Odločba o ugotovitvi, da je bil drugi odstavek 28. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora v neskladju z Ustavo

3863. Odločba o ugotovitvi, da je bil drugi odstavek 28. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-203/14-13

Datum: 3. 12. 2015

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, na seji 3. decembra 2015

Drugi odstavek 28. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Uradni list RS, št. 91/11) je bil v neskladju z Ustavo, kolikor je z napotilom na smiselno uporabo zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, določal, da je treba v postopku začasnega zavarovanja in začasnega odvzema premoženja nezakonitega izvora v pravdnem postopku skladno s tretjim odstavkom 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14 in 54/15) ugovor vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje.

Sodišče mora v postopkih začasnega zavarovanja in začasnega odvzema premoženja po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Uradni list RS, št. 25/14), toženim strankam dati dodaten rok dvaindvajset dni za ugovor.

Okrožno sodišče v Ljubljani vlaga zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 28. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju ZOPNI), (Glej opombo 1 ) kolikor določa, da se v postopku začasnega zavarovanja in začasnega odvzema premoženja nezakonitega izvora smiselno uporablja zakon, ki ureja izvršbo in zavarovanje, in sicer tretji odstavek 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki določa, da je treba ugovor vložiti v roku osem dni od vročitve sklepa sodišča prve stopnje. Vlagatelj zahteve uvodoma pojasnjuje dosedanji potek postopka začasnega zavarovanja premoženja v zvezi s postopkom odvzema premoženja nezakonitega izvora v konkretni zadevi. Navaja, da je tožeča stranka s tožbo, vloženo 25. 4. 2014, med drugim predlagala: zoper prvega in tretjega toženca podaljšanje zavarovanja, odrejenega s sklepoma Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Kpd 55522/2012 z dne 2. 11. 2012 in 9. 11. 2012, in zoper prvega toženca ter drugo, četrto in peto toženko odreditev začasnega zavarovanja premoženja nezakonitega izvora. Predlagatelj navaja, da je s sklepom št. VII Pg 1686/2014 z dne 26. 5. 2014 navedenim predlogom za podaljšanje in odreditev zavarovanja v večjem delu ugodil. Zatrjuje, da so zoper navedeni sklep toženci pravočasno ugovarjali. Prvi štirje toženci so med drugim zatrjevali, da naj bi bil ZOPNI v celoti protiustaven. Sam predlagatelj meni, da je navedeni zakon neskladen z Ustavo le v delu, v katerem izpodbijana določba napotuje na rok za ugovor iz tretjega odstavka 9. člena ZIZ, ker je rok osem dni prekratek. Opozarja, da smiselna uporaba ZIZ, na katerega napotuje ZOPNI, po nobeni ustaljeni metodi razlage ne omogoča razlage, da bi bilo mogoče numerično določen rok za ugovor podaljšati. Predlagatelj v zahtevi izpostavlja vprašanje prekluzivnosti navedenega roka za ugovor in se pri tem sklicuje na sodno prakso. Meni, da popolna prekluzija, ki za izvršilni postopek izhaja iz součinkovanja drugega odstavka 53. člena in tretjega odstavka 53. člena ter prvega odstavka 57. člena ZIZ, ne velja nujno tudi v postopku zavarovanja, saj se ureditev izvršilnega postopka uporablja "smiselno". Predlagatelj zato zaključuje, da nasprotnik zavarovanja lahko dopolnjuje procesno gradivo, in je torej v postopku zavarovanja rok omejeno prepusten, samo če ga v osmih dneh zagotovi dovolj, da je mogoče njegov ugovor ob izteku ugovornega roka šteti za obrazloženega. Vendar trdi, da ZOPNI neugoden razplet ugovornega postopka povečuje s tem, ko določa, da sodišče o ugovoru odloči v osmih dneh. Iz tega predlagatelj sklepa, da zakonodajalec ni računal z možnostjo, da bi toženec svoj ugovor po vložitvi lahko še dodatno utemeljeval. Predlagatelj je mnenja, da je navedeni rok že v izvršilnem postopku včasih prekratek v primerih, ko pravni naslov ni pravnomočna in izvršljiva sodba, saj v takih primerih dolžnik pogosto le težko zbere relevantna dokazila in si v tem času pridobi še pravno in ekonomsko strokovno pomoč. Toženec naj bi se lahko zanesel, da bodo upoštevane njegove navedbe in dokazi le, če jih bo navedel oziroma predložil v osmih dneh, v tem roku pa mora podati tudi svoja pravna naziranja glede ZOPNI. Predlagatelj opozarja na posebnosti ZOPNI, ki je konceptualna novost v našem pravnem redu, in da so lahko dejstva, s katerimi utemeljuje obstoj razlogov za sum, da je toženec storil kataloško kaznivo dejanje, številna, prav tako pa dokazi zanje. Trdi, da podobno velja za dejstva in dokaze, iz katerih naj bi izhajalo očitno nesorazmerje med toženčevim premoženjem zakonitega in domnevno nezakonitega izvora, ter za dejstva in dokaze, iz katerih izhaja nadaljnja predpostavka za začasno zavarovanje, to je nevarnost, da bi toženec premoženje nezakonitega izvora uporabil za kriminalno dejavnost ali da bi onemogočil njegov odvzem. V konkretnem primeru naj bi v postopku, iz katerega izvira ta zahteva, pisno poročilo, ki se izdela ob zaključku finančne preiskave in je zgoščen povzetek enoinpolletne finančne preiskave, obsegalo 37 strani in naj bi temeljilo na dokaznih listinah, ki sestavljajo večji del listinskih prilog spisa, ki gredo od A 1 do A 368. Predlagatelj se sklicuje na stališče teorije, da je v interesu pravne varnosti in interesu samih strank ter v neposredni zvezi z učinkovitostjo pravice do sodnega varstva nujno, da je določen prekluziven rok za pritožbo, ki pa ne sme biti prekratek. Toženci so v konkretnem primeru postavljeni v položaj, ko morajo oporekati veliki količini raznovrstnega procesnega gradiva, zato rok osem dni za ugovor naj ne bi bil dovolj. Predlagatelj ocenjuje, da kratek rok za ugovor tudi ni potreben. Tako naj bi bila pred izdajo začasne odredbe pospešitev lahko nujna, da ne pride do hudih ali nepopravljivih posledic, po izdani odredbi pa takega razloga ni. Meni, da četudi bi imel toženec zelo dolg rok za ugovor, tožnica ne bi bila prizadeta, saj toženca že dejansko neugoden položaj sili, da odgovori, kakor hitro (z)more. Po predlagateljevem mnenju bi bila primerna zakonska določba, da sodišče ob izdaji sklepa o zavarovanju na podlagi vseh okoliščin primera določi rok za ugovor, ki ni daljši od 30 dni. Ker naj bi bil rok za ugovor prekratek, krši pravico tožene stranke do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pravico do izjave, varovano v okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Predlagatelj opozarja na to, da je zaradi spornega roka podano očitno neravnovesje med aktivno in pasivno pravdno stranko, ki sta načeloma v pravdi prirejeni in izenačeni. Navaja, da se pravda na podlagi ZOPNI začne na podlagi izsledkov finančne preiskave, ki traja najdlje eno leto, izjemoma pa se lahko podaljša še za pol leta, kot je bilo v konkretnem primeru. Zato meni, da se količini gradiva, ki se lahko zbere v tako dolgem obdobju, ni mogoče učinkovito postaviti po robu v osmih dneh. Predlagatelj ocenjuje, da dokler bo rok za ugovor zoper sklep o začasnem zavarovanju v pravdah zaradi odvzema premoženja nezakonitega izvora osem dni, takšne enakosti orožij med tožnico in toženci ne bo.

Predlagatelj je Ustavnemu sodišču posredoval sklep sodišča št. VII Pg 1686/2014 z dne 29. 5. 2015, iz katerega izhaja, da je predlagatelj pravdni postopek in postopek zavarovanja zoper peto toženko ustavil zaradi umika tožbe in predloga za zavarovanje. Hkrati je zavrgel ugovor toženke zoper sklep o začasnem zavarovanju, ker peta toženka nima več pravnega interesa. Iz obrazložitve omenjenega sklepa izhaja, da po oceni predlagatelja takšne odločitve ne preprečuje prekinitev postopka zavarovanja po sklepu št. VII Pg 1686/2014 z dne 18. 9. 2014 zaradi vložene zahteve.

Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Svoje mnenje o navedbah v zahtevi je poslala Vlada. Navaja, da je očitek, da je rok za ugovor prekratek in zato v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, neutemeljen. Meni, da je omenjeni rok sorazmeren poseg v pravico posameznika, saj je poseg nujen, primeren in sorazmeren v ožjem smislu. Pojasnjuje, da je eno od temeljnih načel ZOPNI načelo hitrosti postopka (29. člen), ki določa, da je pravdni postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora nujen in da se zadeve obravnavajo prednostno. Zatrjuje, da omenjeno načelo zahteva, naj postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja, sodišča pa morajo procesna dejanja izvajati v zakonsko določenih rokih. Dodaja, da je rok osem dni določen za ugovor zoper odločitev o začasnem zavarovanju, in ne zoper končno odločitev po ZOPNI. Vlada navaja, da sodišče izda sklep o začasnem zavarovanju, če so kumulativno izpolnjeni pogoji iz 20. člena ZOPNI, s tem da je dokazno breme, da so pogoji izpolnjeni, na strani tožnice. To naj bi pomenilo, da za uspešnost ugovora zoper sklep o začasnem zavarovanju zadostuje, da toženec izpodbije izpolnjenost enega samega pogoja. Sicer naj bi se ugovorni razlogi zoper sklep o začasnem zavarovanju delno prekrivali z razlogi, ki jih lahko toženec uveljavlja v odgovoru na tožbo. Glede vprašanja prekluzivnosti roka Vlada pojasnjuje, da je zakon jasen, da o tem obstaja izčrpna pravna literatura in da se je do tega vprašanja že večkrat opredelilo Ustavno sodišče. Dodaja pa, da stranka v ugovornem postopku uveljavlja in izpodbija sklep o začasnem zadržanju zaradi neizpolnitve pogojev iz 20. člena ZOPNI, kar pa je ne prekludira pri navajanju dejstev in dokazov, ko izpodbija temeljno domnevo o očitni nesorazmernosti premoženja iz 5. člena ZOPNI. Vlada opozarja, da je postopek začasnega zavarovanja po ZOPNI specifičen, ker o začasnem zavarovanju najprej odloča kazensko sodišče v fazi opravljanja finančne preiskave v skladu s 502. do 502.e členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP). V skladu s petim odstavkom 502.a člena ZKP pa naj bi bil zoper sklep o začasnem zavarovanju prav tako določen rok osem dni za ugovor, in tudi 502.e člen ZKP (pravilno 502.d člen ZKP) napotuje na uporabo določb ZIZ o začasnih odredbah. Vlada meni, da je z vidika pravne varnosti pomembno, da sta roka iz ZKP in ZOPNI oziroma ZIZ glede začasnega zavarovanja enaka. Dodaja, da ob izdaji sklepa pravdnega sodišča o podaljšanju začasnega zavarovanja toženec ni prvič soočen z dokaznim gradivom tožnika, saj ga je moral pristojni državni organ vložiti že v kazenskem postopku ob vložitvi predloga za začasno zavarovanje. Vlada meni, da se, upoštevaje pogoje za odreditev in podaljšanje začasnega zavarovanja, dokazno gradivo ne more razlikovati v tolikšni kvalitativni in kvantitativni meri, da bi to zahtevalo daljši rok za ugovor. Opozarja, da je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Uradni list RS, št. 25/14 – v nadaljevanju ZOPNI-A) dodan 17.a člen, ki določa poseben narok, na katerega tožilec povabi preiskovanca pred vložitvijo tožbe, s katerim mu omogoči vpogled v zbrane podatke iz finančne preiskave, in daje preiskovancu pravico izjaviti se o vseh zbranih podatkih. Vlada meni, da je s tem še bolj poudarjena pravica do izjavljanja. Zatrjuje, da naj ne bi šlo za poseg v načelo enakosti orožij, saj v pravdi za odvzem premoženja nezakonitega izvora ne gre za klasično pravdo, v kateri so stranke prirejene in izenačene. Vlada meni, da je za širše razumevanje te ustavne presoje treba izpostaviti t. i. javni interes, ki ga utemeljuje z varstvom zasebne lastnine iz 33. člena Ustave kot ustavne kategorije, ki je nedvomno v javnem interesu posamezne skupnosti oziroma države. Pravi, da načelo enakosti terja zaščito vseh imetnikov stvarnih (lastninskih) pravic nasproti imetnikom stvarnih (lastninskih) pravic, ki so lastninsko pravico pridobili v nasprotju z zakonom. Zato naj bi bil sprejet ZOPNI, ki je v pravni red vnesel pravno podlago za zaščito gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine in ki naj bi prispeval tudi k učinkovitejšemu boju proti pridobivanju premoženja nezakonitega izvora. Vlada ocenjuje, da je navedena zahteva neutemeljena, in predlaga, naj Ustavno sodišče zahtevo zavrne.

Ustavno sodišče je mnenje Vlade poslalo predlagatelju, da se o njem izjavi. Predlagatelj vztraja pri svojih stališčih in navaja, da razlogi, ki jih navaja Vlada, ne izpodbijejo utemeljenosti vložene zahteve.