TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v I. točki izreka, v delu II. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožene stranke zoper odločitev v I., III., IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, ter v III. točki izreka, sodba sodišča prve stopnje pa se razveljavi v I., III. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

V primeru neenakomerno razporejenega ali prerazporejenega delovnega časa se število ur dela in počitka spreminja. S tem se spreminja tudi število prostih ur delavca; ko dela več, je prostih ur manj in obratno. V takšnem primeru mora delodajalec paziti, da delavcu kljub temu zagotavlja najmanj minimalni dnevni in tedenski počitek ter da delavec ne preseže maksimalnega števila tedenskih delovnih ur. To pomeni, da lahko delavčeva obremenitev v nekaterih tednih (lahko tudi več tednov) znaša več kot 40 ur, v drugih pa manj. V primerih koriščenja izravnalnih ur gre le za uravnavanje presežkov ur z namenom nepreseganja 40 ur na teden. Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se torej vzpostavlja le povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnajo v obliki odsotnosti. Namen je ravno obraten. Izravnalne ure se štejejo kot ure le za namen evidenc - zato, da delodajalec in delavec ob evidentiranih presežkih oddelanih ur vesta, za kolikor ur in kdaj je bila delavcu omogočena izravnava v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa (z namenom doseči povprečno 40 ur tedensko obremenitev). Pomembno je tudi, da gre za ure, ko delavec nima delovnih obveznosti do delodajalca in prosto razpolaga s svojim časom!