Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Mariboru in sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti

2787. Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Mariboru in sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti

Številka: Up-320/14-32  U-I-5/17-11

Datum: 14. 9. 2017

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., in v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, na seji 14. septembra 2017

Četrti odstavek 367. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora protiustavnost, ugotovljeno v prejšnji točki izreka, odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti se uporablja četrti odstavek 367. člena Zakona o kazenskem postopku.

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 25625/2010 z dne 14. 11. 2013 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II K 25625/2010 z dne 10. 6. 2013 se zavrne.

Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Pritožnica je imela v kazenskem postopku položaj oškodovanke. Okrožno sodišče v Mariboru je obdolženca iz tega kazenskega postopka oprostilo kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1/12 in posilstva po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 170. člena KZ-1/12. Pritožnica je zoper oprostilno sodbo vložila pritožbo, ki jo je Okrožno sodišče kot nedovoljeno zavrglo na podlagi drugega odstavka 375. člena v zvezi s 390. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker naj pritožnica kot oškodovanka v skladu s četrtim odstavkom 367. člena ZKP ne bi bila upravičena vložiti pritožbo zoper oprostilno sodbo sodišča prve stopnje, hkrati pa naj ne bi imela pravnega interesa za izpodbijanje odločitve o stroških, ker naj bi tudi v tej zvezi izpodbijala zgolj odločitev o obdolženčevi krivdi. Pritožnica je zoper sklep Okrožnega sodišča o zavrženju pritožbe vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, ker naj oškodovanka v postopku ne bi nastopala v vlogi oškodovanke kot tožilke, zato naj bi bila njena pritožba zoper krivdorek nedovoljena, prvostopenjsko sodišče pa naj bi pravilno zavrglo njeno pritožbo.

Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sklepa Okrožnega in Višjega sodišča. Zatrjuje kršitev pravic iz 14., 15., 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da je Okrožno sodišče kršilo pravice iz 22. člena Ustave, ker ji v postopku ni bilo omogočeno enako varstvo pravic, dolžnosti in pravnih interesov, kot ji pripada po zakonu. Okrožno sodišče naj se v obrazložitvi sodbe ne bi opredelilo do zatrjevanih dejstev, poleg tega naj ne bi izvedlo upoštevnih dokazov. Pritožnica še navaja, da se ni mogla opredeliti do dokazov, ki naj bi jih obdolženec predložil na naroku 11. 10. 2012 in na kasnejših narokih, ko pritožnica ni bila navzoča. Zatrjuje, da ni smela biti navzoča na obravnavah in da jo je predsednik senata kljub protestu njenega odvetnika brez obrazložitve poslal iz sodne dvorane, tudi v primeru zaslišanja prič oziroma pisanja zapisnika glavne obravnave. Poleg tega naj pritožnica ne bi bila navzoča na glavni obravnavi, ker naj bi rodila. Tako naj bi bila zadnjič navzoča na glavni obravnavi 11. 10. 2012, na kasnejših narokih pa ne več. Ker naj bi obdolženec prav na teh narokih predložil nove dokaze, naj bi sodišče kršilo četrti odstavek 289. člena ZKP, kršeni pa naj bi bili tudi prvi, drugi in tretji odstavek 59. člena ter prvi odstavek 296. člena in 342. člen ZKP. Pritožnica meni, da bi morala imeti možnost, da se opredeli do novih dokazov in do izpovedi obtoženca na naroku 13. 11. 2012 ter do navedb njegovega zagovornika na naroku 21. 2. 2013. S tem naj bi imela možnost dokazati, da so dokazi, ki jih je naknadno predložil obdolženec, lažni.

Pritožnica zatrjuje kršitev 25. člena Ustave, ker naj kot oškodovanka v skladu s četrtim odstavkom 367. člena ZKP ne bi imela pravice do pritožbe, ampak naj bi jo imelo zgolj državno tožilstvo, ki pa naj ne bi zastopalo njenih interesov. Prav tako naj ne bi imela pravice do pritožbe zoper sklepe, sprejete na glavni obravnavi, ker naj bi jih bilo mogoče izpodbijati zgolj s pritožbo zoper sodbo. Pritožnica meni, da ima pravico in pravni interes, da kot oškodovanka brani svoje osebno dostojanstvo in interese, tudi z vložitvijo pritožbe zoper sodbo. Ker naj bi bil v skladu z ZKP državni tožilec upravičeni tožilec za kazniva dejanja, katerih žrtev naj bi bila, kot oškodovanka pa naj po ZKP ne bi imela pravice do pritožbe, pritožnica meni, da bi tudi v vlogi oškodovanke morala imeti to pravico.

Pritožnice naj ne bi nihče poučil, da ima pravico prevzeti kazenski pregon, da bi imela na tej podlagi pravico do pritožbe, prav tako ne o njenih drugih pravicah po ZKP. S tem naj bi sodišče kršilo 14. člen ZKP. Do kršitve 15. člena ZKP pa naj bi prišlo, ker bi si sodišče moralo prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in zlorab pravic udeležencev. Pritožnica zatrjuje, da bi za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 moralo biti stvarno pristojno okrajno in ne okrožno sodišče. Izpodbija tudi verodostojnost dokazov obrambe, ugotovljeno dejansko stanje in dokazno presojo sodišča, ustavni pritožbi pa prilaga nove dokaze, ki naj bi izpodbijali obdolženčev zagovor in dokazovali njegovo krivdo.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-95/14, Up-320/14, U-I-5/17 z dne 12. 1. 2017 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo z namenom, da presodi, ali je bila z izpodbijanimi sklepi, izdanimi v postopku pritožbe zoper oprostilno kazensko sodbo, kršena pritožničina pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ustavno sodišče je zavrglo pobudo št. U-I-95/14, hkrati pa je na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) začelo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 367. člena ZKP.

Ustavno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo pritožnico in Višje sodišče v Mariboru ter sklep o sprejemu ustavne pritožbe in začetku postopka za oceno ustavnosti skupaj z ustavno pritožbo vročilo Državnemu zboru. Državni zbor odgovora ni podal. Mnenje je poslala Vlada, ki je poudarila pomen oškodovanca v kazenskem postopku. Zaradi implementacije Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (UL L 315, 14. 11. 2012 – v nadaljevanju Direktiva 2012/29/EU) naj bi Vlada v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju Predlog ZKP-N) predvidela več sprememb, ki naj bi občutno izboljšale položaj oškodovanca. Vlada meni, da ima oškodovanec pravni interes za uspeh kazenskega postopka in za obsodilno sodbo, a le v okviru njegovega premoženjskopravnega zahtevka, ker naj bi bilo sodišče v civilnem postopku (v nadaljevanju civilno sodišče) v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP) vezano na pravnomočno obsodilno sodbo iz kazenskega postopka glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, če tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju kot obsodilna sodba v kazenskem postopku. Obstoječa ureditev ZKP naj bi oškodovancu v zadostni meri omogočala uveljavljanje tega pravnega interesa v takem obsegu, ki naj ne bi nesorazmerno posegal niti v oškodovančev pravni položaj niti v glavni namen kazenskega postopka – tj. kaznovanje storilca kaznivega dejanja in učinkovitost kazenskega postopka.

Uvedba pritožbe oškodovanca zoper zavrnilno in oprostilno sodbo naj bi pomenila nesorazmeren poseg v temeljni namen kazenskega postopka. Zgolj ureditev, ki bi možnost iztožitve odškodnine v celoti vezala samo na obstoj pravnomočne obsodilne kazenske sodbe, naj bi z vidika 25. člena Ustave zahtevala, naj se za oškodovanca predvidi možnost pritožbe zoper zavrnilno in oprostilno sodbo. Veljavna ureditev, ki take vezanosti ne pozna, naj bi zmanjšala oškodovančev pravni interes za pritožbo, zlasti ob upoštevanju rešitev v Predlogu ZKP-N, ki naj bi s t. i. mehkimi ukrepi (soft law) oškodovancu omogočale doseganje obsodilne sodbe in udejanjanje njegovega premoženjskopravnega interesa. Poleg tega naj bi imel oškodovanec na voljo vsa pravna sredstva v pravdnem postopku, zato naj z nedopustnostjo pritožbe zoper zavrnilno in oprostilno kazensko sodbo ne bi bil onemogočen pri uveljavljanju civilnopravnega interesa.

Vlada je v svojem mnenju tudi poudarila razliko med namenom kazenskega postopka ter cilji, ki jih v tem postopku zasleduje oškodovanec. Primarni interes oškodovanca v kazenskem postopku naj bi bil civilnopravne narave. V primeru oprostilne sodbe naj bi državni tožilec storil vse, kar naj bi bilo potrebno za doseganje obsodilne sodbe. Če sodnik kljub temu ni prišel do zaključka, da je obdolženec kriv kaznivega dejanja, naj očitno ne bi šlo za primer, v katerem naj bi bila oškodovančeva intervencija nujna. Sodišče naj bi namreč sprejelo odločitev, na katero naj bi oškodovanec lahko vplival v okviru širokega spektra svojih procesnih pravic. Prav vplivanje na odločitev sodišča z izvrševanjem procesnih pravic naj bi bilo tisto, do česar naj bi bil oškodovanec upravičen. Ohraniti naj bi bilo treba obstoječo strogo ločitev vloge državnega tožilca, ki zasleduje javni cilj kaznovanja storilca in s tem vse namene kaznovanja, od interesa oškodovanca, ki naj bi bil premoženjske narave, kljub temu da naj bi oba subjekta zasledovala pregon storilca kaznivega dejanja. Javnopravni interes, ki naj bi ga zasledoval državni tožilec, naj bi bil tudi z ustavnega vidika močnejši od zasebnopravnega interesa oškodovanca. Posledično naj bi bilo tudi primerno, da bi bil oškodovančev interes manj zavarovan. To naj bi bilo po oceni Vlade lahko ogroženo z razveljavitvijo četrtega odstavka 367. člena ZKP. Vlada v zvezi s tem tudi izpostavlja, da je ustavnopravna pristojnost za pregon storilcev za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, po prvem odstavku 135. člena Ustave in v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo podeljena le državnim tožilcem. Opozarja tudi na morebitne nepredvidljive posledice ureditve, po kateri bi imel oškodovanec pravico do pritožbe zoper sodbo (inflacija vzporednih pregonov in sistemskih neskladnosti, nejasnosti glede razmejitve pristojnosti, negotovost pravnega položaja obdolženca), in na pravna vprašanja, ki bi postala upoštevna v takem primeru (ali lahko oškodovanec s pritožbo izpodbija obsodilno sodbo, ali bi bilo treba oškodovancu v postopku omogočiti, da vpliva na procesna dejanja, ki vplivajo na obsodilno sodbo, kaj bi se zgodilo, če bi s pritožbo uspel le oškodovanec in ali bi s tem prevzel kazenski pregon, itd.).

Po mnenju Vlade ni ključno ustavnopravno vprašanje, ali mora imeti oškodovanec pravico do pritožbe zoper zavrnilno in oprostilno sodbo, temveč ali je oškodovancu glede na siceršnje možnosti, ki naj bi jih imel v kazenskem in pravdnem postopku, omogočeno, da bi v zadostni meri pripomogel k iztožitvi odškodnine. Glede na to, da naj bi bil ključen interes oškodovanca premoženjski, naj bi imel zakonodajalec večje polje proste presoje pri tem, kakšni postopkovni ukrepi naj bi bili v kazenskem postopku na voljo oškodovancu, tudi z vidika 25. člena Ustave. Izključitev možnosti pritožbe v primeru zavrnilne ali oprostilne sodbe naj bi bila še v prosti presoji zakonodajalca. Po oceni Vlade naj tudi ne bi bilo utemeljeno ex post retroaktivno sklepanje o namenu zakonodajalca glede na kasneje oblikovano prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), kar naj bi lahko sledilo iz razlage sklepa Ustavnega sodišča o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. Sodba ESČP v zadevi Perak proti Sloveniji z dne 1. 3. 2016 naj bi bila sicer upoštevna, a le v omejenem obsegu (tj. 41. točka obrazložitve, iz katere naj bi bilo mogoče sklepati, da mora biti oškodovancu zagotovljena temeljna adversarnost v kazenskem postopku, ne pa tudi obrazložitev glede zahteve za varstvo zakonitosti). Tudi iz primerjalnopravnih ureditev oziroma iz različnih mednarodnih instrumentov naj bi izhajalo povečanje vpliva oziroma preverjanja odločitev državnega tožilca glede pregona, ne pa tudi razvoj v smeri širitve pristojnosti oškodovanca na področju kazenskega pregona. Vladi naj tudi ne bi bili poznani primerljivi pravni sistemi v državah kontinentalne Evrope s podobnimi ustavami, ki naj bi določali pravico oškodovanca, da vloži pritožbo zoper oprostilno ali zavrnilno kazensko sodbo.

Mnenje Vlade je bilo vročeno pritožnici, ki je v izjavi navedla, da v nasprotju z navedbami Vlade v kazenskem postopku in v postopku z ustavno pritožbo ni ščitila svojega premoženjskega interesa. Zatrjuje, da so ji bile v kazenskem postopku kršene procesne pravice, ki naj bi ji jih zagotavljala Ustava in ZKP. Izpodbijani četrti odstavek 367. člena ZKP naj bi ji onemogočal uveljavljanje teh kršitev s pritožbo. Pritožnica zatrjuje, da imata subsidiarni in zasebni tožilec pravico do pritožbe, oškodovanec pa ne, čeprav naj bi bili vsi trije subjekti v temelju oškodovanci kaznivega dejanja. Izpostavlja tudi stroškovni vidik kazenskega postopka in navaja, da ji pritožba zoper odločitev o stroških ne koristi, ker naj glede na ureditev ZKP z omejeno pravico do pritožbe ne bi mogla vplivati na odmero stroškov. Vlada naj bi v svojem mnenju tudi preveč poudarjala interes oškodovanca doseči obsodilno sodbo. Sama naj takega interesa ne bi imela, predviden ZKP-N pa naj ne bi reševal njenega pravnega položaja.

Četrti odstavek 367. člena ZKP se glasi:

»Oškodovanec sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka; če pa je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek 63. člena), se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba (370. člen).«

V skladu z ZKP ima lahko oškodovanec v kazenskem postopku tri vloge. Lahko je zasebni tožilec, subsidiarni tožilec oziroma oškodovanec kot tožilec ali zgolj oškodovanec. Ustavno sodišče je v obravnavanem primeru presojalo le ustavnopravni položaj oškodovanca, ki ni niti subsidiarni niti zasebni tožilec. Izpodbijano ureditev, v skladu s katero oškodovanec ni upravičena oseba za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, razen v primerih iz četrtega odstavka 367. člena ZKP, je presojalo z vidika njene skladnosti s 25. členom Ustave.

V skladu z ZKP oškodovanec ni stranka kazenskega postopka. (Glej opombo 1) ZKP mu v rednem kazenskem postopku med drugim daje naslednje procesne pravice:

– oškodovanec lahko predlaga prenos krajevne pristojnosti sodišča (drugi odstavek 35. člena ZKP);

– pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na predlog, je oškodovanec upravičen podati predlog za pregon (prvi odstavek 52. člena ZKP);

– oškodovanec je lahko navzoč pri opravi posamičnega preiskovalnega dejanja v predkazenskem postopku in pri preiskovalnih dejanjih v sodni preiskavi, o čemer ga mora preiskovalni sodnik na primeren način obvestiti (drugi odstavek 165.a člena in 178. člen ZKP);

– oškodovanec ima pravico opozoriti med preiskavo na vsa dejstva in predlagati dokaze, ki so pomembni za to, da se ugotovi kaznivo dejanje, izsledi storilec kaznivega dejanja in ugotovi njegov premoženjskopravni zahtevek (prvi odstavek 59. člena in 177. člen ZKP);

– na glavni obravnavi ima oškodovanec pravico predlagati dokaze, postavljati obdolžencu, pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb ter dajati druge izjave in postavljati druge predloge (drugi odstavek 59. člena, prvi odstavek 289. člena, četrti odstavek 329. člena, prvi odstavek 334. člena in tretji odstavek 337. člena ZKP);

– oškodovanec ima pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete, kar se mu sme odreči, dokler ni zaslišan kot priča (tretji odstavek 59. člena ZKP);

– preiskovalni sodnik in predsednik senata morata seznaniti oškodovanca z njegovimi pravicami (četrti odstavek 59. člena ZKP);

– oškodovanec ima pravico do predloga za vrnitev v prejšnje stanje (61. in 61.a člen ZKP);

– oškodovanec ima pravico do pooblaščenca (prvi odstavek 65. člena ZKP);

– oškodovanec, če je navzoč pri preiskovalnem dejanju ali na glavni obravnavi, ima pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se mu ta prebere (prvi odstavek 82. člena in 342. člen ZKP);

– potrebni izdatki oškodovanca in njegovega zakonskega zastopnika ter nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca spadajo med stroške kazenskega postopka (8. točka drugega odstavka 92. člena ZKP);

– poravnavanje in postopek pogojno odloženega kazenskega pregona se smeta izvajati le s soglasjem oškodovanca (tretji odstavek 161.a člena in prvi odstavek 162. člena ZKP);

– oškodovanec ima pravico do pritožbe zoper odločitev zunajobravnavnega senata o uvedbi preiskave, če se preiskovalni sodnik ne strinja z zahtevo državnega tožilca za preiskavo (sedmi odstavek 169. člena ZKP);

– oškodovanec ima pravico do pritožbe zoper sklep o ustavitvi sodne preiskave (tretji odstavek 181. člena ZKP);