TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožena stranka je pravilno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi pravilno zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. Ob upoštevanju odločbe Ministrstva za obrambo in ob nespornem dejstvu, da tožnik z navedenim ministrstvom ni bil v pogodbenem razmerju, namreč ni imela podlage za ugotovitev, da je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju delavec Ministrstva za obrambo. Prav zato je v skladu z 2.a členom ZVV organ prve stopnje preveril tudi, ali sodi tožnik med osebe, ki po 7. alinei 2. člena ZVV sicer ne izpolnjujejo pogojev, so pa vojni veterani po drugem odstavku 2.a člena ZVV, ker so po odločitvi organizatorja maneverske strukture narodne zaščite izvajale obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. Ker po tretjem odstavku 2.a člena ZVV šteje za organizatorja maneverske strukture oseba, ki opravlja funkcijo republiškega sekretarja za obrambo, je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je zavrnil izvajanje preostalih dokazov, saj tožnik, ki sploh ni zatrjeval, da je deloval po odločitvi sekretarja za obrambo, z njimi tega dejstva ni dokazoval. Po oceni sodišča je namreč zmotno stališče tožnika, ki meni, da se lahko šteje za organizatorja maneverske strukture narodne zaščite tudi oseba, ki je opravljala dolžnosti republiškega podsekretarja za obrambo.