TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba obsojenega F.B. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obsojenec v pritožbi pod "prvič" napačno ugotavlja, da mu je bila s sodbo I K 2093/2015 z dne 3. 3. 2015, ko je postala pravnomočna, izrečena razen kazni zapora še stranska denarna kazen. Obsojenec je namreč s citirano sodbo bil obsojen razen na kazen zapora še na denarno kazen in ne stransko denarno kazen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1, zaradi česar glede zastaranja velja določba 92. člena KZ-1 in ne prvega odstavka 93. člena KZ-1, na katerega se sklicuje pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe KZ-1, saj so za obsojenca milejše kot pa določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Tako je 5. točka 92. člena KZ-1 določala, da se izrečena kazen zapora do enega leta ali na denarno kazen ne sme več izvršiti, ko so potekla tri leta od pravnomočnosti sodbe. Obsojencu izrečena denarna kazen (in ne stranska) v višini 1.925,00 EUR, ki je postala pravnomočna s sodbo I K 2093/2015 dne 3. 3. 2015, se ne bi smela več izvršiti po 3. 3. 2018. Glede na obrazloženo je torej sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo z dne 14. 7. 2017 pravilno odločilo, da se izrečena in neplačana denarna kazen v celoti izvrši tako, da se obsojencu po določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1 določi 82 dni zapora.