Uredba o prostorskem redu Slovenije

5064. Uredba o prostorskem redu Slovenije

Na podlagi tretjega odstavka 38. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 – popr. in 58/03 – ZZK-1) izdaja Vlada Republike Slovenije

U R E D B O
o prostorskem redu Slovenije

1. člen

(predmet uredbe)

S to uredbo se sprejema Prostorski red Slovenije, ki določa pravila za urejanje prostora.

2. člen

(uporaba pravil)

Pravila za urejanje prostora se uporabljajo za:

1.

prostorsko načrtovanje poselitve, gospodarske infrastrukture in krajine;

2.

določanje osnovne in podrobne namenske rabe prostora, meril in pogojev za urejanje prostora v strateških in izvedbenih prostorskih aktih na regionalni in lokalni ravni ter lokacijskih pogojev za umeščanje prostorskih ureditev ter načrtovanje in graditev objektov;

3.

pripravo strokovnih podlag za izdelavo prostorskih rešitev, utemeljitev in presojo njihove sprejemljivosti ter sprejemanje odločitev o izvedbi prostorskih ureditev;

4.

pripravo poenotenih in strokovno utemeljenih prostorskih aktov.

3. člen

(vrste pravil)

(1)

Pravila za urejanje prostora so splošna pravila prostorskega načrtovanja, pravila za načrtovanje prostorskih sistemov in pravila za načrtovanje in graditev objektov.

(2)

Splošna pravila prostorskega načrtovanja določajo zahteve in usmeritve za prostorsko načrtovanje, tehtanje javne koristi in zasebnega interesa, usklajevanje razvojnih potreb z varstvenimi zahtevami, pripravo in upoštevanje strokovnih podlag, določitev in prikaz namenske rabe, členitev na funkcionalne in prostorske enote ter določitev in prikaz ureditvenega območja prostorskih aktov.

(3)

Pravila za načrtovanje prostorskih sistemov so:

1.

splošna pravila načrtovanja prostorskih sistemov;

2.

pravila za načrtovanje poselitve, načrtovanje poselitvenih območij in načrtovanje območij namenske rabe v sistemu poselitve;

3.

pravila za načrtovanje gospodarske infrastrukture in načrtovanje območij namenske rabe v sistemu gospodarske infrastrukture;

4.

pravila za načrtovanje v krajini, načrtovanje v območjih z omejitvami za razvoj v prostoru ter načrtovanje območij namenske rabe v sistemu krajine.

(4)

Pravila za načrtovanje in graditev objektov so pravila za načrtovanje grajene strukture, načrtovanje zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov, načrtovanje površin za mirujoči promet, načrtovanje in graditev enostavnih objektov ter opremljanje zemljišč za gradnjo.

4. člen

(način upoštevanja pravil)

(1)

Pri pripravi prostorskih aktov se upoštevajo splošna pravila prostorskega načrtovanja ter glede na vrsto prostorske ureditve tudi pravila za načrtovanje prostorskih sistemov in pravila za načrtovanje in graditev objektov.

(2)

Pravila za urejanje prostora, določena s to uredbo, se ob upoštevanju predpisov, ki določajo varstvene zahteve s področij varstva okolja in njegovih delov, ohranjanja narave ter varovanja kulturne dediščine glede ureditev, ukrepov in omejitev v prostoru ter obveznih in drugih strokovnih podlag, določenih s to uredbo, uporabljajo za načrtovanje prostorskih ureditev.

5. člen

(pojmi)

(1)

Pojmi, ki so uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:

1.

kakovost prostora je stanje prostora ali njegovega dela, ki odraža skladnost prostorskih struktur ter vrednot družbe;

2.

grajena struktura so objekti, opredeljeni z velikostjo, obliko ter funkcijo v prostoru;

3.

naravne sestavine prostora so reliefne oblike, tla, vode, vegetacija in ekosistemi;

4.

ustvarjene sestavine prostora so grajena struktura oziroma prostorske ureditve;

5.

kakovostne prostorske strukture so skladni sestavi naravnih in ustvarjenih sestavin prostora, zlasti pomembni za identiteto in prepoznavno vrednost prostora, ki tvorijo značilne oblike ali vzorce v prostoru, na primer značilne vedute naselij ali posameznih objektov, značilne kulturne krajine ali poselitvene vzorce;

6.

strukturna urejenost prostora obsega značilne smeri in oblikovno členjenost prostora, prostorske poudarke, vedute oziroma kvalitetne poglede ali razmerja med rabami prostora;

7.

enkratne ustvarjene sestavine prostora so pomensko izstopajoči objekti ali prostorske ureditve (objekti družbene infrastrukture, prometna vozlišča za javni potniški promet ali javni odprti prostori);

8.

vidna privlačnost prostora je prostoru ali sestavini prostora pripisana značilnost, ki je neposredno povezana s prijetnostjo kot želeno značilnostjo posameznega prizorišča;

9.

vidno razvrednotenje prostora je poslabšanje podobe kakovostnih prostorskih struktur z izstopajoče neskladnimi, tudi pomensko manj sprejemljivimi objekti in prostorskimi ureditvami;

10.

nezadostno izkoriščena zemljišča so zemljišča, na katerih je stopnja izkoriščenosti zemljišč za gradnjo nižja od načrtovane vrednosti kazalca stopnje izkoriščenosti, opredeljene v prostorskem redu občine za posamezno prostorsko enoto;

11.

regulacijske črte so urbanistični elementi za reguliranje in oblikovanje podobe naselja, ob upoštevanju ustvarjenih in naravnih danosti v prostoru naselja;

12.

zelene površine naselja so vse površine, ki izkazujejo določeno mero naravnosti, in to ne glede na lastnino, funkcijo in lego v prostoru;

13.

grajeno območje kmetije je zemljišče, na katerem stojijo stanovanjske stavbe in gospodarska poslopja kmetije, zgrajeni v skladu s predpisi o graditvi objektov.

(2)

Izrazi s področja urejanja prostora, ki niso opredeljeni v prejšnjem odstavku, imajo pomen kakor je opredeljen v predpisih s področja urejanja prostora in graditve objektov ter v drugih predpisih.

I/1 SPLOŠNA PRAVILA PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA

6. člen

(splošna pravila prostorskega načrtovanja)

(1)

Pri usmerjanju prostorskega razvoja in z njim povezanih prostorskih ureditev morajo nosilci urejanja prostora zagotavljati vzdržen prostorski razvoj.

(2)

Pri pripravi in sprejemanju prostorskih aktov je treba:

1.

dosegati temeljne cilje urejanja prostora;

2.

zagotavljati prostorsko usklajenost in povezanost gospodarske, socialne, kulturne in okoljske politike ter zmanjševanje razlik v regionalni razvitosti;

3.

zagotavljati zadostno ponudbo zadovoljivo opremljenih zemljišč za gradnjo in ustvarjati pogoje za načrtovane investicije z usmerjenim izvajanjem prostorskih ukrepov ter konkretnimi prostorskimi programi in projekti;

4.

celovito obravnavati prostorske sisteme ter usklajeno umeščati dejavnosti in prostorske ureditve v prostor;

5.

tehtati stroške in koristi prostorskih ureditev ali spreminjanja prostora ter preverjati njihovo upravičenost;

6.

zagotavljati upoštevanje predpisov s področja varstva okolja in njegovih delov, ohranjanja narave in kulturne dediščine ter rabe naravnih virov, ki določajo ureditve, ukrepe in omejitve v prostoru;

7.

zagotavljati skladnost prostorskih aktov.

7. člen

(javna korist in zasebni interes)

Država in lokalne skupnosti morajo s prostorskim načrtovanjem:

1.

uveljaviti in med seboj uskladiti javne koristi ter omogočiti zasebni interes na področju urejanja prostora tako, da se ohrani in izboljša kakovost prostora;

2.

zagotoviti možnost za uveljavljanje potreb sedanje in prihodnjih generacij glede rabe prostora, kakovosti prostora ter zasebnosti in varnosti z vidika kvalitete bivanja.

8. člen

(usklajevanje razvojnih potreb z varstvenimi zahtevami)

(1)

Pri prostorskem načrtovanju je treba usklajevati razvojne potrebe z varstvenimi zahtevami v prostoru tako, da se dosega racionalna raba prostora glede na kakovost prostorskih potencialov za posamezne dejavnosti ter da se upošteva obstoječe kakovosti naravnih in ustvarjenih sestavin in prepoznavnost krajine.

(2)

Razvojne potrebe se usklajujejo z varstvenimi zahtevami na podlagi analize razvojnih možnosti posameznih dejavnosti v prostoru in študije ranljivosti prostora, pri čemer se:

1.

preveri utemeljenost razvojne potrebe po določeni prostorski ureditvi glede na izhodišča, cilje in usmeritve strateških prostorskih aktov;

2.

ugotovi vplive načrtovanih prostorskih ureditev na dele okolja in predlaga omilitvene in izravnalne ukrepe po predpisih o ohranjanju narave;

3.

ugotovi vplive načrtovanih prostorskih ureditev na kulturno dediščino in predlaga rešitve v zvezi z ohranjanjem kulturne dediščine;

4.

na podlagi presoje razvojnih potreb z varstvenimi zahtevami v variantah se izbere tista varianta, ki je sprejemljiva z razvojnega in varstvenega vidika;

5.

primerja in vrednoti najustreznejše rešitve s stališča primernosti prostora za posamezne dejavnosti in s stališča ranljivosti kakovostnih prostorskih struktur;

6.

zagotovi usklajenost gospodarskih, družbenih, kulturnih in okoljskih vidikov prostorskega razvoja;

7.

z javnim preverjanjem zagotovi družbena sprejemljivost predlaganih rešitev.

I/1.1 STROKOVNE PODLAGE

9. člen

(strokovne podlage)

(1)

Strokovne podlage se delijo na obvezne in druge strokovne podlage.

(2)

Obvezne strokovne podlage za pripravo prostorskih aktov so analiza stanja in teženj v prostoru, analiza razvojnih možnosti za posamezne dejavnosti v prostoru in študija ranljivosti prostora.

(3)

Za pripravo prostorskih aktov se lahko izdelajo tudi druge strokovne podlage z različnih področij razvoja oziroma s področja varstva okolja in njegovih delov, ohranjanja narave ter varstva kulturne dediščine.

(4)

Strokovne podlage morajo biti pripravljene tako, da omogočajo usklajevanje razvojnih interesov z varstvenimi zahtevami ter zagotavljajo transparentne in ponovljive strokovne rešitve.

(5)

Kadar se območja s skupnimi razvojnimi interesi, varstvenimi zahtevami in prostorskimi značilnostmi nahajajo v več lokalnih skupnostih se lahko pripravijo skupne strokovne podlage.

(6)

Za presojo kakovosti strokovnih rešitev in strokovnih podlag se pripravijo strokovne ocene (recenzije), s katerimi se preverja ustreznost uporabljenega gradiva, uporabljenih metod, teoretskih izhodišč ter načrtovalskih konceptov in predlaganih strokovnih rešitev.

(7)

Za izdelavo prostorskih aktov se lahko uporabijo tudi že izdelane strokovne podlage, pripravljene za posamezna območja ali podobne prostorske ureditve.

10. člen

(analiza stanja in teženj v prostoru)

(1)

Z analizo stanja in teženj v prostoru se opiše stanje v prostoru in ugotovi težnje v prostoru.

(2)

Analiza stanja in teženj v prostoru mora vsebovati:

1.

opis naravnih in ustvarjenih sestavin prostora;

2.

oceno dosedanjega razvoja v prostoru, položaj in vlogo obravnavanega območja v širšem prostoru;

3.

pravno stanje iz predpisov, ki določajo ureditve, ukrepe in omejitve v prostoru;

4.

analizo trga zemljišč;

5.

prikaz ključnih problemov in razvojnih teženj v prostoru.

(3)

Analiza stanja in teženj v prostoru je izhodišče za pripravo analize razvojnih možnosti za posamezne dejavnosti v prostoru in za študijo ranljivosti prostora.

11. člen

(analiza razvojnih možnosti za posamezne dejavnosti v prostoru)

(1)

Z analizo razvojnih možnosti za posamezne dejavnosti v prostoru se ugotavlja privlačnost prostora, dela prostora ali njegove sestavine, ki je neposredno povezana z razvojem določene dejavnosti ali načrtovanjem prostorske ureditve.

(2)

Analiza razvojnih možnosti za posamezne dejavnosti v prostoru mora vsebovati:

1.

cilje prostorskega razvoja;

2.

analize, iz katerih so razvidne različne možnosti prostorskega razvoja z vidika gospodarskih, kulturnih in socialnih koristi;

3.

merila za ugotavljanje privlačnosti prostora za razvoj dejavnosti oziroma za bodočo namensko rabo prostora, ki temelji na vrednotenju ustreznosti zemljišča, zlasti z vidika dostopnosti, opremljenosti in družbene strukture območja.

12. člen

(študija ranljivosti prostora)

(1)

S študijo ranljivosti prostora se ugotavlja ranljivost prostora, dela prostora ali njegove sestavine, ki je neposredno povezana z razvojem določene dejavnosti ali načrtovanjem prostorske ureditve.

(2)

Obseg ali stopnja ranljivosti prostora se določi s presojo količinske in kakovostne spremembe prostora na podlagi analize stanja in teženj v prostoru.

(3)

Študija ranljivosti prostora mora vsebovati:

1.

opredelitev načrtovanih prostorskih ureditev ter z njimi povezanih opravil, ki se pojavijo zaradi načrtovanja, izvedbe, delovanja in vzdrževanja ter razgradnje prostorske ureditve;

2.

opredelitev in vrednostno analizo posrednih in neposrednih vplivov posameznih prostorskih ureditev na naravne in ustvarjene sestavine prostora, zlasti na kakovostne prostorske strukture.

13. člen

(druge strokovne podlage)

(1)

Druge strokovne podlage z različnih področij razvoja vsebujejo:

1.

razvojne cilje in potrebe posameznih dejavnosti;

2.

stanje, probleme in težnje prostorskega razvoja v povezavi z gospodarskimi in družbenimi razmerami ter stanjem okolja;

3.

lokalne, regionalne, državne in mednarodne dejavnike, ki vplivajo na urejanje prostora;

4.

stanje ponudbe in povpraševanja na trgu nepremičnin obravnavanega območja;

5.

prostorski potencial za razvoj različnih dejavnosti;

6.

kvantificirane ocene potreb po prostoru ali po naravnih virih na osnovi trendov in projekcij glede na načrtovani razvoj v prostoru in glede na ugotovljene razlike med načrtovanim in dejanskim stanjem v prostoru;

7.

koncepte razvoja v prostoru;

8.

pravno stanje iz veljavnih predpisov in drugih pravnih aktov.

(2)

Druge strokovne podlage s področja varstva okolja in njegovih delov, ohranjanja narave ter varstva kulturne dediščine vsebujejo:

1.

namere, cilje ali strategijo varstva oziroma razvoja za področje, ki ga zastopa nosilec urejanja prostora;

2.

opredelitve varovanih, zavarovanih ali ogroženih območij in morebitnih prioritet v rabi prostora;

3.

opredelitev potencialnih varovanih, zavarovanih ali ogroženih območij s predlogi za omejitve rabe prostora.

14. člen

(strokovne rešitve)

(1)

Strokovno rešitev se pripravi na podlagi presoje, s katero se ugotavlja ustreznost prostora, dela prostora ali njegove sestavine, ki je neposredno povezana z razvojem določene dejavnosti ali načrtovanjem prostorske ureditve in je rezultat privlačnosti in ranljivosti prostora zaradi izgradnje, delovanja ali vzdrževanja dejavnosti oziroma prostorske ureditve.

(2)

Presoja ustreznosti prostora izhaja iz analize razvojnih možnosti za posamezne dejavnosti v prostoru in študije ranljivosti prostora tako, da so izpolnjeni pogoji za umestitev želene prostorske ureditve ali objekta in hkrati zagotovljeni kar najmanjši vplivi prostorske ureditve na kakovost prostora in okolja.

(3)

Strokovne rešitve se izdelajo v variantah, kadar:

1.

so razvojne potrebe v nasprotju z varstvenimi zahtevami;

2.

so razvojne potrebe med seboj v nasprotju;

3.

je za prostorski akt zahtevana presoja sprejemljivosti s področja ohranjanja narave oziroma celovita presoja vplivov na okolje s področja varstva okolja.

15. člen

(variantne rešitve)

(1)

Sprejemljivost prostorske ureditve v prostoru, ki se načrtuje z lokacijskim načrtom, je treba praviloma preverjati s primerjavo več variantnih rešitev. Izhodišče primerjalne študije so variantne rešitve prostorske ureditve.

(2)

Variantne rešitve se lahko nanašajo na prostorsko ureditev oziroma na prostorsko razporeditev, vrsto, velikost in oblikovanje objektov znotraj prostorske ureditve ali na tehnologijo.

(3)

Variantne rešitve se presodijo in medsebojno primerjajo z:

1.

vidika racionalne rabe prostora s presojo ustreznosti prostora za prostorski razvoj širšega območja;

2.

funkcionalnega vidika s presojo ustreznosti prostora glede vseh relevantnih tehničnih oziroma tehnoloških značilnosti in možnosti gradbenotehnične izvedbe prostorske ureditve;

3.

varstvenega vidika s presojo ustreznosti prostora za ohranjanje narave, varovanje okolja in njegovih delov ter varstvo kulturne dediščine;

4.

ekonomskega vidika s presojo ustreznosti prostora glede stroškov izvedbe prostorske ureditve, vključno s stroški pridobivanja zemljišč, odškodnin, nadomestil, obratovanja in vzdrževanja, omilitvenih ukrepov, koristi za uporabnike, vzdrževanja in sanacije;

5.

vidika sprejemljivosti v lokalnem družbenem okolju s presojo ustreznosti prostora glede na pričakovane vplive prostorske ureditve na družbeno okolje, pri tem se v postopek presoje ustreznosti vključi javnost.

I/1.2 ČLENITEV PROSTORA

16. člen

(členitev prostora)

(1)

Prostor se členi na območja namenske rabe prostora in površine namenske rabe prostora ter na funkcionalne in prostorske enote.

(2)

Za potrebe prostorskega načrtovanja se ob upoštevanju namenske rabe prostora ter funkcionalnih in prostorskih enot določijo ureditvena območja prostorskih aktov.

(3)

Pri členitvi prostora se upoštevajo varovana, zavarovana ali ogrožena območja s področja varstva okolja in njegovih delov, ohranjanja narave, varstva kulturne dediščine in rabe naravnih virov v skladu s predpisi, ki urejajo ta področja, kakor tudi prepoznavnost krajine, naravne kakovosti krajine, prepletanje kmetijskih in gozdnih dejavnosti, urejanje kmetijskih zemljišč ter druge kakovosti naravnih in ustvarjenih sestavin prostora.

I/1.2.1 NAMENSKA RABA PROSTORA

17. člen

(določitev in prikaz namenske rabe prostora)

(1)

Za celotno območje občine se določi in prikaže območja osnovne namenske rabe prostora, ki se med seboj ne smejo prekrivati. Območja osnovne namenske rabe prostora se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe prostora, ki se med seboj ne smejo prekrivati.

(2)

Meja območij in površin namenske rabe prostora se določi glede na pretežno dejansko rabo, načrtovano namensko rabo, funkcijo obstoječih in načrtovanih objektov in strukturno urejenost prostora. Pri določanju meje se praviloma upoštevajo obstoječe parcelne meje.

(3)

Pravila za določanje in prikaz namenske rabe prostora so določena v poglavju o načrtovanju prostorskih sistemov.

18. člen

(osnovna namenska raba prostora)

Območja osnovne namenske rabe so:

-

območja stanovanj;

-

območja proizvodnih dejavnosti;

-

mešana območja;

-

posebna območja;

-

območja družbene infrastrukture;

-

območja zelenih površin;

-

območja prometne infrastrukture;

-

območja komunikacijske infrastrukture;

-

območja energetske infrastrukture;

-

območja okoljske infrastrukture;

-

komunikacijski vodi in energetski vodi ter vodi okoljske infrastrukture;

-

območja vodnih zemljišč;

-

območja mineralnih surovin;

-

območja kmetijskih zemljišč;

-

območja gozdov;

-

območja za potrebe obrambe;

-

območja za potrebe varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;

-

ostala območja.

19. člen

(podrobnejša namenska raba prostora)

(1)

Območja stanovanj se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na čiste stanovanjske površine, splošne stanovanjske površine, stanovanjske površine za posebne namene, stanovanjske površine s kmetijskimi gospodarstvi in na površine počitniških hiš.

(2)

Območja proizvodnih dejavnosti se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za industrijo, površine z objekti za kmetijsko proizvodnjo in na površine za proizvodnjo.

(3)

Mešana območja se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na osrednje površine in na mešane površine.

(4)

Posebna območja se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za turizem in na površine drugih območij.

(5)

Območja družbene infrastrukture se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za vzgojo in izobraževanje, površine za šport, površine za zdravstvo, površine za kulturo, površine za javno upravo in na površine za opravljanje verskih obredov.

(6)

Območja zelenih površin se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za rekreacijo in šport, parke, druge zelene površine in na pokopališča.

(7)

Območja prometne infrastrukture se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na državne ceste, lokalne ceste, državne kolesarske poti, občinske kolesarske in druge poti, železnice, žičnice, postaje, letališča, pristanišča ter na ostale prometne površine.

(8)

Območja komunikacijske infrastrukture se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine komunikacijske infrastrukture.

(9)

Območja energetske infrastrukture se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za oskrbo z električno energijo, površine za oskrbo s plinom, površine za oskrbo z nafto in naftnimi derivati ter na površine za oskrbo s toplotno energijo.

(10)

Območja okoljske infrastrukture se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za oskrbo z vodo, površine za čiščenje odpadnih voda, površine za ravnanje z odpadki in na površine za odlaganje odpadkov.

(11)

Območja vodnih zemljišč se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine vodnih zemljišč in na površine vodne infrastrukture.

(12)

Območja mineralnih surovin se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine nadzemnega pridobivalnega prostora in na površine podzemnega pridobivalnega prostora.

(13)

Območja kmetijskih zemljišč se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine najboljših kmetijskih zemljišč in na površine drugih kmetijskih zemljišč.

(14)

Območja gozdov se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na gozdne površine.

(15)

Območja za potrebe obrambe se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za obrambo.

(16)

Območja za potrebe varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami se lahko delijo na površine podrobnejše namenske rabe, in sicer na površine za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.

I/1.2.2 FUNKCIONALNE IN PROSTORSKE ENOTE

20. člen

(členitev na funkcionalne in prostorske enote)

(1)

Za celotno območje občine se določi in prikaže funkcionalne enote. Funkcionalne enote se lahko delijo na eno ali več prostorskih enot, ki se med seboj ne smejo prekrivati.

(2)

Meja funkcionalne enote se določi glede na funkcijsko celovitost. Na območjih funkcionalnih enot se določijo skupna izhodišča za podrobnejše urejanje prostora.

(3)

Meja prostorske enote se določi glede na enotne oblikovne značilnosti in prevladujočo namensko rabo. Za območje posamezne prostorske enote se na podlagi skupnih izhodišč za podrobnejše urejanje prostora in v skladu z akti in predpisi, s katerimi so določeni pravni režimi, ki predpisujejo ureditve, ukrepe in omejitve v prostoru, določijo enotna merila in pogoji za prostorsko načrtovanje in graditev objektov.

(4)

Funkcionalne ali prostorske enote se ne določajo za komunikacijske vode in energetske vode ter vode okoljske infrastrukture.

I/1.2.3 DOLOČITEV UREDITVENEGA OBMOČJA

21. člen

(določitev in prikaz ureditvenega območja)

(1)

Z ureditvenim območjem se določi območje urejanja s prostorskim aktom.

(2)

Meja ureditvenega območja posameznega prostorskega akta se glede na vrsto prostorskega akta praviloma določi tako, da sovpada z administrativnimi mejami, mejami funkcionalnih in prostorskih enot, mejami funkcijskih regij ali mejami širših zavarovanih območij po predpisih o ohranjanju narave oziroma da potekajo po izrazitih mejah naravnih ali ustvarjenih prostorskih struktur ter obsega območje načrtovane prostorske ureditve in njenega vplivnega območja.

I/2 NAČRTOVANJE PROSTORSKIH SISTEMOV

22. člen

(načrtovanje prostorskih sistemov)

(1)

Prostorske sisteme poselitve, gospodarske infrastrukture in krajine je treba načrtovati medsebojno usklajeno tako, da se sistem poselitve združuje v policentrično omrežje mest in drugih naselij z zagotavljanjem:

-

usklajenega razvoja komplementarnih dejavnosti;

-

učinkovite povezanosti in oskrbe s sistemom gospodarske infrastrukture;

-

kakovostnega razmerja do sistema krajine.

(2)

V širše mestno območje, ki je največja enota policentričnega omrežja poselitve na državni ravni, se poselitvena območja naselij med seboj in z njihovim zaledjem povezuje tako, da:

-

prometna povezanost s hitrimi povezavami javnega potniškega prometa in cestnimi povezavami praviloma omogoča polurno dostopnost iz središč okoliških občin do osrednjega mesta širšega mestnega območja;

-

se usklajeno načrtuje dejavnosti, ki se komplementarno dopolnjujejo v različnih naseljih znotraj širšega mestnega območja, in dejavnosti, ki služijo celotnemu območju (transportno-logistični center, objekti in naprave za ravnanje z odpadki, letališče in podobno);

-

se sistem krajine znotraj širšega mestnega območja povezuje z zelenimi sistemi naselij.

(3)

V somestju, ki ga sestavlja več raznolikih središč in deluje v funkcionalnem smislu enotno, je treba poselitvena območja naselij med seboj in z njihovim zaledjem povezovati tako, da:

-

prometna povezanost z javnim potniškim prometom in cestnimi povezavami praviloma omogoča petnajstminutno dostopnost med središči sosednjih občin v somestju;

-

si naselja v somestju medsebojno delijo dejavnosti, ki jih sicer opravlja eno mesto, zlasti dejavnosti družbene infrastrukture, in skupaj razvijajo dejavnosti, ki se komplementarno dopolnjujejo po posameznih naseljih.

I/2.1 NAČRTOVANJE POSELITVE

23. člen

(pravila za načrtovanje poselitve)

(1)

Pri načrtovanju poselitve je treba:

1.

za zagotavljanje kakovostne prostorske strukture:

-

nove ustvarjene sestavine prostora prilagoditi obstoječi naravni in ustvarjeni strukturni urejenosti prostora, zlasti reliefnim značilnostim, naravnim mejam, smerem komunikacij, smerem značilne parcelacije ter smerem in zasnovi obstoječe grajene strukture,

-

razvijati prepoznavno podobo naselja kot celote oziroma dela naselja, zlasti z ohranjanjem kulturne dediščine in drugih kakovosti prostora ali z ustvarjanjem novih vzorcev in oblik, kadar v obstoječih ni mogoče prepoznati kakovostne prostorske strukture,

-

upoštevati skladno razmerje med ponavljajočimi se in enkratnimi ustvarjenimi sestavinami prostora;

2.

za zagotavljanje varčne in učinkovite rabe prostora:

-

izkoriščati neizkoriščena ali slabo izkoriščena zemljišča za gradnjo znotraj obstoječih meja poselitvenih območij, vendar ne na račun območij zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov,

-

načrtovati razvoj na nova zemljišča za gradnjo v povezavi s komunalnim opremljanjem zemljišč,

-

sanirati degradirana območja znotraj poselitvenih območij;

3.

za zagotavljanje učinkovite in enakovredne dostopnosti:

-

razvijati sklenjeno omrežje pešpoti, ki mora omogočati čimbolj učinkovito dostopnost zlasti do objektov družbene infrastrukture, postajališč za javni potniški promet ter območij zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov,

-

razvijati sklenjeno omrežje kolesarskih poti z upoštevanjem čim krajših povezav,

-

z razvojem učinkovitega omrežja javnega potniškega prometa zmanjševati odvisnost od avtomobilskega prometa,

-

zagotavljati petminutno peš dostopnost iz območij stanovanj, mešanih območij, posebnih območij ter območij družbene infrastrukture do postajališč javnega potniškega prometa,

-

omogočati dostop vsem skupinam prebivalstva do objektov družbene infrastrukture in javnih odprtih prostorov;

4.

za zagotavljanje pogojev za zdravo življenje ter druženje in rekreacijo:

-

omogočati ustrezno razporeditev, funkcionalno in strukturno raznolikost ter kakovostno oblikovanje zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov ob upoštevanju velikosti poselitvenega območja ter njegovega pomena v širšem prostoru,

-

s poselitvenimi območji povezovati naravne sestavine prostora v zeleni sistem naselja;

5.

za zagotavljanje konkurenčnosti naselij v širšem prostoru:

-

razporeditev dejavnosti načrtovati tako, da so funkcionalne povezave med njimi čimbolj učinkovite,

-

zagotavljati zadostno količino in ustrezno strukturo zemljišč za gradnjo;

6.

za zmanjševanje ogroženosti naselij zaradi naravnih in drugih nesreč:

-

poselitvena območja širiti na zemljišča, ki niso ogrožena zaradi naravnih in drugih nesreč,

-

v delih naselij, ki so ogrožena zaradi naravnih in drugih nesreč, preprečevati razvoj dejavnosti, ki bi povečevale ogroženost prostora,

-

sanirati območja kulturne dediščine,

-

zagotavljati varnost pred požari in poskrbeti za ustrezne količine vode za gašenje,

-

zagotavljati varstvo pred škodljivim delovanjem voda,

-

za obstoječa poselitvena območja na ogroženih območjih zagotavljati izvedbo ustreznih protipoplavnih ukrepov oziroma opuščati obstoječo neustrezno rabo,

-

za obstoječa poselitvena območja na območjih, ogroženih zaradi industrijskih nesreč, zagotavljati izvedbo ustreznih varnostnih ukrepov oziroma opuščati obstoječo neustrezno rabo;

7.

za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot:

-

omogočati povezanost habitatov v poselitvenih območjih z naravo zunaj teh območij,

-

načrtovati prostorske ureditve tako, da niso past ali ovira za živali prostoživečih vrst, ki so prilagojena na življenje v poselitvenih območjih,

-

omogočati živalim prostoživečih vrst, ki so prilagojene na življenje v poselitvenih območjih, preživetje z ohranjanjem zelenih površin, dreves, skupin dreves, voda ali objektov, ki so njihov življenjski prostor;

8.

za ohranjanje kulturne dediščine:

-

zagotavljati materialne in druge pogoje za uresničevanje kulturnih funkcij dediščine, ne glede na njeno namembnost,

-

zagotavljati javno dostopnost dediščine ter omogočati njeno preučevanje in raziskovanje,

-

preprečevati posege, s katerimi bi se utegnile spremeniti lastnosti, vsebina, oblike in s tem vrednost dediščine,

-

zagotoviti, da se na območjih kulturne dediščine ne načrtujejo območja za potrebe obrambe, velika območja proizvodnih dejavnosti ali območja drugih dejavnosti, ki bi bila v primeru oboroženega spopada potencialni cilji napada;

9.

za smotrno rabo energije:

-

z izborom lokacije, orientacijo objektov in ustreznimi odmiki med njimi omogočati ustrezno celoletno osončenje in zagotavljati zmanjševanje potreb po ogrevanju in umetnem hlajenju,

-

z ustrezno zasnovo stavbnega volumna, z izborom gradiva in toplotno zaščito stavb zagotavljati čim manjše izgube toplotne energije,

-

z načrtovanjem smotrne razporeditve objektov zmanjševati stroške za izgradnjo in obratovanje omrežij gospodarske javne infrastrukture,

-

z energetsko sanacijo stavb pri prenovi zmanjševati porabo energije,

-

z uporabo lokalno razpoložljivih obnovljivih virov energije zmanjševati izgube energije pri prenosu in distribuciji.

(2)

Pravila za načrtovanje poselitve iz prejšnjega odstavka veljajo za načrtovanje poselitvenih območij in območij namenske rabe.

I/2.1.1 NAČRTOVANJE POSELITVENIH OBMOČIJ

24. člen

(določitev poselitvenega območja)

(1)

Poselitveno območje se določi ob upoštevanju namenske rabe in na podlagi:

1.

strokovnih podlag s področja družbenih in gospodarskih potreb;

2.

potreb, ki izhajajo iz organizacije dejavnosti v naselju glede na položaj in vlogo naselja v policentričnem sistemu poselitve;

3.

strukture naselja glede na namembnost površin, izkoriščenost prostora in urbanistično oblikovalske usmeritve;

4.

veljavnih pravnih režimov, ki določajo ureditve, ukrepe in omejitve v prostoru.

(2)

Poselitveno območje obsega eno ali več sosednjih funkcionalnih enot.

(3)

Poselitveno območje obsega eno ali več območij osnovnih namenskih rab prostora v sistemu poselitve ter tista območja osnovnih namenskih rab prostora v sistemu gospodarske infrastrukture, ki so del naselja.

25. člen

(načrtovanje poselitvenih območij)

(1)

Pri načrtovanju poselitvenih območij mest in drugih urbanih naselij je treba zagotavljati:

1.

razvoj urbanih funkcij naselij (dejavnosti družbene infrastrukture, storitvene in oskrbne dejavnosti);

2.

prepletanje združljivih rab in raznolikost dejavnosti po zvrsti, obsegu in razmestitvi;

3.

razvoj območij osrednjih površin, ki naj se načrtuje v neposredni bližini prometnih vozlišč za javni potniški promet (petminutna dostopnost);

4.

celovito prenovo in revitalizacijo obstoječih območij mestnih središč, vključno z zagotavljanjem ustrezno zmogljivega javnega potniškega prometa in z večanjem faktorja izrabe prostorskih enot in to ob upoštevanju visokega deleža zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov, obstoječih kakovostnih prostorskih struktur varstva stavbne in naselbinske dediščine;

5.

krepitev turistične funkcije prepoznavnih mestnih območij, zlasti mestnih središč;

6.

ustrezno ponudbo funkcionalno in tehnološko različnih infrastrukturno opremljenih površin za proizvodne dejavnosti.

(2)

Pri načrtovanju poselitvenih območij podeželskih naselij in vasi je treba zagotavljati:

1.

upoštevanje tradicionalne strukture ohranjenih kvalitetnih vaških jeder in značilno podobo vaških silhuet in robov kot delov kulturne krajine;

2.

vzpodbujanje notranjega razvoja naselij, zlasti s kvalitetno prenovo dela naselja in posameznih objektov, z dopolnilno ali nadomestno gradnjo v sklopu obstoječih gradbenih parcel ali na njihovem neposrednem robu, ob upoštevanju novih tehnoloških in materialnih možnosti;

3.

varstvo in prenovo stavbne dediščine in ostalih objektov;

4.

sožitje med urbanimi in kmetijskimi funkcijami v podeželskih naseljih po načelu, da imajo kmetijske funkcije v tradicionalno agrarnih naseljih zaradi specifičnih tehnoloških pogojev praviloma prednost;

5.

možnosti za širjenje večjih kmetij oziroma selitev kmetijskih objektov ali celih kmetij na nove površine, odmaknjene od stanovanjskih objektov;

6.

prenovo omrežja cest in poti, da bo s tem urejen varen peš in kolesarski promet ter omogočen neoviran dostop do gospodarskih dvorišč ter varen dostop do obdelovalnih površin;

7.

izpolnjevanje prostorskih potreb dopolnilnih nekmetijskih dejavnosti;

8.

vsaj eno več funkcionalno javno odprto površino za preživljanje prostega časa in druženje prebivalcev.

(3)

Pri načrtovanju poselitvenega območja je treba za primer naravnih in drugih nesreč zagotoviti površine za pokop večjega števila ljudi in živali in površin za deponijo ruševin ter opredeliti graditev zaklonišč v naseljih.

(4)

V naseljih, kjer ni predvidena prostorska širitev, se dopuščajo:

1.

gradnja objektov na prostih zazidljivih zemljiščih znotraj naselij, nadomestne gradnje ali širjenje kmečkih gospodarstev;

2.

vzdrževanje in posodabljanje komunalne opreme;

3.

dopolnjevanje družbene in gospodarske infrastrukture glede na število prebivalcev in velikost naselja oziroma glede na ustrezen minimalni standard.

I/2.1.1.1 Notranji razvoj poselitvenih območij

26. člen

(notranji razvoj poselitvenih območij)

Notranji razvoj naselij je treba uresničevati s prenovo naselij in delov naselja in z zgostitvami ekstenzivno izrabljenih poseljenih površin. Poleg splošnih pravil pri načrtovanju poselitvenih območij je treba pri načrtovanju notranjega razvoja naselij zagotavljati, da:

1.

načrtovanje notranjega razvoja poselitvenega območja poteka praviloma po morfološko in funkcionalno zaokroženih območjih, ob obvezni obravnavi vpliva na razvoj celotnega poselitvenega območja;

2.

se ohranja oziroma vzpostavlja uravnoteženo razmerje med grajenimi in zelenimi površinami ter drugimi javnimi odprtimi prostori v naselju;

3.

se ekstenzivno izrabljene poseljene površine zgoščajo do dovoljene stopnje izkoriščenosti zemljišč za gradnjo in da se upošteva varstveni režim;

4.

se ohranjajo in razvijajo kvalitetne urbanistične zasnove in vzorci.

27. člen

(prenova naselij ali delov naselij)

(1)

Območje prenove in koncept prenove se določata z urbanistično zasnovo.

(2)

V območjih, predvidenih za prenovo, je treba do izdelave načrta prenove za vse vrste gradenj določiti merila in pogoje v prostorskem redu občine. V območju prenove so do izdelave načrta prenove dovoljena nujna vzdrževalna dela in dela v zvezi z varovanjem kulturne dediščine.

(3)

Območje prenove mora biti zaokroženo in celovito. Pri tem je treba upoštevati njegovo razmerje do naselja in širšega prostora. Prenova posameznih stavb je možna le v sklopu preverjanja, programiranja in urejanja območja prenove.

(4)

V območjih, predvidenih za prenovo, je treba ugotoviti stanje okolja ter s sanacijo in z ustreznim načrtovanjem zagotoviti primerno stanje.

(5)

S konceptom prenove je treba opredeliti namen, vrsto problema, cilje in način prenove, zlasti pa gospodarske, okoljske, socialne, kulturne, urbanistične, arhitekturne in krajinske vidike.

(6)

V urbanistični zasnovi se na podlagi ustreznih strokovnih podlag in preverjanj določijo ukrepi, s katerimi se zagotavlja:

1.

prostorske možnosti za ohranjanje ali vzpostavljanje uravnoteženega prepleta raznovrstnih funkcij in dejavnosti;

2.

sanacija degradiranih in podstandardnih območij;

3.

zagotovitev nujnih funkcij bivalnega okolja kot so otroška igrišča, vrtci, zelenice, površine za mirujoči promet, intervencijske ter dostavne poti in podobno;

4.

povezanost in ravnotežje med posameznimi deli znotraj območja in navzven;

5.

nadomeščanje zasebnega motornega prometa z razvijanjem javnega potniškega prometa, razvoj in dograjevanje omrežja kolesarskih poti in pešpoti;

6.

zmanjševanje onesnaženja okolja z odpadki in emisijami;

7.

zmanjševanje vidnega razvrednotenja;

8.

spoštovanje in ohranitev oblikovnih značilnosti naselij in vrednot kulturne dediščine;

9.

ohranjanje habitatov živalskih vrst in naravnih vrednot.

(7)

Načrtovanje in izvedba prenove morata potekati ob smiselni uporabi in prenovi obstoječih objektov in njihovi vključitvi v nove kakovostne prostorske strukture. Proces prenove mora omogočati postopno gradnjo in dograditev infrastrukturnih omrežij, stavb za storitvene dejavnosti in druge opreme naselij.

(8)

Prenovo je treba načrtovati tako, da je zagotovljena smotrna raba energije in materialov.

(9)

Prenovo mora spremljati energetska sanacija stavb, kar pomeni:

1.

ustrezno toplotno zaščito;

2.

gradnjo skupnih energetsko varčnih ogrevalnih sistemov in prednostno uporabo obnovljivih virov energije;

3.

zmerno zgoščevanje poselitve z umeščanjem novih gradenj, kjer razpored stavb, njihova orientacija in razmiki omogočajo racionalno razvodno omrežje, dobro osončenje in zmanjšanje potrebe po hlajenju.

(10)

Prenova območja, kjer se načrtuje večja stopnja izkoriščenosti zemljišč za gradnjo, je možna le po predhodni celoviti proučitvi sprejemljivosti in zmogljivosti prostora glede na urbanistične, morfološke, socialne, kulturne, okoljske in dediščinske značilnosti območja.

(11)

V skladu s potrebami celovitega razvoja naselja se lahko degradirana območja ali njihovi deli namenijo za nove gospodarske aktivnosti oziroma za razvoj drugih dejavnosti kot so stanovanjske, kulturne, športne, trgovske in prostočasne dejavnosti.

(12)

Stanovanjska prenova naj bo zasnovana in izvedena tako, da bo zagotovljeno izboljšanje stanovanjskega standarda vsem prebivalcem. Prenova mora biti v primerjavi z gradnjo novih stanovanj, izjema so primeri prenove naselbinske in stavbne dediščine, gospodarsko upravičena.

(13)

Pri prenovi se posebna pozornost namenja javnim površinam in stavbam, njihovi zunanji podobi, urbani opremi ulic in trgov ter ozelenitvi.

(14)

Pri prenovi se vzpodbujata namestitev zbiralnikov sončne energije za pridobivanje električne energije in ogrevanje sanitarne vode ter izraba padavinske vode v sanitarne namene.

28. člen

(nezadostno izkoriščena zemljišča)

(1)

Nezadostno izkoriščena zemljišča so zemljišča v območju, kjer se načrtuje višja vrednost kazalca stopnje izkoriščenosti zemljišč za gradnjo.

(2)

Pri načrtovanju na območju nezadostno izkoriščenih zemljišč je treba upoštevati splošna pravila za notranji razvoj poselitvenih območij iz 26. člena te uredbe in kakovost prostora.

(3)

Načrtovanje na območjih nezadostno izkoriščenih zemljiščih se izvaja z:

1.

dopolnilno gradnjo na parceli, zlasti pri ozki podolgovati parcelaciji, kjer se z obstoječim objektom zagotovi skupen dostop do javne prometnice in z gradnjo ni degradiran rob naselja;

2.

dopolnilno gradnjo z razdelitvijo parcele, ki je primerna za uporabo pri širših oziroma večjih parcelah z direktnim dostopom z obstoječe prometnice;

3.

dopolnilno gradnjo s preparcelacijo preostalih zemljišč za gradnjo, zlasti v primerih, ko je možna komasacija zemljišč ali uporaba več sosednjih parcel;

4.

nadomestno gradnjo na večjih parcelah, ko se obstoječi objekt odstrani in nadomesti z objektom z večjo bruto etažno površino;

5.

nadzidavo in dograditvijo obstoječih objektov, kadar to dovoljujejo oblikovna merila in pogoji ter tehnični pogoji gradnje.

I/2.1.1.2 Širitev poselitvenih območij

29. člen

(širitev poselitvenih območij)

(1)

Širitev poselitvenega območja je dopustna kadar smotrnega razvoja in skladnosti urbanih kvalitet ni mogoče zagotoviti z notranjim razvojem naselja in ko so že izkoriščene proste površine oziroma lokacije, ki so primerne za zgostitve, prenovo ali spremembo rabe.

(2)

Pri načrtovanju območja za širitev naselja je treba upoštevati:

1.

tip, položaj in vlogo naselja v omrežju naselij in v odnosu do drugih naselij;

2.

predvideni demografski razvoj;

3.

socialne razmere, posebnosti posameznih družbenih skupin, ki izhajajo iz specifičnih zgodovinskih in družbenih pogojev, ter družbeno sprejemljivost;

4.

strukturno urejenost prostora;

5.

območja naravnih vrednot, biotske raznovrstnosti in zavarovana območja ter območja kulturne dediščine;

6.

stanje zelenih in drugih odprtih bivalnih površin;

7.

prilagajanje naselja naravnim in krajinskim značilnostim prostora;

8.

razporeditev in organizacijo dejavnosti v naselju;

9.

možnost funkcionalnega in morfološkega zgoščanja ter zaokroževanja razpršene gradnje v neposredni bližini poselitvenega območja pod pogoji iz sedmega odstavka 99. člena te uredbe;

10.

funkcionalno oziroma geografsko povezanost zemljišč z obstoječim naseljem;

11.

možnost sanacije komunalne opremljenosti in vzpostavljanja kvalitetnejšega bivalnega in delovnega okolja v obstoječem delu naselja;

12.

možnost priključitve na prometno in energetsko infrastrukturo, infrastrukturo elektronskih komunikacij ter infrastrukturo oskrbe z vodo in odvajanja ter čiščenja odpadne in padavinske vode, skladno s programi opremljanja zemljišč;

13.

kakovost zemljišč za gradnjo;

14.

ocene nevarnosti zaradi naravnih in drugih nesreč, ki dopuščajo varno širitev naselij.

(3)

Pri načrtovanju površin za širitev naselja je treba zagotoviti:

1.

urbanistične, gospodarne in tehnološke rešitve, ki ustrezajo zahtevam predvidenih prostorskih ureditev;

2.

zadostno zmogljivost infrastrukturnega omrežja in zanj potrebne rezervne površine;

3.

prednostno izrabo zemljišč, ki so z vidika trajnostne rabe naravnih virov ter ohranjanja narave in varstva kulturne dediščine manj pomembna;

4.

prednostno sanacijo degradiranih zemljišč;

5.

primerno opremljenost stanovanjskih območij z oskrbnimi in storitvenimi dejavnostmi;

6.

ohranjanje kvalitetnih pogledov na obstoječe naselje in na posamezne vedute in dominante znotraj naselja;

7.

možnost gospodarskega razvoja naselja, lokalne skupnosti ali regije, zlasti s ciljem, da bi se zmanjševale regionalne razlike;

8.

izboljšanje urbanistične urejenosti ter ohranjanje, izboljšanje ali oblikovanje nove prepoznavnosti naselja;

9.

oblikovanje roba naselja in povezave naselja z zaledjem;

10.

zaokroževanje naselja v prostorske enote oziroma v logične funkcionalne celote;

11.

vzpostavljanje zelenega sistema;

12.

varovanje okolja.

I/2.1.2 NAČRTOVANJE OBMOČIJ NAMENSKE RABE V SISTEMU POSELITVE

30. člen

(območja namenske rabe v sistemu poselitve)

Območja osnovne namenske rabe v sistemu poselitve obsegajo:

1.

območja stanovanj;

2.

območja proizvodnih dejavnosti;

3.

mešana območja;

4.

posebna območja;

5.

območja družbene infrastrukture;

6.

območja zelenih površin.

31. člen

(razmeščanje območij namenske rabe)

(1)

V poselitvenem območju je treba območja namenske rabe razmeščati ter določati njihovo velikost in obliko tako, da se s tem zagotavlja:

1.

učinkovito prepletanje dejavnosti in rab znotraj poselitvenega območja ob upoštevanju funkcionalne povezanosti, privlačnosti in izključevanja med posameznimi rabami;

2.

varčna in smotrna raba prostora z usmerjanjem v notranji razvoj poselitvenega območja;

3.

ustrezna dostopnost, zlasti z razvojem ustrezno zmogljivega javnega potniškega prometa, cestnega ter kolesarskega omrežja in omrežja pešpoti.

(2)

Območja, ki so namenjena samo stanovanjem, se praviloma ne načrtujejo neposredno ob območjih proizvodnih dejavnosti, območjih energetske infrastrukture in površin drugih območij, zlasti nakupovalnih središč in zabaviščnih parkov. V neposredno bližino čistih stanovanjskih površin se lahko umesti le manjši športnorekreacijski center.

(3)

Območja proizvodnih dejavnosti se lahko razmešča tako, da bodo v največji možni meri izkoriščene prometne, energetske, komunalne in druge prednosti lokacije. Razmestitev območij proizvodnih dejavnosti ne sme poslabševati bivalnih in delovnih razmer v neposredni okolici ter zmanjševati dostopnosti do drugih območij.

(4)

Urbane površine nekdanjih industrijskih, vojaških, prometno-skladiščnih in proizvodno-energetskih con se na osnovi kritične presoje v procesu prenove in ponovne rabe zemljišč prednostno namenjajo preoblikovanju, zlasti v območja stanovanj, mešana območja, območja družbene infrastrukture ter območja zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov. Kadar ni ustreznih nadomestnih lokacij za potrebe proizvodnih dejavnosti se obstoječa območja ohranijo in posodobijo za nadaljnjo uporabo.

(5)

Mešana območja – osrednje površine in mešane površine se z namenom, da bi se v naselju vzpostavila omrežja središč z različnimi ravnmi oskrbe, razporejajo enakovredno.

(6)

Nova območja površin za turizem se razmeščajo tako, da se zagotavljajo:

1.

povezovanje različnih vrst potencialov in zagotavljanje pestrosti ponudbe;

2.

razvoj v širšem prostoru z navezavo na obstoječa turistična območja;

3.

navezava na poselitvena območja;

4.

ohranjanje in poudarjanje krajinskih, naravnih in kulturnih značilnosti prostora.

Uredba o prostorskem redu Slovenije

Časovnica