno pomoč;

-

podporo žrtvam kaznivih dejanj;

-

pomoč družini za dom;

-

pomoč družini na domu;

-

institucionalno varstvo;

-

vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji.

Merila, po katerih se določa obseg javne službe za posamezne storitve iz prejšnjega odstavka, določa socialno varstveni program.

43. člen

Država zagotavlja mrežo javne službe za socialno preventivo, za prvo socialno pomoč, za osebno pomoč, za podporo žrtvam kaznivih dejanj, za pomoč družini za dom, za institucionalno varstvo iz 16. člena tega zakona ter za vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji.

Občina zagotavlja mrežo javne službe za pomoč družini na domu.

43.a člen

Podjetja, zavodi in drugi delodajalci zagotavljajo izvajanje storitev iz 18. člena tega zakona.

A1. Koncesije za opravljanje storitev javne službe

44. člen

Koncesijo za opravljanje javne službe iz prvega odstavka 43. člena tega zakona podeli na podlagi mnenja socialne zbornice ali strokovnega sveta za socialno varstvo ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.

Koncesijo za opravljanje javne službe iz drugega odstavka 43. člena tega zakona podeli na podlagi mnenja socialne zbornice občinski organ, pristojen za socialno varstvo.

Koncedent je v primeru iz prvega odstavka tega člena država, v primeru iz drugega odstavka pa občina.

Koncesija se podeli za določen čas, pri čemer se upošteva višina sredstev, ki jih je koncesionar prispeval za zagotovitev izvajanja storitve, za katero se podeljuje koncesija. Trajanje koncesije se lahko podaljša največ še za čas, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba, in sicer pod pogoji, določenimi v predpisu iz 48. člena tega zakona in v koncesijski pogodbi.

Koncesija se podeli na javnem razpisu.

45. člen

Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, oziroma občinski svet v skladu z nacionalnim programom socialnega varstva s koncesijskim aktom določita vrsto in obseg storitev, za katere se objavi javni razpis za podelitev koncesije.

V koncesijskem aktu mora biti določeno za posamezno vrsto storitev, ki so predmet koncesije:

-

krajevno območje izvajanja storitev;

-

število ali obseg koncesij, ki se bo na posameznem javnem razpisu podelil za določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitev.

46. člen

Besedilo objave javnega razpisa mora vsebovati:

-

navedbo, da se koncesija podeljuje v skladu s tem zakonom in predpisom iz 48. člena tega zakona;

-

storitve, ki so predmet koncesije;

-

obseg posamezne storitve;

-

predvideni začetek izvajanja storitve in čas trajanja koncesije;

-

krajevno območje, za katerega se razpisuje koncesija za izvajanje določene storitve;

-

navedbo obsega ali števila koncesij, ki se podelijo na javnem razpisu za posamezno krajevno območje;

-

uporabnike storitve, za katere se razpisuje koncesija;

-

navedbo, da se delovna razmerja zaposlenih ureja v skladu s kolektivnimi pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva;

-

vrste dokazil o izpolnjevanju predpisanih pogojev in o sposobnosti za izvajanje storitev, ki so predmet koncesije;

-

rok za prijavo na javni razpis;

-

kriterije in merila za izbiro med ponudbami;

-

organ, ki bo odločil o podelitvi koncesije in organ, ki je pooblaščen za sklenitev koncesijske pogodbe;

-

odgovorno osebo za dajanje informacij v času objave javnega razpisa;

-

druge podatke, pomembne za določitev in izvajanje storitve.

Koncedent mora v času objave javnega razpisa omogočiti ponudnikom vpogled v razpisno dokumentacijo in na zahtevo predati razpisno dokumentacijo.

V razpisni dokumentaciji morajo biti navedeni vsi podatki, ki bodo omogočili ponudniku izdelati popolno vlogo.

47. člen

Za pregled in presojo prispelih ponudb imenuje organ, pristojen za podelitev koncesije, najmanj tričlansko strokovno komisijo (v nadaljnjem besedilu: komisija za koncesije).

Vsaj en član komisije za koncesije mora biti zaposlen pri navedenem organu.

47.a člen

Ponudnik lahko vlogo dopolnjuje oziroma spreminja do preteka razpisnega roka.

Ponudnik do poteka razpisnega roka nima pravice vpogledati vloge drugih ponudnikov na istem razpisu.

Ponudnik lahko za isto lokacijo izvajanja storitev na javnem razpisu vloži le eno ponudbo.

Ponudba, ki je prispela k organu, pristojnem za podelitev koncesije, po preteku razpisnega roka, je prepozna.

Do poteka razpisnega roka lahko ponudnik sodeluje v postopku le s tem, da na način, določen v razpisu in razpisni dokumentaciji, predloži ponudbo.

47.b člen

Komisija za koncesije odpre prispele ponudbe v roku 30 dni po preteku roka za prijavo na javni razpis.

Odpiranju ponudb sme prisostvovati vsak ponudnik na javnem razpisu.

Za vsako ponudbo komisija za koncesije ugotovi, ali je pravočasna, ali jo je podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje, ali je ponudba podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene vrste storitve in ali je popolna glede na besedilo javnega razpisa.

Ponudbe, ki niso pravočasne, ali niso popolne, ali ponudba ni podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene vrste storitve, ali je ni podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje, s sklepom zavrže organ, pristojen za podelitev koncesije.

O vsaki ponudbi, ki je pravočasna, jo je podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje in je podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene vrste storitve ter je popolna, pridobi komisija za koncesije mnenje socialne zbornice. Zbornica mora mnenje dati v 20 dneh od prejema pisne zahteve komisije, sicer komisija za koncesije pripravi predlog podelitve koncesij brez tega mnenja.

Komisija za koncesije najkasneje v roku 60 dni po pridobitvi mnenja socialne zbornice oziroma po izteku roka iz prejšnjega odstavka opravi pregled in presojo popolnih ponudb po kriterijih in merilih, objavljenih v javnem razpisu, ter na tej podlagi in ob upoštevanju mnenja socialne zbornice, če je bilo dano, pripravi predlog podelitve koncesij.

47.c člen

Organ, pristojen za podelitev koncesije, o vseh ponudbah za določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitev izda eno odločbo, s katero podeli koncesijo najugodnejšemu ponudniku ali ponudnikom in določi čas trajanja koncesije v skladu z razpisom in zavrne neuspešne ponudbe. V postopku izdaje odločbe imajo položaj stranke le tisti ponudniki, ki so predložili ponudbo za določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitev.

V odločbi se določi rok po vročitvi dokončne odločbe, v katerem mora izbrani ponudnik skleniti koncesijsko pogodbo.

Če je v predpisu ministra iz 48. člena tega zakona določeno, da lahko določene pogoje za začetek opravljanja storitev koncesionar izpolni po podelitvi koncesije in sklenitvi pogodbe, se v odločbi določi rok, v katerem mora koncesionar izpolniti te pogoje in način, kako jih mora izpolniti.

Organ, ki je izdal odločbo, lahko rok iz drugega in tretjega odstavka tega člena iz upravičenih razlogov podaljša.

47.č člen

Zoper odločbo o podelitvi koncesije ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

Stranke v upravnem sporu so lahko le ponudniki, ki so bili stranke v postopku izdaje odločbe.

Sodišče ne more s sodbo samo odločiti o stvari.

Če bi odprava odločbe pomenila nesorazmerno obremenitev osebe, ki je do tedaj izvrševala koncesijsko pogodbo, sodišče odločbe ne odpravi, temveč tožniku na njegovo zahtevo prisodi odškodnino.

47.d člen

Če je koncesijska pogodba sklenjena z drugo osebo od tiste, kateri je bila z odločbo podeljena koncesija, je koncesijska pogodba nična. Enako velja tudi v primeru, da je koncesijska pogodba sklenjena brez izdaje odločbe.

Koncesijska pogodba je nična tudi v primeru, da je bila odločba pravnomočno odpravljena in je bil v postopku izbire za isto koncesijo izbran drug koncesionar.

Ničnost iz prvega in drugega odstavka tega člena po uradni dolžnosti ugotovi organ, pristojen za podelitev koncesije.

47.e člen

S pogodbo o koncesiji koncedent in koncesionar uredita medsebojno koncesijsko razmerje in razmerje do uporabnikov, zlasti pa:

-

vrsto in obseg storitve, ki je predmet koncesije,

-

začetek izvajanja koncesije,

-

čas, za katerega se sklene koncesijska pogodba,

-

ceno oziroma način vrednotenja storitev,

-

sredstva, ki jih koncesionarju za opravljanje storitev, ki so predmet koncesije, zagotavlja koncedent, in način financiranja,

-

dolžnost in način poročanja koncesionarja koncedentu,

-

obveznosti koncesionarja do uporabnikov,

-

pogodbene sankcije zaradi neizvajanja ali nepravilnega izvajanja koncesije,

-

način finančnega, strokovnega in upravnega nadzora s strani koncedenta,

-

način spreminjanja koncesijske pogodbe oziroma koncesijskega razmerja,

-

prenehanje koncesijske pogodbe in njeno morebitno podaljšanje,

-

obveznosti koncesionarja ob predčasnem prenehanju pogodbe,

-

druge določbe, ki so pomembne za določitev in izvajanje storitve, ki je predmet koncesije.

Koncesijska pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, je nična, enako pa velja tudi za njene dopolnitve in spremembe.

47.f člen

Koncedent vodi register o podeljenih koncesijah, ki obsega:

1.

zaporedno številko izdane odločbe o podelitvi koncesije,

2.

ime in sedež koncesionarja, ime odgovorne osebe in pravni status koncesionarja,

3.

krajevno območje, obseg in vrsto socialnih storitev, za katere je bila podeljena koncesija,

4.

datum začetka izvajanja koncesije,

5.

rok trajanja koncesije.

Podatki, vpisani v register, razen osebnih podatkov, so javni.

47.g člen

Strokovni in upravni nadzor ter inšpekcijski nadzor nad izvajanjem javne službe na podlagi koncesije se izvaja v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi.

Določbe tega zakona, ki se nanašajo na socialnovarstveni zavod ali zasebnika, se smiselno uporabljajo tudi za koncesionarja.

47.h člen

Kljub spremenjenim okoliščinam je koncesionar dolžan izvajati javno službo, ki je predmet koncesije in izpolnjevati obveznosti iz koncesijske pogodbe.

V primeru spremenjenih okoliščin, ki bistveno otežujejo izpolnjevanje obveznosti koncesionarja in to v takšni meri, da bi bilo kljub posebni naravi koncesijske pogodbe nepravično pogodbena tveganja prevaliti le na koncesionarja, ima koncesionar pravico zahtevati od koncedenta spremembo pogodbe.

Spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ne more zahtevati, če bi moral ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim lahko izognil ali jih premagal.

47.i člen

Koncedent lahko na koncesionarjev predlog ali v sporazumu z njim prenese koncesijo na drugo osebo, ki ima koncesijo za izvajanje javne službe, ki je predmet koncesije, in če je iz okoliščin mogoče sklepati, da bo prevzemnik koncesije izvajal javno službo skladno s predpisi in koncesijsko pogodbo, učinkovito in v skladu z interesi uporabnikov.

Koncedent prenese koncesijo s tem, da novemu koncesionarju izda odločbo o podelitvi koncesije in razveljavi prejšnjo odločbo. Zoper odločbo ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

Koncesija se prenese pod enakimi pogoji, kot je bila podeljena prvotnemu koncesionarju in za preostali čas trajanja koncesije.

Novi koncesionar sklene po vročitvi dokončne odločbe iz drugega odstavka tega člena novo koncesijsko pogodbo s koncedentom.

V primerih iz 47.k in 47.m člena tega zakona za prenos koncesije ni potreben predlog koncesionarja ali sporazum z njim.

47.j člen

Če ta zakon ne določa drugače, se za prenehanje koncesijske pogodbe smiselno uporabljajo pravila obligacijskega prava.

Koncesionar ne sme odpovedati koncesijske pogodbe zaradi kršitev koncedenta, razen v primeru, ko koncedent ne izpolnjuje svojih obveznosti iz koncesijske pogodbe tako, da to koncesionarju onemogoča izvajanje koncesijske pogodbe.

Koncesijsko razmerje preneha zaradi prenehanja koncesionarja, razen če koncesije koncedent v skladu s prejšnjim členom ne prenese na koncesionarjevega pravnega naslednika.

47.k člen

V primeru prenehanja koncesije, razen v primerih iz 47.m in 47.n člena tega zakona, mora koncesionar še naprej izvajati dejavnost, ki je predmet koncesije, pod pogoji iz koncesijske pogodbe do takrat, ko koncedent zagotovi izvajanje te dejavnosti v okviru javnega zavoda ali ko to dejavnost začne izvajati novi koncesionar, vendar največ 3 leta.

Koncedent mora nemudoma začeti z zagotavljanjem možnosti, da dejavnost, ki je predmet koncesije, prevzame javni zavod ali da v skladu s tem zakonom prenese koncesijo na novega koncesionarja, ali nemudoma začeti s postopkom nove podelitve koncesije.

Če je zaradi koristi uporabnikov, zlasti v primeru javne službe institucionalnega varstva, nujno, da javni zavod ali novi koncesionar še naprej izvaja dejavnost v istih prostorih, v katerih je dejavnost opravljal prejšnji koncesionar, je prejšnji koncesionar ali katerikoli lastnik teh prostorov dolžan oddati te prostore v najem novemu izvajalcu te javne službe, in sicer najdalj za preostanek trajanja prvotne koncesije.

O obveznosti oddaje v najem odloči organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo, ki jo izda po uradni dolžnosti in s katero določi najemnika, obseg prostorov, na katere se nanaša obveznost oddaje v najem, trajanje najema, višino najemnine in druge pogoje najema.

Najemnina ne sme biti manjša od višine stroškov prostorov, ki so bili prejšnjemu koncesionarju priznani v ceni storitve v skladu z veljavno metodolgijo za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev.

Organ, pristojen za podelitev koncesije, lahko na zahtevo najemodajalca ali najemnika odločbo o najemu spremeni, če se je bistveno spremenilo dejansko stanje, na katerem je odločba bila izdana. Če najem ni več nujen zaradi koristi uporabnikov, organ odločbo razveljavi.

Zoper odločbo o najemu ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

47.l člen

Organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo odvzame koncesijo:

-

če koncesionar v roku, določenem v odločbi o podelitvi koncesije ne podpiše koncesijske pogodbe, pa koncedent tega roka ne podaljša v skladu z zakonom;

-

če koncesionar v roku, določenem v odločbi o podelitvi koncesije ne izpolni določenih pogojev za začetek opravlja storitev, za katere je v odločbi o podelitvi koncesije določeno, da jih koncesionar izpolni po podelitvi koncesije in sklenitvi pogodbe, pa koncedent tega roka ne podaljša v skladu z zakonom;

-

če koncesionar ne opravlja javne službe v skladu s predpisi ter odločbo o koncesiji;

-

če koncesionar ne ravna v skladu z odločbami, izdanimi v okviru nadzora nad izvajanjem koncesije;

-

če zaradi slabega finančnega stanja koncesionarja, visoke stopnje njegove zadolženosti, poslovanja z izgubo v daljšem obdobju, precejšnjega odstopanja finančnega stanja koncesionarja od projekcije finančnega poslovanja, ki jo je predložil v svoji ponudbi, ali iz drugih finančnih razlogov mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo mogel ustrezno izvrševati dejavnosti, ki je predmet koncesije;

-

če je zaradi zmanjšanja potreb po opravljanju storitev, ki so predmet koncesije, potrebno na določenem krajevnem območju zmanjšati obseg izvajanja javne službe, ki je predmet koncesije, pa se koncesionar in koncedent ne sporazumeta o ustrezni spremembi koncesijske pogodbe ali njeni sporazumni razvezi.

Pristojni organ koncedenta pisno opozori koncesionarja na razlog za odvzem koncesije, mu določi primeren rok za odpravo kršitev, slabega finančnega stanja ali za sporazumno spremembo oziroma razvezo pogodbe, in ga opozori, da bo v nasprotnem primeru uvedel postopek odvzema koncesije.

Če v določenem roku koncesionar ne odpravi kršitev, slabega finančnega stanja ali v njem ne pride do sporazumne spremembe oziroma razveze pogodbe, pristojni organ koncedenta po uradni dolžnosti izda odločbo, s katero odvzame koncesijo.

Zoper odločbo o odvzemu koncesije ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

47.m člen

Če je koncesija prenehala zaradi odvzema ali iz drugih razlogov, ki ne dopuščajo, da bi koncesionar še naprej opravljal dejavnost, ki je predmet koncesije, pa je to dejavnost treba še naprej opravljati, mora koncedent zagotoviti, da dejavnost še naprej izvaja javni zavod ali drug koncesionar v objektih oziroma prostorih, v katerih se je izvajala do prenehanja koncesije, po potrebi pa tudi z zaposlenimi, ki so pri dotedanjem koncesionarju opravljali to dejavnost.

V ta namen je prejšnji koncesionar ali katerikoli lastnik teh prostorov dolžan oddati te prostore in njihovo pripadajočo opremo, potrebno za izvajanje javne službe, v najem novemu izvajalcu te javne službe, in sicer najdalj za 3 leta od prenehanja koncesije.

O obveznosti oddaje v najem odloči organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo, ki jo izda po uradni dolžnosti in s katero določi najemnika, obseg prostorov, na katere se nanaša obveznost oddaje v najem, trajanje najema, višino najemnine in druge pogoje najema. Zoper odločbo o obveznosti oddaje v najem ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

Najemnina se določi v višini stroškov prostorov, ki so bili prejšnjemu koncesionarju priznani v ceni storitve v skladu z veljavno metodologijo za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev.

Koncedent mora nemudoma začeti z zagotavljanjem možnosti, da dejavnost, ki je predmet koncesije trajno prevzame javni zavod ali da v skladu z zakonom prenese koncesijo na novega koncesionarja, ali nemudoma začeti s postopkom nove podelitve koncesije.

Po preteku treh let od prenehanja koncesije se glede najema uporabljajo določbe tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka 47.k člena tega zakona.

47.n člen

Z dnem, ko po zakonu nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, uvedenega zoper koncesionarja, preneha koncesijsko razmerje po zakonu, razen, kolikor ni dolžan stečajni upravitelj v skladu s 47.o členom tega zakona še izvajati koncesijo v teku stečajnega postopka.

Objekti in oprema, namenjeni za izvajanje koncesije, ne postanejo del stečajne mase koncesionarja, ampak postanejo z dnem prenehanja koncesijskega razmerja last koncedenta. O tem, kateri so objekti in oprema, namenjeni za izvajanje koncesije, odloči organ koncedenta, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo v upravnem postopku. Zoper odločbo ni pritožbe, možen pa je upravni spor. Pristojni organ koncedenta lahko odloči, da objekti in oprema koncesije ostanejo del stečajne mase.

Če v koncesijski pogodbi ni bilo določeno, da objekti in oprema koncesije, ki so predmet izločitve, po prenehanju koncesije preidejo v last koncedenta, je koncedent dolžan v stečajno maso vplačati celotno vrednost objektov in naprav koncesije, zmanjšano za morebitne terjatve, ki jih ima do koncesionarja.

Če je v koncesijski pogodbi bilo določeno, da objekti in oprema koncesije, ki so predmet izločitve, po prenehanju koncesije preidejo v last koncedenta bodisi brezplačno bodisi za določeno ceno (odkupna cena), je koncedent dolžan v stečajno maso vplačati tolikšen delež vrednosti objektov in opreme koncesije, kolikor je še preostalo časa od prenehanja koncesije zaradi uvedbe stečaja do poteka roka koncesije v primerjavi s celotnim rokom koncesije, povečan za odkupno ceno in zmanjšan za morebitne terjatve, ki jih ima do koncesionarja.

Za določitev vrednosti objektov in opreme koncesije po tem členu se uporabljajo pravila, ki veljajo za določitev vrednosti nepremičnin v postopku razlastitve.

O višini in roku plačila objektov in opreme koncesije odloči stečajni senat, pri čemer rok plačila ne sme biti krajši od 1 leta.

47.o člen

Stečajni upravitelj mora zagotoviti, da koncesionar izvaja koncesijo tudi v teku stečajnega postopka do takrat, ko javno službo, ki je predmet koncesije po določbah 47.m člena tega zakona začne opravljati druga oseba. Koncedent je dolžan stečajnemu upravitelju dati na razpolago objekte in opremo koncesije, ki so predmet izločitve iz stečajne mase.

Za nadaljevanje izvajanja javne službe, ki je predmet koncesije, se ne uporabljajo omejitve, ki veljajo za nadaljevanje proizvodnje in tekoče posle v stečajnem postopku.

Na pogodbe koncesionarja z uporabniki dejavnosti storitev javne službe, ki je predmet koncesije začetek stečaja nima pravnih posledic. Uporabniki smejo zavrniti plačilo storitev, ki so predmet koncesije, preden je storitev izvršena.

Objekte in opremo, ki so postali v skladu s prejšnjim členom last koncedenta, lahko koncedent proda novemu koncesionarju ali mu jih odda v najem, pri čemer se ne uporabljajo predpisi o prodaji oziroma oddaji v najem državnega premoženja oziroma premoženja lokalnih skupnosti. Sredstva, dosežena s prodajo, so namenska sredstva za plačilo teh objektov in opreme v stečajno maso.

Če je organ, pristojen za podelitev koncesije v skladu z drugim odstavkom 47.n člena tega zakona odločil, da objekti in oprema ostanejo del stečajne mase, odloči hkrati o najemu teh prostorov v skladu z drugim, tretjim, četrtim, petim in šestim odstavkom 47.m člena tega zakona.

48. člen

Minister, pristojen za socialno varstvo, podrobneje predpiše način podelitve koncesije in druga vprašanja koncesijskega razmerja, zlasti pa:

-

trajanje koncesije za različne vrste storitev, ki so predmet koncesije in pogoje ter omejitve podaljšanja koncesije;

-

pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar in dokazila o njihovem izpolnjevanju;

-

možnost poznejšega izpolnjevanja določenih pogojev in način njihove izpolnitve;

-

način plačevanja koncesionarja za storitve, ki jih opravlja na podlagi koncesije;

-

način dela komisije za koncesije;

-

način sklenitve koncesijske pogodbe in njeno podrobnejšo vsebino;

-

način finančnega in drugega poročanja koncesionarja koncedentu;

-

druga vprašanja izvajanja določb tega zakona o koncesiji javne službe na področju socialnega varstva.

1. Javni socialno varstveni zavodi

49. člen

Center za socialno delo opravlja naloge, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila, ter naloge, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi.

Center za socialno delo opravlja storitve socialne preventive, prve socialne pomoči, osebne pomoči, podpore žrtvam kaznivih dejanj, pomoči družini za dom in organizira skupnostne akcije za socialno ogrožene skupine prebivalstva.

Center za socialno delo izvaja krizno namestitev. Krizna namestitev je namestitev posameznika, ki nujno potrebuje takojšnjo pomoč zaradi nasilja v družini ali zaradi drugih okoliščin, ki povzročajo neposredno ogroženost in stisko osebe. Krizna namestitev je kratkotrajna in se izvaja v kriznem centru, ki izvaja storitev prve socialne pomoči, osebne pomoči, nudi sprejem in oskrbo uporabnikov, nudi zatočišče, pripravi ukrepe za vrnitev v domače okolje ali drugo obliko, ki nadomešča domače okolje in sodeluje s centri za socialno delo, vzgojno-izobraževalnimi zavodi in javnimi zavodi s področja zdravstva, policijo ter drugimi državnimi organi in organizacijami, ki so pristojne za obravnavo otrok in mladostnikov.

Center za socialno delo opravlja nalogo interventne službe, ki posreduje v vseh nujnih in neodložljivih primerih na podlagi obvestila policije v primerih ogroženosti otroka, zaznanega nasilja v družini, kadar oseba, ki nima popolne poslovne sposobnosti, ostane brez varstva in oskrbe ali gre za starejšo osebo, ki je brez svojcev in se znajde v hudi stiski.

Za občino lahko center za socialno delo opravlja storitve pomoči družini na domu.

S ciljem zmanjševanja neenakosti v zdravju, učinkovite identifikacije ranljivih skupin in njihovega vključevanja v preventivne programe zdravstvenega varstva, se center za socialno delo ob izvajanju socialno varstvenih storitev povezuje s pristojnimi organi, organizacijami in nevladnimi organizacijami. Povezovanje poteka na podlagi skupnostnega pristopa in protokolov sodelovanja, ki jih pripravijo pristojna ministrstva.

Center za socialno delo lahko opravlja tudi druge storitve in naloge, če je to potrebno zaradi odpravljanja socialnih stisk in težav v posameznem okolju.

Center za socialno delo je učna baza za prakso študentov socialnega dela.

49.a člen

Center za socialno delo se ustanovi kot javni socialno varstveni zavod.

Znotraj centra za socialno delo delujejo enote centra za socialno delo, ki so notranje organizacijske enote in so organizirane tudi zunaj sedeža centra za socialno delo.

Centri za socialno delo poslujejo tudi v stalnih ali občasnih krajevnih pisarnah, ki so organizirane s sklepom direktorja centra za socialno delo.

Na enotah centra za socialno delo se izvajajo socialno varstvene storitve, javna pooblastila in naloge, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi, ter socialnovarstveni programi, pomembni za občino in za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, razen:

-

vodenje postopkov o pravicah iz javnih sredstev (o otroškem dodatku, znižanju plačila za programe vrtcev, državni štipendiji, dodatni subvenciji malice za učence in dijake in subvenciji kosila za učence),

-

vodenje postopkov o pravici do dodatka za veliko družino,

-

naloge službe za koordinacijo in pomoč žrtvam,

-

vodenje in organiziranje interventne službe in kriznih centrov,

-

naloge, ki jih opravljajo koordinatorji obravnave v skupnosti, in

-

naloge, ki jih opravljajo koordinatorji invalidskega varstva,

ki se izvajajo na centru za socialno delo.

Ne glede na prvo alinejo prejšnjega odstavka se vodenje postopka o otroškem dodatku izvaja na enoti centra za socialno delo, če se hkrati vodi postopek o pravici do denarne socialne pomoči, o pravici do varstvenega dodatka, o pravici do plačila obveznega zdravstvenega prispevka, o pravici do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje ali o subvenciji najemnine.

Vlada Republike Slovenije z uredbo določi centre za socialno delo, njihov sedež in teritorialno pristojnost ter enote centra za socialno delo in njihova območja delovanja, tako da je zagotovljeno racionalno in učinkovito opravljanje nalog.

49.b člen

Center za socialno delo opravlja naloge interventne službe zunaj poslovnega časa centra za socialno delo.

V interventno službo se vključijo strokovni delavci, ki imajo najmanj pet let delovnih izkušenj in opravljajo naloge na področjih ogroženosti otroka, nasilja v družini, skrbništva, duševnega zdravja, varstva invalidov ali drugih kriznih intervencij.

Strokovni delavci, ki ne opravljajo nalog iz prejšnjega odstavka in imajo delovne izkušnje na področjih iz prejšnjega odstavka, se lahko vključijo v interventno službo, na podlagi predhodno podanega pisnega soglasja.

Zaradi izvajanja nalog interventne službe se lahko odredi pripravljenost na domu. Pripravljenost na domu pomeni dosegljivost zunaj delovnega časa z namenom, da je zagotovljena možnost svetovanja in po potrebi prihod na delovno mesto ali intervencija na terenu.

Pripravljenost na domu se ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Če mora strokovni delavec v času pripravljenosti na domu dejansko delati, se te ure vštevajo v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti oziroma kot delo, opravljeno prek polnega delovnega časa, za katerega veljajo omejitve iz zakona, ki ureja delovna razmerja.

Dnevni in tedenski počitek v povprečnem minimalnem trajanju, kot je določen z zakonom, ki ureja delovna razmerja, se zagotavlja v obdobju, ki ne sme biti daljše od dveh mesecev.

49.c člen

Strokovni delavci in strokovni sodelavci, ki na centrih za socialno delo izvajajo socialno varstvene storitve, javna pooblastila ali naloge, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi, se vključujejo v supervizijo.

50. člen

Dom za starejše opravlja institucionalno varstvo starejših po prvem odstavku 16. člena tega zakona ter pomoč posamezniku in družini na domu.

Dom za starejše opravlja tudi naloge, ki obsegajo priprave okolja, družine in posameznikov na starost.

Če opravlja dom za starejše institucionalno varstvo po prvem odstavku 16. člena tega zakona za mlajše invalidne osebe, opravljanje teh storitev organizira v posebni enoti.

Dom za starejše lahko opravlja tudi gospodarsko dejavnost, če je ta namenjena višji kvaliteti življenja in varstva starejših občanov.

51. člen

Posebni socialno varstveni zavod za odrasle (v nadaljnjem besedilu: posebni zavod) opravlja posebne oblike institucionalnega varstva za osebe z motnjo ali več motnjami v duševnem in telesnem razvoju in za osebe s težavami v duševnem zdravju po prvem odstavku 16. člena tega zakona. Posebni zavod lahko opravlja tudi gospodarsko dejavnost, če je ta namenjena višji kvaliteti njihovega življenja in varstva.

52. člen

Varstveno delovni center opravlja naloge vodenja in varstva ter organizira zaposlitev pod posebnimi pogoji za osebe z motnjo ali več motnjami v duševnem in telesnem razvoju.

Poleg storitev iz prejšnjega odstavka lahko varstveno delovni center opravlja tudi institucionalno varstvo za osebe z motnjo ali več motnjami v duševnem in telesnem razvoju na podlagi prvega odstavka 16. člena tega zakona ter pomoč na domu družinam oseb z motnjo ali več motnjami v duševnem in telesnem razvoju.

Varstveno delovni center lahko opravlja tudi posebne oblike priprav na zaposlitev.

53. člen

Dom za otroke opravlja naloge institucionalnega varstva otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje po drugem odstavku 16. člena tega zakona.

54. člen

Zavod za usposabljanje opravlja institucionalno varstvo za otroke, mladostnike in odrasle osebe do 26. leta starosti z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju po tretjem odstavku 16. člena tega zakona.

Zavod za usposabljanje lahko opravlja tudi institucionalno varstvo za odrasle osebe z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju po prvem odstavku 16. člena tega zakona.

Zavod za usposabljanje izvaja tudi storitev vodenja in varstva ter organizira zaposlitev pod posebnimi pogoji za osebe z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju ter pomoč na domu odraslih oseb z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju.

Poleg storitev iz prejšnjega odstavka lahko zavod za usposabljanje izvaja posebne oblike priprav na zaposlitev.

54.b člen

Krizne namestitve iz tretjega odstavka 49. člena tega zakona za starejše osebe, za mlajše invalidne osebe, za otroke, mladostnike in odrasle osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, osebe s težavami v duševnem zdravju ali drugimi oviranostmi ter odrasle osebe, katerim krizne namestitve ne more zagotoviti center za socialno delo, opravljajo izvajalci institucionalnega varstva iz 50., 51., 52. in 54. člena tega zakona.

Med javnimi socialnovarstvenimi zavodi, ki na podlagi 50., 51., 52. in 54. člena tega zakona opravljajo institucionalno varstvo, minister, pristojen za institucionalno varstvo, glede na ocenjene potrebe po kriznih namestitvah ter ob upoštevanju posteljnih zmogljivosti, ki jih za ta namen izkažejo navedeni javni socialnovarstveni zavodi, s sklepom določi tiste, ki zagotavljajo krizne namestitve za osebe iz prejšnjega odstavka.

Ministrstvo, pristojno za institucionalno varstvo, kot koncedent, v soglasju z izvajalcem iz 50., 51. in 52. člena tega zakona, ki opravlja institucionalno varstvo na podlagi odločbe o koncesiji, glede na ocenjene potrebe koncedenta po kriznih namestitvah ter ob upoštevanju posteljnih zmogljivosti, ki jih za ta namen izkaže koncesionar, sklene aneks h koncesijski pogodbi za zagotovitev krizne namestitve za osebe iz prvega odstavka tega člena.

Seznam izvajalcev iz drugega in tretjega odstavka tega člena, ki zagotavljajo krizno namestitev, ministrstvo, pristojno za institucionalno varstvo, objavi na svoji spletni strani.

Krizna namestitev osebe iz prvega odstavka tega člena se zagotovi na podlagi mnenja centra za socialno delo. Izvajalec krizne namestitve iz tega člena takoj po namestitvi, najpozneje pa v 72 urah, z upravičencem ali njegovim zakonitim zastopnikom, sklene dogovor o vključitvi v krizno namestitev, v katerem se določi vrsta oskrbe, kategorija socialne oskrbe, ter uredi vprašanja zdravstvenega varstva, oblika izvajanja storitve, dan vključitve v krizno namestitev, obseg in način zagotavljanja krizne namestitve, morebitne dodatne storitve ter datum poteka upravičenosti do krizne namestitve. Za vsa vprašanja, ki niso urejena v tem členu, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo postopek za namestitev upravičenca pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva.

Krizna namestitev je za upravičenca brezplačna in traja do 21 dni, z možnostjo enkratnega podaljšanja za 21 dni, če po mnenju centra za socialno delo vrnitev upravičenca v domače okolje oziroma vključitev v drugo obliko socialno varstvene storitve v mreži javne službe še ni mogoča. Center za socialno delo v času trajanja krizne namestitve sodeluje z upravičencem pri načrtovanju in izvajanju aktivnosti za vrnitev v domače okolje oziroma vključitev v drugo obliko socialno varstvene storitve v mreži javne službe.

Če vrnitev upravičenca v domače okolje oziroma prehod v drugo obliko socialno varstvene storitve v mreži javne službe tudi po izteku krizne namestitve ni mogoč, se lahko prične s postopkom uveljavljanja pravice do institucionalnega varstva, v skladu z določbami tega zakona.

Prevoz v ali iz krizne namestitve se upravičencu, ki zaradi starosti, invalidnosti ali kronične bolezni ne zmore prevoza z osebnim oziroma javnim prevozom, zagotovi z nenujnim reševalnim prevozom. Nenujni reševalni prevoz pri dispečerski službi zdravstva naroči center za socialno delo. Izvajalec nenujnega reševalnega prevoza je javni zdravstveni zavod ali druga pravna ali fizična oseba s koncesijo za izvajanje zdravstvene dejavnosti, ki izpolnjuje pogoje iz pravilnika, ki določa prevoze pacientov. Ura nenujnega reševalnega prevoza se obračuna v skladu z metodologijo, kot je določena za uro mobilnega reševalnega vozila v sistemu nujne medicinske pomoči.

V zvezi z zagotavljanjem krizne namestitve se iz proračuna Republike Slovenije krijejo stroški:

-

morebitnega nenujnega reševalnega prevoza,

-

nezasedene posteljne zmogljivosti, namenjene krizni namestitvi, v višini cene za III.a kategorijo oskrbe oseb starejših od 65 let, izvajalcem iz 50. člena tega zakona ter v višini cene za III. kategorijo oskrbe odraslih oseb z motnjami v duševnem razvoju, s težavami v duševnem zdravju, s senzornimi motnjami in motnjami v gibanju za celodnevno zavodsko varstvo, izvajalcem iz 51., 52. in 54. člena tega zakona,

-

zasedene posteljne zmogljivosti, namenjene krizni namestitvi, v višini cene kategorije oskrbe, ki se osebi v krizni namestitvi zagotavlja.

Izvajalci iz drugega in tretjega odstavka tega člena vodijo seznam o zasedenosti posteljnih zmogljivosti za krizne namestitve ter o tem poročajo ministrstvu, pristojnemu za institucionalno varstvo. Podatke o zasedenosti posteljnih zmogljivosti za krizne namestitve ministrstvo, pristojno za institucionalno varstvo, in izvajalci iz drugega in tretjega odstavka tega člena objavijo na svoji spletni strani.

Način vodenja seznama o zasedenosti posteljnih zmogljivosti za krizne namestitve in podrobnejšo vsebino poročanja iz prejšnjega odstavka, podrobnejši način objave o zasedenosti posteljnih zmogljivosti ter način vlaganja zahtevkov za kritje stroškov kriznih namestitev in potrebna dokazila k zahtevkom za kritje stroškov kriznih namestitev, določi minister, pristojen za institucionalno varstvo.

Organi zavoda

55. člen

Socialno varstveni zavod upravlja svet zavoda, ki ga poleg predstavnikov ustanovitelja in delavcev, sestavljajo še:

-

predstavniki sveta lokalnih skupnosti v centru za socialno delo;

-

predstavniki lokalne skupnosti in predstavniki oskrbovancev v domu za starejše;

-

predstavniki invalidskih organizacij v posebnem zavodu iz 51. člena tega zakona in v varstveno delovnem centru iz 52. člena tega zakona;

-

predstavniki zakonitih zastopnikov varovancev v posebnem zavodu in v varstveno delovnem centru;

-

predstavniki staršev ali zakonitih zastopnikov otrok in mladoletnikov v domovih za otroke in socialno varstvenih zavodih za usposabljanje.

Podrobnejšo sestavo in številčno razmerje predstavnikov v svetu zavoda določi ustanovitelj z aktom o ustanovitvi. Z aktom o ustanovitvi se določi tudi način imenovanja oziroma izvolitve članov sveta.

56. člen

Strokovno delo in poslovanje socialno varstvenega zavoda organizira in vodi direktor, ki mora imeti:

-

visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo iz 69. člena tega zakona, pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu,

-

v domovih za starejše pa lahko tudi visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo druge družboslovne, zdravstvene ali medicinske smeri, pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu.

Mandat direktorja socialno varstvenega zavoda traja 5 let.

V socialno varstvenem zavodu, v katerem je v skladu z aktom o ustanovitvi poslovodenje in vodenje strokovnega dela zavoda ločeno, je ne glede na določbo prejšnjega odstavka za direktorja, ki organizira delo in vodi poslovanje zavoda, lahko imenovana tudi oseba, ki ima visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo in 5 let delovnih izkušenj na področju dejavnosti socialnega varstva ali druge dejavnosti, ki je povezana s socialno varstveno dejavnostjo. Za vodenje strokovnega dela se v takem zavodu imenuje strokovni vodja, ki mora imeti strokovno izobrazbo iz 69. člena tega zakona, pet let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu.

Direktor centra za socialno delo imenuje in razreši pomočnika direktorja na enoti centra za socialno delo po predhodnem mnenju pristojnega organa lokalne skupnosti, na območju katere so prostori enote centra za socialno delo. Pomočnik direktorja na enoti centra za socialno delo mora imeti visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo iz 69. člena tega zakona, 5 let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit po tem zakonu. Mandat pomočnika direktorja na enoti centra za socialno delo traja 5 let. Pomočnik direktorja na enoti centra za socialno delo vodi enoto centra za socialno delo in opravlja naloge, za katere ga pisno pooblasti direktor, zlasti za odločanje o razpolaganju s finančnimi sredstvi za financiranje socialnovarstvenih programov, pomembnih za občino in za sodelovanje z nevladnimi organizacijami ter sodelovanje z lokalnimi skupnostmi. Direktor centra za socialno delo v natečajno komisijo za vodenje izbirnega postopka za zasedbo prostega delovnega mesta imenuje pomočnika direktorja na enoti centra za socialno delo, kjer je prosto delovno mesto. Direktor centra za socialno delo lahko razreši pomočnika direktorja na enoti centra za socialno delo zlasti v primeru, če ugotovi, da pomočnik direktorja na enoti centra za socialno delo ne opravlja nalog, za katere je pooblaščen, ali če pri svojem delu krši zakon.

Direktor socialno varstvenega zavoda mora poleg pogojev iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena imeti opravljen program za vodenje socialno varstvenega zavoda, ki ga določi socialna zbornica v soglasju s Strokovnim svetom Republike Slovenije za splošno izobraževanje.

Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena je za direktorja lahko imenovan tudi kandidat, ki nima opravljenega programa za vodenje iz prejšnjega odstavka, mora pa ga opraviti najkasneje v enem letu od začetka opravljanja nalog direktorja. Če tega programa ne opravi v roku, mu mandat na podlagi zakona preneha.

Direktorja imenuje in razreši ustanovitelj zavoda.

Če je ustanoviteljica javnega socialno varstvenega zavoda Republike Slovenije, imenuje in razreši direktorja svet zavoda s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo, po predhodnem mnenju pristojnega organa lokalne skupnosti, v kateri ima zavod sedež. Pri centru za socialno delo imenuje in razreši direktorja svet zavoda s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo.

Če pristojni organ lokalne skupnosti, v kateri ima zavod sedež, ne da mnenja iz prejšnjega odstavka v 60 dneh od dneva, ko je bil zanj zaprošen, lahko svet zavoda nadaljuje postopek imenovanja in razrešitve direktorja brez tega mnenja.

Če minister, pristojen za socialno varstvo, ne da soglasja iz sedmega odstavka tega člena v 60 dneh od dneva, ko je bil zanj zaprošen, lahko svet zavoda odloči o imenovanju direktorja brez tega soglasja.

Ne glede na določbo sedmega odstavka tega člena lahko minister, pristojen za socialno varstvo, sam imenuje direktorja, če ga v roku treh mesecev po prenehanju mandata dotedanjemu direktorju ali po njegovi razrešitvi, ne imenuje svet zavoda. Prav tako lahko minister sam razreši direktorja, če ugotovi:

-

da direktor ne opravlja nalog, ki so mu naložene z zakonom ali pri svojem delu krši zakon,

-

da je direktor objektivno odgovoren za slabo finančno poslovanje zavoda,

-

da je pristojni organ zavoda zavrnil predlog programa dela, ki ga je predložil direktor,

-

da je računsko sodišče podalo negativno mnenje o finančnem poslovanju zavoda,

-

da je komisija za strokovni in upravni nadzor ugotovila hujše strokovne napake pri izvajanju dejavnosti zavoda,

-

da ni poskrbel za začetek razpisnega postopka imenovanja direktorja v roku, ki ga določa statut zavoda.

57. člen

Ne glede na določbo prvega odstavka prejšnjega člena je lahko za direktorja, ki organizira in vodi strokovno delo in poslovanje socialno varstvenega zavoda, imenovana tudi oseba, ki ima končano višjo strokovno izobrazbo iz 69. člena tega zakona, dvajset let delovnih izkušenj, od tega najmanj pet let na vodilnih in vodstvenih delovnih mestih na področju socialnega varstva, in opravljen strokovni izpit po tem zakonu.

V socialno varstvenem zavodu, v katerem je v skladu z aktom o ustanovitvi poslovodenje in vodenje strokovnega dela zavoda ločeno, je ne glede na določbo drugega odstavka prejšnjega člena za direktorja, ki organizira delo in vodi poslovanje doma, lahko imenovana tudi oseba, ki ima višjo strokovno izobrazbo iz 69. člena tega zakona in dvajset let delovnih izkušenj, od tega najmanj pet let na vodilnih in vodstvenih delovnih mestih na področju dejavnosti socialnega varstva, ki jo opravlja ta socialno varstveni zavod.

Ne glede na tretji odstavek prejšnjega člena je lahko za pomočnika direktorja na enoti centra za socialno delo imenovana tudi oseba, ki ima najmanj višjo strokovno izobrazbo iz 69. člena tega zakona in 20 let delovnih izkušenj, od tega najmanj pet let na vodilnih in vodstvenih delovnih mestih na področju dejavnosti socialnega varstva, ki jo opravlja ta socialno varstveni zavod, in opravljen strokovni izpit na podlagi tega zakona.

57.a člen

Akt o ustanovitvi javnega socialno varstvenega zavoda izda ustanovitelj, statut zavoda ali pravila pa sprejme svet zavoda.

58. člen

Strokovni svet socialno varstvenega zavoda je kolegijski strokovni organ zavoda.

Naloge, sestavo in način oblikovanja strokovnega sveta se določijo s statutom ali pravili zavoda, v skladu z aktom o ustanovitvi.

58.a člen

Svet lokalnih skupnosti je kolegijski posvetovalni organ v centru za socialno delo.

Naloge, sestava in način oblikovanja sveta lokalnih skupnosti se določijo s statutom ali pravili centra za socialno delo, v skladu z aktom o ustanovitvi.

2. Drugi socialno varstveni zavodi

59. člen

Pod pogoji, ki jih določa zakon, se lahko kot socialno varstveni zavod organizirajo tudi sprejemališča, materinski domovi, svetovalnice, stanovanjske skupine, centri za neodvisno življenje invalidov in druge oblike organizacij.

3. Skupne določbe

60. člen

Socialno varstveni zavod oziroma druga pravna oseba lahko začne z delom, če so poleg splošnih pogojev za ustanovitev zavoda oziroma druge pravne osebe, izpolnjeni tudi minimalni tehnični, kadrovski in drugi pogoji, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.

Izpolnjevanje pogojev iz prejšnjega odstavka ugotavlja ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.

60.a člen

Za ugovor zoper opravljeno storitev, za strokovni in upravni nadzor ter za vodenje zbirk podatkov se tudi za druge pravne osebe smiselno uporabljajo določbe 94., 103., 106., 111., 112. in 114. člena tega zakona.

61. člen

Ustanovitelj socialno varstvenega zavoda mora zagotavljati sredstva za investicijsko vzdrževanje in druge obveznosti, določene z zakonom in aktom o ustanovitvi.

Javnemu socialno varstvenemu zavodu zagotovi ustanovitelj del sredstev za redno investicijsko vzdrževanje, če ugotovi, da vrednost investicijskega vzdrževanja presega višino sredstev amortizacije oziroma sredstev za investicijsko vzdrževanje, ki jih javni socialno varstveni zavod oblikuje v skladu z metodologijo za oblikovanje cen storitev po tem zakonu.

61.a člen

Če izvajalec v mreži javne službe v okviru izvajanja socialnovarstvene storitve opravlja dejavnosti, ki jih izvajajo uporabniki ob podpori strokovnega kadra in so namenjene ohranjanju njihovih znanj in sposobnosti, se te dejavnosti ne štejejo za tržne dejavnosti.

4. Dobrodelne organizacije, organizacije za samopomoč in invalidske organizacije

62. člen

Dobrodelne organizacije so prostovoljne in neprofitne organizacije, ki jih z namenom, da bi reševale socialne stiske in težave prebivalcev, ustanovijo posamezniki v skladu z zakonom, ali verske skupnosti.

63. člen

Organizacije za samopomoč so prostovoljne in neprofitne organizacije, ki jih v skladu z zakonom ustanovijo posamezniki z namenom, da bi v njih skupno reševali socialne potrebe svojih članov.

64. člen

Invalidske organizacije so prostovoljne in neprofitne organizacije, ki jih ustanovijo invalidi in drugi posamezniki v skladu z zakonom, da v njih izvajajo posebne socialne programe in storitve, utemeljene na značilnostih invalidnosti po posameznih funkcionalnih okvarah, ki ogrožajo socialni položaj invalidov.

Dejavnosti invalidskih organizacij lahko zajemajo tudi posamezne sestavine dobrodelnosti in samopomoči.

5. Zasebno delo

65. člen

Socialno varstvene storitve lahko opravlja zasebnik, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

-

da ima ustrezno strokovno izobrazbo v skladu z 69. ali 70. členom tega zakona;

-

da ima opravljen strokovni izpit in je pridobil mnenje socialne zbornice;

-

da ima najmanj tri leta delovnih izkušenj na področju, na katerem bo opravljal zasebno delo, če bo opravljal delo, za katero se zahteva najmanj višješolska izobrazba;

-

da ni v delovnem razmerju;

-

da mu ni s pravnomočno odločbo sodišča prepovedano opravljanje poklica;

-

da ima zagotovljene prostore, opremo in kadre, če tako zahteva narava dela.

Ne glede na prejšnji odstavek lahko posamezne storitve v okviru javne službe v skladu s tem zakonom opravlja tretja oseba, če za te storitve sklene pogodbo z izvajalcem iz javne mreže, ali rejnik, če za te storitve sklene rejniško pogodbo s centrom za socialno delo.

66. člen

Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, ugotavlja, ali zasebnik izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka prejšnjega člena.

Zasebnik, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka oziroma pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 60. člena tega zakona, lahko prične opravljati socialno varstvene storitve z dnem izdaje odločbe o vpisu v register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve.

67. člen

Register zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve, vodi ministrstvo, pristojno za socialno varstvo.

Register zasebnikov in pravnih oseb iz prejšnjega odstavka je javen.

68. člen

Izbris iz registra zasebnikov in pravnih oseb, ki opravljajo socialno varstvene storitve, se opravi, če:

-

zasebnik oziroma pravna oseba odjavi opravljanje socialno varstvenih storitev;

-

zasebnik umre ali če pravna oseba preneha;

-

je zasebniku oziroma pravni osebi s pravnomočno odločbo prepovedano opravljanje poklica oziroma dejavnosti;

-

ne začne opravljati storitev v enem letu po vpisu v register;

-

se ugotovi, da več ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje storitev.

O izbrisu iz registra zasebnikov in pravnih oseb se izda odločba.

5.a Skupnosti socialno varstvenih zavodov

68.a člen

Javni socialno varstveni zavodi, ki opravljajo socialno varstvene storitve, se lahko povezujejo v skupnosti.

V skupnosti iz prejšnjega odstavka se lahko vključujejo tudi koncesionarji ter druge pravne in fizične osebe, ki v skladu s tem zakonom opravljajo storitve na področju socialnega varstva.

Skupnosti opravljajo zlasti naslednje naloge:

-

koordinirajo razvojne aktivnosti v okviru dejavnosti in sodelujejo pri oblikovanju politike razvoja socialnega varstva,

-

sodelujejo pri opredeljevanju pogojev za opravljanje dejavnosti,

-

uresničujejo skupne naloge in interese izvajalcev na posameznem področju.

Skupnosti lahko za opravljanje upravnih nalog na področju socialnega varstva pridobijo javno pooblastilo. Naloge, ki jih skupnosti opravljajo kot javno pooblastilo, določi zakon.

Izvajanje javnih pooblastil iz prejšnjega odstavka se financira iz državnega proračuna.

68.b člen

Skupnost socialnih zavodov Slovenije na področju institucionalnega varstva starejših in na področju varstva posebnih skupin odraslega prebivalstva, ki ga izvajajo domovi za starejše in posebni socialno varstveni zavodi za odrasle (v nadaljevanju: področje dejavnosti skupnosti), opravlja naslednje naloge kot javna pooblastila:

1.

na podlagi predhodnega mnenja ministrstva, pristojnega za socialno varstvo, oblikuje pravila za vodenje sistemov, ki tvorijo poenoten informacijski sistem na področju dejavnosti skupnosti,

2.

vzpostavi, vodi, vzdržuje in nadzoruje centralno zbirko podatkov s področja dejavnosti skupnosti in je upravljavec centralne zbirke osebnih podatkov na tem področju,

3.

načrtuje in izvaja izobraževanje za delavce na področju dejavnosti skupnosti, ki niso strokovni delavci ali strokovni sodelavci po tem zakonu,

4.

v skladu z veljavnimi normativi in standardi iz drugega odstavka 11. člena tega zakona določa podrobnejše standarde za izvajanje posameznih vrst oskrbe in kriterije za določitev vrst oskrbe glede na potrebe uporabnikov storitve na področju dejavnosti skupnosti.

68.c člen

Skupnost centrov za socialno delo Slovenije na področju izvajanja dejavnosti centrov za socialno delo opravlja naslednje naloge kot javna pooblastila:

1.

določa katalog nalog, ki jih izvajajo centri za socialno delo:

-

kot socialno varstvene storitve,

-

kot naloge, ki so jim z zakonom poverjene kot javna pooblastila in

-

kot naloge, ki jim jih nalagajo drugi predpisi, kar za to področje dejavnosti služi kot podlaga za delovanje enotnega informacijskega sistema socialnega varstva;

2.

določa standarde in s soglasjem ministra, pristojnega za socialno varstvo, določa normative za izvajanje posameznih vrst nalog:

-

nalog, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila in

-

nalog, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi.

68.č člen

Skupnosti izvajalcev, ki zastopajo področje storitev za osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju ter drugimi oviranostmi v okviru delovanja javne mreže varstveno-delovnih centrov in zavodov za usposabljanje (v nadaljnjem besedilu: področje dejavnosti), opravljajo naslednje naloge kot javna pooblastila:

1.

obravnavajo strokovna vprašanja s področja dejavnosti in z oblikovanjem predlogov sodelujejo pri pripravi sistemskih rešitev;

2.

na podlagi predhodnega mnenja ministrstva, pristojnega za institucionalno varstvo, pomoč družini na domu, vodenje in varstvo ter zaposlitve pod posebnimi pogoji, oblikujejo pravila za vodenje sistemov, ki tvorijo poenoten informacijski sistem na področju dejavnosti;

3.

vzpostavijo, vodijo, vzdržujejo in nadzorujejo ter upravljajo zbirko podatkov s področja nalog javnega pooblastila;

4.

načrtujejo in izvajajo izobraževanja za delavce na področju dejavnosti, ki niso strokovni delavci ali strokovni sodelavci po tem zakonu;

5.

v skladu z veljavnimi normativi in standardi iz drugega odstavka 11. člena tega zakona s soglasjem ministra, pristojnega za institucionalno varstvo, pomoč družini na domu, vodenje in varstvo ter zaposlitve pod posebnimi pogoji, določajo podrobnejše standarde za izvajanje posameznih vrst oskrbe in kriterije za določitev vrst oskrbe glede na ocenjene potrebe upravičencev storitev na področju dejavnosti.

6. Delavci, ki opravljajo socialno varstvene storitve

69. člen

Socialno varstvene storitve opravljajo strokovni delavci in strokovni sodelavci.

Strokovni delavci po tem zakonu so delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za socialno delo in so opravili šestmesečno pripravništvo ali imajo šest mesecev delovnih izkušenj na področju socialnega varstva ter strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva.

Strokovni delavci so tudi delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo psihološke ali biopsihološke smeri, pedagoške smeri in njenih specialnih disciplin, upravne, pravne, sociološke, zdravstvene smeri – smer delovne terapije in teološke smeri z ustrezno specializacijo ter imajo opravljeno devetmesečno pripravništvo ali imajo devet mesecev delovnih izkušenj na področju socialnega varstva in opravljen strokovni izpit po tem zakonu.

Strokovni delavci v domovih za otroke in v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje so strokovni delavci iz drugega odstavka tega člena in delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo pedagoške, socialno pedagoške, psihološke ali biopsihološke smeri ter defektološke smeri in so opravili devetmesečno pripravništvo ali imajo devet mesecev delovnih izkušenj na področju socialnega varstva in strokovni izpit.

69.a člen

Kandidata, ki je prijavljen na javnem razpisu za zasedbo delovnega mesta na področju socialnega varstva, za katerega se zahteva opravljen strokovni izpit za strokovne delavce na področju socialnega varstva, se lahko zaposli za nedoločen čas brez opravljenega strokovnega izpita za strokovne delavce na področju socialnega varstva, če izpolnjuje vse ostale pogoje iz prejšnjega člena in če na javnem razpisu ni prijavljenega kandidata, ki izpolnjuje vse pogoje za zasedbo delovnega mesta. Ta kandidat mora v roku enega leta od nastopa dela opraviti strokovni izpit za strokovne delavce na področju socialnega varstva.

V primeru, ko delavec zaradi bolezni, poškodbe, porodniškega dopusta, dopusta za nego in varstvo otroka oziroma zaradi drugih osebnih ali objektivnih okoliščin, strokovnega izpita za strokovnega delavca ne more opraviti v roku, kot je določen v prejšnjem odstavku, se rok za opravo strokovnega izpita za strokovnega delavca podaljša za čas trajanja prej navedenih okoliščin.

Če kandidat v roku iz prvega ali drugega odstavka tega člena strokovnega izpita za strokovne delavce na področju socialnega varstva ne opravi, delodajalec po poteku tega roka začne postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, na način, kot to določa zakon, ki ureja delovna razmerja.

Ne glede na prvi, drugi in tretji odstavek tega člena se lahko kandidata, ki je prijavljen na javnem razpisu za zasedbo delovnega mesta na področju socialnega varstva, za katerega se zahteva opravljen strokovni izpit za strokovne delavce na področju socialnega varstva, zaposli za določen čas brez opravljenega strokovnega izpita za strokovne delavce na področju socialnega varstva, če izpolnjuje vse ostale pogoje iz prejšnjega člena, če na javnem razpisu ni prijavljenega kandidata, ki izpolnjuje vse pogoje za zasedbo delovnega mesta, in če se za razpisano delovno mesto sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas.

70. člen

Zakon o socialnem varstvu (ZSV)

Časovnica