TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Predlog za prekinitev postopka se zavrne.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan v roku 15 dni toženki povrniti 1.119,96 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Sodišče prve stopnje je pravilno in obširno obrazložilo obseg varstva, ki ga nudi ZVPot in Direktiva 93/13/EGS pri presoji poštenosti glavnega pogodbenega pogoja. ZVPot v skladu z načelom lojalne razlage prava EU omogoča presojo poštenosti glavnega pogodbenega pogoja le, če je takšen glavni predmet pogodbe nejasen in nerazumljiv (t. j., če ne prestane testa transparentnosti). Testu transparentnosti in testu poštenosti je skupno to, da mora banka s potrošnikom v sklenitveni fazi poslovati v skladu z načelom dobre vere in poštenja. V okviru presoje poštenosti je za ugotovitev obstoja dobre vere banke ključno, ali je v sklenitveni fazi potrošniku razkrila okoliščine, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati in ki bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki je bilo v pogodbeni pogoj sicer vgrajeno (vendar še ne izraženo) že ob sklenitvi pogodbe ravno zaradi nedobrovernosti banke.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženka z zadostno stopnjo gotovosti vedela (ali morala vedeti), kakšno bo gibanje tečaja. Pravilen zaključek se pri tem naslanja na dejstvo, da ni mogoče napovedati ali predvideti vseh faktorjev, ki vplivajo na gibanje tečaja (finančne krize, administrativni ukrepi centralnih bank, politične krize).