TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Na tem mestu pritožbeno sodišče dodaja, da se tožeča stranka v pritožbi ne more uspešno sklicevati na sklep etažnih lastnikov, saj je v postopku na prvi stopnji sama priznala pravilnost delilnega razmerja 75,616% za stavbo 231 in 24,384% za stavbo 233 v smislu 115. člena SPZ, zato bi bilo za določitev drugačnega delilnega razmerja (68,4% za stavbo 231 in 31,6% za stavbo 233) potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov stavb 231 in 233 (smiselno 116. SPZ), vendar to v obravnavanem primeru nesporno oziroma nedvomno ni bilo podano.

Obveznost plačila stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja mora temeljiti na jasnem, matematično preverljivem izračunu, v katerem ključ delitve stroškov ne sme biti neznanka. Ker je v sporu breme trditev in dokazov v zvezi z višino stroškov na upravniku stavbe, njega bremeni okoliščina, da pravilnosti izračuna stroška ni mogoče preveriti.

Sklicevanje na obsežne razdelilnike in njihove priloge kot na del trditvene podlage v primeru konkretiziranega ugovora etažnega lastnika, da izračuna stroškov ni mogoče preveriti, ne zadošča, saj obseg dokumentacije onemogoča preizkus pravilnosti izračuna stroškov po posameznih postavkah. Ni namreč naloga sodišča, da iz obsežnih listin, ki so predložene kot dokaz, samo išče in izbira pomembna dejstva, še zlasti, če gre za obsežno dokumentacijo, ki obsega več sto strani. Listinski dokazi so namreč namenjeni zgolj preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedbe dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto strank storilo sodišče.

Čeprav so zastaralni roki tudi roki materialnega prava, na potek le-teh sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, saj mu to izrecno prepoveduje določba tretjega odstavka 335. člena OZ, ki določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Navedeno velja tudi v primeru ugovora procesnega pobota. Ker se tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala na zastaranje v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke, se sodišče prve stopnje z zastaranjem te terjatve utemeljeno ni ukvarjalo. Ugovor zastaranja, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, pa se ne more uveljavljati v pritožbi (tretji odstavek 337. člena ZPP).