Odločba o razveljavitvi tretjega odstavka 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti in razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča ter sklep o zavrženju pobude

4211. Odločba o razveljavitvi tretjega odstavka 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti in razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča ter sklep o zavrženju pobude

Številka: U-I-292/09-9

Up-1427/09-16

Datum: 20. 10. 2011

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B. in C. Č., oba D., ki ju zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, ter E. F. in G. H., ki ju po pooblastilu njunih zakonitih zastopnikov A. B. in C. Č. zastopa mag. Matevž Krivic, na seji 20. oktobra 2011

1. Tretji odstavek 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo) se razveljavi.

2. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 425/2009 z dne 7. 10. 2009 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti pete alineje tretjega odstavka 21. člena in 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti se zavrže.

Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena v zvezi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnilo prošnje pritožnikov za priznanje mednarodne zaščite. Hkrati je odločilo, da morajo pritožniki v sedmih dneh po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Ker pritožniki v postopku niso predložili nobenih dokazov (niti osebnih dokumentov, s katerimi bi izkazali svojo identiteto), temveč so prošnje utemeljevali zgolj s svojimi izjavami, je MNZ opravilo presojo na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZMZ. V okviru te presoje je večino izjav, s katerimi sta odrasla pritožnika utemeljevala prošnje za mednarodno zaščito, ocenilo kot neprepričljive oziroma malo verjetne. Na podlagi celovite ocene vseh izjav ter ravnanja pritožnikov v postopku je MNZ sprejelo oceno, da ni podana njihova splošna verodostojnost. Upravno sodišče je ugodilo tožbi pritožnikov in izpodbijano odločbo MNZ odpravilo ter zadevo vrnilo MNZ v nov postopek. Ocenilo je, da ugotovitve MNZ ne zadoščajo za sprejeto dokazno oceno o splošni neverodostojnosti pritožnikov. Zoper sodbo Upravnega sodišča je MNZ vložilo pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je pritrdilo oceni MNZ, da se odrasla pritožnika nista dovolj potrudila za to, da bi svoje izjave podkrepila z dokazi in izkazala svojo splošno verodostojnost. Ker je po oceni Vrhovnega sodišča MNZ utemeljeno presodilo, da pritožnika nista izkazala splošne verodostojnosti, mu glede na četrti odstavek 22. člena ZMZ ni bilo treba preverjati informacij o izvorni državi.

Pritožniki zatrjujejo, da so jim z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča kršene pravice iz 22. člena Ustave. Poudarjajo, da so v sodbi navedeni razlogi o enem od odločilnih dejstev (tj. državljanstvu pritožnikov) nejasni in med seboj v nasprotju oziroma protispisni. MNZ naj bi v svoji odločbi jasno ugotovilo, da so pritožniki kitajski državljani. Vrhovno sodišče pa naj bi s svojo ugotovitvijo, da je MNZ na podlagi preučene zakonodaje in prakse zgolj domnevalo, da gre najverjetneje za kitajske državljane, povzročilo nejasnost. Po mnenju pritožnikov gre za očitno napačno (protispisno) ugotovitev. Zatrjevano kršitev pravice iz 22. člena Ustave pritožniki vidijo tudi v navajanju neresničnih in protispisnih razlogov za sprejeto odločitev v 16. in 17. točki obrazložitve sodbe. Odločba MNZ je po mnenju pritožnikov nezakonita, saj MNZ v njej ni presojalo pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite (kot obveznega elementa presoje v postopku za priznanje mednarodne zaščite), temveč je zgolj hipotetično (podrejeno) navedlo, da v primeru, če so pritožniki brez državljanstva, na Kitajsko sploh ne morejo biti vrnjeni, »s čimer pa odpade možnost priznanja subsidiarne zaščite«. Pritožniki nadalje opozarjajo na neobrazloženost sodbe Vrhovnega sodišča v delu, ki se nanaša na zatrjevano nedopustnost uporabe četrtega odstavka 22. člena ZMZ. V zvezi s tem naj bi sodba Upravnega sodišča vsebovala zelo podrobno obrazložitev, Vrhovno sodišče pa svojega stališča, ki je bilo drugačno od stališča prvostopenjskega sodišča, ni utemeljilo. Pritožniki zatrjujejo tudi kršitev pravice do azila kot pravice, ki naj bi izhajala iz Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev (Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, št. 15/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju Ženevska konvencija) oziroma iz 35. člena Ustave. Menijo, da bi jih moralo MNZ obravnavati kot prosilce sur place – torej kot prosilce, ki jim preganjanje grozi v matični državi Kitajski, iz D. pa so pobegnili iz strahu, da bi bili vrnjeni na Kitajsko. V tem delu pritožniki sodišču očitajo zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katere naj bi bila neposredno kršena pravica do azila iz Ženevske konvencije oziroma iz 35. člena Ustave.

Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1427/09 z dne 8. 1. 2010 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev odločbe MNZ. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi prvega odstavka 56. člena ZUstS je sklep o sprejemu in ustavno pritožbo poslalo MNZ.