TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožniku morda niso bile znane podrobnosti ali poimenovanje postopka, povsem očitno pa je bilo, da se ta postopek nanaša na ureditev njegovega bivanja v državi, kamor je vstopil ilegalno. Prav tako iz njegovih izjav, da je za odhod iz taborišča oziroma prehod meje potreboval „tihotapca“, in da je iz taborišča na Madžarskem prvič skušal oditi ponoči, vendar so ga dobili in ga vrnili v taborišče, izhaja, da se je zavedal, da njegovi odhodi niso v skladu s tem postopkom oziroma zakonom. Ob tem zgolj to, da morda ni vedel, da gre prav za azilni postopek, po presoji sodišča ne more vplivati na pravilnost ugotovitev toženke, ki jih med drugim oprla prav na tožnikovo opisano ravnanje, ki pomeni, da v nobeni od navedenih držav ni počakal na zaključek postopka. Taka ugotovitev po vsebini pomeni okoliščino nesodelovanja v postopku iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki kaže na nevarnost pobega tujca. Sodišče se strinja tudi z nadaljnjim razlogom, ki ga za nevarnost pobega navaja toženka, namreč tožnikovo navedbo Nemčije kot ciljne države, posebno v povezavi z njegovim prej opisanim ravnanjem, dodaja pa še, da nevarnost tožnikovega pobega v smislu njegovega nesodelovanja v postopku očitno izhaja tudi iz tega, da naj bi bil v nadaljevanju postopka predan Bolgariji, ki jo je v tem kontekstu že enkrat ilegalno zapustil.

Izpodbijani sklep se ne po poimenovanju, ne po vsebini izrečenega ukrepa ne razlikuje od ukrepa, ki je bil tožniku izrečen ustno. Pri tem ima tožnik sicer prav, da je bila pri ustnem izreku ukrepa izrecno kot odgovorna država navedena Madžarska, vendar to ne vpliva na vsebino izrečenega ukrepa, niti na to, da se ukrep nanaša na postopek po Uredbi Dublin III.