TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrže.

II. Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Zahteva A., d. o. o. za udeležbo v tem upravnem sporu se zavrže.

IV. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožniki niso bili stranke ali stranski udeleženci v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odredba, s katero je toženka v postopku nadzora nad A., d. o. o., le-tej odredila odpravo kršitve, kot je to navedeno v izreku odredbe. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu (le) oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta. Iz te zakonske določbe jasno izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku. Za vložitev tožbe v upravnem sporu tako ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa, saj sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi tožnik bil upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec, kar poskušajo tožniki uveljaviti z obravnavano tožbo. Položaja tožnika v upravnem sporu namreč ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v upravnem postopku (npr. ZTFI-1). Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP.