Nacionalni program visokega šolstva Republike Slovenije (NPVS)

853. Nacionalni program visokega šolstva Republike Slovenije (NPVS)

Na podlagi prvega odstavka 45. člena zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 67/93, 39/95 – odl. US, 18/98 – odl. US, 35/98 – odl. US, 99/99 in 64/01) in 168. člena poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 40/93, 80/94, 3/95 – popravek, 28/96, 26/97, 46/00, 3/01, 9/01, 13/01 in 52/01 – odl. US) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 26. 2. 2002 sprejel

N A C I O N A L N I P R O G R A M
visokega šolstva Republike Slovenije (NPVS)

Devetdeseta leta so za visoko šolstvo tako v Sloveniji kot v tujini čas velikih sprememb. Politične, gospodarske in kulturne spremembe ter globalizem t.i. postindustrijskih družb so postavili pred terciarno izobraževanje mnoge nove izzive, obenem pa se je za študij po končani srednji šoli začelo odločati čedalje več in več mladih, pa tudi nekoliko starejših kandidatov. Tudi slovensko visoko šolstvo je soočeno predvsem z imperativom hitrega institiucionalnega razvoja in z zelo hitro naraščajočim številom študentov.

Decembra 1993 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel zakon o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 67/93, 39/95 – odl. US, 18/98 – odl. US, 35/98 – odl. US, 99/99 in 64/01). Na njegovi podlagi se je začelo temeljito preoblikovanje univerz, prvič pa je bilo omogočeno tudi ustanavljanje samostojnih ter zasebnih visokošolskih zavodov. Na podlagi novega zakona so bili v letih 1995 in 1996 preoblikovani ali na novo sprejeti najprej dodiplomski, nato pa še podiplomski študijski programi. Nekdanji višješolski programi so bili opuščeni, poleg univerzitetnih študijskih programov pa so bili uvedeni še triletni visokošolski strokovni programi. S preoblikovanjem podiplomskih študijskih programov se je postopoma začela uveljavljati možnost pridobivanja doktorata znanosti brez vmesne magistrske stopnje. Na podlagi zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel februarja 1996 (Uradni list RS, št. 12/96 in 44/00), so se z novimi višjimi strokovnimi šolami možnosti za študij na terciarni ravni vsebinsko še razširile, ob obeh univerzitetnih mestih tudi v nekaterih drugih regionalnih središčih. Novembra 1999 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel še zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 99/99), v katerem je uveljavil spremembe in dopolnitve, ki so izhajale iz ocene doseženih sprememb in potreb visokega šolstva. V odlokih o preoblikovanju univerz, sprejetih v Državnem zboru Republike Slovenije marca leta 2000 (Uradni list RS, št. 28/00) so poleg široko opredeljene znanstvenoraziskovalne in umetniške dejavnosti študijska področja že razvrščena po mednarodni klasifikaciji Isced (Unesco, 1997). V skladu z zakonskim načelom, po katerem je univerza “avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem”, se v odloku urejajo le razmerja med državo in univerzo, vsa notranja razmerja univerze kot pravne osebe do članic pa so urejena v statutu.

V naslednjih letih je mogoče pričakovati postopno umirjanje velikega vpisnega zanimanja za terciarno izobraževanje, obenem pa nadaljnjo institucionalno krepitev, predvsem pri izboljševanju kakovosti študija in mednarodnem sodelovanju, zato je nacionalni program za nadaljnji razvoj visokega šolstva toliko bolj pomemben. Sprejem nacionalnega programa določa zakon o visokem šolstvu v IV. poglavju. Skladno s tem je strokovna izhodišča zanj pripravil Svet za visoko šolstvo Republike Slovenije (1997) v sodelovanju s Svetom za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, pa tudi z visokošolskimi zavodi, študenti in drugimi zainteresiranimi institucijami.

Temeljni cilj razvoja visokega šolstva v Republiki Sloveniji je omogočiti čim večjemu deležu prebivalstva pridobitev kakovostne dodiplomske ter podiplomske izobrazbe; ta je bistven dejavnik ekonomskega, socialnega in kulturnega razvoja ter razvijanja nacionalne identitete in slovenskega jezika kot njenega integralnega dela. Pridobivanje takšne izobrazbe je mogoče le na podlagi znanstvenega, umetniškega in strokovnega delovanja univerz in samostojnih visokošolskih zavodov, odprtih v regijo in svet. Izhodišča za podrobnejše opredeljevanje ciljev visokega šolstva so usmeritve in strategije Republike Slovenije, zato je te cilje treba primerjati in uskladiti tudi z drugimi nacionalnimi programi in strategijami.

Poglavitni strateški cilji visokega šolstva v naslednjih letih so:

povečati delež zaposlenega prebivalstva z višjo, visoko oziroma podiplomsko izobrazbo na 25% leta 2005;

povečati delež prebivalstva, zlasti mladih generacij, v terciarnem izobraževanju, tako da bomo imeli v tem desetletju v Republiki Sloveniji okrog 35 študentov na 1000 prebivalcev in da se bo v različne oblike terciarnega izobraževanja vpisalo 50% vsakokratne generacije;

povečati število vpisnih mest v celotnem terciarnem izobraževanju in postopno odpravljati omejitev vpisa pri večini študijskih programov; postopno sofinancirati izredni študij, pri tem pa šolnine ni mogoče predpisati za redni študij po dodiplomskih študijskih programih;

vsaj podvojiti število študentov in diplomantov podiplomskega študija, zagotoviti sofinanciranje sistemsko prenovljenih podiplomskih študijskih programov, ki povezujejo discipline, visokošolske in raziskovalne zavode ter druge institucije, so kakovostni in omogočajo sodelovanje v mednarodnih projektih, pa tudi s preoblikovanjem sedanjih dodiplomskih in podiplomskih študijskih programov;

zagotoviti razmere za uspešno delovanje integrirane, avtonomne in do slovenske družbe odgovorne univerze, pa tudi samostojnih visokošolskih zavodov, ter njihov nadaljnji razvoj ter omogočiti nastanek decentralizirane mreže visokega šolstva;

izboljšati uspešnost in učinkovitost dodiplomskega in podiplomskega študija, tako z ustreznimi vlaganji v osebje, opremo in prostor visokošolskih zavodov kot s posodobitvijo delovanja (integriranost raziskovalnega in pedagoškega dela, izboljševanje učiteljskih pedagoških sposobnosti, vsebinske novosti, uvedba kreditnega sistema, študij na daljavo ipd.) in s sistemskim (samo)preverjanjem kakovosti študijskega dela na visokošolskih zavodih, pri katerem enakopravno sodelujejo tudi študentje;

spodbujati sodelovanje med univerzami in visokošolskimi zavodi ter med gospodarstvom in neposrednim okoljem; spodbujati financiranje dejavnosti visokega šolstva iz več virov, tudi neproračunskih;

izboljšati uspešnost in učinkovitost študija z vlaganji v različne oblike univerzitetnega športa;

izboljšati in posodobiti štipendiranje ter študentski standard, še zlasti zmogljivosti študentskih domov;

spodbujati mednarodno sodelovanje visokošolskih zavodov, še zlasti v specializiranih projektih Evropske unije (npr. SOCRATES – ERASMUS) in regionalnih programih (npr. CEEPUS) ter pri nastajanju evropskega visokošolskega prostora, skladno z deklaracijo evropskih ministrov za izobraževanje (Bologna, junij 1999) z naslovom “Evropski visokošolski prostor”.

Sedanja struktura delovno aktivnega prebivalstva z višjo, visoko oziroma podiplomsko stopnjo izobrazbe ne ustreza razvojnim ciljem Republike Slovenije. Celo desetletje od 1984. do 1994. leta se število diplomantov skoraj ni spreminjalo, opazno se povečuje šele od druge polovice devetdesetih let, predvsem zaradi povečanega vpisa novincev in manjšega osipa. Ob upoštevanju usmeritev v drugih evropskih državah si je ob nadaljnjem povečevanju obsega vpisa v terciarno izobraževanje, zmanjšanju osipa in izboljšanju kakovosti študija treba postaviti za cilj, da bo imelo po letu 2005 več kot 20% zaposlenega prebivalstva višjo, visoko oziroma podiplomsko stopnjo izobrazbe, proti koncu desetletja pa okrog 25%. Brez intenzivnega pospeševanja visokošolskega izobraževanja in večjega števila diplomantov lahko postane naš zaostanek za evropskimi državami kritičen, čeprav je delež novincev v primerjavi z drugimi državami že zelo ugoden. Ob upoštevanju sedanje izobrazbene strukture zaposlenih oziroma upokojevanja bo takšen delež mogoče doseči, če se bo zaposlilo vsaj okrog 10.000 novih diplomantov na leto. Povečanje števila diplomantov v zadnjih letih to predpostavko potrjuje, poleg tega pa mora to povečanje spremljati ustrezna politika zaposlovanja.

V terciarnem izobraževanju najmanj za nadaljnjih deset let ni mogoče niti pričakovati niti dopustiti, da bi se število študentov zmanjšalo; nasprotno, število študentov se mora še povečati. Če upoštevamo gibanje generacij devetnajstletnikov (teoretična starost za vstop v terciarno izobraževanje), so za naše razmere zelo velike generacije s po okrog 30.000 mladih značilne za obdobje vse do leta 2000. Od študijskega leta 2001/2002 do študijskega leta 2007/2008 se bodo postopoma zmanjšale z nekaj manj kot 29.000 na okrog 25.000, do študijskega leta 2010/2011 pa na 21.500 mladih. Hkrati z zmanjševanjem generacij pa se povečuje njihova udeležba v izobraževanju, tako v sekundarnem kot v terciarnem. Da bi v Republiki Sloveniji omogočali pravico do izobraževanja in dosegli takšno stopnjo vpisa v terciarno izobraževanje, kakršna je značilna za razvite države, strateško pa je še zlasti pomembna za države z manjšim številom prebivalstva, moramo načrtovati, da bomo v tem desetletju imeli okrog 35 študentov na 1000 prebivalcev. Bolj opazno zmanjšanje generacij, ki se bo na visokošolskih zavodih pojavilo v drugi polovici naslednjega desetletja, na nekaterih pa zaradi specifičnosti študijskih področij že nekoliko prej, mora spremljati postopno uvajanje ugodnejših študijskih razmer (zlasti več študijskega dela v manjših skupinah) ter zagotavljanje nadaljnjega stabilnega delovanja visokošolskih zavodov.

Prehod iz sekundarnega v terciarno izobraževanje se je po letu 1991 zelo povečal, prav tako pa se povečuje tudi vpis mlajših generacij v tiste oblike sekundarnega izobraževanja, ki omogočajo prehod v terciarno izobraževanje. Mladim generacijam je treba ustvariti možnosti za kar najbolj intenziven razvoj njihovih sposobnosti, zato se bodo deleži vsakokratnih generacij, ki se odločajo za terciarno izobraževanje, še povečevali. Kot splošno načelo pri tem velja, da moramo po zgledu drugih držav, ki imajo ali načrtujejo v naslednjih letih približno 50% mladih v različnih oblikah terciarnega izobraževanja (tako v njegov univerzitetni kot v neuniverzitetni sektor), tudi sami razvijati takšne oblike, ki so v našem okolju smiselne in jih resnično zmoremo. Če hočemo zagotavljati optimalno kakovost izobraževanja in nizek osip, bo tudi v prihodnje del izobraževanja potekal v univerzitetnih, del pa v visokih strokovnih programih, delu prihajajočih generacij pa je treba zagotoviti kakovostno terciarno strokovno izobrazbo v programih višjih strokovnih šol. V celoti je treba zagotoviti uveljavitev vseživljenjskega izobraževanja tudi na ravni terciarnega izobraževanja. Vse oblike terciarnega izobraževanja je treba prilagajati evropski in svetovni ravni.

Dodiplomski študij bo še naprej osrednje področje visokega šolstva.

Razmerje med rednim in izrednim študijem je treba čim bolj prilagoditi možnostim posameznih skupin študentov. Temeljna oblika visokošolske študijske dejavnosti je redni študij. Visokošolski zavodi organizirajo izredni študij samo na tistih študijskih področjih, ki takšno obliko izvedbe strokovno dopuščajo in kjer lahko zagotovijo enake oziroma z rednim študijem primerljive študijske dosežke. Izredni študij mora biti namenjen predvsem študentom, ki se zaradi zaposlitve oziroma drugih osebnih razlogov ne vpišejo med redne študente. Vpis naj se omejuje le, kadar za kakovostno izvajanje študijskega programa ni ustreznih prostorskih in kadrovskih zmogljivosti ali če so potrebe po diplomantih jasno določene.

Pri rednem študiju je treba postopoma odpraviti omejevanje vpisa na večini študijskih področij, podobno kot v drugih evropskih državah in ob upoštevanju tamkajšnjih deležev vpisanih študentov na posameznih študijskih področjih. Pri tem je treba premišljeno upoštevati prehodne specifične okoliščine (položaj v gospodarstvu, zaposlitvene možnosti, poklicne perspektive in status ipd.), ki vplivajo na občasne skrajnosti v vpisnih gibanjih, od prevelikega zmanjševanja na enih študijskih področjih do prevelikega zanimanja na drugih, pa tudi naše razvojne in zaposlitvene potrebe v prihodnosti. Prehitra sprostitev vpisa zaradi omejenih materialnih in kadrovskih zmogljivosti ni mogoča ali bi vsaj ogrozila kakovost študijskega dela, zaradi velike neuravnoteženosti med študijskimi interesi sedanjih generacij in možnostmi zaposlovanja pa tudi ni priporočljiva. Zato je treba kot pogoj za sprostitev vpisa najprej uveljaviti bolj sistematično informiranje in svetovanje kandidatom za študij, kar mora potekati na univerzi, njenih članicah in samostojnih visokošolskih zavodih, pa tudi že v srednjih šolah. Kot usmerjevalno prvino pri izbiri študijskega programa je treba vpeljati ustrezne mehanizme tudi v štipendijsko politiko. Te dejavnosti morajo zagotoviti tudi stabiliziranje razmer na tistih nacionalno pomembnih študijskih področjih, na katerih smo v zadnjih letih opažali zmanjševanje števila študentov (nekatera področja tehnike).

Pri načrtovanju in vsakoletnem določanju vpisnih mest na posameznih študijskih področjih je poleg sedanjih kadrovskih in materialnih zmogljivosti visokošolskih zavodov, zanimanja kandidatov ter zaposlitvenih potreb treba kot dodatni kazalec upoštevati tudi deleže vpisanih študentov po področjih v drugih evropskih državah. V primerjavah z državami Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) smo npr. po deležu študijskih mest za redni študij poslovnih in družbenih ved ter tehnike zelo visoko, relativno nizek pa je pri nas delež vpisanih npr. na naravoslovnih študijskih področjih ter v matematiki in računalniških vedah. Med naštetimi področji veljajo pri nas omejitve vpisa le za posamezne programe iz poslovnih in družbenih ved. Na nekaterih področjih so, podobno kot v tujini, omejitve povezane z zahtevnostjo in zaposlitvenimi možnostmi (medicina, zdravstvo, umetnost), vendar še niso izrabljene možnosti za uveljavitev različnih oblik terciarnega izobraževanja, tudi krajših (višje strokovne šole), ponekod pa se vpis še vedno omejuje zaradi nezadostnih prostorskih in kadrovskih možnosti (npr. tuji jeziki). Število mest za redni študij, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, bo torej treba v celoti še povečati, zlasti za visokošolski strokovni študij, kljub temu pa bodo na nekaterih študijskih področjih omejitve neizogibne, vsaj toliko časa, dokler ne bo večjega ravnotežja med namerami ter študijskimi in zaposlitvenimi možnostmi. Na študijskih področjih, kjer je takšno ravnotežje že doseženo, ali pa tam, kjer je število kandidatov za redni študij glede na potrebe premajhno, bo treba vpis v redni študij povečati vsaj za sedanje število izrednih študentov, mlajših od 21 let. Univerze in visokošolski zavodi so dolžni zagotoviti enako kakovost študija in nameniti enako skrb tako študentom rednega kot izrednega študija.

To narekuje postopno odpravljanje razlik v financiranju rednega in izrednega študija. Povečevalo se bo število rednih študentov in zmanjševalo število izrednih mlajših nezaposlenih študentov, ki se zdaj zaradi omejitve vpisa ne uvrstijo na redni študij, hkrati pa bo treba iz proračunskih virov postopoma zagotavljati tudi sofinanciranje izrednega študija. Takšno približevanje obeh oblik študija ne bo uresničljivo brez vlaganja dodatnih sredstev, ta proces pa mora spremljati zmanjšanje osipa ter ponudba po trajanju in zahtevnosti različnih, tudi krajših študijskih programov. Pri tem se pospeši razvoj študija na daljavo, saj je dosedanje poskusno obdobje pokazalo, da je mogoče s to sodobno obliko na nekaterih študijskih področjih dosegati zelo dobre uspehe. Več spodbud je treba nameniti visokošolskemu izobraževanju odraslih, še zlasti v krajših programih za izpopolnjevanje po diplomi, ki omogočajo hiter pretok najnovejših znanstvenih in strokovnih spoznanj ter učinkovit način posodabljanja strokovnega znanja že zaposlenih. V nekaterih evropskih državah takšen študij že pomeni znaten del visokošolske dejavnosti, s katerim se dopolnjuje ponudba visokošolskega izobraževanja in s tem omogoča stabilnejše delovanje visokošolskih zavodov v obdobjih, ko se zmanjšuje vpis v redne oblike študija zaradi številčno manjših generacij študentov.

Posebna pozornost naj se še naprej namenja vpisovanju študentov s posebnimi potrebami. Predpis, ki ureja vpisna merila in postopke, že predvideva, da se ta skupina študentov, kadar kandidira za vpis v študijske programe z omejitvijo vpisa, obravnava posebej, ustrezno pa velja tudi za sprejem v študentske domove.

Posebna pozornost naj se namenja tudi vseživljenjskemu izobraževanju.

Osnovni institucionalni razvojni cilj visokega šolstva v Republiki Sloveniji je integrirana in avtonomna univerza. Samo integrirana univerza, ki združuje različne discipline in stroke, lahko izvaja svoje znanstveno, kulturno in širše družbeno poslanstvo. Z avtonomijo raziskovanja in poučevanja ter vodenja in upravljanja prevzemajo univerze oziroma visokošolski zavodi svoj del odgovornosti pri družbenem razvoju. Integrirana in avtonomna univerza zagotavlja enotne standarde delovanja članic pri sprejemanju in izvajanju študijskih in raziskovalnih programov, pri akademski promociji, sprejemanju študentov, podeljevanju diplom ipd. Z zakonom o visokem šolstvu (1993) in statutoma univerz (1994) je bil na tem področju dosežen pomemben korak naprej, novela zakona (1999) in odloka o preoblikovanju univerz (marca 2000) pa so še dopolnili pravno preureditev sistema tam, kjer so nastale ovire za uresničevanje ciljev visokega šolstva in kjer je bilo treba način delovanja visokošolskih zavodov izpopolniti v skladu s sodobnimi spoznanji o organizaciji in vodenju na akademskem področju. Pri tem je namenjena posebna podpora integriranju visokošolskih zavodov, tako v akademskih kot v statusnih in organizacijskih vidikih, ter financiranju visokošolske dejavnosti. Ugotovitve delovnih skupin za spremljanje bolonjskega procesa in morebitne nove odločitve o razvojnih usmeritvah bodo po potrebi na novo tudi zakonsko opredeljene.

Tudi pri institucionalnem razvoju mora biti v ospredju integralnost raziskovalnega in pedagoškega dela v visokem šolstvu. Zato je treba spodbuditi hitrejše povezovanje poučevanja in raziskovanja, poleg tega pa tudi izboljševanje učiteljskih pedagoških sposobnosti.

Pri razvoju študijskih programov si morajo visokošolski zavodi prizadevati za odpravo razdrobljenosti in večje medsebojno sodelovanje ter za oblikovanje programov, ki pri nas pomenijo vsebinsko novost ter ustrezajo študijskim in zaposlitvenim interesom. K tem ciljem pomembno prispeva uvajanje kreditnega sistema po zgledu ECTS, kot so ga razvili v državah EU in ki se je na naših univerzah začelo junija 1999. Naslonitev na sistem ECTS je smiselna tudi zaradi sodelovanja v programih EU (SOCRATES – ERASMUS), v katere je bila Slovenija sprejeta 1. maja 1999. Uvedba takšnega sistema olajša povezovanje med fakultetami iste univerze, omogoča študentom več izbirnih predmetov ter prehode med fakultetami iste univerze oziroma visokošolskimi zavodi v Republiki Sloveniji nasploh, spodbuja izbiro, pomembna pa je tudi v mednarodnem okviru. Naloga visokošolskih zavodov je, da pripravijo bolj usklajene temeljne dele študijskih programov (kompatibilnost temeljnih teoretskih predmetov) ter spodbujajo izmenjavo študentov in profesorjev glede na specializacije posameznih univerzitetnih središč, tako doma kot v tujini. Za enakovredno sodelovanje pri izmenjavi študentov v programih EU se bodo morali večkrat kot doslej odločiti za izvajanje študijskih programov ali njihovih delov tudi v tujem jeziku. Na novo in podrobneje je treba opredeliti tudi razmerje med splošnim in specialnim študijem na univerzi, z različnimi mehanizmi spodbuditi in okrepiti delež izbirnih predmetov v visokošolskem študiju ter znova vzpostaviti medfakultetni studium generale.

Prenova in razvoj podiplomskega študija.

Sredi devetdesetih let je bila oblikovana konsenzualna ocena, da je podiplomski študij na slovenskih univerzah potreben temeljite prenove. Svet za visoko šolstvo Republike Slovenije je na seji 30. maja 1996, tik pred začetkom priprave strokovnih izhodišč za nacionalni program visokega šolstva, v zvezi s tem sprejel naslednja stališča in oceno:

“Veliko število podiplomskih programov opozarja, da so preveč razdrobljeni, kar ne pospešuje kakovosti študija in zmanjšuje ugled diplom, ki jih univerza podeljuje. Število ur je pri večini na zgornjem robu dovoljenega ali ga celo presega, kar ni vedno utemeljeno v strokovnih razsežnostih študijskega programa. Večji del programov razkriva, da je podiplomski študij mišljen kot pridobivanje pozitivističnega znanja na višji stopnji, le redki so koncipirani kot razvijanje posebnih pogledov in raziskovalnih metod določenega področja, kar pomeni znanstvenega mišljenja. Svet je priporočil nadaljnje izvajanje obravnavanih podiplomskih študijskih programov, predlagal pa je tudi izdelavo enotnega in novega koncepta o tem vprašanju na obeh univerzah. Ta koncept mora biti dovolj širok, da bo pokril vso različnost znanstvenih disciplin, hkrati pa toliko premišljen, da bo onemogočil komercializacijo študija in znanstvenih naslovov.”

Ker so bili podiplomski študijski programi preveč razdrobljeni, njihovo sistemsko financiranje – kljub nekaterim poskusom – ni uspelo. Tudi zato je bilo število podiplomskih študentov v primerjavi z razvitimi državami majhno. Še bolj kot na dodiplomskem je postalo pomembno spodbujanje integracijskih procesov na tem področju, saj je le tako mogoče zagotoviti večjo kakovost in učinkovitost dela. Vključevanje javnih raziskovalnih zavodov v podiplomski študij ter njihovo tesnejše sodelovanje z univerzami in samostojnimi visokošolskimi zavodi je pri tem prednostna naloga, ki zahteva ustrezno sistemsko rešitev v obliki nacionalnih podiplomskih povezav. Sredstva, ki so bila v preteklosti neposredno ali posredno namenjena sofinanciranju podiplomskega študija, niso bila zadostna za resne spodbude v omenjeni smeri. Na podlagi strokovnih analiz in priporočil je Vlada Republike Slovenije maja 1998 sprejela sklep o sofinanciranju podiplomskega študija (Uradni list RS, št. 42/98). V študijskem letu 1998/1999 se je začelo sistematično sofinanciranje tistih podiplomskih študijskih programov, za katere visokošolski zavodi izpolnijo določene pogoje. Obenem so bila v proračunih za leto 1998, 1999 in 2000 predvidena povečana sredstva, ki so takšen projekt sofinanciranja omogočila. Dogovorjeni programski in finančni mehanizmi, opredeljeni v tem sklepu, vplivajo na povezovanje visokošolskih zavodov pri izvajanju podiplomskega študija, spodbujajo kakovost in sodelovanje z raziskovalnimi inštituti ter uveljavljenimi ustanovami v tujini ter podpirajo prizadevanja za vsebinsko prenovo, ki je v pristojnosti visokošolskih zavodov. Že po enem letu sta univerzi in dva samostojna visokošolska zavoda izoblikovali temeljna pravila kreditnega sistema študija, visokošolski zavodi in raziskovalni zavodi so sklenili dogovore o sodelovanju, povečalo se je sodelovanje s tujimi partnerji, nastala pa je tudi prva “podiplomska šola”, to je skupen podiplomski študijski program “biomedicina”, ki povezuje pet fakultet Univerze v Ljubljani in tri raziskovalne inštitute. Do te sistemske ureditve je finančno pomoč dobivalo le okrog 500 podiplomskih študentov letno (t.i. asistenti stažisti ter mladi raziskovalci). V študijskem letu 1998/1999 jih je bilo poleg teh dveh skupin 884, v študijskem letu 1999/00 1760, v študijskem letu 2000/01 pa že 2522. Do leta 2005 se bo vpis v prvi letnik v vse vrste podiplomskega študija enakomerno povečeval najmanj po 250 študentov letno, tako da bo ob koncu obdobja skupno število študentov najmanj 7000. Pri tem lahko pričakujemo okoli 1200 diplomantov magistrskega in specialističnega študija ter najmanj 600 doktorjev znanosti letno.

Nadaljnja prenova podiplomskega študija po eni strani prinaša bolj racionalno urejen in bolj kakovosten študij, po drugi pa povečanje števila podiplomskih študentov. To zahteva nadaljnje povečevanje sredstev za podiplomski študij. Zlasti nujna so večja vlaganja v laboratorije in raziskovalno infrastrukturo in zagotavljanje sredstev za njihovo vzdrževanje in posodabljanje. Temeljni cilj prenove podiplomskega študija mora biti predvsem povečanje števila dobro usposobljenih diplomantov. Študij je treba načrtovati in organizirati tako, da se bo povečeval delež mladih magistrov in doktorjev znanosti, tako da bi pridobljena podiplomska izobrazba omogočila čimprejšnji vstop v samostojno raziskovalno delo, še zlasti v gospodarstvu. Pri nas si kandidati v povprečju pridobijo doktorski naslov pozneje kot v tujini, zato je treba bolj spodbujati podiplomski študij za pridobitev doktorata brez vmesne magistrske stopnje, kar je bilo sistemsko omogočeno z zakonom o visokem šolstvu (1993) in s statuti obeh univerz (1994). Ob zadnjih generacijah diplomantov je pozitivne učinke te zakonske določbe že mogoče opaziti. Visoko šolstvo pa se mora čim prej odločiti o magisteriju kot vse večji posebnosti na poti k pridobitvi doktorata znanosti, saj v sedanji obliki mednarodno ni več primerljiv, ter o vlogi hitro razvijajočega se podiplomskega izobraževanja za pridobitev specializacije. Za podiplomski študij še bolj velja, da lahko kakovostno poteka samo ob širokem mednarodnem sodelovanju in mednarodni akademski delitvi dela.

Osrednje naloge nacionalnega programa visokega šolstva izvajata Univerza v Ljubljani in Univerza v Mariboru. Ob izpolnjevanju pogojev za kakovostno delo se omogoči ustrezno preoblikovanje sedanjih študijskih programov in uvajanje novih, skladno z razvojnimi načrti univerz, kadrovskim stanjem na posameznih področjih in zaposlitvenimi potrebami v državi in regijah. Posebna pozornost bo posvečena zdravstvu – pri čemer je treba čimprej razširiti možnosti zlasti za študij medicine – informacijskim tehnologijam in študiju jezikov. Obe univerzi del svoje dejavnosti izvajata tudi v drugih krajih, bodisi prek posameznih članic (Kranj, Portorož) bodisi prek njihovih enot (Celje, Koper, Novo mesto) ter stalnih ali občasnih središč za izredni študij (Črnomelj, Kranj, Krško, Nova Gorica, Postojna, Ptuj, Ravne na Koroškem, Sežana, Trbovlje, Trebnje itd.) oziroma študija na daljavo (Nova Gorica, Ptuj, Trebnje). Ob univerzitetnih središčih je treba tudi v prihodnje ohraniti in okrepiti mrežo višješolskih in visokošolskih središč. Ustanovitev oziroma razvoj teh središč v regijah (Savinjska, Dolenjska, Posavje, Gorenjska, Pomurje, Koroška, Zasavska, Podravska, Goriška...) bo ob vložku lokalnih skupnosti oziroma gospodarstva podprla tudi država.

Nastajanje novih visokošolskih zavodov ne more biti stihijno, ampak ga mora spremljati skrb za njihovo kakovost. Po letu 1994 se je poleg Ljubljane in Maribora znatno okrepila visokošolska dejavnost na Obali in v Novi Gorici. Del te dejavnosti še poteka v okrilju Univerze v Ljubljani (Fakulteta za pomorstvo in promet, Pedagoška fakulteta), od študijskega leta 1998/1999 pa so tudi samostojnim visokošolskim zavodom na tem območju, ki jih ni ustanovila Republika Slovenija, zagotovljena proračunska sredstva na podlagi zakonske določbe o koncesiji, prav tako pa tudi že poteka financiranje študentskih domov na tem območju. Ob nadaljnjih vlaganjih države, pa tudi ob uspešnem nadaljnjem kadrovskem in prostorskem razvoju teh visokošolskih zavodov, pa tudi inštitutov, ob njihovem tesnejšem sodelovanju in krepitvi skupnih prizadevanj za kakovosten razvoj, je tako zaradi razvojnih ciljev visokega šolstva kot zaradi skupnih nacionalnih interesov to območje potencialni prostor za ustanovitev tretje slovenske univerze. Njen ustanovitelj bo Republika Slovenija. Proučiti je treba tudi vse možnosti za sodelovanje lokalnih skupnosti. Pogoji za ta korak, ki jih v okviru zakonskih pooblastil spremlja in oceni Svet za visoko šolstvo Republike Slovenije, so postopno doseganje mednarodno primerljivih akademskih standardov na več različnih znanstvenih področjih na sedanjih in na novo oblikovanih visokošolskih zavodih (zlasti je pomembna pridobitev habilitiranih učiteljev), njihovo tesnejše organizacijsko povezovanje, oblikovanje skupne razvojne strategije in poslanstva bodoče univerze ter postopno vzpostavljanje nekaterih skupnih infrastrukturnih služb (npr. za informacijski sistem, mednarodno sodelovanje, študentski standard ipd.), ki so smiselne ob zadostni ‘kritični masi’.

Po letu 1994 zakonodaja omogoča tudi nastanek in delovanje samostojnih visokošolskih zavodov; ti ob neposredni povezavi z gospodarstvom ali družbenimi dejavnostmi lahko dopolnijo študijsko ponudbo. Samostojni visokošolski zavodi so v naših razmerah tudi realna oblika, ki omogoča ustanovitev zasebnih visokošolskih zavodov in s tem popestritev ponudbe. Ponudbo terciarnega izobraževanja v več regionalnih središčih dopolnjujejo višje strokovne šole kot del poklicnega izobraževanja, ki ima podlago v zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju.

Sodobno visoko šolstvo je odprto v svoje okolje, kar mu ponuja možnosti za dodatno izobraževalno in za raziskovalno ter svetovalno in drugo strokovno delo, obenem pa krepi vlogo dejavnika splošnega nacionalnega in regionalnega razvoja. Zato poleg dejavnosti, ki sestavljajo nacionalni program, visoko šolstvo izvaja tudi druge dejavnosti. S tem namenom bo Republika Slovenija spodbujala partnerstvo univerz in gospodarstva, ki prispeva k inovacijam v industriji, pa tudi druge oblike neposrednega sodelovanja z okoljem, npr. v kulturi in drugih družbenih dejavnostih, ter zagotovila tudi pravne možnosti, da se bodo te dejavnosti še naprej razvijale. Partnerstvo univerz in gospodarstva pa bo treba krepiti tudi v obratni smeri, in sicer pri praktičnem izobraževanju, ki naj zlasti v visokošolskih strokovnih programih poteka v neposrednem delovnem procesu. Zato bo potreben dogovor med socialnimi partnerji in premislek o ustanovitvi ustreznega sklada za praktično izobraževanje.

Cilji visokega šolstva se uresničujejo na posameznih študijskih, znanstvenoraziskovalnih, umetniških in strokovnih področjih. Dejavnost, ki jo na teh področjih opravljajo visokošolski zavodi, omogoča nastanek novih znanstvenih, umetniških in strokovnih spoznanj ter izobraževanje novih rodov, hkrati pa je temelj ekonomskega, socialnega in kulturnega razvoja Republike Slovenije.

Današnje in prihodnje študijsko, znanstvenoraziskovalno in umetniško delo temelji na domačih tradicijah in dosedanjih dosežkih ter ob sodelovanju z mednarodnim prostorom in primerjanju z njim. Zato mora delovanje visokošolskih zavodov, ki jih je ustanovila Republika Slovenija, zagotavljati kontinuiteto in mednarodno odprtost na vseh študijskih, znanstvenoraziskovalnih, umetniških in strokovnih področjih.

Nacionalni pomen študijskih področij opredeljujejo naslednja merila:

kakovost študijskega, znanstvenoraziskovalnega, umetniškega in strokovnega dela, ki je primerljiva tako v domačem kot v mednarodnem okviru;

strateška vloga v gospodarskem, socialnem in kulturnem razvoju Republike Slovenije ter pri ohranjanju nacionalne identitete;

zaposlitvene potrebe oziroma zakonska ureditev poklicev, za katere se zahteva visokošolska izobrazba;

izboljšanje izobrazbene strukture prebivalstva.

Uresničevanje ciljev ter učinkovito, racionalno delovanje in razvoj visokega šolstva zahteva preseganje dosedanje razdrobljenosti in zagotavljanje večje integriranosti na posameznih študijskih področjih ter med njimi.

Ob upoštevanju mednarodne klasifikacije Isced (upoštevana je klasifikacija, sprejeta na 29. zasedanju Generalne konference Unesca, novembra 1997; namesto prejšnjih 17 zajema 22 visokošolskih področij) Republika Slovenija zagotavlja delovanje visokošolskih zavodov na naslednjih študijskih področjih (v oklepaju je mednarodna šifra področja):

področje: (14) izobraževanje učiteljev in pedagoške vede

področje: (21) umetnost

področje: (22) humanistične vede

področje: (31) družbene vede

področje: (32) novinarstvo in informatika

področje: (34) poslovne in upravne vede

področje: (38) pravo

področje: (42) vede o živi naravi

področje: (44) vede o neživi naravi