Odločba o razveljavitvi petega odstavka 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa v zvezi s četrto povedjo drugega odstavka 108. člena Zakona o prekrških, kolikor določa, da je zoper sklep o policijskem pridržanju, ki se odredi na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, pritožbo mogoče vložiti le, dokler traja pridržanje, ter o zavrženju tretjega odstavka 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa

68. Odločba o razveljavitvi petega odstavka 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa v zvezi s četrto povedjo drugega odstavka 108. člena Zakona o prekrških, kolikor določa, da je zoper sklep o policijskem pridržanju, ki se odredi na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, pritožbo mogoče vložiti le, dokler traja pridržanje, ter o zavrženju tretjega odstavka 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa

Številka: U-I-89/15-13

Datum: 30. 11. 2017

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevama Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, na seji 30. novembra 2017

Peti odstavek 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 82/13 – uradno prečiščeno besedilo, 68/16 in 54/17) v zvezi s četrto povedjo drugega odstavka 108. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16) se razveljavi, kolikor določa, da je zoper sklep o policijskem pridržanju, ki se odredi na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, pritožbo mogoče vložiti le, dokler traja pridržanje.  

Do drugačne zakonske ureditve je zoper sklep o odreditvi pridržanja na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa dovoljeno vložiti pritožbo, dokler traja pridržanje in še dva dneva po tem, ko je pridržanje odpravljeno.  

Pritožbe zoper sklepe, izdane na podlagi zakonske določbe iz prejšnje točke, ki so bile vložene pred objavo te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, pa o njih še ni bilo pravnomočno odločeno, se obravnavajo kot pravočasne, ne glede na rok, v katerem so bile vložene.  

Zahteva za oceno ustavnosti tretjega odstavka 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa se zavrže.  

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je vložilo dve zahtevi za oceno ustavnosti zakona, in sicer zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 108. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter zahtevo za oceno ustavnosti tretjega in petega odstavka 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Predlagatelj pojasnjuje, da je prekinil postopek odločanja o pritožbi zoper sklep o odreditvi pridržanja, ki je bilo odrejeno na podlagi 24. člena ZPrCP, saj bi pri presoji, ali je vložena pritožba pravočasna, moral uporabiti navedene zakonske določbe, za katere meni, da so protiustavne.

Predlagatelj v prvi zahtevi trdi, da je drugi odstavek 108. člena ZP-1 v delu, v katerem določa, da ima pridržana oseba pravico do pritožbe zoper sklep o pridržanju le dokler traja pridržanje, v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave. Dolžina tako določenega pritožbenega roka naj bi bila nesorazmerna glede na posledico pridržanja – omejitev svobode gibanja. Ker pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, naj tako kratek rok ne bi bil neizogibno potreben za dosego zakonodajalčevega cilja in kot tak naj ne bi prestal testa sorazmernosti.

Izpodbijana zakonska ureditev naj bi bila v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Pravica do učinkovitega pravnega varstva naj namreč ne bi bila zagotovljena, če je omejena z nesorazmerno kratkim rokom za njeno uveljavitev, sploh če je ta vezan na čas trajanja ukrepa, torej na čas, ko je storilcu odvzeta prostost. S tem naj bi bila nerazumno onemogočena sodna presoja spoštovanja pravic, ki morajo biti zagotovljene vsakomur, če se posega v njegove ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine. Tak poseg naj bi nedvomno pomenil tudi ukrep pridržanja po ZPrCP. Daljši rok za vložitev pritožbe naj ne bi negativno vplival na cilj, ki mu sledi 24. člen ZPrCP, tj. preprečitev vožnje v cestnem prometu osebi, ki je pod vplivom alkohola, saj pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Zakonodajalec bi zato rok za vložitev pritožbe lahko vezal na rok za vložitev pravnega sredstva zoper odločitev o glavni stvari.

Po oceni predlagatelja je izpodbijana ureditev v neskladju tudi s 15. členom Ustave, saj naj tako kratek rok za vložitev pritožbe ne bi bil nujen, primeren in proporcionalen zasledovanim koristim. Poseg v pravico do pravnega varstva naj bi bil nujen zgolj v primeru, ko se s tem varuje druga ustavno varovana pravica ali svoboščina. Z razumno dolgim pritožbenim rokom pa naj se ne bi poseglo v nobeno drugo ustavno varovano pravico ali svoboščino, prav tako pa naj razumno dolg pritožbeni rok tudi ne bi bil v nasprotju z javnim interesom. Po mnenju predlagatelja rok za vložitev pritožbe zoper sklep o pridržanju tudi ni primeren za dosego zasledovanega cilja, tj. odstranitev vinjenih voznikov iz cestnega prometa. Časovna omejitev vložitve pritožbe naj bi bila primerna le, če bi pritožba zadržala izvršitev odvzema prostosti. Predlagatelj meni, da je pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave zagotovljena zgolj, če je pravno sredstvo učinkovito, kar pomeni, da je upravičencu do pritožbe na razpolago primeren čas za njeno pripravo. Poudarja, da je imel v primeru, o katerem mora odločiti, pridržani le 10 ur časa za vložitev pritožbe. Upoštevati pa naj bi bilo treba tudi, da je bilo pridržanje odrejeno zaradi vožnje pod vplivom alkohola in da je imel kršitelj v času pridržanja slabše oziroma okrnjene psihofizične sposobnosti, zato naj bi bilo nelogično pričakovati, da bo po vročitvi sklepa, ki mu je bil vročen ob 3.00 (deset minut po odreditvi pridržanja), na policijski postaji v prostoru za pridržanje sestavil argumentirano in primerno utemeljeno pritožbo, s katero bo varoval svoje ustavno varovane pravice in svoboščine. Upoštevaje posledice, ki jih za pridržano osebo lahko imajo kršitve ustavnih pravic ob posegih države in ki zaradi tako kratkega roka za vložitev pritožbe ne morejo biti sodno preverjene, naj rok za vložitev pritožbe iz drugega odstavka 108. člena ZP-1 tudi ne bi bil proporcionalen kakršnimkoli koristim kratkega pritožbenega roka, če take koristi sploh obstajajo.

Ustavno sodišče je zahtevo predlagatelja vročilo Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril, je pa o zahtevi mnenje dala Vlada. Drugi odstavek 108. člena ZP-1 naj v delu, ki se nanaša na rok za vložitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pridržanja, sam po sebi ne bi bil v neskladju z Ustavo. Pridržanje po ZP-1 naj bi bil ukrep za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo postopka o prekršku pred sodiščem. Glede na to, da lahko pridržanje v prekrškovnem postopku traja največ 24 ur, v tem času pa mora biti obdolženec zaslišan in mora biti izdana sodba o prekršku ali pa mora biti obdolženec izpuščen na prostost, je po mnenju Vlade rok za vložitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pridržanja skladen s 25. členom Ustave, saj lahko oseba v času pridržanja sestavi argumentirano pritožbo, v kateri zatrjuje, da ji je bila prostost odvzeta nezakonito, ker ne obstajajo razlogi za pridržanje iz prvega odstavka 108. člena ZP-1 oziroma ker obdolženec ni bil poučen o pravicah iz drugega odstavka 108. člena ZP-1.

Vlada opozarja, da je zagotovljena tudi posredna sodna kontrola pridržanja. V skladu s tretjim odstavkom 108. člena ZP-1 naj namreč sodišče v primeru, če obdolženec ni bil poučen o pravicah iz drugega odstavka 108. člena ZP-1 ali če ta pouk ni zapisan, ne bi smelo opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo, dano v času, ko mu je bila odvzeta prostost. Če pa bi sodišče to vseeno storilo, naj bi bilo mogoče sodbo izpodbijati iz razloga, da se opira na dokaz, na katerega se po določbah ZP-1 ne sme opirati (6. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). Nadaljnja (posredna) sodna kontrola pridržanja je po stališču Vlade v tem, da se v skladu s 112. členom ZP-1 čas, ko je bil obdolženec pridržan, preden je bila izdana sodba o prekršku, všteje v globo, izrečeno za prekršek. Če sodišče pridržanja pri izreku globe ne upošteva ali če všteje napačen znesek, pa naj bi bilo mogoče zoper sodbo vložiti pritožbo zaradi kršitve določb o vštevanju pridržanja (6. točka 156. člena ZP-1). Poseben primer razpoložljive sodne kontrole naj bi bilo tudi uveljavljanje odškodnine v sodnem postopku zaradi neutemeljeno odvzete prostosti na podlagi 30. člena Ustave. Pravica do odškodnine po oceni predlagatelja sicer neposredno ne varuje drugih pravic iz 19. člena Ustave (npr. obveščenosti o razlogih, pravice do takojšnje pravne pomoči zagovornika), vendar pa naj bi bile te pravice varovane v postopku o prekršku pred sodiščem, na opisani način.

Vlada navaja, da se pridržanje na podlagi 24. člena ZPrCP bistveno razlikuje od pridržanja na podlagi 108. člena ZP-1. Pri pridržanju na podlagi 24. člena ZPrCP naj namreč ne bi šlo za ukrep za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo postopka o prekršku pred sodiščem, pač pa za ukrep, ki se glede na ugotovljeno psihično stanje storilca odredi izključno zato, da se storilcu prepreči, da bi v takem stanju še naprej izvrševal prekrške in ogrožal druge udeležence v cestnem prometu. V primeru pridržanja po 24. členu ZPrCP naj bi torej imeli pred seboj osebo, ki ne obvladuje svojih ravnanj in je zato nevarna v razmerju do drugih udeležencev v prometu. Pri »pridržanju do streznitve« naj bi bilo bistveno, da so podani razlogi za tako pridržanje iz prvega odstavka 24. člena ZPrCP in da je bil pred izdajo sklepa o odreditvi pridržanja v skladu s četrtim odstavkom 24. člena ZPrCP sestavljen zapisnik za ugotavljanje psihofizičnega stanja voznika motornega vozila. V primeru, da je pridržanje odrejeno nezakonito (ne obstajajo razlogi iz prvega odstavka 24. člena ZPrCP), pa je bil vseeno izdan sklep o odreditvi pridržanja, Vlada meni, da je rok za vložitev pritožbe določen smotrno in primerno. Prisebna (prištevna) oseba naj bi v tem času lahko sestavila argumentirano pritožbo. Če bi ji bilo ugodeno, bi se nezakoniti odvzem prostosti saniral s plačilom odškodnine (30. člen Ustave). Odškodnino pa naj bi lahko zahtevala tudi oseba, ki je v času pridržanja neprisebna (neprištevna), in sicer posebej v okviru civilnega (odškodninskega) postopka.

Vlada opozarja, da 24. člen ZPrCP predvideva tudi milejša sredstva z vidika posega v posameznikove pravice in svoboščine; pridržanju naj bi se bilo mogoče izogniti, če se nevarna oseba lahko odstrani iz prometa na drug ustrezen način (npr. z zasegom avtomobila), kar naj bi bilo skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40). Po oceni Vlade pa ne gre pozabiti niti na možnost uporabe instituta vrnitve v prejšnje stanje.

Vlada meni, da vlagatelj morda zmotno zahteva oceno ustavnosti drugega odstavka 108. člena ZP-1. Ker je bilo v konkretnem primeru pridržanje odrejeno na podlagi 24. člena ZPrCP in ne na podlagi (celotnega) 108. člena ZP-1, naj bi bilo primerneje izpodbijati ustavno skladnost ureditve iz petega odstavka 24. člena ZPrCP, ki določa, da se za postopek pridržanja in za pravice pridržane osebe uporabljajo določbe zakona, ki ureja postopek o prekršku. Sicer pa naj bi bilo morebitne napake pri odreditvi pridržanja po 24. členu ZPrCP mogoče odpraviti tudi glede na veljavno ureditev roka za vložitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pridržanja.

Vlada pripominja, da je, glede na namen pridržanja po 108. členu ZP-1 (enako pa velja tudi za policijsko pridržanje po 157. členu Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14 in 66/17 – ZKP), smiseln razmeroma kratek rok za pritožbo v času trajanja pridržanja. Kratek rok naj bi bil v korist pritožnika, saj naj bi se na ta način najhitreje saniral morebitni nezakonit odvzem prostosti. Na to naj bi kazal tudi kratek rok za odločitev pritožbenega sodišča (to mora o pritožbi zoper sklep o odreditvi pridržanja odločiti v 48 urah od prejema spisa). Upoštevajoč namen pridržanja po 108. členu ZP-1 (preprečitev begosumnosti) naj bi bilo tudi logično, da pritožba nima suspenzivnega učinka (v nasprotnem primeru bi bil namen oziroma učinek pridržanja nemudoma izničen že s samo vložitvijo pritožbe). Po oceni Vlade je torej mogoče spoštovati legitimni interes obdolženca po čim krajšem pridržanju le s kratkimi roki za pritožbo in odločanje (ki pa hkrati vendarle nudijo dovolj časa za premislek o pritožbi in odločanje o njej).

Z mnenjem Vlade je Ustavno sodišče seznanilo predlagatelja. Ta se je nanj odzval z vložitvijo nove zahteve, s katero izpodbija še tretji in peti odstavek 24. člena ZPrCP, sicer pa vsebinsko zatrjuje bistveno enako kot v prvi zahtevi.

Ustavno sodišče je tudi to zahtevo vročilo Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril. Mnenje je dala Vlada. Meni, da tretji in peti odstavek 24. člena ZPrCP nista v neskladju z Ustavo. Poudarja, da je namen teh določb zagotoviti varnost udeležencev v cestnem prometu, kar pomeni, da ukrep sledi legitimnemu cilju. Obširno utemeljuje, da je vožnja pod vplivom alkohola in drugih psihoaktivnih substanc nevarna oziroma povezana z nastankom prometnih nesreč. Ponovno opozarja na možnost odškodninske tožbe, na institut vrnitve v prejšnje stanje ter na dejstvo, da sme policist pridržanje po 24. členu ZPrCP odrediti le, če udeležbe voznika motornega vozila v cestnem prometu ni mogoče preprečiti z milejšimi sredstvi.

Ustavno sodišče je navedeno mnenje Vlade vročilo predlagatelju, ki je odgovoril, da pri vloženi zahtevi vztraja.

Ustavno sodišče je zadevi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.

V skladu s 156. členom Ustave in prvim odstavkom 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) sodišče prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti zakona, če pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Zahteva se mora nanašati na zakonske določbe, na katere bi moralo sodišče opreti svojo odločitev v konkretni zadevi, v njej pa mora biti utemeljeno, zakaj izpodbijane ureditve ni mogoče razlagati na ustavnoskladen način. (Glej opombo 1)