TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenci so dolžni plačati sodno takso in sicer obsojeni J. K. v višini 700,00 EUR, obsojeni M. K. v višini 650,00 EUR ter obsojena A. R. v višini 500,00 EUR.

Kršitev dolžnostnega ravnanja razkritja podatkov je kot izvršitvena oblika obravnavanega dejanja predpisana v prvem odstavku 229. člena KZ-1, zato gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje. V navedenih zakonskih določilih je zajet celoten opis kaznivega dejanja, ki se ne sklicuje na dopolnilno pravno pravilo z drugega pravnega področja, zato zakonski opis kaznivega dejanja tudi glede razkritja podatkov ne predstavlja blanketnega opisa kaznivega dejanja. V obravnavanem abstraktnem zakonskem določilu prvega odstavka 229. člena KZ-1 podatki, ki jih storilec ne razkrije, niso natančneje opredeljeni. Podatki, ki jih storilci zamolčijo, se razlikujejo od primera do primera, pri čemer jih je treba specificirati v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja.

Obsojenca sta z aktivnim ravnanjem v smeri prikrivanja izpolnila vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja.

Že iz izraza precenjene oziroma napihnjene ponudbe izhaja, da gre za ponudbe, ki ne izkazujejo realnih vrednosti oziroma cen gospodarskih strojev. V obravnavanem primeru so cene, navedene v predloženih ponudbah, višje, kar izkazujejo v izreku sodbe navedeni odstotki, po katerih se cene iz teh ponudb razlikujejo od cen, za katere so bili stroji kupljeni od dobaviteljev.

Iz zakonskega besedila drugega odstavka 229. člena KZ-1 izhaja, da so zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1 izpolnjeni s pridobitvijo sredstev, pri čemer lahko storilec sredstva pridobi sebi ali tretji osebi.