Odločba o razveljavitvi drugega odstavka 282. člena Zakona o pravdnem postopku

481. Odločba o razveljavitvi drugega odstavka 282. člena Zakona o pravdnem postopku

Številka: U-I-164/09-13

Datum: 4. 2. 2010

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, na seji 4. februarja 2010

o d l o č i l o:

Drugi odstavek 282. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – ur. p. b., 2/04, 36/04 – ur. p. b., 52/07, 73/07 – ur. p. b. in 45/08) se razveljavi.

O b r a z l o ž i t e v

Predlagatelj predlaga oceno ustavnosti drugega odstavka 282. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki za primer neupravičenega izostanka tožene stranke s poravnalnega naroka ali (če poravnalni narok ni bil razpisan) s prvega naroka za glavno obravnavo določa, če so izpolnjeni zakonski pogoji, izdajo zamudne sodbe proti toženi stranki, čeprav je odgovorila na tožbo. Pri izpodbijani ureditvi gre po njegovem mnenju za neizpodbojno domnevo, da je tožena stranka odgovor na tožbo umaknila, oziroma za zakonsko fikcijo, da tega procesnega dejanja ni bilo. V vsakem primeru naj sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne bi smelo upoštevati navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, saj ta vrsta sodbe temelji na predpostavki izrecnega priznavanja tožbene dejanske podlage. Predlagatelj izpodbijano določbo razlaga tako, da je sodišče dolžno izdati zamudno sodbo le tedaj, ko tožena stranka ne pristopi na prvi narok za glavno obravnavo, ne glede na to, da je bil razpisan tudi poravnalni narok. Meni tudi, da iz nje izhaja, da sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne sme upoštevati niti do trenutka izostanka z naroka pravočasno podane materialnopravne ugovore, ki se upoštevajo le, če se tožena stranka nanje sklicuje (npr. nesorazmerna pogodbena kazen, zastaranje), niti splošno znanih dejstev, ki so toženi stranki v prid, če se nanje sklicuje.

Predlagatelj meni, da iz 23. člena Ustave, ki vsebuje jamstvo učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja, izhaja dolžnost države, da ustrezno organizira sodni sistem in da sprejme ustrezne procesne predpise, ki bodo s procesnimi dolžnostmi in z omejitvami strank v postopku zagotavljali, da bo tisti, ki uveljavlja sodno varstvo, v razumnem času prišel do sodne odločbe. Zato naj ne bi bilo načelnih ovir za uzakonitev dolžnosti sodelovanja strank v postopku, ki se v pravdi uveljavlja s predpisanimi sankcijami v smislu prekluzij glede podajanja trditvenega in dokaznega gradiva, kakor tudi z omejenostjo pravnih sredstev za izpodbijanje sodnih odločb. Predlagatelj kljub temu opozarja, da mora biti sankcija za opustitev sodelovalne dolžnosti stranke v postopku sorazmerna s posledico, ki bi nastala, če ta sankcija ne bi bila predpisana. Funkcija procesnega prava naj bi bila namreč tudi v zagotavljanju, da so sodne odločbe materialnopravno pravilne. Zato naj bi bil pri zasledovanju ciljev hitrosti in koncentracije postopka zakonodajalec vezan na dolžnost izbire takih sankcij za procesne opustitve strank, ki manj posegajo v strankin pravni položaj. Po oceni predlagatelja nesorazmerne procesne sankcije pomenijo poseg v človekovo pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave).

Predlagatelj navaja, da izpodbijani drugi odstavek 282. člena ZPP vsebuje sankcijo, ki je povsem nesorazmerna s ciljem zakonodajalca, to je s koncentracijo in hitrostjo pravdnega postopka. Njegovo stališče je, da je ta nesorazmernost še posebej očitna v primeru neupoštevanja materialnopravnih ugovorov tožene stranke, katerih dejanska podlaga je nesporna, kar ni v nikakršni soodvisnosti s trajanjem glavne obravnave. Zakonodajalec naj bi imel možnost preprečiti nepotrebno prelaganje narokov za glavne obravnave z uveljavitvijo drugačnih sankcij, predvsem z omejevanjem izvajanja posameznih dokazov, kot je storil v petem odstavku 282. člena ZPP. Predlagatelj meni, da bi alternativno lahko še naprej veljal sistem pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D), ko se je prvi narok za glavno obravnavo lahko opravil brez navzočnosti tožene stranke, ki si je tako sama odvzela možnost aktivnega sodelovanja pri izvajanju dokazov. Meni, da bo omejena možnost izpodbijanja zamudne sodbe v končni fazi pomenila, da sodišče ne bo zagotavljalo varstva resničnim imetnikom materialnih pravic, in to ne zaradi dopustnega razpolaganja strank s tožbenimi zahtevki in ugovori, pač pa zaradi zakonske fikcije, ki zaradi opustitve procesnega dejanja izničuje drugo pravočasno opravljeno procesno dejanje. Izpodbijana ureditev naj bi bila iz doslej navedenih razlogov v neskladju tudi s pravico do izjave »kot eno od izrazov pravice do sodnega varstva«. Predlagatelj uveljavlja tudi neskladje izpodbijane določbe s pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Navedeno neskladje vidi v domnevno privilegiranem položaju tožeče stranke, ki ne pristopi na prvi narok, v primerjavi s toženo stranko v istem položaju. Tožeča stranka naj bi se imela namreč možnost izogniti izdaji sodbe na podlagi odpovedi s preklicem fiktivne izjave o odpovedi zahtevku brez utemeljevanja upravičenosti izostanka z naroka.

Državni zbor Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo pojasnjuje, da je bil splošni namen nove ureditve sistema sankcij za izostanek z naroka za glavno obravnavo (282. člen ZPP) v sanaciji sistemskih pomanjkljivosti ZPP, ki ni omogočal učinkovitega zagotavljanja sodnega varstva pravic. V praksi naj bi se pokazalo, da se načelo koncentracije glavne obravnave ne uresničuje dosledno, saj je bila izjema celo končanje obravnave na drugem naroku. Državni zbor pojasnjuje, da ZPP pred ZPP-D ni vzpostavil instrumentov za zagotovitev tega načela, hkrati pa ni vseboval sankcij za neaktivnost strank v sodnem postopku, zlasti za primer, ko ena od strank ne pride na narok. To pa naj bi omogočalo prelaganje narokov in zavlačevanje postopkov. Zato naj bi spremenjeni 282. člen ZPP zasledoval cilj zagotovitve večje aktivnosti in odgovornosti obeh strank v pravdnem postopku ter cilj pospešitve postopka, ki naj bi se zaključil v primeru neupravičene odsotnosti strank. Izpodbijana obveznost izdaje zamudne sodbe naj bi tako po eni strani sankcionirala neaktivnost tožene stranke v postopku, po drugi strani pa naj bi vplivala na to, da se bo stranka naroka vendar udeležila in omogočila zaključek postopka. Državni zbor dodaja, da je po vsebini in učinku povsem enako sankcijo za izostanek tožene stranke z naroka leta 2004 uvedel že Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in nasl. – v nadaljevanju ZDSS-1). Državni zbor opozarja, da izjavljanje v postopku ni strankina obveznost in da stranke k aktivnemu sodelovanju v postopku ni moč prisiliti, vendar ima lahko njena neaktivnost, če je na to prej opozorjena, določene negativne posledice. Po stališču Državnega zbora iz zakonskega konteksta izpodbijane določbe izhaja, da je toženi stranki možnost izjave v postopku dana, saj je zamudno sodbo mogoče izdati – če so izpolnjeni siceršnji pogoji iz 318. člena ZPP – le, če je bila tožena stranka pravilno vabljena na narok, opozorjena na posledice izostanka in če ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek, oziroma če ni splošno znanih okoliščin, ki ga upravičujejo. Državni zbor šteje za pomembno tudi to, da je posledice zamude mogoče odpraviti z uporabo pravnega instituta vrnitve v prejšnje stanje.

Državni zbor navaja, da ima cilj učinkovitega sodnega postopka, ki ga zasleduje zakonodajalec, ustavnopravni pomen v okviru pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zakonodajalec naj bi v določeni meri omejil pravico do izjave, da bi lahko v večji meri zagotovil pravico do sodnega varstva. S presojano omejitvijo naj bi se tudi v javnem interesu zagotavljali pravna varnost in zaupanje v pravo. Po stališču Državnega zbora povsem enakega učinka na koncentracijo postopka in možnost njegovega zaključka na prvem naroku ne bi bilo mogoče doseči z drugimi sredstvi. Kolikor pa bi zakonodajalec v okviru ocene primernosti sredstev lahko uporabil druge možnosti za doseganje istega cilja, naj bi glede tega vprašanja imel določeno polje proste presoje. Državni zbor meni, da je izpodbijana ureditev sorazmerna v ožjem smislu, saj je tako stroga sankcija sorazmerna pomenu glavne obravnave, poleg tega pa naj bi imela tožena stranka precejšnje možnosti, da prepreči nastanek zamudnih posledic. Državni zbor zavrača očitke o neskladju z načelom enakosti pred zakonom predvsem zato, ker položaj toženca ni povsem enak položaju tožnika. Ne strinja se niti z razlago prvega odstavka 282. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 317. člena ZPP, kot jo ponuja predlagatelj.

Tudi Vlada Republike Slovenije ne pritrjuje ustavnopravnim očitkom predlagatelja. Poudarja, da je izpodbijana ureditev posledica ugotovitev teorije in prakse, da sodišča pred uveljavitvijo ZPP-D niso imela primernih možnosti za zagotovitev koncentracije glavne obravnave, ki je najpomembnejši stadij pravdnega postopka. Načelo, da je tudi obveznost strank samih, da s skrbnim in z odgovornim ravnanjem v postopku prispevajo k njegovi pospešitvi in ekonomičnosti, naj v preteklosti ne bi bilo dovolj izpeljano. Vlada izpostavlja velik pomen pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave, s katero je povezano načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka, kakor tudi načelo koncentracije glavne obravnave. Država naj bi imela obveznost zagotoviti takšno ureditev pravdnega postopka, po kateri neaktivnost ene stranke ne bo nasprotne stranke prikrajšala za učinkovito pravico do sodnega varstva. Vlada (podobno kot Državni zbor) opozarja na celoto zakonskih določb, ki skupaj z drugim odstavkom 282. člena ZPP določajo pogoje za izdajo zamudne sodbe ali za njeno razveljavitev. Pojasnjuje, da se je zakonodajalec odločil za tako strogo sankcijo, ker je praksa pokazala, da so bile rešitve, veljavne do ZPP-D, z vidika koncentracije glavne obravnave neučinkovite. Po mnenju Vlade vložitev morebitnega odgovora na tožbo ne pomeni, da sodišče navedb v prejetem odgovoru sploh ne bo upoštevalo. Vlada meni, da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo.

Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila poslana predlagatelju, ki nanju ni odgovoril.