Odločba o ugotovitvi neskladja prvega odstavka 73. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju z Ustavo, o zavrnitvi pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 83. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju in 76. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja ter o delni razveljavitvi sklepov Okrajnega in Višjega sodišča v Kopru

1884. Odločba o ugotovitvi neskladja prvega odstavka 73. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju z Ustavo, o zavrnitvi pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 83. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju in 76. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja ter o delni razveljavitvi sklepov Okrajnega in Višjega sodišča v Kopru

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnica v V., ter v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa C. C., odvetnica v V., na seji dne 14. aprila 2005

Prvi odstavek 73. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, 75/02, 16/04 in 40/04 – Uradni p.b.) je v neskladju z Ustavo.

Zakonodajalec je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku pol leta od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljenega neskladja sodišče o predlogu tretjega za odlog izvršbe odloča na način, kot izhaja iz 22. točke obrazložitve te odločbe.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 83. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju in 76. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS, št. 18/03) se zavrne.

Sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 237/2003 z dne 3. 7. 2003 in sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. I 61/2000 z dne 6. 5. 2003 se v delu, v katerem se nanašata na odločitev o predlogu za odlog izvršbe, in glede odločitve o stroških razveljavita.

Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

Pobudnik A. A. izpodbija določbo prvega odstavka 73. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), po kateri sodišče na predlog tretjega, ki je zahteval, da se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo, določbo prvega odstavka 83. člena ZIZ, ki določa, da se smejo zarubiti stvari, ki jih ima v posesti dolžnik, kot tudi njegove stvari, ki jih ima v posesti upnik, ter določbo 76. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju: Pravilnik), ki predpisuje postopanje izvršitelja, kadar opravlja rubež stvari, glede katerih obstajajo ugovori, da se z rubežem kršijo pravice drugih oseb na tej stvari. Pobudnica B. B., ki se je pobudniku A. A. pridružila kasneje, izpodbija samo določbo prvega odstavka 73. člena ZIZ.

Pobudnika menita, da so izpodbijane določbe ZIZ in Pravilnika v neskladju z 2., s 33. in z 69. členom Ustave, ker pomenijo nesorazmeren ukrep glede na zasledovane cilje. Po mnenju pobudnika A. A. izpodbijane določbe posegajo v lastninsko pravico tretjih oseb, pravna sredstva, ki jih ima tretji v izvršilnem postopku, pa ne zagotavljajo varstva te pravice. Tretji namreč svojo lastnino lahko zavaruje le, če izkaže, da bi mu z izvršbo nastala nepopravljiva škoda. Pobudnika navajata, da je edino pravno sredstvo, ki ga ima tretji v izvršilnem postopku za varstvo svoje lastninske pravice, predlog za odlog izvršbe, saj tožba na nedopustnost izvršbe po tretjem odstavku 65. člena ZIZ izvršbe ne odloži. Ker pa se v praksi sam poseg v lastninsko pravico tretjega ne razlaga kot nenadomestljiva škoda, mora tretji braniti svojo lastninsko pravico z dokazovanjem, da je zarubljena stvar zanj nenadomestljiva. Po mnenju pobudnikov na ta način pride do odvzema lastninske pravice tretjemu, ne da bi za to obstajali razlogi javne koristi.

Pobudnika pravni interes utemeljujeta s tem, da sodelujeta kot tretja v izvršilnih postopkih, v katerih sta vložila ugovora zoper sklepa o izvršbi in predloga za odlog izvršbe. Pobudnik A. A. je kasneje predložil tudi sklep, s katerim je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo njegova ugovor in predlog za odlog izvršbe, ter sklep Višjega sodišča v Kopru, ki je zavrnilo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje. Zoper navedena sklepa je vložil tudi ustavno pritožbo.

Pobudi je Ustavno sodišče poslalo Državnemu zboru in Ministrstvu za pravosodje. Vlada in Ministrstvo menita, da izpodbijane določbe ZIZ niso v neskladju z 2., s 33. in z 69. členom Ustave, in navajata, da je zakonodajalec pri pripravi novele ZIZ, glede na spremenjene določbe o ravnanju izvršitelja, upošteval dejstvo, da je pomembno, da tretji vloži svoj ugovor pri sodišču in ne pri samem izvršitelju. Navajata, da izvršitelj skladno s Pravilnikom tretjega, ki zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, samo pozove k predložitvi dokazov, iz katerih izhaja verjetnost obstoja zatrjevane pravice, ter ga obvesti, da lahko svoje zahtevke uveljavlja pri sodišču. Strožje določbe glede ureditve instituta odloga izvršbe po mnenju Vlade in Ministrstva sledijo načelu, naj se izvršilni postopek opravi hitro in brez nepotrebnega odlašanja. Tudi spremenjeni pravni standard škode po njunem mnenju sodišču dopušča dovolj možnosti za ustrezno odločanje. Državni zbor v odgovoru navaja, da se strinja z mnenjem Vlade, in dodaja, da mora biti ureditev odloga izvršbe v zakonu takšna, da ob zaščiti interesov tistega, ki zahteva odlog, prepreči vsakršno zlorabo tega instituta za nedovoljeno zavlačevanje ali celo preprečevanje izvršbe. Po mnenju Državnega zbora gre pri strožjem pogoju za odlog izvršbe iz prvega odstavka 73. člena ZIZ za že uveljavljen pravni standard (npr. pri začasnih odredbah iz 272. člena ZIZ), ki omogoča sodišču oceno na podlagi vseh relevantnih okoliščin posameznega primera. Zatrjevanju pobudnikov, da bi zaradi določbe prvega odstavka 73. člena ZIZ lahko prišlo do posega v njuno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, Državni zbor oporeka in navaja, da si tretji v okviru sodnih postopkov ob izpolnjevanju predpisanih pogojev lahko zagotovi ustrezno varstvo svojih pravic. V zvezi z izpodbijano določbo prvega odstavka 83. člena ZIZ Državni zbor navaja, da izvršitelj nima zakonskih pooblastil, da bi razsojal o morebitnih pravicah tretjih oseb na premičnih stvareh, ki jih najde in zarubi pri dolžniku. O obstoju teh pravic po mnenju Državnega zbora lahko razsoja le sodišče v postopku ugotavljanja (ne) dopustnosti izvršbe na podlagi ugovora tretjega ali njegove tožbe na nedopustnost izvršbe. Izvršitelj pa je prav na podlagi izpodbijane določbe 76. člena Pravilnika dolžan tretjega, ki zatrjuje kakšne pravice na predmetu izvršbe, pravočasno obvestiti, da lahko uveljavlja svoje zahtevke pri sodišču. Če se rubež zaradi zatrjevanja pravice tretjega ne bi opravil, bi bila po mnenju Državnega zbora možnost zlorabe in izogibanja izvršbi prevelika.

Pobudnik A. A. zoper sodni odločbi, s katerima izkazuje pravni interes, vlaga tudi ustavno pritožbo. Izpodbijani sodni odločbi sta bili izdani v izvršilnem postopku, v katerem je dolžnica njegova mati. V tem postopku je pobudnik zatrjeval, da je lastnik osebnega vozila, vozilo pa je bilo zarubljeno kljub temu, da je v postopku rubeža svoje lastništvo izkazoval s prometnim dovoljenjem ter z računom za nakup vozila. Zoper sklep o izvršbi je zato vložil ugovor tretjega ter predlagal odlog izvršbe po določbi 73. člena ZIZ. Sodišče je na podlagi drugega odstavka 65. člena ZIZ njegov ugovor brez obravnavanja zavrnilo, zavrnilo pa je tudi predlog za odlog izvršbe z obrazložitvijo, da pobudnik ni izkazal, da je lastnik avtomobila, in tudi ne nepopravljive škode, ki naj bi mu nastala z izvršbo. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

V ustavni pritožbi pobudnik zatrjuje, da je Višje sodišče s svojo razlago določbe drugega odstavka 73. člena ZIZ in z uporabo kriterija nenadomestljive škode kot pogoja za odlog izvršbe v izpodbijanem sklepu nedopustno poseglo v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in kršilo tudi 69. člen Ustave. Meni tudi, da je v primeru, ko tretji verjetno izkaže lastninsko pravico na predmetu izvršbe, zadoščeno pogoju iz prvega odstavka 73. člena ZIZ. Drugačna razlaga bi po mnenju pritožnika pomenila tudi odrekanje učinkovitega pravnega varstva, saj je predlog za odlog izvršbe edino pravno sredstvo, ki ga ima tretji na voljo za varstvo svoje lastninske pravice. Izpodbijanemu sklepu Višjega sodišča pritožnik očita tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.