Odločba o ugotovitvi, da je Zakon o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo in odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča

3877. Odločba o ugotovitvi, da je Zakon o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo in odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča

Številka: Up-3871/07-26

U-I-80/09-26

Datum: 1. 10. 2009

Ustavno sodišče je v postopku, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Huseina Muratovića, Divača, ki ga zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji 1. oktobra 2009

Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/00, 111/01, 56/03, 116/03 – ur. p. b., 43/04, 96/04 – ur. p. b., 101/05, 8/06 – ur. p. b., 14/07, 32/07 – ur. p. b. in 68/08) je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku.

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 30/2007 z dne 18. 10. 2007 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti iz prvega odstavka 145. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila denarna kazen, naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka, oškodovanca je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je slednje kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika

2. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikov očitek kršitve 22. člena Ustave, ker drugostopenjska sodba ni bila odpravljena na njegov naslov pred iztekom t. i. absolutnega zastaralnega roka. Vrhovno sodišče je ocenilo, "da sta z vidika ustavnih procesnih jamstev tako razlaga, da zastaranje pregona preneha teči z dnem seje pritožbenega sodišča kot tudi razlaga, da zastaranje pregona preneha teči, ko je odločba vsaj odpravljena na naslov obsojenca, v okviru Ustave, torej da gre pri tem za vprašanje zakonitosti". Menilo je, "da bi 22. členu Ustave (katerakoli) razlaga namreč nasprotovala le v primeru, ko enakega testa ne bi prestala niti abstraktna presoja določbe o pravnomočnosti (129. člen Zakona o kazenskem postopku – v nadaljevanju ZKP)". Navedlo je, "da pri tehtanju, ali naj razlaga določb KZ o zastaranju in pravnomočnosti sledi cilju pospešitve postopka oziroma stranki zagotavlja hitro možnost seznanitve z vsebino odločitve, na katero ne more vplivati (vsebina tega jamstva je v praktičnem pogledu prazna), ali naj se na drugi strani zagotovi, da je pravnomočnost kot ustavna kategorija (158. člen Ustave) ne le vsebinsko, temveč tudi časovno vezana na odločitev sodnika ter da se pravočasnost dela zagotovi s poudarjeno odgovornostjo dela in hitrim pisarniškim poslovanjem, je po presoji Vrhovnega sodišča treba dati prednost ustaljeni razlagi. Ta s pravnomočno odločbo urejenemu pravnemu razmerju zagotavlja trdnost in sledi logični celovitosti postopka ter upošteva, da dolžnost sodišča, da v zadevi odloči v razumnem času, nima temelja v določitvi roka za zastaranje pregona. Zatrjevana kršitev 22. člena Ustave in kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP zato nista podani."

3. Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. V utemeljitev te kršitve se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39) in v njej sprejeto stališče o ustavnopravnem pomenu instituta absolutnega zastaranja. Navaja, da je Višje sodišče o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo odločilo dne 27. 9. 2006. Sodba tega sodišča naj bi bila pooblaščencu pritožnika vročena 18. 10. 2006, pritožniku 3. 11. 2006. Absolutno zastaranje kazenskega pregona naj bi po navedbah pritožnika nastopilo 18. 10. 2006 (pravilno 5. 10. 2006). Očitek o zastaranju, kot očitek o kršitvi 22. člena Ustave, naj bi pritožnik uveljavljal že v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Stališče Vrhovnega sodišča, "da absolutno zastaranje kazenskega pregona nastopi z dnem odločitve višjega sodišča in ne z dnem odprave sodne odločbe", je po mnenju pritožnika v nasprotju s stališčem, ki ga je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. Up-762/03. Pomenilo naj bi le vztrajanje Vrhovnega sodišča na drugačnem stališču od stališča Ustavnega sodišča in ga je po oceni pritožnika mogoče razumeti kot nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča in s tem kot kršitev 22. člena Ustave. Ocenjuje, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up-762/03, ki šteje odpravo odločitve o pritožbi pritožniku za dejanje, ki mora biti opravljeno pred potekom roka, določenega za absolutno zastaranje kazenskega pregona. Zavzelo naj bi drugačno stališče in navedlo, da se kazenski pregon izteče s trenutkom pravnomočnosti sodne odločitve o pritožbi, kar pomeni, da je sprejem oziroma izdaja sodne odločitve o pritožbi tisto dejanje, ki mora biti opravljeno pred potekom roka, določenega za absolutno zastaranje kazenskega pregona. Pritožnik meni, da so argumenti, s katerimi je Vrhovno sodišče obrazložilo drugačno pojmovanje nastopa absolutnega zastaranja kazenskega pregona, napačni. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov za sestavo ustavne pritožbe.

4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-3871/07 z dne 25. 9. 2008 sprejelo v obravnavo. Vrhovno sodišče je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - ur. p. b. - v nadaljevanju ZUstS) obveščeno o njenem sprejemu.

5. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začelo postopek za oceno ustavnosti ZKP. Sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti ZKP je skupaj s priloženo ustavno pritožbo poslalo Državnemu zboru in Ministrstvu za pravosodje.

6. Državni zbor ni odgovoril, Vlada in Ministrstvo za pravosodje sta poslali svoji mnenji. Ministrstvo za pravosodje meni, da ZKP jasno določa, kdaj postane sodba pravnomočna. Navaja, da po prvem odstavku 129. člena ZKP sodba postane pravnomočna takrat, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe, da sodbe med drugim tudi ni mogoče izpodbijati s pritožbo, če jo je izdalo sodišče druge stopnje, razen če je dovoljena pritožba na sodišče tretje stopnje, kar pomeni, da postane sodba pravnomočna z dnem odločitve pritožbenega sodišča, če je to sodišče ni razveljavilo. Iz mnenja še izhaja, da se pravnomočnost vedno nanaša na odločitev sodišča, ki jo vsebuje izrek sodbe, ne pa na razloge, zato z odločitvijo višjega sodišča o pritožbi (na seji ali na podlagi obravnave) postane potrjena ali spremenjena sodba pravnomočna. Pisno izdelana sodba se mora s takim izrekom sodbe v celoti skladati, vsa nadaljnja dejanja sodišča so usmerjena le v to, da sodba postane tudi izvršljiva. Po drugem odstavku 129. člena ZKP se pravnomočna sodba izvrši, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir. Namen odprave drugostopenjske sodbe sodišču prve stopnje in nato naslovniku naj bi bil le v izvršljivosti sodbe in morebitnih izrednih pravnih sredstvih, zaradi česar je dejansko potrebna seznanjenost obsojenca z vsebino sodbe. S tem naj bi se zagotavljali pravici do poštenega sojenja in enakega varstva pravic. Po mnenju Vlade in Ministrstva za pravosodje seznanitev in možnost seznanitve z vsebino sodbe ne more biti pogoj za nastop pravnomočnosti, ki nastopi s samo odločitvijo. S slednjo naj bi prenehal tudi kazenski pregon, odpravljena naj bi bila negotovost glede posegov v pravice posameznika. To naj bi bil tudi trenutek, ko preneha teči zastaranje kazenskega pregona in ko začne teči zastaranje izvršitve kazni. Ker naj bi bilo v KZ in v veljavnem Kazenskem zakoniku (Uradni list RS, št. 55/08 in nasl. - v nadaljevanju KZ-1) določno navedeno, da začne zastaranje izvršitve kazni teči od obsodbe oziroma od tedaj, ko postane sodba pravnomočna, lahko le do takrat teče zastaranje kazenskega pregona in ne morda do odprave takšne sodbe na naslov prizadetega. Ministrstvo za pravosodje in Vlada menita, da določbe ZKP, KZ in KZ-1 jasno in določno urejajo, da je treba znotraj zastaralnega roka o zadevi pravnomočno odločiti z izrekom sodbe in ni treba na to vezati še odprave pisno izdelane sodbe. ZKP naj glede predmetnega vprašanja ne bi imel nobene pravne praznine, zagotovljeno naj bi bilo spoštovanje načela jasnosti in določnosti in s tem onemogočeno arbitrarno delovanje sodišč. Menita še, da ZKP tudi ni mogoče očitati neskladja z 22. členom Ustave, ker naj bi obstoječa ureditev omogočala, da se o vseh enakih pravnih razmerjih odloča enako, prav tako naj bi bila zagotovljena enakopravnost med strankama v postopku. Po mnenju Vlade in Ministrstva ni potrebe po spreminjanju in določanju drugačne časovne opredelitve pravnomočnosti sodbe od že obstoječe v ZKP, ker bi to lahko povzročilo nekonsistentnost znotraj sistema ZKP. Vlada, ki v celoti povzema mnenje Ministrstva, dodaja, da je temeljni sprožitelj v tej zadevi vlagatelj ustavne pritožbe, ki si napačno razlaga temeljne institute kazenskega materialnega in procesnega prava.